Onkraj človeškega

Recenzija dogodka
17. 10. 2017 - 13.00

Prva jesenska razstava ljubljanske galerije ŠKUC Liminalni agenti ponuja vpogled v umetniško delovanje Mihe Turšiča in Špele Petrič. Predstavljata se s petimi projekti, (dva sta skupna, pod tri pa se podpisuje samo Petrič) ki pa jih povezuje le ena rdeča nit: odnos človeškega z rastlinskim, živalskim ali tehnološkim, se pravi nečloveškim.

Takoj ob vstopu v galerijski prostor obiskovalca pričaka težko opredeljiv, predvsem pa predimenzioniran objekt, ki je osrednji kos projekta Naval gazing. Ob delo sta postavljena dva zaslona, na katerih vidimo, kaj vse je morala nesrečna struktura prestati pred prihodom v galerijo. Splavili so jo v mrzlo Severno morje, v katerega se zaradi specifične oblike ni potopila, a napadati jo je začela morska živelj, zaradi česar na njenih velikanskih plavutih jasno vidimo ostanke alg. Kot pri vseh delih na razstavi je tudi tu umetniški tandem s pretanjenim načrtom želel človeške proizvode izpostaviti nečloveškim vplivom in nato opazovati posledice, ki nastanejo s posredovanjem, v tem primeru rastlinskim in živalskim.

Morda najpomembnejši projekt na razstavi je avtorica poimenovala Fitoteratologija. Špela Petrič je s spolnimi hormoni, ki jih je ekstrahirala iz svojega urina, informirala biotehnološke rastlinske zarodke, s čimer je ustvarila živeče zelene pošasti »fitopolutane«, kot jih imenuje sama. Pravzaprav gre za majhne rastlinice v malo večjih inkubatorčkih, ki si jih obiskovalec lahko ogleda pod povečevalnim steklom.

Bržkone se ob projektu postavlja vprašanje, ali je avtorici s tem posegom resnično uspelo vrstno kakorkoli spremeniti umetniško onegavljene rastlinice? Kuratorka razstave Tjaša Pogačar je za Radio Študent v Kulturnih novicah nedavno dejala, da bi za odgovor na to vprašanje po mnenju umetnice morali na »fitopolutanih« opraviti obsežne znanstvene analize, česar pa do sedaj niso storili. A z veliko verjetnostjo lahko zatrdimo, da do tovrstnih sprememb ni prišlo, saj so tudi v širši javnosti dobro znane težave vrhunskih znanstvenikov, ki so poskušali osnovati nove organizme. Toda ta »detajl« morda niti ni ključnega pomena. Pomembno je, da je umetnica na idejni ravni spela človeško, svoj urin, rastlinsko, biotehnološke rastlinske zarodke, in tehnološko, male inkubatorčke.

Razmerje med tako imenovanim tehnološkim in človeškim na razstavi vzpostavljata dva umetniška projekta: Voyager/ 140 AU in becoming.a(thing). Pri drugem smo priča računalniškemu soočenju med človeškimi entitetami na eni strani in digitalnimi, algoritmičnimi in tehnološkimi na drugi. Te so povabljene k tvorjenju pomena in smisla, ob čemer vse zavzemajo vlogo enakovredno človeškim akterjem. Ker si ob obisku razstave, kljub natančnemu branju spremnega besedila, nisem niti približno predstavljal, kaj naj bi to pomenilo, sem se podal na performans, organiziran v sklopu umetniškega dela.

Špela Petrič je na kratko razložila koncept projekta. Človeški inputi, kot so slina, kri ali podatki iz ultrazvok naprave, so izpostavljeni vnaprej določenim računalniškim algoritmom, ki nato brez nadaljnjih človeških posegov na novo interpretirajo sprejete podatke. Rezultati, ki spominjajo na računalniške kode, so potem projicirani na galerijske stene. S tem prostor, že tako ali tako prenapolnjen z laptopi, LCD zasloni, mikroskopom in drugimi tehnološkimi napravami, še dodatno estetizirajo v hightech galerijski laboratorij, ki tako bežno spominja na dela Dragana Živadinova in druge projekte organizacije KSEVT, znotraj katere umetnika delujeta.

V spremni zgibanki lahko preberemo, da Miha Turšič in Špela Petrič delujeta na preseku znanosti, umetnosti in oblikovanja. Sam pa bi projekte na razstavi vseeno označil za klasična umetniška dela v sodobnem pomenu besede. Naj razložim. Nakazal sem že, da s projektom Fitoteratologija umetnici najverjetneje ni uspelo ustvariti do sedaj ne videnih živih bitij. Tudi računalniški procesi znotraj dela becoming.a(thing) so pravzaprav izredno preprosti, in to kljub hichtech izgledu. Na razstavi moramo biti pozorni predvsem na idejo, ki jo dvojec želi posredovati obiskovalcu, kar je nedvomno ena izmed lastnosti sodobne umetnosti.

Najprej je tu človekov odnos z naravo, ki ga navadno vidimo v luči zoperstavitve ali celo spopada. Narava namreč vseskozi čaka, da bo pogoltnila človekove stvaritve in jih zopet spravila v stanje svoje brezobličnosti, temu pa se človeška vrsta neumorno upira in ta upor razume kot svojo ultimativno zmago. Umetnika v delih ohranjata različnost med človekom in naravo, saj ne pozivata h klišejski vrnitvi k njej, želita pa predstaviti naravne procese, ki se odvijajo neodvisno od človeka. S poudarkom, da ti procesi ne bi bili razumljeni kot večno vojno stanje, ampak kot skupni napor dveh ločenih entitet.

Vprašanje tehnološkega drugega pa je danes še kako pereča tema. Veliko je govora o algoritmih na družbenih omrežjih in na internetu nasploh, ki so v zadnjih letih scela predrugačili naša življenja. Ta tematika na razstavi ni bila neposredno nagovorjena, saj sta umetnika prej želela opozoriti na vse možnosti, ki jih matematični algoritmi prinašajo v naša življenja, potem ko jim človek pusti prosto pot. Se pravi, da je ideja življenja onkraj neposrednega nadzora človeka tematika, ki jo razstava poskuša izpostaviti. Drugi vidik, ki se prav tako vklaplja v miselni horizont današnje produkcije sodobne umetnosti, pa je estetsko v klasičnem pomenu besede. Omenil sem hightech celostno podobo projekta becoming.a(thing); tudi pri inkubatorčkih in Naval gazingu se zdi, da ustvarjalca nista pozabila na obiskovalčevo estetsko izkušnjo.

Problematizacijo estetskega kot ideološke paradigme boste na razstavi zaman iskali. Rezultate prelomnih del Josepha Beuysa, skupine Fluxus in drugih umetnikov iz šestdesetih in sedemdesetih let je sodobna umetnost v večji meri pozabila. Raje je zaigrala na nove viže, ki vključujejo dobro staro estetsko izkušnjo, ki jo bolj ali manj posrečeno spne z nekim specifičnim filozofsko-sociološkim sporočilom. Liminalni agenti nedvomno izpolnjujejo oba kriterija, zaradi česar razstava ostaja trdo vpeta v konstelacijo zahodnjaško pojmovane sodobne umetnosti. A vseeno ponuja v Sloveniji malokrat videno estetiko, predvsem pa odpira, posebej kar se tiče omenjenih algoritmov, izredno aktualna družbena vprašanja.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

RŠ nujno potrebuje boljše pokrivanje in predvsem urednikovanje vsebin, vezanih na sodobno (v večini primerov itak samo lokalno) umetniško produkcijo.

Avtorji člankov (izjema Kraner in Dražil) se pogosto popolnoma nekritično lotevajo pisanja o razstavah. Ti večinoma ostajajo na ravni opisov, kar avtorji poskušajo zakriti z gostobesedenjem in ambivalentnimi pavšalnimi sodbami brez razlage v vsakem drugem odstavku. Zgleda kot da je uredniška politika RŠ nenaklonjena umetnosti. Zaskrbljujoče pa je, da je očitno vsak lahko kritik, četudi zato nima produkcijskih pogojev (normalen honorar, dobro urednikovanje...), niti znanja, ki bi mu omogočali delovanje na nekem nivoju.

Morda je problem v piscih, zagotovo pa v formatih oddaj. Še posebej Fine umetnosti niso tako blazno fine. Potrebno bi jih bilo prevetriti. Za začetek se lahko sprehodite še kam drugam, kot samo do Škuca. Pa ne zaradi tega, ker Škuc ne bi imel kvalitetne produkcije ampak zato, da obdržite nek korak z aktualnim kulturnim dogajanjem in ne reproducirate problemov (slovenske) kritiške scene. Morda bi bilo bolje kot za neke impresije, pardon, kritike, porabiti čas za dobre intervjuje, analize, eseje... Raje napišite par sto besed manj in preostale bolje izkoristite.

Zakaj to pišem pod ta članek? Ker se mi skoraj zdi škoda, da bi ga kdo poslušal/bral. Že tako je hermetičnost arta velikokrat problem, potem pa je še pisanje na nekem špekulativnem nivoju, ki odvzema razstavam, projektom, delom tisto ostrine, kar je premorejo, obenem pa bralce dezinformira in ne ponuja prodorne misli (o umetnosti).

Konkretno: ta članek je poln netočnih podatkov (recimo okoli avtorstva - dve deli na razstavi sta plod sodelovanja umetnikov, ostala so Špelini samostojni projekti // ne sitopolutani, ampak fitopolutani, je jasno zakaj ane? // dvomim, da je Tjaša Petrič na kratko povzela karkoli, ker ne obstaja // spolnih hormonov verjetno ni abstrahirala, ampak ekstrahirala itd.). Problem pisca, urednika, lektorja. Nespoštljivo do bralca.
Veliko je mlačnih oznak in kvazi poetičnih ekskurzov, ki so v bistvu odveč (kaj vse je morala nesrečna struktura prestati pred prihodom v galerijo. Splavili so jo v mrzlo Severno morje, v katerega se zaradi specifične oblike ni potopila, a napadati jo je začela morska živelj, zaradi česar na njenih velikanskih plavutih jasno vidimo ostanke alg ipd.)
Eni deli so samo pokroviteljski in cinični, predvsem pa manjka avtorjeva jasnejša opredelitev/zgostitev/razširitev delov, kjer podaja sodbe in boljša kontekstualizacija, če se pisci že lotijo vleči povezave z imeni in obdobji iz zgodovine umetnosti.
"Rezultate prelomnih del Josepha Beuysa, skupine Fluxus in drugih umetnikov iz šestdesetih in sedemdesetih let je sodobna umetnost v večji meri pozabila. Raje je zaigrala na nove viže, ki vključujejo dobro staro estetsko izkušnjo, ki jo bolj ali manj posrečeno spne z nekim specifičnim filozofsko-sociološkim sporočilom."
Zakaj ravno ta dva umetnika, ker ju ravno poznaš? S tem ravno utrjuješ avtoritarnost prevladujočega, po tvojem mnenju plehkega, diskurza sodobnega arta in umetnostne zgodovine. Bioumetnost ima tudi svojo, ne ravno kratko, zgodovino, ki ima neke svoje specifike.
Verjetno avtor in uredništvo vedo (če pa že oni ne, pa vsaj umetniki, verjemite), da sodobno umetnost in njene mehanizme podlaga ravno umetnost, ki jo avtor tukaj navaja. To je zgodovina, s katero se identificira. Če te, avtor, motijo posamezni odvodi, npr. fetišizacija tehnologije, problematičnost bioarta itd. itd., povej konkretno, artikuliraj jasno in predvsem naredi nek background check, ki nadomesti ta cel kolumna vibe.

Lp

Hvala za komentar. Z enimi stvarmi se strinjam, z drugimi malo manj. Prvo glede te konkretne kritike: argumentiranje argumentov prepuščam avtorju, če se bo odločil odgovoriti; kar se tiče strukture argumentiranja ali načina pisanja - prvo očitaš opisnost, potem špekulativnost, to dvoje je pač nasprotje in oboje ne more veljat. Temu, kar praviš opisnost, bi jaz rekel konkretnost - sam poudarjam za pisanje art kritik, da morajo biti "oprijemljive", v smislu da poslušalec dobi občutek, kaj se v vstopu v galerijo zgodi; to se mi zdi pomembno tudi zaradi same narave umetniških objektov danes. Nadalje, avtor stalno nekaj pojasnjuje: "naj razložim", "saj"; "ali celo spopada. Narava namreč vseskozi čaka" - če to ni argumentiranje, potem ne vem kaj je. Tudi ne zdi se mi pokroviteljski ali ciničen - prosim, da tudi sam nisi zgolj "opisen" in argumetiraš te zadeve, če jih že očitaš. Nenazadnje dodat temu očitek "mlačnih" oznak je spet neko protislovje... bi se pa strinjal s tem, da bi lahko bila pozicija avtorja v tekstu postavljena močneje ali bolj izrazito. Dalje, ne razumem, kako lahko je lahko to "Zakaj ravno ta dva umetnika, ker ju ravno poznaš?" slabost - meni se zdi katastrofa to, da ljudje danes običajno govorijo o stvareh, ki jih ravno ne poznajo. Kar se tiče napak: "Tjaša Petrič" je napaka (iz besedila je razvidno, da gre za enkratno zmoto), bomo popravili, tako kot ostale. Zagotovo površnost, ampak tudi mi se motimo, ne vidim zakaj bi to pomenilo "nespoštovanje".

Drugo pa kar se tiče uredniške politike. To je pač recenzija, kar je en format, obstaja tudi Art-area, ki je drug format, in obstajajo tudi intervjuji (prav Tjaša P. je naredila nekaj mesecev nazaj enega). Tako da to je, samo poiskat je treba... Res da večinoma pokrivamo škuc, prvi razlog je ta, da je vsaj po mojem mnenju tam nek kontinuiran standard kvalitete, drug je to, da je art kritikov zelo malo, galerij in razstav pa malo morje, zato je težko pokrivat in selekcija je včasih odvisna od svašta dejavnikov. Mimogrede, preveri stanje pri drugih medijih, koliko je tam art kritike - boš potem sklepal, da smo vsi mediji artu nenaklonjeni?

se da tudi preprosteje opredelit - kot toksicno kombinacijo nelucidnosti in pretencioznosti. Kaj vec debatirat o tem je pa izguba casa.

Bratic

Podravljeni!

Aleš je bil tako prijazen, da se je odzval tudi na nepodpisan komentar. Jaz ne bom! Nepodpisani komentarji se mi zdijo nekaj najbolj podlega na ljubljanski kulturni sceni. Jaz se pod svoje vedno podpišem, poglej:

Klemen

... se pravi, če si morda želiš mojega odgovora, te pozivam, da se podpišeš.

pa sej ta tekst je čist v redu

Komentar ni bil mišljen osebno, se opravičujem, če je tako izpadlo. Predstavljanje je nepotrebno, ker te ne poznam, ti ne želim nič slabega in mi soočanje s teboj na osebni ravni niti ni v interesu. Napisano pod člankom bi lahko aplicirali tudi na druge objave v tej rubriki in večino napovednikov, kontekstualizacij izjav umetnikov...
Intervjuje, eseje ipd. izpostavljam ravno zato, ker so primeri dobre prakse (ki so bili v komentarju izpostavljeni tudi poimensko). Je pa problem ravno njihova redkost.

Prvi del se nanaša konkretno na formate oddaj in prakso RŠ. Drugi del je namenjen tekstu, z avtorjem v mislih, ne glede na to, kdo to je, tako da se nikakor ne podpišem niti pod Braticev komentar.
Se opravičujem, da komentar ni bil formuliran vljudneje, prehitri prsti, vseeno pa menim, da besedilo deluje kot, da bi mu bilo posvečeno premalo časa, da je preveč pridigarsko, namesto razmišljujoče in da podcenjuje gledalce in ustvarjalce sodobne umetnosti.

Komentar je bil skrbno artikuliran in medosebno nevtralen. Anonimnost na ta dejavnika ni slabo vplivala (obstaja pa moznost, da je dobro. Nekdo lahko nekaj smiselnega pove sele anonimno, saj se drugace boji. Ne pravim, da je tako v tem primeru, zelim samo povedat, da je lahko a priorno zavracanje anonimnosti izogibanje. Tudi to je lahko eden od izrazov kulturnistva. Po malo nategnjeni analogiji bi lahko sli na to, da bi brez anonimnosti ne bilo nekaterih pomembnih umetniskih in drugih del. Obenem pa je lahko, se posebej v provincionalnih scenah, podpis izgovor, da napises kaj neustreznega. Seveda pa je anonimnost kot sredstvo bullyjanja podla. A v primeru Krize ni slo na to. Neke vrste bullyjanja je bilo prisotno pri polanonimnem Braticu).

the day after ...

Kakor izgleda, se bom moral ugrizniti v jezik, saj se mi zdi nujno, da se sedaj tudi jaz odzovem.

Najprej opravičilo okoli "podlosti". Tudi mene je zaneslo, čeprav so mi še vedno veliko ljubši podpisani komentarji.
Potem pa zahvala, ker si opozoril (pisal bom v moški osebi, ne zamerit, če si ženska) na nekaj tehničnih napak. Na žalost nam jo je na RŠ zagodel tehnični škrat, tako da še niso vse odpravljene, do ponedeljka nedvomno bodo. Tudi meni gre na živce, če v besedilih najdem osnovne napake, in sram me je, da so se prikradle tudi v moj tekst. Zato se bralstvu na tem mestu iskreno opravičujem.

Na očitke, ki si jih namenil celotnemu uredništvu, ti je odgovoril že Aleš, jaz bom poskušal le malo osvetliti različne vidike kritike kot zvrsti in obenem argumentirati svoje postopanje pri pisanju.

Kot je dobro znano, je kritika polliterarna zvrst, kar v praksi pomeni, da kritik za svoj predmet jemlje nek konkreten predmet (knjigo, razstavo, predstavo ...) in ga bralcu poskuša deloma predstaviti deloma ovrednotiti. Kritika lahko bralca vzpodbudi k obisku razstave, branju knjige ... ali pa ga od tega odvrne. Velikokrat pa ljudje berejo kritike tudi potem, ko so umetniško delo že pokonzumirali. V tem primeru jih zanima, kaj si pa v primerjavi z njim kritik misli o dotičnem delu. Za prve je opis razstave ali obnova knjige nujen aspekt kritike, drugim je odveč. A kritiki kot po pravilu tudi opisujejo/obnavljajo dela, ki jih obravnavajo, saj vedo, da nekateri njihovi bralci na razstavi še niso bili, brali knjige, obiskali koncerta ... Zato se tudi meni zdi nujno vsaj nekaj prostora nameniti samemu opisu umetniškega dela, čeprav lahko kritika hitro zanese v duhomorno obnavljanje. Kje je prava mera? jah, to je pa odvisno od primera do primera. Jaz navadno namenim manj prostora obnavljanja, kot sem ga v tej kritiki, a vseeno se mi zdi, da nisem presegel kritično maso. Toliko o obnavljanju!

Obregneš se tudi v moj poetični ekskurz. Tudi tu se moram nasloniti na polliterarno zvrst kritike. Nekateri pisci so bolj nagnjeni k liričnemu poustvarjanju videnega, drugi imajo raje trdo argumentacijo. Tu ni nobenega prav ali narobe, je le stil posameznega kritika. Nekateri se v kritikah želijo približati strokovnemu pisanju, to je en ekstrem, za katerega ti ne morem navesti primera, za drugega, se pravi, za lirično poustvarjanje, pa ga lahko: Milček Komelj. Nedavno je od slovenskega društva likovnih kritikov dobil nagrado za življenjsko delo. Naslov na MMC-ju je bil sledeč: "Poslanstvo kritika je, da v besedni jezik prevede podobo slike". Jaz seveda nisem pristaš tovrstnega pisanja (čeprav ga je kdaj prav vznemirljivo prebirati), opozoriti hočem le, da so "kvazi poetični ekskurzi", kakor si jih poimenoval, ne samo del likovne kritike, ampak da pri nekaterih igrajo piscih igrajo izredno pomembno vlogo. Toliko o "poetičnem" v kritikah!

Obtožiš me, da sem pokroviteljski in ciničen. Jaz ne vem, na katerem mestu si to našel. Cinično: morda o mojem nerazumevanju projekta "becoming.(a)thing"? Tu sem hotel izpostaviti slabost zgibanke, v kateri projekt pač ni bil dovolj dobro razložen. Tega nisem hotel samo povedati, ampak zapakirati v (za bralca) bolj zanimivo obliko. Mimogrede, Špela Petrič je razložila koncept oz. misel za projektom, tam sem bil.
Pokroviteljsko bi morda lahko označil moje besede iz zadnjega odstavka, kjer govorim o sodobni umetnosti, ki spne estetsko v starem pomenu besede z neko filozofsko mislijo. Ne vem, mislim, da vseeno ni tako hudo. Toliko o ciničnem in pokroviteljskem!

Tvoj največji očitek pa se tiče manka argumentacije oz. kontekstualizacije. Na to ti je verjetno odgovoril že Aleš. Kritika je pregovorno prekratka, da bi pisec povedal vse, kar mu je rojilo po glavi ob umetniškem delu. Zato se moramo vsi skupaj zadovoljiti z manjšo mero argumentacije. Le-ta je v kritikah nemalokrat samo nakazana. A taka je pač narava kritike. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj jih ljudje kot po pravilu na eni točki v svojem profesionalnem življenju nehajo pisati, saj jim ne omogoča razviti daljšo misel. Zdaj, to ne pomeni, da lahko kritike vse povprek podaja neke pavšalne sodbe, seveda ne, a čisto pri vsaki kritiko, če jo pač beremo z nenaklonjeno držo, lahko najdemo napake, luknje in podobne anomalije. Oprosti, ampak mislim, da se je nekaj takega zgodilo v tvojem primeru. Toliko o argumentaciji v kritikah!

Beuysa in skupino Fluksus (ne umetnika) sem omenil zato, ker gre za izredno znane umetnike, ker sem z njimi lahko izpostavil svoj point, ker so mi v tistem momentu ravno padli na pamet ...
Sprejmem pa tvoj komentar o bio umetnosti. Priznam, sam nisem poznavalec, čeprav sem že velikokrat videl tovrstno umetnost, knjig v zvezi z njo, ki so nujne za pristopanje k sodobni umetnosti, nikoli nisem bral Toliko neposredno o umetnosti!

Mnenja si tudi, da podcenjujem publiko in ustvarjalce sodobne umetnosti. Največji očitek tako navedeš popolnoma brez argumentacije oz. navedbe primera, kar pa v isti sapi očitaš meni. Ne vem, kje v besedilo si to našel ... Toliko o najbolj neargumentiranem očitku!

Za konec naj povem, da sem vesel, da se o člankih na RŠ govori in piše. Še enkrat hvala za tvoj komentar!

Klemen

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness