Ruska revolucija – sto let pozneje

Ruska revolucija – sto let pozneje

Mnenje, kolumna ali komentar
19. 10. 2017 - 16:00

Mineva sto let od najusodnejših dogodkov v ruski revoluciji. Obletnična znanost cveti. Založniške hiše se z novimi knjigami o velikem zgodovinskem preobratu borijo za pozornost na trgu. Pri tem se nadnacionalni izdajateljski mastodonti prav nič ne razlikujejo od zakotnih promotorjev malomeščanskega socializma. Pa celo ne od menedžerjev, ki v dobi, za katere ime so spričo prevlade želje nad izkušnjo izbrali besedno zvezo pozni kapitalizem, bivakirajo v subvencijskem komunizmu. Vsi uporabljajo enake promocijske prijeme in poskušajo ne samo pokriti stroške, temveč se prikopati tudi do denarnega dobička. Zavest pa še nadalje ždi sklonjena nad knjigovodskimi izkazi …

Prav tako se vrstijo bolj ali manj poudarjeno večdisciplinarni posveti in simpoziji. Eni ne skrivajo svoje zvestobe revolucionarnemu retrostilu ter pozornost usmerjajo samo k rdečemu oktobru. Slednji naj bi bil celo osrednji dogodkovni vozel 20. stoletja. Za argumentacijo takšnega stališča je uporabna tudi hudo sporna ideja o evropski zgodovini v obdobju 1914 in 1945 kot o nadnacionalni državljanski vojni. Takega interpretativnega okvira ni zagovarjal samo zdaj že pokojni nemški mislec in zgodovinar Ernst Nolte, čigar kontroverznost je neovrgljiva, temveč se zdi ustrezen tudi povsem drugače usmerjenemu profesorju cornellske univerze Enzu Traversu. A ideje, ki naj bi bile nosilke in emblemi evropske državljanske vojne, so bile na sceni že v času zweigovske zlate dobe varnosti: če je niso krepile, je tudi uničevale niso. Šele socialna katastofa, ki jo je prinesla prva svetovna vojna, pri katere izbruhu ni imel ne lassallovsko-marksistični razredni ne barrèsovski nacionalni socializem nikakršne vloge, je revoluciji dala možnost za uspeh.

Drugi se trudijo dogodke pred stotimi leti videti vpete v daljše pramene zgodovine. Orlando Figes, ki se je zaradi anonimnega antireklamiranja svojega kolega Roberta Servicea znašel v hudih škripcih, skuša afirmirati izgubljeni sloves z razlago, da je revolucionarna Rusija obstajala natanko sto let – med 1891 do 1991. Imperij Aleksandra III. in Nikolaja II. naj bi ji pripadal enako samoumevno kakor Sovjetska zveza. Pod vlado zadnjih dveh carjev je Rusija z bliskovito hitrostjo – v času le ene generacije – naredila velik korak k moderni državi. Leta 1914 je po produkciji v mnogih gospodarskih panogah že presegala Francijo in se povzpela do približno 80 odstotkov nemške moči. A zgolj sektorska uspešnost procesa modernizacije naj bi ustvarjala tla, na katerih je bila revolucija najverjetnejša – če že ne kar neizogibna – posledica poprejšnjega dogajanja.

Raziskovalci, ki ne čutijo potrebe po vzbujanju pozornosti s skrajnimi interpretacijami in reprezentacijami stvarnosti, najdevajo druge letnice kot kronološke zamejevalke vseobsežnega prevrata v največji deželi sveta. Nekateri – kakor oxfordski profesor Stephen Anthony Smith – pa si celo drznejo misliti, da prevrat v Rusiji ni bil največji tovrstni dogodek v zgodovini 20. stoletja. Osrednjo revolucijo hobsbawmovske epohe skrajnosti je po njegovi sodbi izvršila Kitajska, ki se je iz obskurnosti v času boksarske vstaje po pičlih štirih generacijah znašla v položaju gospodarsko najhitreje rastoče velike sile. Njena stabilnost kljub izjemni dinamiki v zadnjih dveh desetletjih presega katero koli enako dolgo obdobje ruske zgodovine od nastopa vlade carja osvoboditelja Aleksandra II., ki je marca 1861 – torej še pred Lincolnovo odpravo suženjstva na tleh severnoameriške republike – ukinil tlačanstvo v svoji deželi.

Tudi razjasnjevanje posameznih epizod ruske revolucije je močno napredovalo. Sean McMeekin je skrbno gojeno legendo o zaplombiranem vlaku že dodobra očistil apokrifnih »štukatur«. Boljševiki, ki so potovali iz Švice prek Nemčije in Švedske v Rusijo niso bili preveč natančni pri eksteritorialnosti. Na vlak so se vkrcali v wilhelminskem Reichu, v Gottmadingenu, ne v svobodoljubni deželi Viljema Tella. Prav tako jim ni bilo nerodno prenočevati v Sassnitzu. Spremljala sta jih dva nemška častnika ter sindikalist Wilhelm Jansson, ki je bil zveza med emigrantskimi boljševiki in glavnim režiserjem nenavadnega potovanja Alexandrom Helphandom Parvusom. Slednji ni bil le nemški plutokrat, temveč tudi internacionalni revolucionar: ob koncu leta 1905, v času, ko se je imperatorju Nikolaju II. prvič tresel prestol, je bil celo eden najpomembnejših voditeljev peterburškega sovjeta. Ob tem je vsekakor pomenljivo, da se stebrom Nemškega cesarstva podoben aranžma, kot jim je uspel z boljševiki, v Mehiki ni posrečil. Tamkajšnji revolucionarji niso kazali navdušenja, da bi usklajevali svoje korake z berlinskimi militaristi, ki so se leta 1917 v domovini že srečevali z resno opozicijo v socialdemokratskih vrstah in pri levem krilu katoliškega Centruma.

Prav tako je marsikaj novega v raziskavah vloge žensk v ruski revoluciji. Leta 1917 se je slednja začela prav z njihovimi demonstracijami – na dan, ki je bil v deželah z gregorjanskim koledarjem 8. marec. Prvi socialistični predsednik vlade v Petrogradu Aleksander Fjodorovič Kerenski je potem k javnim opravilom pritegnil znamenito »babuško ruske revolucije« Jekaterino Konstantinovno Breško Breškovsko. Nasploh je padec monarhije marca 1917 zadal močan udarec patriarhalnim odnosom na nekdaj carskih prostranstvih, po boljševiškem prevratu pa so se stvari kmalu nerazveseljivo zavrtele. Leninova partija je oblikovala poseben Ženski biro, ki pa so ga odločujoči usmerjevalci politike v sovjetski državi začeli zaničljivo imenovati Centro-baba. Leta 1930 je tiho zapustil zgodovinsko prizorišče.

Ob velikem razširjanju vednosti o ruski revoluciji pa je še zmerom prisoten pristen dvom o njej kot ločnici epoh. Intelektualni voditelj nemške socialdemokracije Karl Kautsky je boljševikom poleti 1919, potem ko so ti po odkritem priznanju Leva Trockega organizirali državljansko vojno – tako so pač lahko hitreje definirali vse mogoče sovražnike in jih tudi kar najbolj radikalno uničevali –, očital usodne koncesije birokraciji, militarizmu in celo kapitalizmu, medtem ko so šteli popuščanje demokraciji za smrtno nevarno. Za boljševiško partijsko državo, ki ni prenesla kritike ne iz vrst zagovornikov parlamentarizma ne iz krogov nemarksističnih socialistov in anarhistov, je seveda res bilo. Lenin in Trocki sta jezljivo odgovorila Kautskemu z zagovorom terorja v revoluciji, a sitnih vprašanj nista mogla zakriti. Nasilje in zatiranje je pač na začetku začetkov to, kar socialisti očitajo redu funkcionirajočega in kaosu nedelujočega kapitalizma. Njuna izraba ni nič revolucionarno novega. Kronštadtski upor marca 1921 je pokazal, da Kautsky ni govoril v prazno. Resda so boljševiki nemudoma začeli tarnati nad zaroto belih oziroma mračnih sil, toda te vse do danes pri virih nasprotovanja njihovi oblasti v eni od zibelk revolucije v nekdanjem carstvu ni bilo mogoče odkriti.

Karl Marx, Eduard Bernstein, Jean Jaurès in Karl Kautsky so s poudarjanjem potrebe po vsestransko ustrezni razvitosti oziroma stabilnosti produkcijskih sil za določen socialni red vnaprej »napovedali« neuspešnost ruskega revolucijskega eksperimenta, katerega triumf je bil rezultat kaosa prve svetovne vojne. Ljudje, ki se toliko in toliko let pozneje mučijo z njegovo oživitvijo, pozabljajo, da se od drugače mislečih ločujejo samo po tradiciji, na katero prisegajo. Izročilo pa imajo na svojih praporih konservativisti. Ne revolucionarji. Staro je novo kvečjemu v sferi estrade, kjer je vse odvisno od trenutka. Pri revolucijah pa je drugače: hipni uspeh prevrata utegne biti večni grob ideje. Kajti vsak čas potrebuje nove zamisli. Takšne, ki še nikoli niso imele nobene priložnosti.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ježeš in pizdamatrna. za intelektualca bi pričakovali, da zna brat vejice. neposlušljivo, črna luknja je bila proti temu superiorna. sramuj se, grdina, povozili so te otroci.

Le kako se je tak kapitalc znašel v vodah RŠ? Upam, da priplava še kdaj.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.