John Maus: Screen Memories

John Maus: Screen Memories

Recenzija izdelka
17. 11. 2017 - 19:00

Ribbon Music, 2017

 

Novi celometražni album Johna Mausa na zvočni ravni prinaša vse najbolj prepoznavne prvine proslavljene We Must Become Pitilless Censors of Ourselves. Screen Memories bi po tej plati lahko opisali preprosto kot pop masivnih sint linij in postpukovskih ritmov, ki proizvajajo ambivalentno zmes vtisov odtujitve ter emocionalne intezivnosti.

Glavna sprememba pa se zgodi ob uvedbi tistega, čemur bi v kritištvu popularne godbe rekli koncept. Ta se dodobra kaže že v naslovu. Pesmi obilno referirajo in pravzaprav nostalgično tematizirajo različne drobce izkušenj nekega TV gledalca. Pogosto so zvedene na slogane, vzete iz raznih serij. Besedila za razliko od prvenca ne pretendirajo po liričnosti in so v glavnem sestavljena iz posameznih fraz, ki se znotraj komadov ponavljajo v nedogled. Maus jih pogosto poje s patetičnim tonom popkulturnega trasha, njegovih junakov, mitov ali pa samo zgodnjih navdušenj, kakršna si v domišljijski vnemi ponavljajo otroci med igro. Petje je načeloma globoko distorzirano, celo tako, da včasih zabriše razumevanje besed. Omenjenemu patosu se pridružijo sinti, ki so še bolj brezsramno mastni kot v preteklosti in se razpenjajo v epske razsežnosti, ki omenjeno patetičnost še dodatno ironizirajo.

Vendar ne moremo reči, da je ironija tu prevladujoči pristop k tematizaciji. Prav toliko, kot je ironije, je tudi resne afirmacije. Pravzaprav bi bilo mogoče reči, da se ironija in resna afirmacija tu podpirata ali celo utemeljujeta ena drugo. Svet izven nostalgičnega okolja TV-ja, kot da pravzaprav ne obstaja, kot da ironija ne more prebiti lastnega referenčnega sveta in se utemeljiti v kakšnem t.i. realnem svetu. Ne gre za biografijo, znotraj katere bi se gledalo TV, temveč TV svet spominov, referenc tu predhaja sami biografiji. Ironija je, skratka, nemočna, jalova, in ravno v tem resna. Poleg tega pa se kot najbolj možen izhod kaže nje preraščanje in priznanje tega biografijo predhajajočega TV wastelanda kot takega.

V takšnem brezizhodnem perpetuiranju pop banalnosti se plata zgošča v homogeno sliko. Če je bila We Must Become Pitiless Censors of Ourselves sestavljena iz komadov razločevalnih karakterjev ter je zbirala različne hitrosti za različne plese in priložnosti, vsebovala pa je tudi balado, je tudi ob večkratnem poslušanju Screen Memories na podlagi denimo trenutno predvajanega komada težko razločiti, na katerem mestu znotraj plošče se v določenem trenutku nahajamo. Zaradi karakterja reflektirane umetnine jo lahko poslušamo tako z resno zavzetostjo, tudi intelektualno, kot v ozadju ob kakšnem druženju. To bi pravzaprav lahko bil eden od poglavitnih dosežkov plošče, ki s svojim zažiranjem v različne moduse poslušanja pravzaprav samo še potrjuje opisano strukturo brezizhodnosti. Vsa omenjena konceptualnost se nalaga na inovativno formo, kakršno je Maus zastavil s to ploščo, vanjo pa je vpisana na subtilen ter obenem semantično bogat način.

Obenem se z njo avtor potrjuje kot eden najbolj čudaških likov pop avantgarde ter kot eden izmed posameznikov, ki v svetu popularne muzike svoje prakse tudi najbolj reflektirajo in resno mislijo. V nekaterih intervjujih se izkaže, da je glasbeno delo tu zastavljeno z zavedanjem daljnosežnih zgodovinskih kontekstov in kulturnih implikacij sodobne zabavne industrije, v katero se na glasbeno avtonomen način vpisuje z jasnim stališčem, ki je toliko bolj izraženo, kolikor lahko ob površnem poslušanju zlahka ostane tudi prikrito in za seboj pusti enega najpomembnejših učinkov umetnosti, torej zmedo. V skladu z opisanim pa je smiselno še enkrat poudariti razliko med tu primerjanima ploščama, ki v kontekstu tokratne izdaje kaže obenem koherenten ter nepredvidljiv razvoj, ki ga je muskontar opravil v zadnjih letih. Pričakovati je, da se bo s Screen Memories Maus kljub temu, da gre za nekoliko težje dostopno ploščo, še bolj utrdil kot ključni akter sodobne avantgardne pop umetnosti, ki na izviren in pomenonosen način preizprašuje meje med tako imenovanima visoko in nizko kulturo ter izzivalno nagovarja kritično misel preteklega stoletja, s tem pa kaže na njene konservativne poteze, kot misel, ki ni uspela raziskati mnogih izvirnih aspektov popkulture.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

teenage witch

Ušel mi je še drugi pomen besedne zveze "screen memories", ki imenuje lažno priklicane ali precenjene spomine na otroštvo, s katerimi se potlačijo spomini na resnično pomembne dogodke za posameznika.

To doda še eno dimenzijo interpretaciji, saj fraza združi pomen, opisan v članku ter psihični mehanizem, ki zrabrisuje realno dogodjeno, podobno kot TV spomini nadomestijo sam čas in prostor, v katerem so nastali. Obenem pa se zdi, da je mogoče odprto interpretacijo še raztegniti, saj so "screen memories" na otroštvo ravno spomini na televizijo, s čimer se še poudari izpodrinjenje biografije s popkulturo, s čimer album dobi še eno pomembno potezo in element celotne koncepcije.

Obenem je zanimivo kako na naslovnici vizualna podoba interpretira zapis imena albuma.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.