Kelela: Take Me Apart

Warp Records, 2017

Štiri leta so minila, odkar je Kelela javnosti ponudila odličen mixtape Cut 4 Me, ki je izšel pri newyorškem kolektivu Fade to Mind, znotraj katerega sodeluje vrsta producentov v liniji bolj pustolovske elektronike in r'n'b-ja. Tako ni čudno, da so produkcije tudi v tretje drugačne od povprečja. Plata Take me apart je namreč Kelelin tretji izdelek, njen prvi studijski album in brez dvoma eden izmed bolj pestrih letošnjih izdelkov na alternativni r'n'b sceni.

Na albumu Take Me Apart je Kelela s producenti delala štiri leta, nekaj zbranega materiala naj bi bilo tudi še iz časov Cut 4 Me. Med pestrim naborom sodelavcev tokrat najdemo tako Arco kot denimo tudi Romy Madley Croft iz skupine The XX, najmočneje zastopani med producenti instrumentalnih podlag pa so člani založbe Fade to Mind.

Podlage na plati so zaradi vpliva članov Fade to Mind podobne podlagam s predhodnih dveh izdelkov, delujejo pa tokrat nekoliko bolj dostopne, oddaljujejo se namreč od hladnejših struktur, ki so krasile Cut 4 Me. Tudi Kelelin vokal tukaj zveni sveže, opaziti je, da si izvajalka tokrat preprosto upa več, žanrsko pa bi Take me apart lahko umestili nekam med grime, trap in r'n'b.

Glavna tematika albuma Take me apart je, kot večinoma v r'n'b-ju, ljubezen. Zakomplicirane stvari torej, kot se te pripetijo, ko se ljudje poskušamo razumeti med seboj. Takšne zakomplicirane stvari se na plati materializirajo na različne načine: v skladbi Frontline Kelela denimo opisuje neko preteklo razmerje; Let Me Know govori o kratkotrajnih odnosih v klubih; S.O.S pa se loti samozadovoljevanja. Strukturno bi lahko album v grobem razumeli tudi v odnosu do njenega starejšega EP-ja Hallucinogen, ki je bil tematsko zastavljen kot potek ljubezenskega razmerja. Po loku že omenjene strukture plošča na začetku deluje nekoliko tesnobno, ta tesnoba se proti koncu razblini, za njo pa ostaneta le še svoboda in olajšanje. Mejnik med prvo in drugo polovico albuma je skladba Let Me Know, najbolj speven komad z albuma, ki je bil predstavljen tudi kot prvi singel z videom, s katerim so uvedli promocijo plošče.

V drugi polovici albuma Take Me Apart, po skladbi Let Me Know, vse skupaj deluje precej bolj sproščeno ter tudi produkcijsko bolj jasno in dovršeno. Komadi, kot so Truth Or Dare, Onanon in Turn to dust,  postavljajo Kelelino glasbo na nov nivo. Za takšen preboj pa je zaslužen tudi producent Arca, ki je pripravil podlagi za skladbi Onanon in Turn to Dust. Prva omenjena, Onanon, je brez dvoma še en potencialni singel. Druga, Turn to Dust, pa resnično prikaže vso moč Arcove silovite produkcije, ki jo je venezuelski, v Londonu delujoči producent in med drugim tudi častni nosilec naziva naj Tolpe bumov izpred dveh let tukaj zastavil podobno kot v svojih solo projektih ali ob sodelovanju z Björk; najrazličnejšim elektronskim harmonizacijam je ustvaril bogato podlago komornih godal.

Tudi zaradi skladb, kot je Turn to dust, Kelelina nova plošča deluje žanrsko široko. Grimu ter trapu, ki tu prevladujeta kot osnovni glasbeni prvini, namreč ti dodatki pripnejo še dimenzijo poigravanja z ambientalno glasbo, proti koncu pa album zaključi tudi nekakšen afriški podton, ki se z dekrešendom počasi razblini v tišino, v konec Kelelinega razmerja z neko izmišljeno muzo …

Album Take me apart zveni sveže, je vsekakor dober in zanimiv predstavnik alternativnega r'n'b-ja aktualnega desetletja. Najbolje mu je prisluhniti v celoti, deluje namreč vseskozi zaokroženo in premišljeno zaključeno. In končno lahko opustimo tudi vse primerjave s FKA Twigs in drugimi sodobnicami, Kelela tu namreč pokaže, da je našla udobno traso, na kateri se očitno počuti dobro ...