Zdravo, orožje!

Stranka Levica je pripravila poslansko pobudo, v kateri vlado poziva, naj ustavi postopke za priključitev Slovenije tako imenovanemu strukturiranemu obrambnemu sodelovanju s kratico PESCO. Predstavniki vlade so namreč 13. novembra podpisali namero za njegovo vzpostavitev, ki naj bi se zgodila do konca leta. V tokratnem Kultivatorju bomo predstavili PESCO in kritiko Levice, nato pa bomo predstavili širše trende militarizacije Evropske unije v zadnjih letih.

Marko Kržan iz Levice umesti PESCO in diskurz, ki ga spremlja, v širši kontekst Evropske unije.

Izjava

Glavne točke, h katerim se države s pristopom k PESCU zavežejo, so povečevanje vojaških izdatkov, še posebej izdatkov za oboroževanje, zagotavljanje skupnih vojaških enot, namenjenih vojaškim operacijam zunaj Evropske unije, ter hitrejše odločanje o vojaških intervencijah na nacionalni ravni. Več Kržan:

Izjava

Tretja točka, ki jo naslavlja Levica, torej hitrejše politično odločanje o vojaških intervencijah, v Sloveniji glede na sedanji manko demokratičnosti na tem področju sicer ne bi veliko spremenila. Razloži Kržan.

Izjava

Vlada med drugim obljublja, da bo pristop k PESCU pospešil slovensko vojaško industrijo in tako spodbujal gospodarstvo. Kržan na to odgovarja:

Izjava

V zadnjih letih smo tudi sicer priča vse večji militarizaciji Evropske unije. Od leta 2014 do 2020 je za varnostne strategije Evropske unije namenjenih skupno 11 milijard evrov, medtem ko predtem evropski proračun sploh ni imel posebnega bloka, namenjenega takšnemu financiranju. Laetitia Sedou iz European Network Against Arms Trade meni, da je vse večje financiranje militarizacije namenjeno predvsem spodbujanju vojaške industrije, in ne toliko političnim ciljem.

Izjava

Temu pritrjujejo tudi številne korporacije, ki lobirajo v evropskih institucijah in imajo velik vpliv na določanje politik militarizacije. Če navedemo zgolj en primer: trenutni vodja svetovalne skupine Evropske komisije za Evropski varnostni raziskovalni program je nekdanji menedžer vojaške firme Finmeccanica oziroma današnjega Leonarda Alberto de Benedictis. Glavne skupine s takšnim vplivom predstavi Sedou.

Izjava

Široka podpora militarizaciji se odraža tudi na področjih, ki jih sicer nikakor ne bi mogli povezati z vojaško industrijo. Tako so na primer sredstva za Erasmus plus dostopna tudi vojaškim akademijam in vojaškemu urjenju. Prav tako vojaška industrija lahko dostopa do sredstev, namenjenih lokalnemu razvoju in transportu, razloži Sedou:

Izjava

Militarizacija na ravni Evropske unije sicer poteka že več let. Predvsem se je pospešila leta 2013, vendar so pobude prihajale že pred tem. Ker je bila podpora za militarizacijo na ravni Evropske unije pred tem omejena, so lobiji poskušali višje financiranje doseči za opremo, namenjeno civilni varnosti, ki pa se lahko uporablja tudi za vojsko. Takšen razvoj opiše Sedou:

Izjava

Leta 2013 je Evropski parlament potrdil prvi predlog financiranja raziskovanja za vojaške potrebe. Nadaljnji razvoj predstavi Sedou:

Izjava

Danes je Evropski parlament financiranju vojaške industrije v veliki meri naklonjen, kar ni veljalo vselej. K spremembi splošnega mnenja je veliko prispeval diskurz ruskega ogrožanja in nevarnosti terorizma od začetka migrantske krize, razloži Sedou:

Izjava

Po drugi strani Evropska unija skuša migrantski tok omejevati s posredovanjem v državah, iz katerih prihajajo migranti. V tako imenovanem instrumentu stabilnosti in miru tako na primer piše, da je za stabilnost v takšnih državah potrebno okrepiti vojsko. To je po mnenju Sedou prav tako voda na mlin vojaški industriji:

Izjava

Primer poskusa zamejevanja prihodov migrantov v Evropsko unijo je transformacija agencije za varstvo mej, imenovane  Frontex, v tako imenovano Evropsko mejno in obalno stražo. Spremembe razloži Chris Jones iz organizacije Statewatch:

Izjava

Med leti 2004 in 2014 vrednost licenc za prodajo orožja v države Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, ki so jih potrdile države članice, znaša 82 milijard evrov. Medtem ko Evropska unija torej migrantsko krizo poskuša reševati z vse večjo militarizacijo, hkrati vojaška industrija služi tudi s prodajo orožja državam, ki migrantsko krizo stopnjujejo.