Naključna prijateljska srečanja

Naključna prijateljska srečanja

Oddaja
11. 12. 2017 - 20.30

Bojda je zgodovina umetnosti od nekdaj zgodovina prijateljskih izmenjav, ki ima opraviti predvsem s kontinuiteto srečevanj. Nekoč je nekdo izjavil: “Kako pa mislite, da je nastal modernizem?” “Nič kaj drugače kot s kontinuiteto srečevanj, začasnih delitev prostora in časa ljudi, osredinjenih okoli umetnosti, ki so postopoma postala formalizirana in bila sočasno, še najpogosteje pa naknadno dokumentirana, kategorizirana, reflektirana. »Prijateljske izmenjave« so stalnica kulturno-umetniške sfere, v primeru sodobnih produkcijskih načinov pa lahko opazujemo nekoliko drugačne modele »prijateljstva kot strategije preživetja«, kjer ne gre izključno za »nestrokovne prijateljske naveze«, temveč v veliko primerih za solidarnost, so-delovanje prijateljev ali vzpostavljanje prijateljstev s kontinuiteto sodelovanj in srečevanj. Jasno je, da se v takih razmerah srečujemo z okoliščinami, kjer prevladuje prekarno delo: stapljanje časa dela in časa »življenja«”, zapiše v enem od člankov Kaja Kraner.

 

Prijateljstvo je vedno nekje vmes: med prostim časom in delom, med hierarhijo in enakostjo, med političnim in apolitičnim, med ljubeznijo in tovarištvom, med so-veseljem, so-čutjem in so-žaljem, pišeta Brezavšček in Kaluža za revijo Šum. Kot pravi Agamben, prijateljstvo ni niti lastnost niti kvaliteta subjekta, temveč bližina, ki se upira reprezentaciji in konceptualizaciji.

Izjava*

sz3 je dvojec Ivana Mijačevića in Aleša Zorca, ki sodelujeta že vrsto let in kot temelj delovanja postavljata senzibilnost za skupnostne poteke in kolektivne načine organiziranja dela. Zato ne čudi, da sta letošnje rezidentstvo zapeljala v takšno smer: zasnovala sta ga kot kuratorsko-programsko platformo, ki mediira med neko naključno umetniško skupnostjo, ki se tvori prav skozi kontinuiteto srečevanj, s katerimi sta sz3 že pred tem vstopala v različna razmerja, in med strukturami Gledališča Glej, s tem pa sta nase prevzela vlogo producentov potencialnih procesov oziroma se pozicionirala kot soorganizatorja situacij v Gleju.

Njuna zastavitev je v svoji odprtosti tudi nekoliko tesnobna, saj je tvegana in povsem nepredvidljiva. Jasmina Založnik za gledališki list zapiše: “Neka sila privlačnosti in odboja je v tem kaosu, ki ga sz3 ne samo naslovi, temveč tudi predoči, podčrtano ustvarja in ga jemlje ter postavlja kot osrednji modus operandi svojega dela in delovanja. Se strukturi lahko upremo? Kako gremo proti njim? In kako se vselej znova znajdemo v krču, ko se nam struktura kot organizacija prostora in časa (po)ruši?” Konec citata. Skupnost se namreč lahko tvori ali pač ne. Lahko kaj proizvede ali pač ne. Samo delo na skupnosti je časovno potratno in je zaradi ekonomično-pragamtičnih razlogov predvsem neproduktivno. Vendar ima lahko tudi neke daljnosežnejše posledice, neke nevidne mrežno-prijateljske vezi lahko rezonirajo onkraj samega rezidentskega projekta, v kakšnih spregah, ki so se srečale prav tukaj.  

Izjava*

“To je lahko prostor hkratne projekcije in refleksije, ki se ustvarja v dialogu, če nanj seveda pristanemo, če mu ne ubežimo, ampak vanj vstopimo. Če je gledališče še vedno nek načelen prostor svobode, platforma za eksperimentiranje in družbeno ogledalo, zakaj potem od njega pričakujemo, da nam poda neke zaključene, sestavljene, izbrane, zaprte in bolj ali manj predvidene vsebine? Koliko naracije je dejansko vpisane v naša lastna življenja? Ni življenje prej skupek nepovezanih, med seboj oddaljenih, ohlapnih trenutkov, ki so neskončno odprti in nepredvidljivi? sz3 prav zato vselej odgovarja z Da, saj je Da poskus nekega srečanja, priložnost, potencialnost in tudi medsebojna (z)možnost vstopa v drugega. Hkrati je ta Da mesto, ki ustvarja zadrego, ker mislimo, da je brezpogojno sprejemanje ne-mogoče”, še zapiše Jasmina Založnik.

Določen stalni vzgib prejšnjih rezidentov, zasledovanje lastne odrske poetike, sz3 zamenjujeta s kolektivizacijo in miksanjem različnih scen, ki se danes ob visoki specializaciji vse težje ali pa sploh ne srečajo: glasbena, vizualna, plesna, teoretska, literarna, gledališka itn. Pa potem še določena heterogenost vlog in pozicij; tukaj smo se znašle mlade kritičarke, režiserji in režiserke, plesalci in plesalke, uveljavljene igralke, Katie Duck, mlajši performerji in performerke. To, kar podpisuje to skupnost, je razlika. Drugi ustvarjalci, skupine in producenti v tem srečanju puščajo drug na drugem sledi različnih procesov. Rezidenca je za sz3 Skupnostni priročnik, ki preizprašuje ustroj novih modelov postprodukcije in išče načine, kako bi se neka skupnost lahko razširila v času in prostoru.

Izjava*

Zato so tudi končni trije improvizirani dogodki lahko generirani samo z dolgim trajanjem srečevanj, kjer je skupina vzpostavila minimalne protokole in navade, s katerimi lahko ustvari impromptu dogodek. Onkraj ličnosti in celostno zapakiranih produktov so ti dogodki vselej na robu ne-dogodka, ogibajo se reprezentaciji in normiranim gledališkim potekom. So pravzaprav etape srečevanj, ki bolj ali manj spodletijo in obstajajo v nekakšni kontinuiteti od prej in naprej. Vse je v membranastem gibanju in cikcakanju po časih.

Delavnice Katie Duck, ki so ponudile nekakšno impro orodje, s katerim je potem kolektiv poskusil vzpostaviti lastne protokole, na določen način ekstenzirajo kaotično srečanje sz3 z nami. Vselej gre za srečanje skupine, ki nima predhodnih vezivnih linij, razpršena in kontingentna vstopa v skupni prostor in čas. Vsak posameznik prihaja s partikularnimi točkami osebnih avtobiografij, kjer se srečajo bolj ali manj oddaljeni od gledališča. Ne glede na pozicijo, s katere se v srečanje izstreliš, ta predvideva mero nelagodja, ki tiči v dolžniškem razmerju do srečanja in nenazadnje do Daja, četudi so opcije vsaj tri: lahko se pelješ s tokom, lahko počineš, lahko izstopiš. Tri odločitve, ki jih participant sprejme, omogočijo grobo strukturo uokvirjanja, v katerem se razprejo kompozicija, nerazumevanje, naključje, živi čas, interaktivnost, kaotičnost, emocije, intuicija, impulz in inspiracija v kreativnem procesu. Katie Duck zapiše, da je izbira predstavljena kot kompozicijska realnost, pa tudi kot posameznikova izbira, kjer lahko izbere participacijo v performativnem ali se srečanja udeleži kot gledalec, pri tem pa še vedno ostaja del performativnega. Cilj je senzibilizirati skupino do mere, ko v kompozicijskem procesu prepozna drugačne poteke časa in prostora, ki se začnejo raztezati v vse smeri. Takšna čuječna celota omogoča individualno performativno raziskovanje, kompozicijsko našpičenost in apetit po kreaciji.

Izjava*

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

dobro. v pravo smer si krenila. ne smeš samo pozabiti, da je prijateljstvo lahko tudi vojna. včasih se prijatelji tudi pokoljejo med seboj. e... jebi ga.

ampak še vedno menim, da se kolektivni načini dela in vezi NE tkejo znotraj gledališča. tvorijo se skozi čas. ko se ljudje opazujejo. ko vidijo drug drugega znotraj gledališkega prostora, eskperimenta in točno vedo, kaj kdo doživlja. to so mnogo bolj subtilne reči, kot bi jih lahko prepoznali opazovalci a la režiserji, kuratorji, kritiki. e ... jebi ga, ne vidi se vse na zunaj. neke reči se ve, ampak se jih ne pove.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.