Čemu kritika?

Mnenje, kolumna ali komentar
11. 12. 2017 - 13.00

V tokratni Dlaki bomo komentirali naslednjo izjavo: “Če ena oseba zaradi moje kritike ne bo izgubljala časa s slabo knjigo, sem kot kritičarka lahko že zadovoljna.” Imena avtorice ne bomo navajali, kar naj služi kot gesta, ki sporoča, da ne gre za osebno obračunavanje z njo. Izjava je relevantna, ker jo podaja oseba, ki je nagrajena kritičarka in v nekem miljeju velja za kritiško avtoriteto. Imamo vtis, da takšen pogled na kritiko milje v veliki meri deli. Podana je bila v kontekstu zadnjega kritiškega simpozija.

Postavljamo drzno tezo, da je njena ideja v zadnjih konsekvencah zelo podobna ideji sežiganja knjig oziroma sestavljanja seznama prepovedanih knjig. V vseh primerih gre za to, da se knjig ne bi bralo. Na prvi pogled se ideji razlikujeta v tem, da ima prva avro strokovnosti, druga pa ideološkosti. Vendar je razlike zelo hitro mogoče zabrisati.

Za omikanega kritika ali omikano kritičarko bi v 21. stoletju moralo veljati, da upošteva nekatera epohalna teoretska spoznanja 20. stoletja. V svoj epistemološki horizont bi morala všteti predpostavko, da je zelo možno, prvič, da bralka ali bralec aktivno vstopata v interpretacijo knjige, kot je fenomenološko in na ozadju gestalt teorije denimo izpeljeval Wolfgang Iser. Kritik, ki se sooča z umetniško knjigo, tega ne počne kot naključni opazovalec, temveč v interpretacijo vnaša svoja pričakovanja, nazore, jo vključuje v lastne horizonte in jo po njih oblikuje. Kot da plava v vodi; odriva nekatere njene dele, da se poganja, uporablja telesne dele, je pri tem aktiven in vodo po svoje oblikuje, voda mu, ji, hodi v usta, lovi sapo. Ni zgolj nekdo, ki stoji na obali in opisuje gladino.

Drugič, literarno delo je tudi politično dejanje, ki v sebi osmišlja, razrešuje in vzpostavlja politične pomene. Včasih to počne eksplicitno, vendar je veliko tega političnega dela nezavednega. Knjiga je v tem primeru plavalka, družba s svojimi političnimi problemi pa morje. Knjiga ne razmišlja zavestno o vsakem svojem plavalnem gibu, čeprav seveda lahko ubira smeri in cilje plavanja. Vsaka takšna primera je obenem tovrstno ubiranje, ki nekaj zanemari, a upamo, da lahko služi kot ponazoritev poante.

Legitimno je, da nekdo (1) reče, da se mu zdi neka knjiga zanič ali izjemno dobra in to kritiško utemeljuje. Da skupina posameznikov deli to prepričanje. Takšni občutki so avtentični in vera vanje ni manj lažna kot vera, da je vreme grdo ali slabo. Toda izjava v tem smislu je drugačna od izjave (2), ko s položaja avtoritete rečemo, da je knjiga slaba in moramo zato druge odvrniti od nje branja. S tem delo lastne interpretacije, lastnega nujno selektivnega obravnavanja knjige absolutiziramo in zahtevamo, da doseže status vseprisotnosti – kajti knjiga, ki ni prebrana, je absolutno neprebrana ali pa je zelo blizu temu, če upoštevamo možnost poznavanja drobcev in drugih oblik sekundarnega prebiranja, kot je interpretacija posameznih odzivov brez branja in tako naprej. Prav takšen odnos do knjige pa imajo tisti, ki jo sežigajo ali uradno prepovedujejo. Odnos absolutista. V tem oziru reči, da je knjiga takšna ali drugačna, nikakor ni sorodno reči, da je neka snov strup ali zdravilo, da je neko delo nevarno ali ne. Gre za dve različni jezikovni igri, ki ju je treba razlikovati. Če ne, nas raba jezika zavede v barbarske nesmisle.

V nesmiselnost tovrstnih izjav nas prepriča tudi praksa. Lahko se zgodi, da enkrat knjigo raztrgamo, drugič pa v njej odkrijemo neslutene horizonte, ki popolnoma spremenijo naše mnenje o njej. Piscu tega članka se je tako zgodilo na primer ob različnih branjih Nad nebom pod zemljo Aleša Štegra. Prvič je z lastnim bralnim dejanjem, ki je izhajalo iz neke interpretacije družbe, knjigo oblikoval na nek način in s tem spregledal implikacije njenega družbenega izhodišča. Drugič se je interpretacija družbe nekoliko spremenila, kar je omogočilo drugačno bralno dejanje, ki je zajelo druge aspekte. Ti procesi se lahko odvijejo nezavedno – tokovi življenja nas pač nosijo v različne smeri in nam s tem omogočajo različne dispozicije. Z zavestjo o tej možnosti pa lahko drugače pristopimo do kritike.

Truistično, a vendarle očitno potrebno je spomniti na primere knjig, ki so jih nekateri kritiki najprej zaničevali in morda želeli, da jih drugi ne bi brali, a so pozneje postali pomembni faktorji neke kulture, denimo tako imenovani klasiki. Poznamo tudi primere iz slovenske književnosti, nekateri sodobni tako imenovani strokovni bralci so denimo zavračali ključna dela Prešerna in Kosovela. Zgodbe so splošno znane, a vendarle jih pri lastni praksi ne vzamemo v zakup, prepričani, da živimo izven časa in izven zgodovine, kar je glavna problematična točka dela slovenske srenje, ki jo vodi v barbarstvo, nevednost.

In kaj naj storimo tisti srečneži, katerih dela nekateri kritiki prav toliko zaničujejo, kot jih drugi čislajo? Mar ni ravno ta zmeda spodbuda za branje knjig? Tu pa pridemo do predloga o namenu kritike. Ta ni v odtujevanju bralcev od knjig, temveč nasprotno, v spodbujanju entuziazma za branje. Prijateljica kritičarka pravi, da so kritike za tiste, ki so knjige prebrali. Namreč s primerjanjem posameznih interpretacij in polemiziranjem med njimi lahko odkrivamo nove in nove aspekte del ter preko njih spoznavamo to, o čemer govorijo – našo kulturo, politične položaje, naš čas. Pogosto negativna kritika bralce smotrno spodbudi k branju knjige.

Sovražimo in ljubimo knjige, a ostanimo pri tej strasti paradoksno skromni. Kajti že jutri nas lahko tok odnese drugam in knjiga, ki se nam zdi genialna, lahko postane sranje ali obratno. Ne bodimo kot sežigalci ali prepovedovalci knjig brez formalno-političnih možnosti, da naš absolutizem udejanjimo v praksi.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Si pričakoval od plenilcev, ki podpirajo plenilce, kakšno drugačno prakso?

všeč mi je wittgensteinovski prizvok v tvojih zadnjih tekstih, Muanis. Poskusi še besedo absolutizem - katere družina jezikovnih iger je v "našem" okolju (našem!, ko smo v republiki in ne monarhiji) zgodovinsko večjidel, če ne v popolnosti, za nami - zamenjati za družino j.i., ki spadajo v pobočje totalitarizma, post-totalitarizma..., in morda se ti odpre nov horizont kritike "kritike", kar je sicer v naših okoljih s strani post-totalitarnega diskurza družbenega/kulturnega praktično v popolnosti zatirano in zatrto - kot nenazadnje tudi ugotavljaš sam.

Plenilec zahteva odgovor.

Nad nebom pod zemljo Aleša Štegra in videti povsem nove horizonte je
zame podobno kot trditi ."jaz sem jezus ali platon", oboje seveda lahko počneš,toda novi horizonti in večkratno branje tako slabe knjige lahko
povzročijo , da si v glavi malo "nazaj"

Muanis meni se zdi super kar si napisal. uredniki in kritiki se imajo vcasih tako kot zdravniki za ustolicene bogove. veliko del, je prav zaradi njih spregledanih. in pridejo na povrsje desetletja kasneje. kot sam omenis lep primer> Kosovel. da ne omenjamo koliko modernistov je pocrkalo v cukrarni.
vcasih ena mala knjiga sele 15 let kasneje dobi svoje pravo mesto. vcasih zgodovina in potek dogodkov pokaze, kaj je vredno brati in kaj ne. literatura je ipak samo notranji kljuc misli. okolje je tisto, ki pokaze, kaj se splaca brati in kaj ne. in se vedno vsak bralec je svoj. v pravem trenutku lahko bere samo pravo knjigo do konca. hehhehehehe

@ANONYMOUS: v Cukrarni sta umrla Josip Murn - Aleksandrov in Dragotin Kette. Brez urednikov kot sta bila Anton Aškrec in Ivan Prijatelj, po pozneje Koblar in Pirjevec, bi morda tudi njuna kanonizacija zamujala ... Če bi sploh izvedli zanju. Kosovel je zanimiv primer, saj je bil v kanon relativno zgodaj vključen del njegovih pesmi, del pa je Ocvirk "prišparal" dokler ni "napočil pravi čas". O kanonizaciji Prešerna je pred kratkim izšla celo monografija, vendar so ga cenili že za življenja.

@Muanis: Avtoriteta glede kritik ni nekaj, kar je kritiku podeljeno "od zgoraj" ali od kje drugje, temveč predvsem s strani bralca. Kritik se izkaže s svojim pisanjem in presojami. Če redno prebiraš kritike, potem že veš kateri kritiki so bliže tvojemu okusu in svetovnemu nazoru in kateri mislijo diametralno nasprotno, pa tudi kateri kritiki argumentirajo svoje izvajanje in katerih kritike puščajo kot sito. Tako je lahko včasih negativna kritika "ta pravega" kritika motivacija za branje, drugič spet se knjigi, ki jo nekdo pohvali, izogneš v širokem loku.

Malo sicer dvomim, da je Maja Šučur imela sebe za "avtoriteto", ko je izjavila zgoraj naveden stavek. Bolj se zdi verjetno, da zapisano izraža neko vero v uporabnost kritike za bralca. Čeprav v tem smislu negativno definirano. Menim, da je bistvo kritike, da ima neko informacijo za bralca, morda tudi bodočega. Zame sicer prej v pozitivnem smislu - da me kakšna kritika motivira za branje.

Bralci, ki sprejemajo ali potrebujejo avtoritete, ki so postavljene od zunaj, da si oblikujejo mnenje o knjigi, niso v resnici bralci kritik. In tudi knjig ne zares.

Ja, Prešeren je polariziral. Nekateri cenili, drugi zaničevali. Kar je tudi najboljsa pozicija, ki jo lahko avtor ima. In se strinjam, da se je njegovo marginaliziranost prevec mitiziralo. Ocvirk pa najprodornejših Kosovelovih pesmi ni razumel. Se strinjam s tvojim komentarjem v tem, da zrel bralec ne potrebuje kritiške avtoritete, morda posvetovanje. Vendar pa se avtoriteta v socialnem smislu vseeno vzpostavlja, z bojem za kanonizacijo, nagrajevanjem, javni prostor. Kjer je knjiga nacionalna vrednota in kjer je ljudi malo, je to toliko bolj očitno. Vzpostavljajo se norme, ki se legitimirajo preko institucij in govorijo vsevedno. Tako je pred leti urednik pisal, da nima smisla prevajati slovenskihh del, ki niso bila tukaj nagrajena. Najboljse, da v Sloveniji deloma podcenjena pozni Šalamun in Šteger, ki ne pobirata nagrad, ostaneta lepo doma in pocakata na potrditev serifov. Kot da sve čaka na njihovo mnenje. Ali pa Jana Putrle Srdić in Barbara Pogačnik, ki nastopata po uglednih svetovnih festivalih. Ali nenazadnje Lidija Dimkovska. Skratka, ljudje želijo imeti nadzor nad produkcijo - tulaj tudi strokovne komicije za delitev denarja itd. - in recepcijo, vprasanje pa, kako jim uspeva. Medtem, ko je npr. meni vseeno za to, bi moral biti zelo pretenciozen, da bi izjavljal, naj ljudje ne betejo knjig zaradi moji zapisov. Moras imeti nek potisk, upravicenost, da kaj takega reces. Morda tega ne imenujes avtoriteta. Stvar je v tem, da se ne samo znebimo obcutka, da obstaja nekaj takega kot nacionalna knjizevnost, ampak preizprasamo neosvescene prakse, ki iz tega izhajajo. Si priznamo, da obstajajo razlicne scene, ki lahko imajo izkljucujoca merila. Hejt je "logičen". Postavljanje norm branja pa po mojem ni v redu.

Iz teh stališč pa izhajajo tudi odgovornosti, ki jih moramo privzeti. Ker ne priznavam nacionalne norme, se moram odpovedati:

- upravičenosti do državnega denarja: če se ne strinjaš z obstojem nacionalne književnosti, se ne čutiš upravičenega do denarja iz tega naslova. Lahko se pa spremeni koncepcija te književnosti in zavzame bolj pluralisitčen odnos v isntitucijah

- upravičenosti do nacionalnih nagrad

- splošnim stališčem: mi smo (splošno) marginalizirani, tega in tega v Sloveniji ne cenijo: ne, marginaliziran si v nekem krogu, v drugem nisi. To velja tudi za institucionalno podprte avtorje, ki niso marginalizirani v institucijah, so pa na drugih scenah.

jaz ti predlagam knjigico Borislava Pekića: STEKLINA.
mnogo bolje delo od na primer Esej-s o Slepoti, ki ga vsi poznamo in je res že dolgočasen, sploh če ga čitaš po Pekiću. :-) hehehehehehe hohohoohoohh hihiihihihihiih

Oboje smo bral.

v sloveniji , ki so v večih vlogah, kjer je konflikt interesov zelo prisoten je
x na skoraj vsi, večinoma so to propadli avtorji brez talenta, / študij primerjalna književbnaebuloza/ tvoja iznenadna hvala podcenjenega štegerja je slaboumje,njegova dela so zame blef na blef.,.. šteger sedi udobno na stolčku in institucije filajo blesatrino z denarjem / wow eu denar../. tudi šalamun ni podcenjen prej obratno in je kult za drkoljube...kdor ima vsaj eksistenčni minimum v glavi se na slovensko kritiko požvižga, če še malo napreduje pa se požviga na vse svetovne kritike in sisteme...da bi ti kritik osvetlil in poglobil razumevanje - pa saj nisi v 5 razredu devetletke...

@Muanis: Avtoriteta ( v nekem vrednostnem, celo moralnem smislu ) ni je enako družbena moč, čeprav se slednja pogosto travestira v prvo. Kritiki v tako majhnem prostoru so seveda vpeti (na več načinov) v družbeno polje, zelo redki so tisti, ki imajo v rokah "znatno" družbeno moč ali so "neodvisni", prej velja da se morajo spretno prilagajati spremembam v razmerjih moči, se naučiti kako svojo kritiko izraziti in hkrati to napraviti neočitno (doublespeak). Kako ostati zvesti sebi in uspešno krmariti med interesi močnejših. Gotovo bi tu imel Matej Bogataj kaj tehtnega za povedati ...

Ne razumem dobro, kaj si hotel povedati glede Srdić, Pogačnik in Dimkovske - da naj se tako kot Šalamun in Šteger po mnenju urednika ne bi predstavljale v tujini? Napisano je nejasno. Tako mnenje je seveda neumno, saj zlasti pri prozi okus močno variira, kar bo uspesnica v Španiji, morda ne bo v Nemčiji, tu so na delu določene specifike. Poezija pa se v prevodu objavi (tudi) v tujini le prek zvez in poznanstev ali zaradi entuzijazma in zvez/položaja prevajalca. Šalamun si je dolgo in dejavno prizadeval za uspeh v tujini, enako Šteger. Pogačnik je prevajalka in ima veliko stikov s sopesniki tako da njena poezija prej ali lažje pride "ven". Veliko je odvisno od angažmaja samega avtorja. In ne toliko od kvalitete. Pomaga tudi, če imaš založnika, ki trži prevode (Beletrina) ali če si prejemnik Evropske nagrade za literaturo ( plus točke ne EU razpisih). Pri nas se seveda komaj ve kdo sedi v komisiji.

Nacionalne književnosti, če nam je všeč ali ne, obstajajo. Avtor lahko poskusa srečo v drugem jeziku. A so redki, ki jim to uspe. Lahko ustvarja dvojezično. Državne institucije pa lahko podprejo tudi avtorja, ki pripada drugi nacionalni književnosti, če živi in dela v Sloveniji. Pluralnost inštitucij je nujna in za zdaj najbrž nezadostna. "Hejt" ni samoumeven in je popolnoma nasproten ideji ali udejanjanju pluralizma. Hejt ima več opraviti z držbenimi prerivanji kot z literaturo.

Za konec, mislim da je prav, če ne pačiva Majine izjave. Ni rekla, da bralcem sugerira naj določenih knjig ne berejo, to je kritiška ekstrapolacija. Ki ji sledi plodno inzanimivo razmišljanje. Toda hkratno nenaslavljanje ( ni vazno, kdo je to rekel) in naslavljanje (vsi vemo kdo je to rekel) izpostavljeno osebo na nek način izloči iz debate. Ceprav se z njo ne strinjam, pa jo kljub temu na tem mestu jemljem v bran. Kot kritičarka je zgolj zadovoljna, če je njena kritika služila bralcu pri odločanju glede branja dol. knjige. Dvomim, da verjame v sezname prepovedanih knjig ali avtoritarnost kritika. Osebno ne verjamem v utilitarnost kritike in v takem odzivu ne čutim zadovoljstva - veliko večje bi bilo, če kritika nauduši ali prepriča bralca da si vzame knjigo, ki je sicer ne bi bral. Ki je morda nasprotna njegovim nazorom. To lahko v dol. primerih naredi tudi negativna kritika. Ki pa je zares izjemna šele ko to ni običen hejt ampak dobro spisana kritika.

V čem je pa Bogataj ohranil kritiško suverenost, zanimivost, neodvisnost? Tisto, kar ulovim, je nekritično potrjevanje doks nacionalne književnosti. Zamerim mu tudi, da pogosto nove prozne glasove zvede na slepo povlečene primerjave z imenovanimi glasovi generacije, s čimer že v štartu unificira polje in se zameji na omejujoče aspekte.

Z nacionalno književnostjo ne mislim že kar književnosti pisane v nekem jeziku, ampak književnosti, ki naj bi bila narodotvorna. Tako Bogataj kot Šučur po mojem pripadata tej in takšni nacionalni književnosti, čeprav bi se sama morda drugače izrekla. Od konca 80-ih ima nacionalna književnost idejno začrtano linijo, ki iz leta v leto po mojem vodeni. Zdaj je premalo prostora, da bi o tem pisal, sem pa na drugih mesith. Je tudi finančno in institucionalno podprta. Prešeren v Sloveniji, Njegoš v Črni gori - v obeh državah je leposlovje še vedno utemeljitveno za samorazumevanje nacije. V Sloveniji to ni odvisno od desničarskih idej in eksplicitnega nacionalizma, pa vendarle obstaja partijska linija.

Hejt je po mojem glede na stanje institucij logičen, ravno pluralizem pa implicira nasprotna si stališča in kriterije, ki ne vsebujejo nujno sovraštva. Sicer s tem ne zagovarjam relativizem, ampak ne priznavam književnosti temeljne politične vloge, ki bi odločala o pravici in državnih usmeritvah; zato je dobro, da se pluralizem vzdržuje.

Sicer zelo dvomim, ja, da kritičarka verjame v sezname prepovedanih knjig ali sežiganje le-teh, zgolj izpeljeval sem, da so izjave v določenem smislu sorodne.

Glede vsega ostalega pa se bolj ali manj strinjam.

Bi pa na tem mestu končal z debato, saj se ukvarjam z drugimi projekti, proskušam ne misliti na opisano dogajanje, ker mi jemlje koncentracijo.

kritiki imajo delo, ki je plačano, institucije- kulturna politika delijo denar po fevdalnem načelu, avtor, ki ne tuli z mlakužneži bo krepal od lakote, če bo hotel živeti samo od npr. pisanja, za vsako drugo delo se dobi vsaj minimalno plačo... izjemna kritika ne obstaja, lahko je pogojno "dobra" ...

To je res. Mediokritetnezi pri koritu se kr mastijo, ostali v dobrem primeru minimalc. Sram me je za njih, ko jih vidim jamrat na TV, da nimajo denarja. Mene je sram, ce dobim srednje velik honorar v kulturi, glede na stanje, oni so samo od tega srednji razred in jamrajo. Ljudje brez znanja, talenta in dostojanstva. Ljudje, ki se posred o in neposred o norcujejo iz tegob "navadnih ljudi". Ne samo v knjizevnosti, tudi sire, do politike. Na naslednjih "ukradli ste nam drzavo" protestih, bodo tarce med drugim oni. In morda se ne bo tako lepo koncalo kot zadnjic.

mal sem alergičen na posploševanja, jbg, te mediokritetnezi majo imena, pa da slišimo. kdo so ljudje brez znanja, talenta in dostojanstva.

Pol najprej sebe imenuj, in tudi kompetence ter merila za presojo, da ne bi slucajno z obcega anonimnega mesta čekić vihtel.

@Muanis: nočem nadaljevati debate, spoštujem, da imaš druge stvari. Hotel sem samo pojasniti, da ne mislim, da je Bogataj neodvisen. Piše gotovo suvereno, o zanimivosti pa bi se dalo razpravljati. Morda še najbolje piše o svoji generaciji. Hotel sem samo reči, da je Bogataj kritik z enim najdaljših stažev, lahko bi marsikaj povedal o kompromisih, ki jih je moral sprejemati, če bi seveda bil pripravljen. Pred leti je govoril o mafijskem načinu delovanja klanov. Čeprav bolj na splošno. Mislim da ravno na enem takem simpoziju.

Očitno sem tudi narobe razumel izraz "nacionalna književnost." Čeprav se mi zdi uporabiti ta izraz za neke vrste ideološko nacionalistično dojemanje literature pretiran. Kohezivnost skupnega jezika in teritorija ne dojemam kot nujno nekaj negativnega, dokler so identitete izrazito kompozitne in je osnovno vodilo vključevanje. Če je vodilo izključevanje pa je to jasno bullshit. Bojim se, da se hejt giblje bliže izključevanju. In je torej preslikava tistega, proti čemur se bori.

Drugače pa se res v večji meri strinjava. Se veselim novih dlak z jezika. LP

Dejte nehat to o Štegru, njegove pesmi se me ne dotaknejo, nimajo nobene zveze z resničnostjo in to je to. Ali so zato slabe, ne vem. Verjetno so, vendar o tem nimam pravice razglabljat. Važno je nekaj drugega. Ta poezija in njegova založba nimata nobene zveze s književnostjo. Pomembnejši so postopki o razreševanju denacionalizacijskega šmorna, pa mednarodne zveze s tujino, dragi moji. Gre za biznis, kaj vam ni jasno, ne moreš književnosti očitat biznisa, če izvira iz biznisa in je NAMENJENA biznisu. To je zame slaboumno.

In tako je tudi prav, dragi moji. Kar je dobro za Štegrovo poezijo je tudi dobro za državo. Je dobro za Slovenijo. Je dobro za slovenske gozdove in gospodarstvo. Je dobro za investicije iz tujine . Je dobro za podjetništvo. Za evropsko zaupanje gre! Književniki morajo postati podjetniki in podjetniki morajo postati še bolj podjetniški. Simpl.

In s tem ni nič narobe. Naj bo pa jasno.

Ravno zaradi tega imate vi zjutraj na mizi mleko in jogurt in zaradi takšne književnosti greste vi lahko zjutraj kakat.

da je to le tvoje, po moje katastrofalno argumentirano mnenje, zato ni smiselno, da ga spodbijam s kopico protiargumentov , tako pritlehne teze si to ne zaslužijo.Praktično nič kar si napisal ne presega ozkokotnosti, obstaja veliko zornih kotov ti pa ostajaš pri kakanju po jogurtu....trditev, da kar je dobro za štegra - temu majhnemu samopromotorju lahko dodaš poljubno ševilo xxx grabežljivcev, ki ga presegajo.. ., je dobro za slo je tragikomična laž.

Tako pojmovanje sveta nas je pripeljalo točno tja kje smo- v drek, delitve, migracije, v bitcoinske mrtlice,borzne meglice s sesutji in vstajeni itd , vojna žarišča ....

Smešno je to. Še dobro da na koncu nisi napisal: šteger ma vas rat.

Kritik/kritičarka me lahko odvrne od branja knjige, če dovolj dobro argumentira, zakaj je knjiga sranje - po kriterijih ocenjevanja, s katerimi se jaz osebno strinjam. Taki primeri so v sferi "resne" literature pri meni dokaj redki. Jasno izraženo in argumentirano mnenje o kvaliteti knjige od kritika pričakujem, izjava o fokusu kritike v odvračanju bralcev od določenih knjig pa je definitivno neposrečena in potencialno sporna (potencialno, ker niti ni argumentirana, niti ne vem, ali je bila mišljena resno). Literarne kritike tako ali tako berejo predvsem zreli bralci, ki so te kritike sposobni "shendlat" (OK, to zgolj predvidevam).

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness