Nuclear Dream Weavers Compound

Nuclear Dream Weavers Compound

Recenzija dogodka
15. 1. 2018 - 14:30

Klub Gromka, 11. 1. 2018

 

Današnjo recenzijo pričnimo s kratkim razmislekom. Svobodnjaške godbe, pod katere poenostavljeno umeščamo žanrske viže med free jazzom in eksperimentalno elektroniko, se v komaj cirka stodvajsetletni zgodovini snemane glasbe zdijo kot nekakšna anomalija v Matrici. Anomalija, ki teži k improvizaciji in ki temelji na živem nastopanju. Anomalija, ki se trudoma izmika avtorstvu in ki jo v določenih glasbeniških krogih zaznamuje ustvarjanje z namensko nekonsistentno sestavo zasedb. Ta anomalija-v-večnem-nastajanju se skrivoma širi in krepi recimo s pobudami, kot je festival Improcon na gradu Veliki Tabor ob vzhodni slovensko-hrvaški meji, ali s polletno evropsko turnejo glasbenega mravljišča po imenu MultiDom, pa z raznimi koncertnimi serialkami doma in v tujini.

Primer takšne novonastale tvorbe je v središču pozornosti tudi v današnji recenziji četrtkovega termina Defonije v Klubu Gromka, koncerta novonastalega mednarodnega free jazz okteta Nuclear Dream Weavers Compound, pod katerega se podpisuje kar peterica koncertnih organizatorjev iz Ljubljane, hrvaškega Zaboka, Bistrice ob Sotli in Vrhnike. Nuclear Dream Weavers Compound, ki so bili tisti večer edini nastopajoči, sestavljajo znana imena domače scene hard-listening godb – Tomaž Grom, Marko Karlovčec ter brata Jošt in Vid Drašler, družbo pa so jim delali še znana vokalistka Linda Sharrock in njena desna roka, pihalec Mario Rechtern, ter  dva Vojvodinca – mladi bobnar Aleksandar Škorić in pianistka Marina Džukljev. Večji del zasedbe se je spoznal prav na lanskoletnem Improconu; brata Drašler sta sicer z Lindo in Mariem že pred tem večkrat nastopala po Sloveniji, vsaj v sestavi okteta pa so tokrat nastopili prvič.

Vzdušje med publiko je bilo polno elana, povzročenega že zgolj zaradi kolektivnega truda, ki je na oder pripeljal vrhunsko srenjo glasbenikov, raztresenih med Rotterdamom in srbsko Vojvodino. V Gromki se je dalo hitro zapaziti, da se bomo na tokratnem koncertu stiskali na sedežih okoli skupine, ki je bila postavljena pred oziroma pod oder. Že z najavo koncerta in preletom imen realno nismo pričakovali drugega kot polno dvorano in nastop okteta, katerega prva beseda v imenu, nuklearen, že nakazuje maso energije, ki se skriva za njihovimi ozvočenimi instrumenti.

Zmes hardcore džezovske zasnove in improviziranega plutja – kratko rečeno improcore – se je od skupinskega štarta umirila  le kakih štirikrat v prihodnji dobri uri. Sanjava stvaritev, ki se je tkala, je vzbujala občutke užitne nočne more, ker je zasedba držala vajeti trdno v rokah in poslušala svoje pajdaše in pajdašice, zaradi česar se je, tudi po zaslugi dobrega ozvočenja, kljub številčnosti dalo razbirati inštrumente med seboj. Dvojci bobnov, kontrabasov in pihal so se tako bolj dopolnjevali kot bili drug drugemu v napoto.

Povezovalni element znotraj naše tokratne disonančne improcore celote je bila prisotnost Lindinega vokala, namenoma monotonega in očitno fizično utrujajočega hrutja, ki je obenem podžigalo agresijo, po drugi strani pa se je prilično spajalo s saksofonskim naporom in švicanjem dveh kontrabasistov. Mario Rechtern se je s saksofonom ali violino občasno sprehodil med občinstvom, precej pa so koncert zaznamovale spretne umiritve, kot ko se je denimo v neki točki Rechtern s saksofonom oglasil v kontrastno melodično žalostinko ob spremljavi Drašlerjevih bobnov in popolnoma sprostil napetost koncerta. Podoben prijeten šok smo doživeli, ko je dvorano končno zajel prvi predvidljiv zvok, urejen šum številnih inštrumentov v dvorani – aplavz.

Asociativno močan, a čustveno zadovoljujoč koncert skupine Nuclear Dream Weavers Compound pa ni bil edini plod lanskega  Improcona; dva nastopa sorodnih mednarodnih zasedb sta se zgodila v začetku tega leta v Budimpešti in Londonu. Dokaz, da se lokalna anomalija vztrajno širi in organizira, bo tudi posvet alternativnih godbenikov v istih prostorih Kluba Gromka čez slaba dva tedna, h kateremu so organizatorji tudi javno pozvali pred samim koncertom. Da bi se le nadaljevalo tkanje nuklearnih sanj.

 

Več besed in posnetkov o Improconu: 
Brigita Gračner, Ina Puntar in Tea Grahek - Obsežna oddaja o lanskoletnem Improconu v hrvaškem Zagorju
Žiga Jenko, SIGIC - Poročilo o lanskem Improconu

Več besed o koncertih članov skupine:
Jaka Golob o koncertu Sharrock, Rechterna in bratov Drašler - Menza pri Koritu, januar 2015
Ina Puntar o prvi Friformi - Klub Gromka, 27. 1. 2016

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Are you leaving out KUD Mreža and FriForma consequently from everywhere?

i think before we published the actual review Friforma was left out of the "announcement" text here by an honest copying mistake by the author and there was no bad intent

Of course it wasn't mentioned by my honest mistake, I have no hostile intentions towards KUD Mreža or Friforma.

Thank You for the review. For sure, there were no hostile intentions towards KUD Mreža / FroForma, but what does that mean: "četrtkov termin Defonije v Klubu Gromka"... With no hostile intention, but there is / was no such "termin" - we have simply made a co-op...

.

Miha, maybe you should explain this relations. Defonija is usually happening in Gromka so they somehow belong together in the most of visitors minds. But how is it really?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.