Igra volov

Igra volov

Recenzija izdelka
28. 6. 2016 - 13:00

Pa je minila, šesta sezona famozne, najfamoznejše serije naših dni, kar je dobro, ni pa dobro, da ni zadnja. Bržčas najbombastičnejša televizijska stvaritev doslej, pričakovana, promovirana, diskutirana, secirana, onanirana bolj od vseh producentskih mokrih sanj. Kako ne bi normalen človek že zaradi samega hajpa popizdil, pa Lannisterji, pa Starki, pa prihajajoča zima, bitke, kri, fuk, fantazijski srednji vek, najtežje čakan suspenz, kdo bo komu odtrgal jajca, zdrobil glavo ali iz visokonoseče neveste izrezal embrio. In smo dočakali, vse in še več, in še več od še več se obeta v naslednji sezoni čez kakšno leto. Kaj takega.

Da vsaj malce zares probamo premisliti pravkar minul iztek, pri čemer bomo za hip pogoltnili odpor oz. kar odurje ob tem veličastnem šopanju popkulture. Ob šesti sezoni HBO-jeve Igre prestolov namreč zaveje nekaj, kar se je slutilo ali raje vedelo že zadnjih nekaj let. Nekaj podobnega nas je npr. dokončno razsvetlilo tudi ob drugi sezoni Pravega detektiva iste produkcijske hiše. Veriga je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, in v pričujočem paketu desetih delov naše Igre osupljivo, malone vulgarno spoznavamo, kako plitva, prazna in nasploh zanič je tako mitologija kot sama drama serije.

Ne da bi pretirano obnavljal pripoved in izvedbo, a slednji ne sestojita iz drugega kot razvlečenega čvekanja in čakanja na ne vem kaj, ponavljanja, recikliranja že videnega v isti seriji, četudi je sama zgodbovna podlaga tako ali tako nič kaj ekstra sfantazirana reciklaža. Targeryenka fura svoj razsvetljenski absolutizem, Lannisterski incest je čedalje frigidnejši, mali Stark psihedelično gobira pod zasneženim drevesom. Četudi sezona ni ne vem kako dolga, imaš občutek, kot da ne vedo kam z minutažo, češ fuknimo en brezvezen dialog semle in eno jalovo klanje tja. Malo se ti zakolca po sicer ne manj bednih, zato pa neskončno nepretencioznejših limonadah z ne vem koliko urami v sezoni. Efektivnejše bi bilo, če bi nekdo v offu preprosto prebral nepredolge prigode in nam pred klimaksom prihranil teh nekaj ur.

In tako se mukoma prebijemo do zadnjih dveh delov, kjer se vse razčefukne, zažge, razdeviči, posili, razčetveri v vsej možni epskosti in brutalnosti. In na koncu v tej prvorazredni zabavi spoznaš, kaj je tisto najvrednejše na njej. No, ne toliko spoznaš, kot se polzaveš v nekakšni dronski animaličnosti, infantilnem hehljanju, kako da so zmaji kul. Ključna beseda je infantilnost, nereflektirana infantilnost, ki se nasaja na predpostavljeno sublimnost, češ uau, ti zmaji so čisto prehudi, lahko bi jih gledal v nedogled požigat te ladje. Šit, kakšna bitka, kri, naturalistična kamera, pri čemer je seveda jasno, kako se Jonu Snowu kljub blatu in krvi ne bo skrivil niti las, še crknit ne zna. Hudo, kot da si tam, blato, krutost, smrt. Neprestano bi gledal to zdrizasto teptanje trupel. A neprestano lahko gledaš tudi zvezde, nevihto, morje, ogenj.

Pa dobro, ljudem je všeč, kritiki so navdušeni, najpomembnejši mediji v državi jo umeščajo celo pod najboljše vseh časov, nek nemanič RŠ-ovec pa si ne more pomagat in mora skladno s svojo kvazialter DNK nekaj pljuvat brez veze in brez haska. Jebat ga, mora. Ne le, ker ima poln kurac totalitarne piarizacije, skoz katero v franšizo okiten nič postane vse. Gnoj je zlato in zlato je gnoj. Niti ne zaradi zavedanja, kako tekom vseh teh izsranih serij polzijo leta in leta. Še zaradi adornovskega odpora proti kapitalističnem duhovnem slaboumljenju ne. Ni vsak pljunek v ksiht populistične kulture revolucionarna kaplja.

Mnogo bolj preprosto je, posebej ker je tole zgolj skromen in kratek recenzentski termin. In kurcanje na tem mestu izhaja predvsem iz akutne in manifestne slabosti umetniškega dela, ki se je po brezličnosti svoje zadnje izvedbe dokončno razodelo kot obrtniška masturbacija nikamor. Kar je seveda tudi za prevratništvo izjemna novica, če je paradni konj kreativnosti v vladajoči ideologiji tako nemarno dremav. Mogoče je pa trojanski?

Tragično turistično usodo Dubrovniške republike je objokoval Matjaž.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

koga briga?

pa zanima kako lahko visokonoseča ženska nosi embrio

Nosi ga z imenom Fetus. Sicer pa Matjaž, za spočetje potrebuješ fuk ti pa drkaš na izdrkano. A ni škoda? Koga namreč boli kurac za got. Gledamo pa vsi. Augenlust.

ne gledamo vsi, tudi vsi nismo boli mene spolni ud , mehkoudno drkanje v prostem padu pa je nemškutarski augenlust ,to je zaključek vreden tega sperm impotentnega odziva .. zorčev prispevek v okvirih danega dovolj trdno stoji...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness