Duh je prdec

Duh je prdec

Recenzija izdelka
16. 1. 2018 - 13:00

Teorije o čutni zaznavi stojijo na samem torišču zgodovine filozofije. Učbeniki novoveške filozofije delijo na racionalizem in empirizem po definiciji, da prvega določajo vrojene ideje, katerih garant je Bog, drugega pa definira zavest kot rezultat serije naključnih čutnih vtisov; tabula rasa, ki pod konstantnim vplivom okolja spregovori. Tej veliki delitvi nasproti stopi Immanuel Kant z izpeljavami apriornih sintetičnih sodb v Kritiki čistega uma in pojasni, da reči pač ne spoznavamo po nespremenljivih idejah ali neodvisnih čutnih zaznavah, temveč je šele struktura spoznavnega aparata, torej razuma, pogoj za spoznanje predmeta, katerega forma je določena prav s to strukturo. Kantov dosežek je radikalna sprememba odnosa do sveta: po Kantu niso predmeti tisti, ki bi določali spoznanje, temveč je struktura spoznanja tista, ki določa predmete in jih dela dostopne zavesti. Vendar pa to še ne pomeni, da je spoznavajoči s tem rešen tiranije zunanjega sveta, nak, Kantova ugotovitev je še bolj tiranska od dognanj njegovih predhodnikov.

Če so vrojene ideje in čutni vtisi prej še pomenili kontinuiran stik notranjosti in zunanjosti ter da so predmeti zunaj zavesti resnično takšni, kot se kažejo, po Kantu to ni več mogoče. Zavest, katere forme spoznanja šele določajo forme predmetov, nima več dostopa do neskaljene identitete sveta in spoznanja. Zavest ima po Kantovi intervenciji od zunanjega svetu dostop zgolj še do črnega nespoznatnega madeža nekje v kotu vidnega polja, ki se imenuje reč na sebi. Reč, o kateri ni mogoče reči nič več kot to, da predstavlja neprebavljivi pogoj in manko vsakega spoznanja.

Ta ekspresen in površen uvod v nerazrešljivo rojstvo subjekta v moderni filozofiji je morda povsem zadosti, da se podamo med strani knjige filozofa Simona Hajdinija Kaj je ta duh? s podnaslovom K filozofiji voha. Gre za drugo delo omenjenega avtorja in je, tako kot njegov prvenec Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku, izšlo pri založbi Analecta. Kot nakazuje dvoumni naslov, Hajdini čudovite vonjave odkriva na drugi strani velikega Duha, ki jih ta pušča kot svoj potlačen preostanek na zgodovinskem pohodu. Duh kot obča zavest in Heglova zgodovina in duh kot vonj, smrad in dišava, nemisljivo jedro čutnega. Sama knjiga je sicer sestavljena iz štirih poglavij: Duh filozofije, Duh kapitalizma, Duh ideologije in Duh časa.

Miselni okvir knjige je teoretska freudovska in lakanovska psihoanaliza, kot jo je zastavila Ljubljanska psihoanalitska šola s priložnostno uporabo drugih filozofskih in kulturno-zgodovinskih referenc, ko te pridejo prav za razvitje določenih idej. Na začetku knjige Hajdini vsakega izmed čutov identificira glede na mesto v zgodovini filozofije. Vid sodi k metafiziki, ki objekt kot nespremenjen spoznava z distance, sluh spada k etiki in ga dopolnjuje glas, ki določa pravilni red, okus in tip pa pripadata estetiki, kjer subjekt za svoje enkratno spoznanje uniči objekt. Ostaja še čut, ki ga je filozofija potlačila - voh. Privilegirano polje voha je za Hajdinija politika, kot tista pregnana plat zgodovine filozofije, ki ruši idejo resnice v adekvaciji besede in reči.

Ker pa Hajdini ni politični filozof, temveč filozof teoretske psihoanalize, vzame vonj za čut, ki meri na “paradoksen objekt, ki ni identičen s seboj” oziroma ekskrement, kot ga imenuje sam, in spodkopava režim resnice klasične ontologije, ki temelji na refleksivni identiteti, torej končnem ujemanju stvari in pojma. Avtor na začetku knjige kot eno svojih tez postavi trditev, da vonj v svojem redkem pojavljanju v zgodovini filozofskega pisanja o čutih ustreza tistemu, kar je pri Lacanu objekt mali a, paradoksni v notranjost izključeni objekt, ki deluje kot odsotni zglob zunanjosti in notranjosti. Teza v knjigi sicer ni zadostno razvita, ker se reference ustavijo predvsem pri psihoanalizi, Kantu, Chaplinu in ljubljanski trojki. Toliko bolj pa je zato v ospredju pojasnjevanje in razvijanje vloge tega ključnega pojma lacanovske psihoanalize. V prvem poglavju Duh filozofije Hajdini sopostavlja resnico adekvacije z resnico, kot jo postavlja Lacan. Prvo postavlja po vzoru slamnatega moža in jo preprosto identificira z adekvacijo spoznanja in reči, ki naj zajema celotno zgodovino filozofije do Lacanovega nastopa. Drugo, psihoanalitsko resnico, pa Hajdini razkriva ob nezadostnosti adekvatne misli in jo saturira v citat iz Lacanovega spisa Freudovska stvar: “Jaz, resnica, govorim”.

Lacanovska resnica ne pristaja na identiteto pojma in objekta oziroma Heglovo izpeljavo, ko se sam objekt izmakne in venomer ostaja samo pojem. Identiteta pa ni mogoča - ne zaradi odsotnega objekta, temveč zaradi neprosojnosti označevalca. Označevalec vselej nastopa v svoji opozitivnosti, ne-identičnosti s seboj, v svoji notranji podvojenosti stoji na mestu lastnega vpisa kot kraju svoje odsotnosti. Kot neprosojen in neidentičen pa označevalec razveljavlja resnico refleksivne identitete. Resnica, kot jo razvija Hajdini prek Lacana, je resnica nezavednega, resnica, ki pride na plano skozi sanje, spodrsljaje in vice, torej tvorbe nezavednega, ki jih ni mogoče “šteti za eno”. Resnica nezavednega je resnica psovke, psovka pa udari “s tistim označevalca, kar ne prispeva k učinku pomena”. Za to, da izrečemo dobro žaljivko ali vic, pa ni treba toliko dobre misli kot več nosa. Ali kot pravi Hajdini o cogitu subjekta nezavednega: “mislim tam, kjer me ni, in sem tam, kjer ne mislim”.

V poglavju Duh kapitalizma se vloga ekskrementa nadaljuje s konceptualizacijo kapitalizma kot diskurza oziroma družbene vezi, utemeljene na čistem presežku oziroma presežni vrednosti kapitala kot gonski zadovoljitvi, kot jo razlaga Slavoj Žižek. Denar namreč šele v retroakciji postane kapital, ko se kapitalistu vrne kot več denarja, torej kot čisti magični presežek. Kapital ni nikoli uresničen vnaprej, ampak nastopa kot obljuba presežne vrnitve. Enaka pa je gonska zadovoljitev, katere bistvo je, da ravno obljuba zadovoljitve nastopa kot zadovoljitev sama.

V zadnjem poglavju knjige Duh časa se pojmovna neidentiteta iz prvega poglavja razširi na zaporednost časa. Hajdini v analizo vzame Kantov čas v Kritiki čistega uma, ki je čas kot substanca, ohranjajoč se ob vseh zaporednih spremembah. Nasprotno pa je čas nezavednega brez sprememb, kjer se travme otroštva nespremenjene ponavljajo v odraslosti. Kantovski čas obvladujejo nespremenljivi zakoni kot vzroki učinkov. Konstitucija vzroka pa je mogoča šele po učinku, ki mora biti podvržen istemu pravilu kot vzrok. Med enim in drugim velja  zakonita kontinuiteta, določena po retroaktivni poti. Freudovska sprememba pa je bistveno neregularna, nezavednih spodrsljajev namreč ni mogoče napovedati, tako pa tudi ni mogoče govoriti o zakonitih vzrokih. Hajdini v sklepnem poglavju razvija nič drugega kot odsotni vzrok, katerega učinek je spodrsljaj v obliki vdora in razdora kontinuitete, ki v temporalnost časa vpeljuje neprehodno vrzel, ki prepreči prehod od predhodnega k sledečemu. To zev časa, prehod od prej k zdaj, pa zastopa subjekt nezavednega. Kontinuiteta, vpeljava Vzroka, Boga ali Dogodka, spoznatnega po njegovih učinkih, pomeni ravno izginotje subjekta, ko šiv časa sklenemo.

Hajdinijeva knjiga se sklene s problemom želje, njenega nerazmerja s subjektom in fantazmo. Vzrok želje je subjektu nedostopen, na mesto nerazmerja do želje pa stopi fantazma. Na mestu želje tako ne najdemo manka, temveč njeno materialnost in ideološko posredovanost, fantazmo, ki zapolni vrzel in zagotovi razmerje na mestu diskontinuitete. Kaj je duh? tako sledi tradiciji pojasnjevanja prek ovinka in s tem razvijanja temeljnih konceptov teoretske psihoanalize. Vendar pa ravno bližina tradicije, mesta, kjer je glavna neposredna referenca ljubljanska psihoanalitska trojka, v knjigi delujejo najbolj konceptualno okorna, kot da mrtvi očetje še ne bi bili dovolj mrtvi, da ne bi mogli pogledati pod prste tistim, ki o njih pišejo.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kdaj bomo pokopali to smrdljivo truplo ljubljanske psihoanalize?

Morda pa bi zadostoval tudi pogled v strukturo vašega vohalnega aparata.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness