Las Vegas estetika v Benetkah ali zakaj se moramo bati Damiena Hirsta

Las Vegas estetika v Benetkah ali zakaj se moramo bati Damiena Hirsta

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 12. 2017 - 20.00

Damien Hirst – umetnik, galerist, provokator, nesramno bogat enfant terrible sodobne umetnosti, nogometni navijač po izgledu in večni cinik v javnih izjavah, se po desetih letih javnosti zopet predstavlja z novo veliko razstavo, ki jo je naslovil Treasures from the Wreck of the Unbelievable. V tokratni ediciji Objekta meseca bomo poskušali osvetliti osnovne likovne in filozofske aspekte omenjene razstave, a na začetku moramo nekaj besed nameniti fenomenu, imenovanemu »Damien Hirst«. Umetniku, ki s svojimi deli vedno znova sproža polemike med kritiki, a obenem njegove razstave obiščejo množice in množice ljudi, zaradi česar ga verjetno lahko označimo za enega izmed najbolj popularnih živečih likovnih umetnikov.

Hirst se je že med študentskimi leti izstrelil med zvezdniške umetnike, ko je s sošolci z Goldsmiths kolidža leta 1988 postavil razstavo v zapuščenih londonskih dokih. Freeze je bil takojšen uspeh. Danes ga označujemo za začetek neformalnega gibanja Young British Artists, ki je v devetdesetih letih dokončno prelomilo z vsem modernističnim in konceptualističnim v likovni umetnosti. Hirst je v intervjuju z Beti Žerovc dejal, da so na umetnost začeli gledati kot na marketinški projekt, osredotočali so se predvsem na medijsko izpostavljenost, ceno posameznih umetnin in premišljene tehnike šokiranja javnosti, skratka na vse aspekte, ki jih navadno ne povezujemo z likovno umetnostjo. Na ta način so privabili tudi del javnosti, ki le redko zahaja v galerije.

Ko govorimo o Britartu, kakor se jih tudi imenuje, ne moremo mimo Charlesa Saatchija, galerista, ki je zaslužen za večji del njihovega uspeha. Sam je obogatel z izredno uspešnim oglaševalskim podjetjem, leta 1985 pa je z ustanovitvijo galerije Saatchi skozi velika vrata vstopil v svet sodobne umetnosti. Na začetku je v njej razstavljal predvsem velika imena ameriške minimalistične umetnosti in poparta, ki sta imela velik vpliv tudi na Britart. Nato je na začetku devetdesetih razprodal večji del svoje ameriške zbirke takrat že kanoniziranih umetnikov in prostor v svoji galeriji namenil mladim britanskim ustvarjalcem – razstavo je poimenoval Young British Artists.

Damien Hirst je na njej predstavil dve prelomni deli. Prvo, naslovljeno A Thousand Years, je bilo sestavljeno iz prozornega kvadra, v katerem so se v posebnem prostorčku muhe najprej izvalile, nato pa ob iskanju hrane naletele na kravino glavo, ki je ležala v lastni krvi. Tu so se napasle, a nad glavo je bil postavljen še mrežast muholovec, ki je muhe vabil s svojo svetlobo, potem pa jih scvrl s svojo elektriko. Po besedah Hirsta naj bi šlo za prikaz krogotoka življenja, ki s svojo nedoumljivostjo človeka vseskozi postavlja v stanje nelagodja in tesnobe.

S smrtjo se ukvarja tudi drugo delo z razstave: The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living. Delo je bilo od galerijskega prostora zopet »ločeno« s prozornim kvadrom, ki pa je bil tokrat napolnjen s formaldehidom, v katerega je Hirst potopil mrtvega tigrastega morskega psa. Ta je imel odprta usta in bil tako namenjen direktno na obiskovalca, ki se je ob tem lahko spomnil na naslov dela, s katerim je Hirst usmeril razumevanje umetnine. Hladno in minimalistično delo je z leti postalo znano kot neprekosljiv vrhunec Britarta.

Ob medijskem pompu, ki ga je zorkestriral Saatchi, so britartisti postali novi umetniški rock'n’roll. O njih so poročali osrednji angleški mediji, umetniki so postali pravi zvezdniki, v rumenem tisku se je razpravljalo o njihovem razuzdanem privatnem življenju in še bi lahko naštevali. A za nas je pomembno, da je bil to začetek kariere enega najvidnejših umetnikov našega časa, Damiena Hirsta.

Naštejmo še tri pomembne dogodke v njegovi karieri: leta 1995 je dobil Turnerjevo nagrado, najpomembnejše priznanje, ki ga lahko dobi likovni ustvarjalec sodobne umetnosti v Veliki Britaniji. Nagrado je dobil za delo z naslovom Mother and Child (Divided), ki je nekakšno nadaljevanje njegovih s formaldehidom napolnjenih tankov. Tokrat Hirst ni naročil uloviti morskega psa, ampak je vzel v roke motorno žago in ob prisotnosti kamer po dolžini prerezal mrtvo kravo. Vsaka polovica je šla v svoj tank, ki ju je postavil dober meter narazen, zaradi česar se je obiskovalec razstave lahko dobesedno sprehodil skozi kravje drobovje. Takisto pa je naredil tudi z malim teličkom.

Morda najbolj znano Hirstovo delo pa sliši na ime For the Love of God. Gre za platinast odlitek človeške lobanje, ki je posut z več kot osem tisoč diamanti. Umetnina odpira veliko interpretativnih možnosti, največ zopet v povezavi s človekovo smrtnostjo, na kar smo navsezadnje opozorjeni že z naslovom, a kritika jo je vseeno skoraj enoglasno označila za kič brez primere. Sledil je škandal v zvezi s prodajo, saj je Hirst trdil, da je neznani kupec za njo odštel petdeset milijonov funtov, in to v gotovini. Takoj so se pojavili upravičeni dvomi v resničnost trditve, a Hirstovo lansiranje vrtoglavih številk v javnost je ena izmed njegovih najznačilnejših marketinških potez.

Če se je pri lobanji kasneje izkazalo, da se je Hirst kratko malo zlagal, pa v naslednjem primeru nedostojno visokih številk temu ni bilo tako. Namreč, leta 2008, le nekaj mesecev pred svetovno finančno krizo, je Hirst mimo vseh galeristov v avkcijski hiši Sotheby's v Londonu organiziral dražbo z naslovom Beautiful Inside my Head Forever, na kateri se je prodalo za neverjetnih 198 milijonov dolarjev njegovih umetnin. Dražba je presegla vsa pričakovanja in vsaj od takrat naprej Hirst personificira vse kapitalistično, vse zablodelo in degenerirano, da, vse izpraznjeno in plehko v umetnosti, česar pa sam niti ne zanika. Svoje umetnine, kot tudi umetnost nasploh, je razumel popolnoma v skladu s tržno logiko – kot nov avto ali čevlje ali navsezadnje kruh in mleko. Umetnost zanj ni točka svobode, ki se izogne vsemu nepravičnemu in slabemu v svetu, nasprotno, izdelki umetnosti naj se prodajajo kot vsak drug objekt tega sveta in Hirst je to mišljenje v svojem delu prignal do zavidljivih razsežnosti, kot bomo videli pri obravnavani razstavi, skoraj do farse, ki jo lahko označimo za nič drugega kot žalitev dobrega okusa. Poglejmo si, zakaj.

Razstava Treasures from the Wreck of the Unbelievable je enormnih razsežnosti. Obsega nič manj kot 5000 kvadratnih metrov, kar je za začasno postavitev resnično zavidljiv obseg. Če bi naredili primerjavo s stalno zbirko slovenske Narodne galerije, v kateri si na malo manj kot 4000 kvadratnih metrih lahko ogledamo umetnine od začetkov romanike na naših tleh pa vse tja do prve svetovne vojne, si lažje predstavljamo predimenzioniranost in navsezadnje pretencioznost Hirstovega projekta. Postavljena je kar na dve prizorišči, v Pallazo Grassi in Punto della Dogano.

Na začetku razstave nas je na steni čakala obrazložitev predzgodbe celotne postavitve, ki gre nekako tako: osvobojeni rimski suženj Cif Amotan II iz Antiohije, ki je živel od sredine prvega pa do zgodnjega drugega stoletja po Kristusu, si je nabral ogromno bogastvo in postal zbiralec umetnin. Pred tem je zgradil tempelj, ki ga je posvetil bogu Sonca, kateremu so bile njegove umetnine pravzaprav namenjene. Iz tega razloga jih je Amotan natovoril na ladjo, imenovano Apistos, ki je bila namenjena v omenjeni tempelj. Seveda je ladja na poti potonila, njene ostanke pa so leta 2008 našli na vzhodni afriški obali. A ker je bil postopek ekskavacije izredno drag, je Damien Hirst ponudil svoja finančna sredstva, ki bi omogočila ta enormni projekt pomorske arheologije. No, in po slabih desetih letih so najdena dela sedaj postavljena na ogled, nemalo pa je tudi kopij, ki naj bi jih po originalih naredile različne umetnostne institucije širom sveta. Tako so na razstavi poleg t. i. originalov velikokrat postavljene tudi t. i. kopije.

Priznal bom: ko sem to predzgodbo prebral na spletnih straneh Pallaze Grassi, še preden sem odšel v Benetke, sem bil naravnost navdušen. Koncept se mi je zdel fantastičen. Rim v času cesarjev Hadrijana in Trajana, bogat osvobojeni suženj, ki mi je v spomin priklical neomikanega Trimalhiona iz Petronijevega Satirikona, potopljena antična ladja, nagrmadena z egipčanskimi, grškimi in rimskimi umetninami, njihovimi kopijami, antičnimi ponaredki, vse to lahko preberemo v opisu razstave. In sedaj so te umetnine na ogled sodobnim očem. Antično orožje, antično lončarstvo, nerad uporabljam to besedo, ampak … genialno! Tudi sama  postavitev je obljubljala veliko. Na slikah z najrazličnejših spletnih strani so se bohotile antičnim kipom podobne skulpture, na katerih so bili jasno vidni sledovi skoraj dvatisočletnega prebivanja v mrzlem oceanu. Razbrazdane gole bojevnice, še nevidene upodobitve faraonov, osemnajstmetrski antični kip, vse to je obljubljal internet. A ob vstopu na razstavo so se na žalost moja pričakovanja kaj hitro sesula v prah.

Umetnine na razstavi, v nasprotju z mojimi pričakovanji, nikakor niso hotele poustvarjati videza objektov, ki so bili skoraj dva tisoč let pod vodo. Prav nasprotno. Na gromozanske skulpture, ki vsaj na prvi pogled, in z malo domišljije, res izgledajo antične, so Hirst in njegovi brezštevilni sodelavci preprosto nalepili algam podobne male spužve najrazličnejših barv. Sem in tja so odbili še kakšno roko ali nos, malo pobrusili njihove robove, a ob tem skrbno pazili, da bi, tako se zdi, končni rezultat bil čim bolj kričeč, kičast in odvraten. Kipi so namerno izgledali kot slabi ponaredki iz cenene kitajske trgovine, le da se tokrat ni ponarejevalo lego kock ali namiznih luči, temveč antične kipe.

Če ti »watered down« objekti vseeno vzbudijo nekaj zanimanja, pa je obiskovalec njihove kopije bržkone povezal z Walt Disney ali Las Vegas estetiko. Sfinge, ki na internetnih slikah izgledajo kot iz marmorja, so pravzaprav narejene iz neke težko določljive snovi, ki le od daleč malček spominja na kamen, zaradi česar ob njih ne začutimo za antične kipe tako značilne nepremičnosti in samozadostnosti. Tudi za kopije grških ali rimskih kipov lahko ugotovimo nekaj podobnega. Pretenciozne in nadvse sodobno pojmovane kompozicije, ki se ikonografsko velikokrat naslanjajo na Ovidijeve Metamorfoze, so narejene iz nekega bleščečega in lahkega materiala, zaradi česar kljub antični snovi ob njih začutimo le izpraznjenost lasvegaških likovnih izdelkov.

Prav tako je osemnajstmetrski »bronasti« Demon, ki ga moramo v prikazu obravnavane razstave nujno omeniti, bojda narejen iz nečesa, čemur se reče epoksi smola, zaradi česar mu manjka prijetna zamolklost antičnih in renesančnih kipov iz pravega brona. A čeprav dela na razstavi spominjajo na Walt Disney ali lasvegaško estetiko, pa je seveda do podobnega izgleda prišlo iz popolnoma drugačnih razlogov. Če Walt Disney produkcija cilja na mlajše občinstvo, v Las Vegasu pa s tovrstnimi izdelki zadovoljujejo predvsem potrošniške potrebe svojih strank, je treba razloge za Hirstovo megalomansko in kičasto razstavo iskati drugje, čeprav z vključevanjem podobe Miki Miške in Rihanne v svojo postavitev tudi sam opozarja na povezavo med svojim delom in najpopularnejšo kulturo.   

Kot smo omenili že prej, je bil Hirst od nekdaj mojster šokiranja javnosti. A po mojem mnenju ta vidik njegovega dela nikoli ni bil le marketinška poteza, ampak je vedno izviral tudi iz njegovega osebnega odnosa do sveta. Ne smemo pozabiti, da na svojih mladostniških slikah izgleda kot tipični najstnik angleškega predmestja. Najstnik, ki v Bristolu posluša Sex Pistolse, kadi, pije in govori »fuck you«. Tudi njegovo delo je bilo vedno takšno, vedno je rad provociral, a pozorni moramo biti na to, koga je provociral. Hirst nikoli ni bil niti ni hotel biti revolucionaren umetnik, ki bi kazal na anomalije kapitalizma, kar je bila navsezadnje glavna tema umetnost v času njegovih najstniških in študijskih let. Ta umetnost je bila podprta s strani kritikov in države, in ta umetnost je bila tista, ki je vsaj poskušala provocirati kapitalistični ustroj sveta. V kolikšni meri jim je to uspelo – in ali ni tovrstna umetnost prek težko ulovljive dinamike ravno opravičevala in podpirala sistema, ki ga je navidez izpodbijala – pa je popolnoma drugo vprašanje. Kakorkoli že, Hirstove umetnosti ni zaznamoval svet socialnih krivic in vseh njegovih posledic, ne, zaznamoval jo je ravno svet levičarske umetnosti, ki ga s svojo izpraznjenostjo ni nikoli nagovorila. Politično korektni kritiki devetdesetih, ki je zagovarjala takrat izredno razširjeni »artivizem«, je nasprotoval s popolnim priličenjem kapitalističnemu ustroju sveta, zato si je po mojem mnenju Hirst, zavestno ali nezavedno, za življenjsko-umetniško misijo zadal provociranje aktualne umetniške srenje in njihovih podpornikov.

To mu je v veliki meri tudi uspelo. Navedimo primer z naše razstave. Skupina za pravice živali, imenovana »100% animalisti«, je pred glavni vhod v Palazzo Grassi odvrgla štirideset kilogramov gnoja, kar so pospremili z napisom »Damien Hirst go home« in »Here is my piece of artwork«. Do akcije je prišlo zaradi gromozanskega števila živali, ki jih je Hirst pobil v imenu svoje umetnosti. Na neki spletni strani so našteli 1450 mrtvih živali, izvzemši 912.000 žuželk, ki so umrle v najrazličnejših instalacijah. Pobijanje živali, kot tudi bahanje z astronomskimi zneski, o katerih smo govorili malo prej, sam razumem kot zlonamerno, bolje, pobalinsko gesto mladega pankerja, ki še vedno brca v smetnjak, s čimer z nasmehom na obrazu pravzaprav brca v vse vrednote, ki jih zagovarja sodobna umetniška levica.

Na tak sklep me je napeljal tudi čas Hirstove razstave. Nenaključno je namreč sovpadla z Beneškim bienalom, ki skupaj s Kasselsko Documento pregovorno tvori vrhunec svetovne politično korektne umetnosti. Bienale, ki se jemlje smrtno resno, in Hirstova razstava, ki ji kaže osle, sta v Benetkah sobivali več kot pol leta. Po besedah Leva Krefta se je vodstvo bienala izredno negativno opredelilo do časa njegove postavitve, a sam tega besedila na internetu žal nisem našel. Za piko na i povejmo, da je bil v času razstave Hirst s svojo zasebno jahto nemalokrat parkiran v beneški laguni, kjer je prirejal zvezdniške zabave, s čimer je le še dodatno zbadal organizatorje bienala.

Če pa bi želeli umetnine na razstavi malo bolj podrobno opredeliti, pa menim, da je njihova glavna značilnost kopiranje. Kopistika, ki v zahodni likovni umetnosti ni nič novega, je tu pojmovana izrazito postmodernistično. Na primer: rimska kopija kopije grškega izvirnika, ki jo je Amotan prevažal na svoji ladji, je bila najdena na vzhodni afriški obali, nato pa kopirana s strani sodobnih restavratorjev. Prvotna oblika naj bi tako izvirala iz obdobja klasične Grčije, morda od samega Fidije ali Praksitela, nato bila kopirana s strani neznanega, a v svojem času izjemno uglednega rimskega kiparja, zatem pa je to kopijo kopiral nek lokalni rimski samouk, od katerega je Amotan dotični kip kupil. Izvirna oblika se tako izgublja nekje v meglici zgodovine, pred seboj imamo le njen daljni odmev, le verigo citatnosti.

A končni rezultat in njegove politične konotacije so veliko bolj vprašljive. Na razstavi sem zaman iskal neposredne vzporednice s kakšnimi kiparji, ki jih poznam, nemudoma pa so me Hirstove kričeče stvaritve spomnile na postmodernistično arhitekturo, kjer je prišlo do najbolj neokusne apropriacije starejših likovnih oblik. Konkretneje, razstavo bi tako po formalnih kot tudi po vsebinskih lastnostih lahko vzporejali s podzvrstjo postmodernizma v arhitekturi, ohlapno imenovano populizem. Njena glavna predstavnika sta bila Američana Robert Venturi in Charles Moore. Prvi je za vzor sodobnim arhitektom postavljal nič drugega kot lasvegaško arhitekturo, drugi pa je najbolj znan po svojem renesančno italijanskem trgu v New Orleansu. Za oba je značilno, kot za Hirstove stvaritve na razstavi, da brišeta meje med visoko in nizko umetnostjo, da stapljata klasične umetnostnozgodovinske oblike z estetiko potrošnje, predvsem pa je za oba značilno, da svoje umetniško delovanje popolnoma vprežeta v prav vse zahteve korporacijskega kapitalizma, ki je bil navsezadnje njun glavni naročnik. Vsi trije pa so duhovni otroci osemdesetih let, ki sta jih s svojo politiko zaznamovala Margaret Thatcher in Ronald Reagan.

Res je, tovrstna umetnost pomeni odmik od t. i. levičarske umetnosti, na katero še dandanes lahko naletimo na svetovnih razstavah kot tudi v sodobni umetnosti nasploh. A odmik kam, se moramo vprašati? Tako po slogovnih kot tudi po vsebinskih lastnostih se Hirstova razstava odmika od levičarske umetnosti naravnost v naročje sodobnega tržnega kapitalizma, ob čemer je bil Hirst za svojo potezo tudi bogato poplačan. Bolj pomembne pa so posledice tovrstne umetnosti. Posledice, v katerih prihaja do prepletanja slogovnih z vsebinskimi značilnostmi del. Dejali smo, da je Hirst postavil svojo monumentalno razstavo v dve beneški baročni palači, s čimer laičnemu obiskovalcu sporoča, da je njegova umetnost dandanes pač nekaj običajnega. Dejali smo tudi, da ta umetnost ni kaj dosti drugačna od lasvegaške umetnosti, ki pa se vsaj ne pretvarja, da je kaj več, kot lahko vidimo na prvi pogled, saj vendar lasvegaško sfingo najdemo pred enormno igralnico, Hirst pa svojo reklamnim oglasom podobno umetnost postavi v klasičen kontekst visoke umetnosti, tja, kjer navadno najdemo vsaj kolikor toliko resne likovne poskuse.

Nekje do francoske revolucije je bila likovna umetnost (skoraj) edino mesto, kjer se je zahodni človek lahko naužil premišljenih in dognanih vizualnih stvaritev. Danes seveda temu ni tako. Na take ali drugačne vizualne informacije naletimo dobesedno na vsakem koraku, celo iz žepa nam molijo, a kljub vsemu poskušamo ločevati med vsakodnevno vizualno informacijo in likovno umetnostjo. In ravno zato se moramo bati Damiena Hirsta. On in njemu sorodni umetniki poskušajo likovno govorico prekričati z estetiko iz običajnih TV reklam in oglasnih panojev (primerjava s popartom zaradi časovne oddaljenosti ne bi bila na mestu). Ko je govora o brisanju meja med visoko in nizko umetnostjo, Hirsta ne smemo mešati s kakšnim Jeanom-Michelom Basquiatom ali Keithom Haringom, ki se kljub vsemu vključujeta v premočrten razvoj zahodne likovne umetnosti. Ne, Damien Hirst pri zadnji razstavi le jemlje iz večtisočletne zakladnice likovnih oblik, jih malo predrugači, premaže z nečim svetlečim in postavi na najbolj elitne umetnostne lokacije. Tako kapitalizem s svojo estetiko vdira na področje, ki je bilo vsaj na tej ravni od njega ločeno. In Hirst je, skupaj z Jeffom Koonsom, zastavonoša te dinamike, ki bi jo bilo po mojem mnenju potrebno kar najostreje zavrniti, saj se bodo v nasprotnem primeru marketinški prijemi popolnoma zlili s sodobno likovno umetnostjo ne samo na področju njenega oglaševanja, ta bitka je že izgubljena, ampak bodo sami marketinški prijemi postali umetnost sama, kar pa bi bržkone pomenilo njen zaton in zavzetje še zadnjega umetnostnega področja, razvoja formalnih prvin v likovni umetnosti, ki ga s svojimi zahtevami še ni popolnoma podredil in poplitvil kapitalistični ustroj sveta.

Spisal Klemen Kordež

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

to si super napisal.

Ja, res fino sestavljen tekst. Le en bežen pomislek: mar ne bi bila razstava, če bi recimo bolj verno sledila recenzentovim pričakovanjem - da bi Hirst lovil "nepremičnosti in samozadostnosti" antičnih kipov; če bi skulpture bolj kvazi-avtentično sledile zgodbi (meaning, boljša simulacija večtisočeletnega bivanja v oceanu); in če bi nas na razstavi pričakala "prijetna zamolklost antičnih in renesančnih kipov iz pravega brona" - mar ne bi bila takšna razstava še neprimerno bolj 'postmoderma'? Še manj avtonomna, še bolj kičasta?

Jah, ne vem ... Poznaš slučajno Batičev cikel Tragos? Tu je Batč poskušal malo poustvariti izgled kipov, ki jih je načel zob časa. Miklavž Komelj je o njih (med drugim) zapisal: "kot da so se v tem času človeške figure spremenile v nekakšne veličastne ruševine, ki jih erozija ob enem že spreminja v delo narave." Ob tem pri njih ne zaznamo nič postmodernistično potrošniškega. Pri Hirstu pa gre za nekaj popolnoma drugega.

Če bi pa Hirst res samo poustvarjal, samo kopiral, kot so to delali v 19. stoletju, potem pa ja, potem bi pa res bilo še bolj kičasto in izpraznjeno, a meni je na slikah izgledalo, kot da je kipe načel zob morja ...

Drugače pa hvala za komentar! 

 

    

Hvala za odgovor. Dodajam še malo digresijo: ko sem videl reportažo s fotkami ter par kritik razstave sem si jo res želel ogledati, verjetno s sorodnimi pričakovanji kot ti. Sem pa vzporedno takoj to željo kategoriziral pod dokaj ceneno fascinacijo nad... no, kičem. Zgolj selitev v romantiki inspirirane hollywoodske imaginacije v 'umetniški' kontekst. A kar me je kljub temu vleklo v zadevo je bila ravno produkcijska ekscesnost; nadejal sem se, da bo preobilica denarja, vloženega v spektakel, lahko generirala presežek. Nekako sledeč slutnji, da preko dobre umetnosti ne proseva nujno le sublimna ideja, marveč da presežni umetniški artefakti lahko tudi zgolj odsevajo presežne izvedbene kapacitete danega časa. Za realizacijo teh pomaga, če je financer vulgarno bogat ala Hirst.

Anyhow, če prav razumem tvoj tekst je razstava tudi na obrtniškem nivoju dokaj skromna. Škoda.

* koliko "presežnega" v par povedih, hehe

Super napisano, ampak se mi zdi da jasne razlage, kaj ste izkusili ob ogledu razstave ni. Razen uvajanja dokaj vprašljive delitve umetnostne dejavnosti na kapitalistično/levo alternativno (?!) in bolj kot ne površne navezave na delo Roberta Venturija, vse kar bi še nekakor šlo čez, zanima me, ali ste kaj počutili, ko ste bili na obisku razstave? Ali so ta dela vzbudila nekakršna občutja; katera? VSBA je (p)ostal družinski biznis, delajo pa največ stavbe šolskega in kulturnega, najbolj so navezani na delovni odnos z številnim univerzam; niso ratal SOM al kaj podobnega...ni važno. Sam me zadane, ko umetniški kritiki ne povejo nič o lastnem srcu, duši, ob izkušnji katerekoli umetnosti. Ali Hirst ma denarja me ne zanima tolk kokr samo to ali proizvaja nekaj, kaj me na nek način pretrese. Ali je vas? Kaj? Zakaj?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.