Predvolilna stavka javnega sektorja

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 1. 2018 - 16.00

Čeprav so zaradi današnje stavke prvega dela javnega sektorja na fakultetah odpadale govorilne ure, predavanja in izpiti, v referatih ni bilo uradnih ur, vrtci, upravne enote in knjižnice pa so tako kot nekatera gledališča in muzeji ostali zaprti, nenazadnje pa je popolnoma obstalo tudi delo finančne, geodetske in veterinarske uprave, pa še poslanci Državnega zbora so bili tako brez strokovne pomoči kot brez običajne kavice čisto izgubljeni, je glavni pogajalec Vlade z javnim sektorjem in minister za javno upravo Boris Koprivnikar včeraj na Odmevih vnaprej pravilno napovedal, da bo tej današnji stavkovni sredi sledil čisto običajen in normalen četrtek, ter da se zaradi same stavke pravzaprav ne bo nič bistvenega spremenilo. Samo sam v svoj prav prepričani minister, ki mu ob sindikatih javnega sektorja vsega na besedo ne verjamejo več niti vsi koalicijski poslanci, je tako že včeraj predstavil danes ponovljeno stališče Vlade koalicije SMC, SD in DeSUS, da je današnja stavka neupravičena, saj da se plače v javnem sektorju povečujejo hitreje kot v zasebnem sektorju in da se Vlada s sindikati pogaja. Toda resnici na ljubo je z več ločenimi pogajalskimi skupinami posameznih sindikatov Boris Koprivnikar kot glavni vladni strateg za pogajanja z javnim sektorjem poskrbel zgolj za to, da se bo z zahtevami sindikatov javnega sektorja ukvarjala prihodnja in neka druga koalicija in Vlada.

Čeprav je uradno Vladno stališče, da zahtev sindikatov ne bo mogoče uresničiti, dokler za skupno mizo ne bodo vsi potrdili enotnih krovnih pogodb in morebitnih zakonskih sprememb, dejstvo ostaja, da je enotnost krovnih pogodb z že sklenjenimi dogovori s posameznimi sindikati, kot so na primer zdravniki in poklicni gasilci, ogrozila prav Vlada in pogajalec Boris Koprivnikar. Toda tudi tu je krivda po mnenju samo samega v svoj prav prepričanega ministra za javno upravo predvsem na strani posameznih sindikatov, ki vztrajajo pri ločenih pogajanjih in s tem zavlačujejo tudi celoten enoten pogajalski proces, ki pa ta čas očitno ne obstaja, saj tudi minister priznava, da se vsak dan dobiva z drugimi pogajalskimi skupinami sindikatov javnega sektorja, tako da tudi po njegovi zaslugi v tem mandatu enotnmega dogovora pač še ne bo mogoče doseči.

Kljub vsem čustvom, ki smo jim običajno priča ob tovrstnih sindikalnih zborovanjih, kot je bilo današnje zborovanje sindikatov javnega sektoja pred stavbo Vlade v Ljubljani, je potrebno na stavko javnega sektorja nekaj mesecev pred volitvami gledati bolj racionalno. Vlada in koalicija Mira Cerarja sta v sklepni fazi prvega in nemara zadnjega mandata, v kateri se tako ministri kot poslanci koalicije čisto zares težko kaj enotnega dogovorijo, saj so pred vrati že naslednje državnozborske volitve, za katere lahko z veliko gotovostjo pač vnaprej napovemo, da velika večina, po raziskavah med polovico in dve tretjinami, poslancev SMC pač niti teoretično ne more ponoviti naslednjega državnozborskega mandata. Zato so tudi poslanci SMC v teh sklepnih dneh mandata še posebej občutljivi in pogosto zavzemajo javno všečna stališča, ki so v nasprotju z odločitvami strankine vrhuške, kot je denimo bil zadnji primer glede političnega kadrovanja in menjave uprave Luke Koper.

Nekoliko manj občutljivi, a zato v želji čim bolj ugajati in se politično všečno profilirati so v teh dneh že tudi poslanci SD in DeSUS, čeprav bi naj glede na prve in le še nekoliko preuranjene projekcije večina le lahko ponovila še en državnozborski mandat. Toda daleč najmanj verjetno pa je, ne glede na to kako se bodo zares naposled razpletle letošnje, naslednje parlamentarne volitve, da bi še en mandat ponovili predsednik in ministri sedanje Vlade. Res ta nevarnost, še posebej v primerih Karla Erjavca in Dejana Židana, vsekakor obstaja, toda vendarle je nekoliko neverjetna, saj imata tako kmetijski kot zunanji minister nenazadnje tudi premierske ambicije.

Ključni problem stavke javnega sektorja v de facto že neuradnem predvolilnem obdobju tako je, komu taka stavka v takem trenutku, torej tik pred razpustitvijo oblasti in demokratično menjavo pri koritih zakonodajne in izvršne oblasti, sploh koristi? Delno že samim stavkajočim, saj je vsakemu potencialnemu kandidatu za najvišja izvršna mesta v državi jasno, da bo tudi v to kislo jabolko javne porabe moral slej kot prej res ugrizniti. Toda to je za danes stavkajoče lahko le bolj slaba tolažba. Delno v vsakem primeru tudi parlamentarni opoziciji, ki lahko vsake sindikalne zahteve proti Vladi kot delodajalcu podpre že po službeni dolžnosti. Toda tako to gre. Glede na to, da bo še danes predstavnike stavkovnih odborov namesto Vlade dobrohotno sprejel predsednik Državnega zbora Milan Brglez, ki je v preteklosti že nekajkrat - a v dogovoru z vrhom stranke - zavzel vsebinsko drugačna stališča od rešitev, ki jih sicer zagovarja Vlada, pa si – kako paradoksalno – korist od današnje predvolilne stavke javnega sektorja obetajo tudi posamezni poslanci SMC.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, komu bi naj vse koristila današnja prva predvolilna stavka javnega sektorja v zobeh, poskrbel Tomaž Z.    

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

moramo si samo še nalakirati nohte na rdečo barvo - ali pa lahko tudi postaneš kameleon če ti rata. to gre v Brežicah dobro skoz kot neslana šala na poklicnih svetovanjih.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.