Prikazen subkultur

Prikazen subkultur

Recenzija izdelka
8. 2. 2018 - 13:00

V tokratni recenziji knjige V vrtincu subkultur bomo obravnavali eklektičnost misli subkulturnih teoretikov, ki jih je ukrotila in k nam privedla Jasna Babić. Cilj knjige, kot sama to kar nekajkrat poudari, ni predstaviti novega odkritja ali teorije, ki bi rekontekstualizirala področje subkultur, ampak z bolj pedagoškim pristopom prikazati družboslovno teoretsko misel ameriških in angleških subkulturnih teorij 20. in 21. stoletja.

Prvi del knjige je namenjen zgodovinski umestitvi teorije subkultur, avtorica pa svoje preučevanje začne pri Čikaški šoli. Sploh prvi univerzitetni sociološki oddelek na svetu – ustanovljen leta 1892 – je poskušal definirati nova družbena razmerja, ki so nastala v času množične industrializacije in urbanizacije. Čikaške raziskovalce je gnal vznik novih specifik življenjskega sloga, značilnega za urbano okolje; največ pozornosti so namenili fenomenu deviantnosti, saj je bil ta značilni člen novonastalih skupin mladostnikov, migrantov, tolp in ostalih. Da bi se izognili projekciji negativnih lastnosti na specifične skupine, so raziskovalci poskušali razumeti deviantno vedenje kot konstitutivni element rešitve družbenega neravnovesja. Tako se tudi ena od prvih opredelitev subkultur navezuje na kolektivno reševanje težav, s katerimi se srečujejo pripadniki skupin, njihovo sobivanje pa se že začne povezovati z glasbo, s preživljanjem prostega časa in kreacijo skupne identitete.

Na tej osnovi se je vzpostavil Center za sodobne kulturne študije na Univerzi v Birminghamu, znan kot CCCS. V nasprotju s Čikaško šolo, ki se je oprla na empirično sociološko analizo posameznih predelov mest, so britanski teoretiki poskušali natančneje zapopasti pomen samih subkulturnih praks in določiti, kaj točno definira skupino za subkulturno. Da bi to dosegli, so analize deviantnega vedenja prestavili iz specifičnih mestnih con v splošnejši teoretski okvir. Subkulture so začeli povezovati z delavskim razredom, ključna tema raziskovanja pa je postala razredna struktura. CCCS-ja tako ne zanima več le deviantnost določenih skupin; zanje subkulture postanejo cone upora mlade generacije proti hegemoniji dominantne kulture, ki tako postanejo izraz in rešitev krize razreda. Česar ne morejo razrešiti na strukturni, lahko razrešijo na simbolni ravni, stil pa postane ključni element medsebojnega prepoznanja in uporniške drže. Te spremembe so značilne za britanski delavski razred v povojnem obdobju, svoj vrh pa dosežejo v 70-ih z vznikom punka.

To je bila zgodovina teorije subkultur, vendar mora ta, če se želi obdržati, prestati postmoderno dobo, ki povsem premakne in zasuka njene temelje. Na tej točki recenzija ne bo več sledila linearni perspektivi subkulturne teorije, saj bi bilo to praktično nemogoče. Kot nam nakazuje naslov enega izmed poglavij knjige – Razpoke v temeljih – je subkulturna teorija v 90-ih letih morala prestrukturirati svoj odnos do objekta spoznanja; delila pa se je na dve teoretski liniji, ki sta dejavni še danes.

Prva prikazuje popolno divergenco od pretekle teorije subkultur. Nova smer postsubkulturnih študij razume predhodna dognanja kot zamrznjena v času, nadaljnji razvoj subkulturnih praks pa je do te stopnje spremenjen, da sam koncept subkulture, po njihovem mnenju, ne deluje več ustrezno. Ne le da novi teoretiki novih družbenih praks ne zmorejo pojasniti s stilnim uporništvom – ki je v devetdesetih le še simulaker podob, ujetih v reklame – celo najznačilnejši označevalci razreda, etnične pripadnosti in spola postajajo v družbi razpršenih in pretočnih odnosov vedno manj pomembni.

Sinonim za ta prehod je vznik rave kulture, ki je pod eno streho, ali bolje rečeno, streho zapuščene industrijske tovarne, spravila maso izjemno raznolikih ljudi. Vsaj v tistem času so se generacijske, strukturne, nacionalne ali spolne razlike na plesišču zdele povsem nepomembne. Postsubkulturne študije tako iščejo nadomestne koncepte, ki bi pojasnili identiteto sodobnega, postmodernega posameznika; zanj so značilne večkratne, kratkotrajne, površinske interakcije, ki sovpadajo s tokom možnosti. Teoretiki se na te spremembe odzovejo z vpeljavo novih, nadomestnih konceptov pojma subkulture, med katerimi se znajdejo neoplemena, scene, življenjski stili in drugi.

Druga, najmlajša generacija subkulturnih raziskovalcev zagovarja teoretsko smer simbolnega interakcionizma. Zavračajo posplošeno kopičenje mnogih konceptov, ki jih poskušajo vpeljati postsubkulturni teoretiki, saj menijo, da tovrstna praksa raziskovanja ne pripomore k razumevanju novih subkulturnih oblik, ampak jih le še dodatno mistificira. Ključna točka razkola med tema dvema teoretskima linijama je vprašanje subkulturniške identitete. Kjer prvi pod vplivom postmoderne začno jemati identiteto subkulturnika kot le eno od možnosti izbire, kot le prehodno prakso, povezano z življenjskim stilom in vplivom potrošniške družbe, drugi temeljiteje konceptualizirajo njene posamezne elemente – posameznik je namreč kljub svoji avtonomiji odvisen od družbe, razumevanje tega pa odpre vprašanje o odnosu med sebstvom in identiteto. Znotraj sebstva poteka naše samodefiniranje, identiteta pa pride do izraza v interakcijah z drugimi. Subkulturni načini povezovanja tako niso le neobvezujoče, slučajne interakcije, ampak je medsebojno sobivanje povezano še s kreacijo skupnih pomenov, značilnih idej in predmetov.

Simbolni interakcionisti subkulture tako razumejo kot spreminjajoče se entitete, relativno difuzne družbene mreže interakcij, prek katerih si posamezniki delijo identitete, značilne pomene okoli idej, praks in predmetov ter občutek marginaliziranosti ali uporniški odnos do konvencionalne družbe. Babić afirmira misel teoretikov najmlajše generacije, saj meni, da ti natančneje umeščajo neko skupino kot subkulturno, predvsem pa določajo omejitve, ki so v definiciji postsubkulturnih študij razvodenele. Če želimo še vedno govoriti o subkulturni izkušnji in subkulturni udeleženosti, je to mogoče le z analizo odnosa med subkulturo in drugimi, to razlikovanje pa nam ponovno omogoča obuditi – do nedavnega že izgubljeno – uporniško držo, ki jo subkulture gojijo do večinske družbe. Avtoričin optimizem glede teorije simbolnih interakcionistov je upravičen. Subkulturna teorija – če se želi obdržati – potrebuje celosten teoretski okvir, ki omogoča pojasnjevanje medsebojnih interakcij z zelo različnih področij.

Problematično je, kako knjiga poskuša predstaviti njihovo teorijo na družbenih fenomenih, ki ne pričajo o danes in zdaj. Ta gesta v bralcu vzbudi skrb, da novi teoretski okvir ne pojasnjuje, temveč le onemogoči dostop do novih družbenih vozlišč, ki so iz nejasnega razloga izpuščena. Ko imamo na primer v knjigi možnost preskočiti na virtualno raven, avtorica raje definira »sea punk« kot le bizaren trend, o »vaporwave-u« pa ne slišimo ničesar. Podobno je s pripisovanjem uporništva in transgresije različnim subkulturam; te so ponovno vrnjene h kulturnim artefaktom prejšnjega stoletja, do omembe desničarskega uporništva na spletnih portalih pa je še dolga pot. Veliko lažje bi bilo brati knjigo, ki deluje, kot da govori nam, generaciji milenijcev, in ne kakšni generaciji pred nami. Danes je težko govoriti o subkulturah, ne da bi vsaj malo pozornosti namenili digitalni tehnologiji in internetu.

Recenzijo je spisal vajenec Maks.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

tole je problem:
*Avtoričin optimizem glede teorije simbolnih interakcionistov je upravičen. Subkulturna teorija – če se želi obdržati – potrebuje celosten teoretski okvir, ki omogoča pojasnjevanje medsebojnih interakcij z zelo različnih področij.*

tole je prednost:
*Danes je težko govoriti o subkulturah, ne da bi vsaj malo pozornosti namenili digitalni tehnologiji in internetu.*

torej še povzamemo na hitro napisano in sklenemo v sinopsis vse skupaj:

Subkulture so torej mrtve prav zaradi digitalizacije družb - predvsem Amerike in Anglije. Zato imaš v teh družbah danes tudi homofobijo do vsega drugačnega in tujega, kar se ne zrcali v narejenih ready-made simulakrih. Nedavno je T.May rekla: če si prebivalec sveta - ne živiš nikjer. neki v tem smislu - ampak res zelo pronicljiv uvid! predvsem pa kritika globalizacijskega kulturnega procesa, ki je v melting pot nametal vse živo in neživo in se ob tem še bahal, kako liberalen, demokratičen in svobodo-miselen je.

ne pozabimo, da z smrtjo sub-kultur nastopi še dvojna smet: smrt delavskega razreda in smrt razrednih struktur!

subkultura = cona upora MLADIH - torej z drugimi besedami, če hočete iskat upor med mladimi pejte v dijaške centre, kjer delajo s problematično mladino. če hočete subkulture - pa pejte pogledat v totalizirajoče se institucije a la popravne doma, polje in mladinske zapore.

film Mommy smo vsi gledali a ne?
http://www.imdb.com/title/tt3612616/
toliko o subkulturah.

ja - povsem pravilno si zapisal - simulaker podob od 90.let dalje - torej Razred, Etnična pripadnost in Spol so povsem nerelevantne karakteristike za POP kulturo - ampak za posamičnega človeka pa to ni tako ne-relevantno. Ker Freud pač ni enako Warhol a ne?

lepo tudi problematiziraš vse tole: RAVE - sedaj moraš edino zasukati perspektivo in obrniti fokus na glavo - kaka razumeti RAVE subkulturo v Iranu, Izraelu in Siriji danes? ravno se vertí v Mestnem Kinu Dvor en film če se ne motim - Raving Iran? - a ne? ampak poglej, ne smeš pozabiti na Sirijo in vojno, ki se tam bije - in na dejstvo da Iran + Rusija + Turčija stopajo skupaj, da bi zaustavili ta masaker in genocid. mislim, čisto tako za intermezzo iz APR redakcije a ne?

http://bianet.org/english/world/194141-putin-meets-erdogan-trilateral-co...

zdej seveda je jasno - da imajo milenijci problem danes a ne? - starejše generacije jih gledajo kot marsovce - na nek način so marsovci, zakaj? ker imajo tekoče identitete, ker so poskusni zajčki tega eksperimenta z vizualijami in digitalnimi tehnologijami. oni pač - ne vem, kako se bodo zvlekli iz tega sranja. vsi so navlečeni na ekrančke, vsi gledajo filmčke pa video spotke pa facebuk imajo vsi, pa vsi si skoz pišejo neka sporočilca, pa vsi se skoz neki kličejo, pa povezujejo pa drek pumpajo.
ampak - hej - druga generacija - druga pamet a ne?

torej kje je njihove problem?
tu - SEBSTVO (samo-definiranje) in IDENTITETA (interakcije z drugimi)
zato je treba delat z mularijo ne pa pumpat neke visokoleteč kapitalistične hibridne floskule o NEO-PLEMENu pa takih oslarijah. dejte no, pejle mal ven iz SLovenije, pa ostante tam malo dlje - pa se malo zbrihtajte, ko pišete in verjamete takim oslarijam a la
*sea punk
*neo-pleme
*vapor-vawe ...

https://www.youtube.com/watch?v=bWXazVhlyxQ

totalni MIND BLOW + BRAIN WASHING -
odprite prilogo Dela - tedensko izdajo: Ona: o ... Uli Furlan pa igralki iz gledališča MGL pa JUNG pa to ....
hahahhaahahha ... kako se drek pumpa

pejt nazaj.
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/vravnik-katja.pdf

leto 2009 je izhodišče - diplomsko delo - mentor: V.Miheljak

Virtualne skupnosti so na kratko zajete v poglavju Nazaj k subkulturam, kjer se obravnava prostor. Res je, da nisem podala nobenega konkretnega primera, vendar pa so osnove podane. Pa nič skrbi, nov teoretski okvir je zastavljen tako, da se komot naredi katera koli študija primera, tudi Waperwavea.

Waper resda prevladuje v virtualnem svetu, vendar pa velikokrat črpa iz preteklosti, v kolažih glasbe in arta je ogromno retro momentov. In pri tem tudi uporablja tehnike, ki so jih uporabljale nekatere starejše subkulture. Kot pravi Brecht: "Knjiga je orožje. Vzemi jo v roke", nastavki so podani, odprti za dodajanje, preoblikovanje, pa tudi negiranje v raziskovanju (sedanjih & bodočih) subkultur. In to velja tudi za milenijce, pa če so vpeti v virtualne svetove ali pa ne.

Ima vajenec Maks tudi priimek? Druge redakcije podpisujejo avtorje besedil s polnim imenom in priimkom, četudi so 'zgolj vajenci'.

*vaporwave

Nič ni bilo podano v knjigi no, nehite se smešit pa začnite bolj proper razlagat svet tistim, ki ga spreminjajo, al nekaj. Če že subkulture in vrtinci, potem wuf, veš kolk je tega, da teoretske tipologije nič ne pomagajo pri tem.

Avtorica zavrne koncipiranje subkultur, ki jo je zagovarjala kvazi-marksistična(!) čikaška šola, saj pravilno ugotavlja, da subkulture prečijo plačne razrede. Vendar pa plačni razredi (v grobem po čikaški šoli gre za delavstvo in srednji razred) niso isto kot marksistična razreda (delavstvo in kapitalisti). Predpostavke čikaške šole so smešne, velika škoda pa je, da avtorica s čikaško šolo zavrne kar celotno marksistično koncipiranje družbe. Zato podajam (morda neprevidno) sodbo, da s tem avtorica izgubi temeljno orodje za analizo družbenih struktur, posledično pa v odgovarjanju na vprašanje "kaj so subkulture" tava v temi. Izjemna vrednost te knjige je hkrati njena največja tegoba - kar se tiče sodobnih subkultur gre za temeljno, osnovno delo. Veselim se morebitnih socioloških del, ki bodo nadaljevala raziskave na to temo, spodbijala nekatere predpostavke pričujoče knjige, ter potrjevala druge.

Popravek - govorim seveda o CCCS, ne o čikaški šoli, ne vem zakaj sem pomešal to dvoje, pardon. Avtorica prepričljivo zavrne nekatere predpostavke Birminghamske šole, po mojem mnenju pa je zavrnitev celotne marksistične razredne analize napaka. Mislim da je jasno, da mladino ne glede na družbeni status (ali pa razred) v sodobni družbi motijo podobne stvari, da bi le-to razumeli, pa mimo analize kapitala (kapitalistične družbe) po mojem mnenju ne moremo. O tem pravzaprav priča celo Vodovnikova Antologija anarhizma. Takile spletni forumi so za kaj več od napisanega žal dokaj neprimerni.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.