ROSCOE MITCHELL & MATTHEW SHIPP: ACCELERATED PROJECTION

ROSCOE MITCHELL & MATTHEW SHIPP: ACCELERATED PROJECTION

Recenzija izdelka
11. 2. 2018 - 19:00

Rogueart, 2018

 

V nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo totalen dragulj od plošče, zaklad, ki je tolikšen, da bi mu skorajda lahko pridali status evangelijskih biserov pred svinjami. Pri čemer, če razumete, s svinjami ne mislimo tistih prikupnih štirinožnih živali, ki žal preredko uspejo ubežati svoji klavni usodi. Govora je o sveže izdani plošči Accelerated Projection, pod katero sta podpisana velikana stare in srednje generacije kreativnih afroameriških glasb in glasbe zadnjih desetletij sploh, Roscoe Mitchell in Matthew Shipp – akterja, ki ju poslušalcem in poslušalkam Radia Študent najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Plošča ima podnaslov Live at St.Anna d'Arresi in je pravzaprav koncertni posnetek nastopa v - v podnaslovu imenovanem - mestu v Sardiniji iz leta 2005. Sama izdaja pa je druga v vrsti zabeleženih duo koncertov Mitchella in Shippa, prva 2-Z je izšla že leta 1996, in to pri založbi Henryja Rollinsa 2.13.61.

In že ta izdaja je bila pričakovano briljantna, nabita z enajstimi konciznimi kosi, ki so bili obenem delirični in okrutno lucidni in med katerimi je zadnji, enajsti, nosil nevarno indikativen podnaslov The Physics of Angels. In tako je tudi na pričujoči plošči, s priokusom nevarnosti in strukturne jasnosti, ki nas pozdravi že ob samem imenu Accelerated Projection. Le da se je intenziteta, ki je že na vstopni točki zamisljivega precej navita, zvišala še za par vrednosti. Accelerated Projection je torej seveda totalen tour-de-force, globinsko, ampak zares globinsko informiran z vibracijskimi dinamikami velikih afroameriških glasb, ki so jazz in blues, ampak še bolj pa so kontinuum, post- in pred-coltranovski kontinuum, neskončnost valov, butajočih ob neskončno bregov fatalnosti in imaginacije. Ter globinsko informiran tudi z vsem ostalim, ki ni pre-ostalo, temveč je vse, kar je bilo vzeto, v svobodnem zamahu, ki ni čakal in se uklanjal vnaprej pripravljenemu profilu za nek izvor, razred in geto.

Kot prvi Mitchell iz te meglice izhaja kot eden svetilnikov takšne gverilske renesančnosti, kot eden tistih, ki se raztezajo še v liminalno, gestacijsko-sanjsko obdobje free-jazza in z maščevanjem obnovljenega udarca izmaknjene avantgarde, drugič v 20. stoletju. Kot nosilec in izvajalec globinske, modernistične in ekspresivne, kot britev ostre in v zamaknjenost prehajajoče virtuoznosti. Podaljšek fizikalnosti angelov v pospešeno projekcijo; to, kar počne s Shippom, ki je isti, iz istega, vendar drugi, ekstremno podoben zaključek in prizmatična različnost formulacije dejstev. To, kar počneta, njuno pihalstvo in pianizem. Polet kot vrednota, navdih in globinsko strukturno dejstvo – kot nekaj mreži enakega in obenem tujega, ogrožajočega, destabilizirajočega. Kot nekaj, kar prestane in odseva vse - pogled z lupo ter vrženost v vrtinec ohranjanja psihične stabilnosti in golega preživetja.

Roscoe Mitchell in Matthew Shipp na Accelerated Projection počneta točno to, kar je smiselno in prav, misterij se skriva v zaznavanju in občutenju, transformaciji, povzdignjenju in raztreščenju, rokovanju, vihtenju in spuščanju. In ravno zato je narobe in v razliki. In v tem, ampak nikakor ne zgolj v tem, se dotika slojev muzikalnosti, izkustva in mišljenja, doživljanja, občutenja in igranja o katerih se tukajšnjemu kolektivnemu spektakelskemu umu, ki je očitno zelo zaposlen in zadovoljen s parado showcase dolgčasa ter neoliberalne perverznosti in se trka po prsih z mednarodnimi konferencami ničesar, še najmanj pa jazza – še sanja ne. In menda veste, da je že Adorno pisal o grozljivosti glasbe, ki postane umetnost brez sanj.  Kdor ima ušesa, naj prisluhne. Ampak zgolj ušesa ne bodo dovolj …

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Top

bravo Marko!

'In v tem, ampak nikakor ne zgolj v tem, se dotika slojev muzikalnosti, izkustva in mišljenja, doživljanja, občutenja in igranja o katerih se tukajšnjemu kolektivnemu spektakelskemu umu, ki je očitno zelo zaposlen in zadovoljen s parado showcase dolgčasa ter neoliberalne perverznosti in se trka po prsih z mednarodnimi konferencami ničesar, še najmanj pa jazza – še sanja ne.' ... men je ta del mal mimo, mal out of place ... v smislu, da se ta muska  ne rab utemeljevat preko tega ... zakaj jo pacat z nekim gnevnim mnenjem o MENT-u? ... sicer, pa ta muska se je letos igrala v Carnegie Hallu, how (and of what) showcase is that?  ... po drugi strani so bili v tej kolektivni spektakelski histeriji tudi ljudje, ki so Mitchella in Shippa poslušali in še kaj že takrat, ko je avtor teksta še 'rumeno kakal' ... pa s tem ne mislim sebe, sem takrat tud jest 'rumeno kakal' ... tolko o slepem gnevu po mojem mnenju v tem tekstu povsem nepotrebnega posploševanja ...

In iz kje je ta MENT zdej prikakal? Če kdo posluša, še ni pogoj da tudi sliši. Gnev je dejansko čutit, vendar v tem primeru ni prav nič slep, kvečjemu diabolično-kristalno jasen.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.