Krožna/obodna hitrost

Krožna/obodna hitrost

Recenzija izdelka
13. 12. 2017 - 13:00

Knjižica Lukasa Debeljaka, o kateri danes pišemo, je izšla v zbirki Mala ignorirana knjiga pri ekipi IGNOR. Gre za chapbooke podzemne produkcije, neokičene z uradnimi kataložnimi zapisi. Reč je zelo dobro oblikovana, ima enega boljših dizajnov v Sloveniji in uvaja tudi prodorne mlade pesnice in pesnike iz sosednjih držav ter tako plodno sodeluje v projektu fluidnosti novih scen nekdanje Jugoslavije, ki se je spontano vzpostavil v zadnjih letih, tudi skozi založniško delovanje SKC Danilo Kiš. Gre za prijetno in vredno novost, pozdravljamo tudi iskanje in vzpostavljanje novih produkcijskih rešitev.

Krožna/obodna hitrost Debeljaka, pesnika, ki obiskuje še gimnazijo, je sestavljena iz treh dolgih – recimo jim – pesmi v prozi. Naracija je vezana na mirkomiljeje, družinske odnose in mesto posameznikov v njih. Povezana je z raztrganimi, fragmentiranimi in pogosto samonanašalnimi dialogi, ki spomnijo na modernistične pripovedne tehnike. Le da jih Debeljak ne trga in niči toliko s številnimi pripovednimi tehnikami. Poleg režiranja referencialnosti je namreč ključna tehnika, ki prispeva k takšni gradnji pesmi, pesniška. Debeljak kaže razkošen pesniški talent, ki je res redko viden pri tako mladih avtorjih, po občutku in spremljanju spodaj podpisanega ter grobo rečeno denimo manj kot petkrat na desetletje. S pesniškim talentom mislimo: suvereno obvladanje tehnik, kot so gradnja podob, vzpostavitev lastne unikatne sintakse, menjavanje pesniških leg in kodov ter obvladanje in ponotranjenost lastnega vplivnega področja. V tem je možno opaziti razne modernizme in njihove revajvale, drznil bi si ugibati, da sta med Slovenci zraven Miklavž Komelj in Karlo Hmeljak, budijo se tudi vzporednice s Katjo Plut.

V ničenju omenjenih dialogov, v praznjenju pomena lahko opazimo poseben pogum, saj se pesmi ne ustavljajo pri neki nihilistični poanti, temveč z vstopom v pesniški onkraj-smisel nastajajo novi pomenski svetovi, tako kot bi ljudje opustili besede in se začeli pogovarjati v glasbenih pasažah in gestah. To kaže na veliko vero v poezijo, zaradi katere svet na največjem robu razpada ne razpade, temveč ohranja koherenco v največjem soočanju z nekoherenco, onkraj vsega oprijemljivega. Zanos pesmi.

Ta, zanimivo, tudi ne vključuje posebnega patosa, temveč ves čas gravitira okoli vsakodnevnih minornosti, skoraj letargije in se ne trudi dvigniti, preboj dela pisava, skorajda očiščena Ideje. Tako Debeljak na inovativen način združuje izčrpana postmodernizem in modernizem ter na unikaten način stopa v sfero postjugoslovanske poezije zadnjih let, ki bi jo lahko utemeljeno opredeljevali kot postpostmoderno.

Sovpadanje reference in nereference, kadriranje, dialogiziranje in delanje podob delujejo tudi na takšen način, da je mogoče prepoznavati nekatere filmske podobe, da vizualni učinki aludirajo na izkušnjo ogleda t. i. eksperimentalnega filma. Širina Debeljakove poteze tako vključuje: pripoved, film, pesem. Vse to pa z izjemno senzibilnostjo, ki se ne ustraši soočenja z nihilizmom, obenem pa ne beži v cinizem, karneval, sarkazem. V tem pogledu je nazorsko v Debeljaku mogoče že videti vplivno pozicijo, ki bi povratno lahko učinkovala na starejše kolegice in kolege.

Mogoče je zaznati polemične zametke s stanjem scen in idej, ki pa kot zametki ne ostanejo nedovršeni: delujejo kot da je njihov namen namigovanje, namigovanje pa spet ni opravljivo, ampak nosi poln pomen geste, ki je kot taka samozadostna, obenem pa dostopna za interpretacije.

Na takšno knjigo je enostavno lepo naleteti, s pozicije avtorja tega teksta daje vtis tako kontinuitete kot tudi razvoja in preboja. Njena kratkost ne deluje prikrajševalno, ne budi skomin po dolgi knjigi, obenem pa daje vtis, da bi se lahko dolgometražna knjiga pojavila že v tem trenutku, ter vzpostavi prijetno pričakovanje le-te. Skupaj z nekaterimi drugimi pokazatelji lahko upamo, da je Debeljakova poezija pokazatelj književnosti, ki prihaja in ki bo v prihodnjem desetletju ali dveh oživila pisanje v jeziku in mestu.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nekaj glede postpostmodernizma, dokaj nova teorija dveh holandskih humanistov govori, da smo danes pravzaprav v metamodernizmu; modernizem + postmodernizem je metamodernizem, kar lahko zamenjamo za besedo postpostmodernizem.
Metamodernizem oscilira med modernim smislom in postmodernim cinizmom, zelo zanimivo in menim, da vas zna zanimati, glede na Facebook dialoge in poste, ki jih objavljate na RŠ (predvsem Kaluža in Sinanović):

http://www.metamodernism.com/

Thnx. Nice, za pojem sem ze slisal, nisem pa vedel, da obstaja prav temu namenjena stran.

Postpostmodernizem in metamodernizem bi potem bila dva distinktivna pojma. Debeljaka bi bolj povezal s prvim.

* tak kot oče tak sin.

At more and more exhibitions, we saw a new generation of artists who are making a new kind of art.

People do not just want to deconstruct, be ironic or play with conventions. They also – perhaps against their own better judgment – want to build something up again.

This development has proven not to fit into Postmodernist concepts. It requires a new idiom.

Good point: metamodernizem in postpostmodernizem.

Dejstvo je, da nastaja nova estetika in nove generacije ustvarjalcev. Ki gredo v nos garnituri in starejšim generacijam ter tudi generacijam, ki so udobno institucionalizirane. Minil je čas glasbe in filma, prihaja čas računalniških iger.

would a rose by any other name smell as sweet

post-muanizem

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.