Zgodba o Fabuli

Zgodba o Fabuli

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 3. 2018 - 13:00

Bleščeča literarna imena, klub Cankarjevega doma, osrednja tema upanje – vse zvezde so se poravnale za letošnji festival Fabula. Želeli bi si, da bi ga lahko odslovili bilo-prošlo, kot nekaj mlačnega, kar nas ne bi v nobenem oziru zintrigiralo, a nas je opomnil na celo vrsto anomalij, ki se ves čas pojavljajo, ne le na literarni sceni, ampak tudi na založniški. Zdi se, da power play založbe Beletrina še nikoli ni bil tako močan in edino prav je, da se občasno ozremo na kopico projektov, ki jih izvajajo, in jih ovrednotimo, da se ne bi določene nepravilnosti, ki v primeru Fabule presegajo navadne zdrse, ponavljale v neskončnost.

Kako bolje začeti festival kot z odmevnima imenoma kot sta Terry Eagleton in Grega Repovž. Eno dvigalo ni bilo dovolj, da bi vso poslušanja željno publiko ob pravem času spravilo na kraj pogovora z njima, od ljubljanskega močvirja privzdignjeni klub Cankarjevega doma. Ne moremo si pomagati, da ne bi večera strnili z besedo fiasko. Predavanje o upanju s kopico britanskega črnega humorja, to je še šlo. Morali pa smo si priznati, da je velika škoda, da nas obišče nekdo s toliko znanja, pa iz njega potem izvlečemo trikrat isti odgovor in je četrto vprašanje že neprijetno poslušati, ker je enako prvim trem. Večer s Chantal Mouffe smo zato pričakovali z nekakšnim nelagodjem. Bila je suverena, jezična in natančna, s čimer je zahtevala prav takšnega sogovorca, ki ga je, na srečo publike, ki je bila že dan poprej na Eagletonu, tudi dobila. Dražen Dragojević ji je v vseh lastnostih uspel parirati, zato smo prisostvovali produktivnemu dialogu.

A spet nismo mogli mimo vprašanja – je to res vse, kar zmore naša za teorijo zainteresirana javnost, ki je bila po poročanju direktorice festivala Mance G. Renko povod za njegov teoretski del? No, saj ne vemo, čas za vprašanja publike je bil gladko ignoriran zavoljo podpisovanja knjig, tako kot tudi na vseh preostalih Fabulinih dogodkih - kot da so ti profilirani za posebno publiko, ki ne prevprašuje tega, kar prebere.

Skeptični smo se odpravili na večer s francosko pisateljico Maylis de Kerangal. Začuda se dogodek ni vrtel okrog avre pisateljičinega genija, ampak bolj okrog vprašanja, kaj pravzaprav pomeni pisati v 21. stoletju. Spet ni bilo prostora za vprašanja publike, pa vendar se je avtorici in moderatorki Agati Tomažič uspelo oddaljiti od populariziranja in trivializiranja romana Drugi most ter izkoristiti avtoričino prisotnost za raziskovanje tem, ki jih ta odpira. Takrat se nam je zdelo, da je bil zgolj začetek festivala nekoliko v povojih, sedaj pa se je vse lepo ujelo.

Preveč osladno, da bi bilo res? Seveda! Osmi marec nam je postregel z dvema dogodkoma na sicer različnih krajih, ampak s popolnoma istim namenom – raziskati, kaj pomeni biti ženska in upati oziroma ne upati. Enostavno povedano – dokler bo to debatno izhodišče, bomo le reproducirali posplošitve, ne da bi pri tem našli kakšno rešitev.

A kar nas je uspelo še bolj razjeziti od naslova dogodka samega, Ženske brez upanja, je bila formulacija Svetlane Slapšak v pogovoru z Ano Schnabl in Nadino Štefančič, da mlade kritičarke v svojem pisanju grizejo vsepovprek zato, ker še iščejo svoje pleme. Omejimo se na sam izraz – kdo so mlade kritičarke? O njem smo že govorili, sicer v okvirjih gledališkega kroga, še vedno pa nam ni jasno, kdo ta bitja so. Vse bolj se nam dozdeva, da gre za nesposobnost sprejemanja kritike. Mogoče pa so tako kot so bile vile sojenice del slovanske mitologije, mlade kritičarke del mitologije na slovenski literarni sceni. Vsekakor pa naprošamo akterje na sceni, da nam natančneje pojasnijo ta fenomen, saj je to v nasprotnem primeru zgolj groba posplošitev zelo različnih pristopov do dejanskega pisanja literarne kritike pri nas, pri čemer je spol eden, a zagotovo ne ključni faktor.

Nekoliko slabe volje smo se odpravili v Cankarjev dom na literarni večer s Slavenko Drakulić, eno izmed najprogresivnejših hrvaških pisateljic še iz časa bivše republike Jugoslavije. Večer najbolj povzame neizrečeno vprašanje: so žene, partnerke velikih moških osebnosti, lahko samo žrtve? Ne glede na to, kako se je Drakulić trudila slednje zanikati, tako s primerom v romanu Teorija žalosti kot tudi s svojimi drugimi romani, toliko bolj je moderatorka Ksenja Horvat vztrajala pri potrjevanju prejšnjega vprašanja. Neskončna viktimizacija žensk ne bo pripomogla k emancipaciji ali kakršni koli rešitvi. Na koliko osmih marcev bomo še reproducirali takšno mišljenje?

In končno, zagotovo najintrigantnejši dogodek celotnega festivala, zaključek z nigerijsko-gansko pisateljico Taiye Selasi Afropolitanko? Pisateljico? Materjo? Ah, kje, že na začetku smo se ustavili pri njenih čustvih in izražanju teh čustev, od kjer nismo bistveno napredovali. Pogovor je bil od prve minute zastavljen kot »lifestyle« kolumna v slogu priljubljene ženske revije Cosmopolitan. Kar bi mogoče po tem, kar smo doživeli v četrtek, še prenesli.

Bolj smo bili šokirani nad tem, da se očitno da špekulirati o tem, kaj je afriški roman. In da ni posebne razlike med Afriko in Nigerijo, oprostite Gano, saj veste, beli ljudje in njihovo nepoznavanje afriškega kontinenta. In kot je občinstvo samo popravilo povezovalko večera, Ulo Furlan – ne, ne vsi beli ljudje. Če ne daš besede občinstvu, si jo bo to pač vzelo samo. Samoumevno posploševanje, kot je uporaba izrazov Afrika ali afriški roman in mešanje imen afriških držav vsepovprek, ni upravičeno. Tako kot obstajata Slovenija in Slovaška, vsaka s svojimi specifikami, tako obstajajo Nigerija, Gana, Maroko, Egipt, če naštejemo zgolj nekaj afriških držav. Posplošitve v smislu, taki smo pač beli ljudje, ne smejo biti izgovor. Lahko bi bil zgolj lapsus za začetek problematiziranja, toda do tega nismo prišli. Dogodek je bil pokroviteljski tako do tistih, ki se s tovrstno literaturo ukvarjajo kot tudi do publike, ki jo utegne šele spoznati. Tako kot odtegnitev možnosti postavljanja vprašanj ob koncu moderatorjevega dela, tudi to priča o podcenjujočem odnosu organizatorjev do bralcev.

S fiaskom smo začeli in s fiaskom tudi končali. Treba bi se bilo odločiti, kaj je pomembnejše – dela ali avtorji in zgodbe, ki se o njih napletajo? Če slednje, potem je nesmiselno festival nasloviti kot literarni, ker to ni. Če so pomembna dela, pa se jih je treba lotiti globinsko – ne pa praskati po njihovi površini. Obstaja namreč razlika med tem, da neke koncepte v literaturi razložiš in jih tako približaš publiki, in tem, da ustvariš dogodek zaradi dogodka samega – ker bo lepo izgledal skozi objektiv in na papirju. No, mogoče si samo mi želimo, da bi bilo več prvega.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Manci v nasvet, naslednja edicija festivala, naj zato da voditelji pogovorov ne bodo izpadli takšni kreteni in publika tako razočarana, dovoli vprašanja. Če bi to storili to letošnje leto, bi publika verjetno rešila sramoto ki so jo naredili repovž, ksenja, vse tri ženske brez upanja v evropski hiši in nenazadnje še ljuba Ula.

and thank you, več kot nujno.

Zivot ide dalje, zivot brzo prolazi.

ne rešuje "sramote, ker je sama del te sramote, in sramota na tej nagniti sceni je vsesplošna, z morda kako izjemo. In kaj naj povedo gostujoči umnega- nič , že njihov pristanek, da bodo prišli in nakladali je zame zgovoren dokaz, da sramota ni omejena zgolj na slo občestvo...

super teskt

Grozljivo je, da takšen festival ne premore niti kančka samokritike, ampak niti kančka. Manca G. Renko (kao feministka) bi se za voljo higiene na sceni morala opravičiti glede izbire voditeljice in dejstva, da je voditeljica ženske malo da ne zreducirala na zgolj in samo čustva. Ampak ne, seveda ne. Svojo nehigieno bo nadaljevala s pogovorom o letu 1968. Give me a break.

Dobro napisano, strinjam se z vsem povedanim. Škoda, da sicer dobro zastavljen festival z odličnimi avtorji potem pade na ravni izvedbe, izbire voditeljev, organizacije... Res mislim, da jim je več do kazanja v javnosti in pitja penine kot do literature. Snobi.

Če k temu bash-festu dodam še nekaj: Fabulina debata o tehnologiji v Pritličju - zgoraj ni omenjena, avtorica jo je na svojo srečo izpustila - je bila prav tako precej brezvezna. Pa ji seveda ne bi bilo treba, lahko bi bila iskriva, poglobljena in od gostov - vsak v svojem filmu zelo kompetentnih - bi se lahko dobilo neprimerno več kot zelo površinske izmenjave.

Zamujena priložnost, škoda.

Kok je pa to dobr! Prikimavam kot vestna študentka v prvi vrsti! Mhm!

Še ena grozljivka glede Fabule. Radio Študent je dejansko edini medij, ki je kritično orisal problematiko festivala Fabula. Na RTV, Delu in še kje, niso sposobni ničesar drugega kot hvalisanja brez konteksta.

če ti voditeljica debate poroča za MMC ...

Ej. Aleph in IDIOT sta basically ukinjena. Ukinili so Tribuno. Mediji so debilni in klientelistični (v istem hipu, ko pišejo o klientelizmu). Tile modeli in modelke se norčujejo.

Kaj se bo zgodilo? Bo kdo šel zasest JAK? Bo kdo gladovno stavkal? Bo kdo napisal protestno pismo v večje medije? Analizo financiranja? Bo kdo pisal gostom Fabule in jim razložil, kakšno je stanje in s kom sodelujejo? Kakšen kraval? Ne, par dni anonimnega komentiranja na RŠ-u bo, potem bo pa kmalu spet Beletrinina zabava, na kateri je pač treba bit. Pa kakšna "enotna kutlurniška fronta", v kateri je treba sodelovat in ne bit razdiralen in partikularističen.

Stanje je natanko takšno, kakršno mora bit. Ćao.

Se strinjam Muanis, vendar pa kdorkoli bo to naredil bo si bo sam zadal strel v koleno in nikoli ne bo več dobil dela na tej slovenski literarni njivi. In smo kjer smo.

@Jah, tko je....piše tut za Airbeletrino in Mladino. Thank you daddy !

Život ide dalje, život brzo prolazi.

Pravkar sem se pogovarjal z eno novinarko , ki je zapustila Delo (tam je bila 25 let) in začela delati stvari, ki so dejansko resnične in nekaj veljajo v očeh družbe in človeštva ... je rekla, da je vse fake tam. Ne vem, zakaj je Beletrinina scena tako osovražena, so svoj krog in dajmo jim možnost. Niso pa oni edini na svetu in v državi.

je pa tam leglo patološkega narcisizma. To je nedvomno res.

Kdo jim pa ne daje možnosti ? Sej jih nihče ne sabotira. Delajo kar hočejo, ljudje tukaj samo opozarjajo na stvari, ki so problematične in ni jih malo. A bi zdaj morali biti tiho in samo sprejet vse kar naredijo z nekakšno hvaležnostjo ? Nastavlja se jim ogledalo in upam da se bodo pogledali vanj.

PRAV JE TAKO.
hej je kdo mogoče videl - kje so bivali gostujoči povabljenci - ELITA kulturnikov in povabljencev Fabule???
hja - v luksuznem hotelu. poglejte zadaj kdo je sponzor - hotelir težke jakosti.
hahahahhaha
ja, Fabula res trpi. ta pravi bodo razpravljali o najbolj poglavitnih vprašanjih intelektualnih smernic tega sveta ja.
v Cukrarni bodo pa crknili MODERNISTI. hahahhaha

well done well done Beletrina d.o.o.

Tut top hoteli bi bii čist ok, če bi ostali del festivala bil takšen kot mora biti. Tako bo pa kritika vseh ljudi na temle threadu v ostalih krogih odmevala zgolj kot, RŠ se spet pizdi, kar je grozljivka isto kot razmerja moči na tej sceni.

Haha - zgleda, da je manjkala samo še Vesna Milek. :D

Nič bat, Vesna Milek je svoj piskerček pristavila v Sobotni:

https://www.delo.si/sobotna/biti-v-knjigi-je-zame-kot-biti-doma.html

Ja in začne s tipičnim krepom, ki sploh ni res: ''Spada med najprodornejše avtorice, ki jim je uspelo po vsem svetu zbuditi zanimanje za afriški roman in mlade, urbane afriške glasove. '' Če bi kdo na Fabuli in potem še Ula in Vesna nardili domačo nalogo, bi vedeli da ta roman ni ne prodoren, niti ni vzbudil posebnega zanimanja za ''afriški'' roman. Vse, sam da se prodaja. In kaj za vraga je urban afriški glas je beyond me. Spet kr eni buzz wards...

naredili domačo nalogo, če pa pripeljejo "afriško avtorico", samooklicano "afropolitanko", torej nekoga, ki se sam oklicuje za enega izmed izobraženih in svetovljanskih iz tiste ene velike Afrike - vprašaja, z apolitično držo, ki v odgovorih na pogovoru bolj ali manj citira bele zahodne avtorje, ki je pisala roman v Parizu in Rimu, da so bili pogoji primerni za takšno privzdignjeno dejavnost.. izbrali so torej točno tako avtorico, ki paše v kontekst Fabule.

Če o književnosti govori Vesna Milek ali Miša Molk, potem veš, koliko je ura ......

No, stisnem zobe, naredim požirek vode, se zaženem v večer in pogovor. In se z avtorico - na njeno pobudo - hecam, če si lahko dovolim ta izraz, ''o njih'', vsesplošno po etiketiranih, brez imen, brez lastnih usod, a z večno skupno afriško tragično zgodovino zaznamovanih tistih drugih, ta črnih, in nas, ki nam je včasih prav tako ''težko'', mi nerazumljeni in neuslišani belci.

It is hard for us. - No, it is hard for you. Se zasliši iz občinstva.

Kjer najverjetneje ženska, ki jih šteje več kot jaz, na prizorišču literarnega in ''akademskega pogovora'', kjer so obiskovalce na vhodu obveščali, da se bo predavanje kmalu začelo – pozabi.

Pozabi, da ni v Hali Tivoli na špilu, pozabi da ni na javnem protestu sredi Kongresca.

Tako ji gre na živce moja lahkotnost, naklonjenost, ki jo prejemam od sogovornice. Na živce ji gre, da Taiye pohvali moje svetleče škorenjce, ker za to na tem mestu najverjetneje ni prostora, iritira jo, da si dopolnjujeva šale, se med smehom skoraj primeva za roke in si dopolnjujeva misli, ko Taiye razlaga o tem, zakaj morajo kakšne zgodbe živeti le v knjigah in nikakor ne bodo uspele na platnu. Ker filmu zmanjka prostora za podmisli, podstavke, oris notranjega sveta, namig na še nevzniklo čustvo, ker knjiga zmore v tem primeru več kot slika.

Gospa pa sikne, tako ji gre na živce, da se pač ne spotaknem in da mi gre dobro, da si ne more pomagati in pozabi, da je na kulturni prireditvi in zgrize vsa svoja lastna načela in krikne tja med nas

Hahaha - Ula žrtev. :D

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.