Fetiš volitev in fetiš demokracije

Proti volitvam, obravnavano delo Davida Van Reybroucka, uveljavljenega belgijskega kulturnega kritika in literata, se začne z diagnozo stanja parlamentarne demokracije. Najprej je tu razkol med elitističnim političnim slojem in odtujenimi množicami. Potem neučinkovitost vlad, ki se sestavljajo vedno počasneje in se vedno okorneje odzivajo na težave z rekrutacijo novih politikov v času, ko vladanje hitro prinaša velike izgube na anketnih rezultatih. Kamufliranje zakrčenosti političnega reda z vedno novimi in novimi aferami, ki polnijo vedno nove medije, in redukcijo politike na permanentno kampanjo ter infantilno gobezdanje. Nezmožnost, da bi vlade in parlamenti intervenirali v hitro porajajočih se eskalacijah problemov najrazličnejših tipov, pripelje do besa nad politiko, ki se lahko pretvori v demagogijo in ogrozi obstoj demokracije.

Ob ignoriranju potrebe po spremembah oblike demokracije se bo po Van Reybroucku ta ogrozitev neogibno tudi zgodila. Temu v prid doda kar nekaj statističnih podatkov, ki trditev legitimirajo. Trump in nove fašistoidne stranke niso zgolj posledica zadnje ekonomske krize, saj je, sodeč po glasovih ljudstva, parlamentarna demokracija v krizi, ki se je začela že konec 80-ih. Ne Occupy ne Trump na te težave ne bosta uspešno odgovorila, nam je predočeno v primerih. Treba se je spustiti v brutalno politično mletje, ne biti lepa duša, a tudi ne pristati na hitre rešitve poceni populizma, ki lahko uniči drago demokracijo.

In kaj je rešitev? Tepci smo, mi, sodobni, nam pravi avtor, ko nam kaže na naš volilni fetiš. Demokracijo neposredno vežemo z volitvami, čeprav ta povezava obstaja šele od buržoaznih revolucij v Franciji in ZDA. Pa še tam so volitve razumljene zgolj kot mirno iskanje ravnotežja med najbogatejšo večino, ki bi jo bilo težko skoordinirati na drugačne načine. Volitve nikoli niso bile namenjene vzpostavljanju razrednih antagonizmov – namenjene so bile iskanju konsenza med že enako prepričanimi. Z dokaj bleščečo genealogijo, ki spominja na Foucaultove postopke, se Van Reybrouck nato spusti v zgodovino demokracije od antike naprej in iz nje potegne magično rešitev – žreb. Žreb v politični proces lahko vpelje kontingenco in v zavest političnih obveznikov občutek dolžnosti. Če ga, tako kot Grki in oni iz zlatega obdobja Firenc, spojimo z volitvami, dobimo zmes demokratične odprtosti funkcij in potrebne meritokracije, ki bi preprečila, da bi o pomembnih stvareh odločali nekompetentneži.

In zares – njegovi argumenti so prepričljivi in zlahka si predstavljamo prestrukturiranje demokracije, ki bi se na ta način zgodila – izginevanje senzacionalizma, karierizma in spajanje politike z navadnimi ljudmi. Če temu pridružimo še možnost ponekod uspešno in drugje neuspešno implementiranih javnih posvetov izžrebanih državljanov, lahko zmanjšamo odtujenost volivcev, s tem ko jih nimamo več za bebce in jim damo možnost participacije, pa zvišamo tudi nivo politične kulture.

No, kljub zanimivemu predlogu in odlični genealogiji ter razvoju koncepta volilnega fetiša pa Van Reybrouck z ignoriranjem marxovske teorije ideologije vzpostavi fetiš demokracije same. Spregleda, da nikjer ne prevpraša delitve politične in ekonomske sfere ter s tem nezmožnosti ukinitve privatne lastnine in presežne vrednosti na način, ki ga predlaga. Spregleda, da dotična delitev vodi v raznorazne mistifikacije, ki jih razumemo kot del ideologij. Mar bi nacist res nehal biti nacist v času razsvetljene javne razprave in široke participacije vseh? Čisto mogoče, da ja, vendar njegovi predsodki ne bi bili uničeni. Tako kot ne stališča njegovih nasprotnikov, ki nastajajo v konkretnih zgodovinskih okoliščinah in konkretnih položajih na trgu delovne sile. Po tem, ko bi oba ugotovila, da kljub vsej demokratičnosti njune razprave nikakor nista uspela približati svojih stališč, bi se nemara odločila, da je edina preostala rešitev sila. In tako bi propadel tudi Van Reyboruckov model demokracije.

S tem pa v drugi polovici po našem pade tudi njegova knjiga. Če politična participacija ne uspeva bistveno vplivati na način, na katerega se kot individuum preživljam, potem je demokracija pač piškava. Morda se ljudje ne odločajo za avtoritarne režime zaradi manka svoje udeležbe v politiki, ampak tudi zaradi vere, da demokracija kot taka sploh ne more spremeniti njihovih življenjskih razmer. Tudi če bi bila participacija veliko večja, bi to težko vplivalo na razmere na trgu. Morda bi jih lažje odpravila brutalna sila razsvetljene organizirane revolucionarne elite ... Kdo ve.

Ne gre za ekonomski determinizem – gre za to, da so naše ideje o državnih političnih sistemih preprosto bistveno zaznamovane z ekonomijo in jih onkraj njih ne moremo dovolj daljnosežno misliti. Če privzamemo demokracijo kot vrednoto, kar je bržčas z etičnega vidika tudi smiselno, jo moramo vedno misliti v odnosu do aktualnega produkcijskega načina - ki ga pri analizi grške demokracije avtor pravzaprav upošteva - v tem primeru kapitalizma.