Svi/vsi svinje v megli

Recenzija izdelka
30. 3. 2018 - 13.00

Romaneskni prvenec Muanisa Sinanovića se začne s poglavjem Očetovo rojstvo, ki se stilsko opazno razlikuje od vseh sledečih, odsekano pa konča s stavkom: »Nato se je slišal pok.« Vse vmes, vključno z omenjenima naslovom prvega poglavja ter zadnjo vrstico, je Anastrofa; s spremnimi besedami Dinka Kreha: »retorična figura, ki temelji na inverziji običajnega ali pričakovanega besednega razreda, lahko pa je tudi antonim katastrofe« ... oziroma s citatom Sadie Plant in Nicka Landa: »Katastrofa je preteklost, ki se raztaplja. Anastrofa je prihodnost, ki se staplja.«

Poleg fine naslovne finte, ki ima vnaprej zvito opraviti z morebitno kritiško sodbo glede prvenčeve katastrofičnosti, gre v romanu za stapljajoče se prihodnje; bodoče, ki se stika ... za različice prihodnosti, ki prevzemajo lastnosti oziroma značilnosti druga druge - glede na oziroma v odnosu do mita očeta, bivše Juge in Balkana ... Osnovna premisa zgodbe je panslovanska podzemna železnica, ki se je posluži neimenovani, da bi se na bolšjaku v Beogradu srečal z nekdanjo, a zato nič manj usodno ljubeznijo iz literarnih krogov. Od Grosupljega do Plovdiva, underground »goljfiva kača«. Od otročka do očka in kontra, od velikega potenciala do smrtonosnega atentatorskega strela ... od velikega poka do Veliko hrupa za nič v iskanju izgubljenega bolj ali manj trdega ič-a.

Ič-a, ki pa ne označuje tako imenovanega »hišnega čefurja«, apropriacije tistih, kot piše v romanu Sinanović, ki so »knjige dojemali kot podaljšek otroškega udobja in srečnih dni, ko jim je mama pred spanjem brala pravljice ali ko so brali kakšne stripe in o tem udobju pisali vedno nove in nove obupne knjige« in je bil to »kriterij vedno novih in novih zapisov o književnosti«.

Sinanovićeva koncepcija literature, če že vlečemo vzporednice z razmerjem otroka in mame, je veliko prej »teater terorja«, o katerem je Melanie Klein »podala nepozabno sliko in v katerem je dojenček od svojega prvega leta življenja hkrati prizorišče, igralec in drama«. Materine prsi in njeno celotno telo kot nek izhodiščni teritorij »sta nasilno izpraznjena in razkosana, raztrgana na drobtinice oziroma hranljive delčke«, ki so »nekakšne strupene, preganjalske, eksplozivne in zastrupljajoče substance, ki od znotraj najedajo dojenčkovo telo in se nenehno obnavljajo v materinem telesu«. [...] Od mita očeta ne ostane drugega kot materinska »sveta« trojica: Oralnost, kanibalizem, analnost. OD-DO! Oziroma kot je zapisal Antonin Artaud: »Vse pisanje je svinjarija.«

Zato je metafikcijski Sinanović kot medigra med protagonistoma moškega in ženskega spola, če citiramo roman, »svinja« oziroma so »vsi lahko svinje«. Celotno materino telo lahko mislimo kot naslednji neologizem: OD-DOJKA: meja, obsojena na razmerje moje-tvoje oziroma naše-vaše, ki vse zastruplja. Čefurka, ki vse razčefuka. JoškA Joras – od pljunka na dilo do silikonke: od čebulne joške, ob kateri se brez push-up modrca človek zjoka, do tiste, ki spolzi iz rok kot vlažna žajfa, kot jo je nekoč nekje opisal Boris Cavazza ... V oziru na to je lahko vsak dojenček od-dojek, ki bo odrasel dorasel tako Orwellovemu Napoleonu kot tudi izrazu mame ulice za »To Protect and to Serve« policaja: pig ... pujs, prasec, ki ga kot pohlepnega oziroma požrešnega doživeto opiše resnični Alan Ford v vlogi Brick Topa iz milenijskega Snatcha Guya Ritchija...

»Nema tu« okostenelosti; Anastrofa vse stopi in spoji – »vse kosti v skupek krvi«, vroče krvi nedoločenega kriterija. Pustimo zdaj ta bolj ali manj asociativni tok, ki namiguje na »neskončni tok ogromne svinjske krače« iz Anti-Ojdipa; Anastrofa: švoh sto strani ter 13 poglavij, ki, na kar so me opozorili drugi recenzenti, spominjajo na stopnje oziroma misije videoigric žanra avanture oziroma role-playing games ... Bralec postaja Sinanovićeva »luknjičava avtobiografija«, cheesy kot svojčas obljubljena Švica in hkrati zares kot rana Iva Štandekerja; IQ, ki mu dokončno mero jemlje vsaka nova QR koda ali opomba ... Vloga kot »nekaj skrajno pretencioznega« …

Vsako poglavje je za bralca bodisi zaokrožena kratka zgodba bodisi romaneskna rdeča nit, s katero lahko na podlagi stopnje svoje bralske angažiranosti došije svoj lastni večji ali manjši žep na uniformo Sinanovićevega kiberpartizanstva. Kiberpartizani se ne bojujejo za nek teritorij, ampak vrzeli. Vrzel na primer pride do besede, ko Bojan Savić Ostojić svojo pesem naslovi Kosovel je Srbija ali ko se sredi Zagreba Dragotin Kette uporablja kot ulični naziv ketamina. Megla, ki jo sesa Ljubljana, staplja topole in lovske opazovalnice z barja in žerjave gradbišč Novega Beograda. Morda gre za mešanje megle, ampak to vrtenje bi lahko imelo velik potencial, »to postajanje bi lahko proizvajalo energijo ali misel ali kaj podobnega«. Stavčna palanka, »razpeta med vas in mesto«, je odpadni material prenovljene kopalnice sredi mresta, navdih, ob katerem Žabar zarepa: »Zapohan 'mam namest' nog ocvrte žabje krake, stop'm v lamb'r tatarske omake in se žrem, sam svoja delikatesa …

Sinanovićeva Anastrofa je odskočna deska za ljudi, ki se jim ne zdi na mestu, da bi začeli blebetati vse tisto, kar imajo že lep čas na koncu jezika – in se vztrajno grizejo vanj ... Ta roman je za vas! Kloaka družbenih omrežij pač dela, če pa namesto žlahtnega »nekega življenja«, ki mu sledi tropičje ..., do izraza vse preveč zlahka prihaja troopičje @@@, to je trolovsko afnanje, je morda edino pribežališče neke spodobne selekcije literatura? Nemara je rešitev »stereorama«, pesniški koncept, »zgrajen na umetnosti zrcaljenja«, ki ga ne bi bilo brez Mallarméjevega mimika, čigar poanta je posnemanje brez vsakršnega modela.

Anastrofa je metafikcija na metadonu; le vztrajni bralec bo zadevo zaključil s streznitvenim spominom na tisti prvi - taužent krat orgazem šus.

OCENA: OD-DOBRO

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bolj užival pri branju te recenzije kot pri sami knjigi.

Slišim, da se new weirdovci upirajo mainstreamu, recimo, da gre za upor proti tradicionalnemu slovenskemu kulturništvu, tej mlaki,ki smrdi do neba in se vrti v prežvečenih klišejih. Prav tako naj bi šlo za nov jezik, kar sprejemam. Pohvalil bi, da literarni ekskluzivizem obračajo na glavo, (za kakšno ceno, je drugo vprašanje). Po tej shemi so stare generacije ustreznica razrednemu sovražniku itd., itd. (obrača se mi, ko vidim, kako nekateri mlajši brezsramno in nekritično hlapčujejo starejšim in hkrati tarnajo nad lastnim zdravjem.) Kaj pa so pričakovali? Gre zgolj za posnemanje in krajo, nič novega ne nastane.

Ključna beseda novih romanov ni več "doživetje", ampak "ujetost". In res, danes okrog sebe ne čutimo negotovosti, ravno narobe, čutimo tesnobo zaradi nujnosti političnega in svetovnega kolapsa. Nezadržno drvimo v prepad, no doubt about it. Zato moreče vzdušje v tovrstni književnosti. Preostane torej otročje ravnanje in nekritična drža do sveta. Izogibanje intimnosti in zatekanje k distanci, to so horizonti dojemanja novih romanov, kakor jih dojemam jaz. Iz tega lahko potegnemo tudi sociološke zaključke. Gre za pojav, ki je v porastu, še posebej med mladimi.

Je rešitev v politiki?

Besedna zveza politično dogovarjanje je imela kakšnih 50 let nazaj težo,imeli smo Tribuno, ki je sekala po Novi reviji, Nova revija pa nazaj, vsi skupaj pa po (stalinistični) garnituri.... Kaj pa danes? Kaj lahko književniki naredijo, razen, da se delajo norca iz Cerarja na svojih fb-stenah, on pa niti ne trene z očesom? To vas sprašujem. Kolikor vidim po medijih, nastopajo neki književniki, ki si umišljajo, da igrajo svobodne kritične osebnosti, v resnici pa so ujeti v ideologijo Cosmopolitana (karierizem, patološki narcisizem....) To je njihov intelektualni domet, prav tako kot je domet nekaterih ff profesorjev domet Vojnovićeve "književnosti". Meni je to smešno. Je pa res, da imamo različne vrste humorja - nekateri se ob tem zjočejo. Povsem upravičeno.

Še ena vzporednica (podobnost). Na akademiji smo se tudi mi otepali starih. Nismo hoteli risati z oljem, zato smo rajši imeli profesorje, ki so nam svetovali sintetiko. Ja, sintetiko, ... in smo šli v Italijo, kjer so bile akrilne barve mnogo cenejše. Tako so nastale mnoge anomalije, ki so danes nosilne za našo kulturo. Nastajale so nove podobe: stripi, grafike,kolaži,plakati. Bli smo kreativni in to so stare generacije ostro kritizirale. Inovativnost in upor sta pobratima (kot bi rekla Tothova), to je dejstvo.

Vendar sem generacija 68, oprostite, in ne vem, ali bodo to new weirdovci razumeli.Družil sm se z Borisom Žitkovom,Milanom Jesihom,Ivom Svetino, Barbaro Jaki in še mnogimi drugimi ... Vsi smo hodili v Šumija, kjer so leta 1974 od junija do avgusta na pločniku Zuba, Chubby in Kralj na rokah delali stojo in to na vsako polno uro (šlo je za stavo). Vsekakor so to bili časi. V notranjosti lokala je na steni visela ura z reklamo za Pingo sok in ob šanku smo vsak večer debatirali o Diegu Riveri in njegovem pojmovanju umetnosti.Takrat je Hazard izdal Predmestje, Niko Grafenauer Avtozaver, Mate Dolenc (danes dostikrat v Vesolju) Vampirja iz Gorjancev, Kostja Gatnik pa je ilustriral povedko Mizica pogrni se ter istega leta slovito Magno purgo.

Če se pogovarjamo o literaturi podob, kot je ta vaš new weird, lahko povem, da je logotip za Fructal nastal leta 1977 ob treh zjutraj po osmih pivih (tako trdi avtor), ko so se mu začela prikazovati neobrana jabolka.Kakšne podobe pa se prikazujejo new weirdovcem? Kolikor vidim iz branja, gre za povsem brezoblične podobe: nedokončane zgradbe, bitja nemogočih oblik, itd. Prav tako so stvari pomešane v časovnem smislu. Ni začetka ni konca ... Zdi se, da se vnovično začenjanje ne odvija zgolj na ravni zgodbe, ampak na ravni stavka.

Verjamem, da prihajajo generacije, ki vejo za leto 68 in takratne dogodke. Verjamem, da se učijo tudi iz takratnih zmot in napak. Ja, verjamem, da bodo tudi oni - tako kot so mladi konec 60. let - v temeljih pretresli to družbo, ki jo živimo zdaj. Generacije, ki s(m)o nasledile uporniško generacijo konca 60.ih s(m)o v teku časa izgubile kompas zaradi pohlepa in brezbrižnosti do sočloveka.
Verjamem, da prihajajo generacije, ki bodo to spremenile, ki bodo pohlep zamenjale s solidarnostjo in brezbrižnost z aktivizmom. Zdaj se to morda sliši naivno, ampak še vsak gnil in vulgaren sistem se je zrušil in na ruševinah je še zmeraj zraslo nekaj boljšega, bolj humanega. Vsaj za nekaj časa.

Samo malček potrpežljivosti je treba. Rdeči Rudi ni en sam.

in vsemu dreku in smradu vseh generacij se ta izdelek ni izognil, če je to res "nova generacija", potem gre predvsem zato, da se eno " sranje izpetih starcev" zamenja z drugim, da se vzpostavi nova kvazi elita. To se sicer od nekdaj dogaja, vzporedno pa so vedno napisane, tej samovšečni težnji navkljub, tudi zelo dobre knjiga, ta to ni.Nove kvalitete jezika ne opazim - piščev dar po moje trenutno žal ne dosega nivoja, da bi rekel uff
vrhunska umetnost. Posiljevanje jezika za vsako ceno,ne prinese zaželjenega presežka, kvalitetenn jezik ni zadeva generacije ali upora, oboje pa je lahko prisotno.Ja naslov pa drži ,scena je polna svinj v megli , zastala, postana, usmradena voda stoji in smradi, za čistilne naprave pa ni izjemnih ustvarjalnih posameznikov....

Mislim, da je današnja mladina bistveno manj nasilna od prejšnjih generacij. Z ropotom, ki je v osnovi nedolžen, nadomeščajo pomanjkljivo socialno agresivnost. Stari prdci pa hinavsko razlagajo njihovo ideologijo nasilja kot znak podivjanosti, medtem ko sami svojo pokvarjenost zakrivajo s humanističnimi maskami. Za razmislit.

ja fajn je, da se tud včasih napiše kej za pubertetnike na hormonih - bravo

ma dobr si napisal to recenzijo. ja. dejstvo je, da imaš en kup starih prdcev povsod v LJ, ki kao štekajo yugo nostalgijo - grajo pač na koncert of Partibrejkersov, ampak v bistvu nič več ne štekajo. ker če bi - potem bi bilo drugače.

dobro Sinanović Muanis, knjige znaš pisat - ampak kje pa si??? politika se začne na ulici.
https://www.youtube.com/watch?v=gr8VgnCG5Bc

https://www.youtube.com/watch?v=33a71Ldbp3Y

poglej Muanis - imaš eno in edino bistveno razliko med ženskim in moškim arhetipom. Moški so pač individualisti, pač tič gor in dol a ne? Freud. medtem ko je pri ženskem arhetipu drugače, verjetno tudi zato ker lahko rojevajo a ne? če je ženskam kaj jasno - je prav to, da je potrebno ljudi izobraževati in širiti znanje. Vse zase in za svoj mali vrtiček - taka logika ne more dolgo preživeti a ne? logično. verjetno so prve šole ustanavljale ali ženske ali pa oportunistični morda celo bolj poženstveni moški. mislim, sori ampak če ni vzgoje - ja kurc - kaj pa potem še preostane. kužiš? ni toliko pomembno, da jaz jaz jaz jaz kao znam - pomembno je, kdo bo od tega kaj imel. logično a ne????????????

ko citiraš: a la ...Antonin Artaud: »Vse pisanje je svinjarija.«

mislim ok, pač citiraš. ampak moraš vedeti, da ko citiraš prevzameš odgovornost na citat. citati imajo težo zato, ker se vežejo na določeno intelektualno osebnost in identiteto nekoga. zdej ... ne vem koliko si star ... ampak verjetno ne dosti. Antonin Artaud je kontroverzna osebnost. še danes. na koncu je pristal v norišnici. pred tem je raziskoval gledališče. vmes je jedel veliko drog. vmes je pisal, eseje, dramska besedila - snemal filme. ne vem če poznaš na primer njegov slaven film - o otrocih ki se znajdejo sami na otoku, ker letalo strmoglavi - in kao vzpostavijo svojo skupnost. na koncu se vsi pobijejo med seboj. zanimiva psihološko eksperimentalna študija psihologije otrok, ki se ne razlikuje tako zelo v izoliranih situacijah od psihologije odraslih. to je treba vzeti na znanje.

in seveda A.Artaud-a bereš drugače ko imaš 20, 30, 40 ali 50 let a ne? življenje te pač nekaj nauči. in prav je tako.

poglej:
En Compagnie d' Antonin Artaud:
PLOT.
May, 1946, in Paris young poet Jacques Prevel meets Antonin Artaud, the actor, artist, and writer just released from a mental asylum. Over ten months, we follow the mad Artaud from his cruel coaching of an actress in his "theatre of cruelty" to his semi-friendship with Prevel who buys him drugs and hangs on his every word. Meanwhile, Prevel divides his time between Jany, his blond, young, drug-hazed mistress, and Rolande, his dark-haired, long-suffering wife, who has a child during this time. Cruelty, neglect, poverty, egoism, madness, and the pursuit of art mix on the Left Bank.

al pa tole ... poglej ...
During Artaud's "rest cures" at the sanatorium, he read Arthur Rimbaud, Charles Baudelaire, and Edgar Allan Poe. In May 1919, the director of the sanatorium prescribed laudanum for Artaud, precipitating a lifelong addiction to that and other opiates.[6] Antoine suffered a nervous breakdown at age 19; this was not the end of his mental illness.

torej ja, citiranje A.Artauda da težo. edino ne vem, če bi se Muanis strinjal s težo, ki si mu jo pripisal. to je vse.

Pred nami je torej knjiga, dovolj krohotna, in po zunanjem izgledu "kakor z vulkanskim plovcem poglajena" v svoji mičnosti, kot bi zapisal rimski pesnik Catullus Bolognensis. In moram reči, da mestoma učinkuje slastno kot sveže skuhan pinjur v barvi žerjavice (stari dobri Vrenčur). … Medtem ko se je cela rš gmajna preklala, ali je religija zlo ali ne in ali je Matter relevantna skupina ali ne, je Muanis SInanović napisal zgoraj omenjeno bukvico, nakakšen samodeklarirani shitpost. In ker nihče ne sovraži drugega shitposterja bolj kot shitposter, bereš dragi bralec tole. Kdor seje shitposting, žanje shitstorming. Današnji datum je temu primeren.

Pišem torej iz čistega sovraštva in tako je prav. Menim, da mora vsak bralec (kaj šele kritik) zavzeti tovrstno stavo, a hkrati tudi stavo neizmerne fascinacije nad prebrano snovjo. Tako nastanejo robovi, na katere se lahko naslonimo, sicer je vse brez veze.

Najprej kraj dogajanja Anastrofe: od vesolja do podmorja; od Alt-Grosuplja do Novega Beograda. Ampak O MARIJA! kakšen je ta svet!!!! Povsod, kamor seže pogled - estetske ruševine, kakršne poznamo iz Vsemreže, povsod betonska puščava, propadajoče zgradbe, skeleti kromdioksidnih megainsektov in z mahom poraščeni ostanki civilizacije. IN tudi napovednik: toda iz te apokaliptične atmosfere, ….iz teh strupenih meglic …. vznikne podoba Poeta/Popotnika/Zblojenca. Njegova sensoria so ubrana na epileptično bliskanje, fragmentarno dojemanje resničnosti (nenavadna bitja, prikazni, duhovi …) in neizmerno količino travm, vendar v to dojemanje nimamo nesposrednega vpogleda.To seveda ne pomeni, da tu ni kavzalnosti (ta kavzalnost je deleuzovsko pogojena) in ne fenomenološko izpričana (" spim videč, bolščim speč"). V tem lahko vidimo aspiracijo literarne avantgarde: nismo zgolj priča breznu antropocena, ampak tudi mutaciji človeške vrste. Prihodnost je tako invazivna, da ne vdira samo iz prihodnosti, ampak iz drugih časovnih modusov, tudi iz preteklosti. Od tod temna vizija prihodnost:

»Leto 2038. Vsi mediji, ki jih konzumiraš, so generirani algoritemsko. Vse je prikrojeno osebnemu okusu. Niti dva človeka več ne bereta iste knjige ali gledata istega filma. Svet se je razkropil v milijarde tradicij, ki niso v nikakršni interakciji, vsak človek je civilizacija zase.«

Glavni junak je odvisen od očetovega denarja, potuje s transbalkanskimi ekspresnimi vlaki, kar nekoliko diši po steampunku, sodeluje z akterji kiberpartizanstva in išče neko skrivnostno dekle, za katero pravi, da "jo je nekoč imel zelo rad". Sinanovićev Balkan spominja na Saracenove galaksije. Glavni junak trpi za SSI- jem (sindrom seminalne inkontinenece i.e. nenadni izlivi sperme (ponavadi v spanju). Npr. tale odlomek:

" Odmaknil se je od okna, da bi si očistil lepljivo podtrebušje. Obrisal se je in sram ga je bilo. Kolikor daleč mu je nesel spomin, celo kadar je segel nazaj do obdobja taborišč in zaporov, ko je življenje teklo v ambientu odpovedi, v katerem nobena intelektualna vrednost ni veljala nič, so nočna ponesnaženja v njem vedno zbujala pobitost."

Mogoče je jedro te travme v otroštvu:

»Kot otrok sem sanjal o tem, da bi se znašel v smetnjaku in tako pobegnil od stvari in bi me mama, ne da bi vedela, odnesla ven. Tako bi bil zunaj v črni plastični vreči in poslušal dež ter se počutil prijetno in bi se le želel spati , tovornjak pa bi me odpeljal daleč stran.«

Ma, kdo bi vedel? Glavnega junaka stalno odnaša. Spominja na vrečko, s katero se igrajo zračni tokovi. Tudi glede spolne identitete si ni na jasnem. Spremeni se v žensko ( transformacija v žensko se zgodi v okviru misije Inštituta za Bionevarnosti):

»Tistega jutra sem imela nenavadno vizijo: nekje na severu Nemčije sva z Andrejem Tomažinom nekemu konju prekinjala semenovode. Ne vem, kdo je naročil operacijo niti kako sva se znašla na tistem kraju. Bilo je hladno, megleno jutro, stala sva sredi globokega blata, sredi pokrajine, ki je spominjala na razpotegnjen travnik, na obzorju pa se je prelamljala komaj vidna gorska črta.

Konju je bilo ime Hegel in je tehtal skoraj dve toni. Ponašal se je z velikanskim spolovilom. Spominjam se njegovega penastega gobca, na katerem se je nabrala prozorna tekočina polna mehurčkov. Neprestano se je premikal in naju motil. Včasih se je postavil na zadnje noge, nevarno zakrožil s kopiti po zraku in Andrej je moral izpuliti svoj stol iz gostega blata in ga ponovno nameščati. Ali pa je moral ponovno zabadati injekcijsko iglo v konjeva moda, kar je žival izkoristila za dodatno premikanje. V tem primeru sem konju morala nerodno slediti in večkrat me je vrglo iz ravnotežja zaradi zagozdenosti v globoki brozgi, a sem se v zadnjem trenutku ujela za konjev rep, sicer bi sramotno strmoglavila na tla. Zgodilo se je tudi, da je med vbrizgavanjem anestetika kri v majhnem potočku začela teči naravnost v Andrejev škorenj in to je obema zmanjševalo potrpežljivost, saj se je žival nastavljala s svojim okroglim trebuhom, jaz pa tega nisem pravočasno opazila. V obupu sem gledala naokoli, ali bi nama lahko kdo priskočil na pomoč ali nama vsaj pridržal kakšno reč. Toda vse zaman. Nikjer ni bilo nikogar. Mimo nasipov so počasi plule manjše ladje, kot papirnati duhovi iz otroštva ali pa naju je prhutaje preletela kakšna močvirska ptica in skoviknila nekaj brezobličnega.
Priznam, da sem Andreja večkrat vprašala, ali ne bi odnehala z opravilom in odšla. Takrat se je vedno na stolu nagnil nazaj, da sem v celoti videla njegov profil, pogledal pa me ni. Razgrinjal je operacijske ponjave in vse delal po pravilih, kot smo se učili v šoli. Podajala sem mu injekcije z Lidokainom in z veliko zbranostjo jih je injiciral, medtem ko sem trepljala konja po stegnu in ga umirjala. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega, nekaj, kar me je popolnoma vrglo iz lupine moje odsotnosti. Andrej je pravkar s skalpelom v konjevo mošnjo naredil podolžni rez, ki je potekal od korena penisa vse do testisov (rana je merila vsaj 20 centimetrov), ko sem z desno nogo stopila vstran, da bi se ozrla po okolici. Skoraj mi je zaprlo sapo. Naenkrat sva bila obdana z nepregledno množico konj in vsi, prav vsi, so čakali na poseg. Andreju sem povedala, kaj se je zgodilo in razložila sem mu svoje pomisleke. On pa nič. Okrog kirurške prijemalke je kot kakšen špaget navijal konjev semenovod in si mirno požvižgaval nekakšno poskočnico. Še enkrat sem se, tokrat skoraj na silo, prelomila v pasu in se nagnila nazaj, da bi se prepričala, ali niso vse skupaj grozne sanje in … težko, težko je bilo verjeti.«

Zadnji stavek je treba vzeti zares, roman se zafrkava na vsakem koraku. Tu je na primer grozilno pismo, ki ga Joker piše županu Prankovichu:

» Da pa ne bi izgledalo, da Burkež uganja niz neslutenih poniglavosti ali da postavlja rekord v shitpostanju ali še huje, da ne bi izgledalo, kot da je v glavo prizadeti kmetavz, bom povedal naslednje: v tem redu bodo šle v zrak določene stavbe v mestu:

- ob 16:50 bar Driskoflek na ploščadi Trga republike
- ob 16:55 Plečnikovo joškovje
- ob 16: 58 Cerkev sv. domobrana
- ob 16:71 Precednikov komet na Gregorčičevi 3
- ob 16.77 Pizzeria Bruhulus na Gregorčičevi 5
- ob 16.91 Mestna česalnica nohtov na Bleiweisovi 8
- ob 16.98 Parkljeva hiša na Šubičevi

HA, HA, HA, HA, HA, HA, HA, HA, HA, HA , ......"

Toda določene ideje ne doživijo aktualizacije. Dejstvo je, da kovačenje možganoprdnih idej ne more vedno dati otipljivih rezultatov. Tako se večkrat zgodi, da določene ideje na papirju "zaribajo". Teh je nekaj:

- odlomek, ko Sinanović razlaga, kako kuhar na rečnem obrežju pobira razpadajoče galebje kadavre in jih pozneje v kuhinji pripravi v obliki raguja. Opisi so nerealni in veljalo bi se poučiti o kuharski tehniki. Izostane cel postopek, ki bi dvignil cringictivity precej višje.

- pasus, ko junak v sanjah pripoveduje, da se mu v pred očmi zvija kostum plešoče tehno-veverice, ki pleše ob drogu (''''???.....)

- nekaj pasusov, kjer je v prvem koraku na delu gomiljenje, tovorjenje, nato pa sledi nenaden in silovit pogon po vektorju hitrosti. (Deluje nekoliko nerodno; kot da bi se natakar s pladnjem kozarcev zaletaval v pijano maso gostov (ein dicker Hund, kot bi rekli Grmičarji.)

- roman je na določenih mestih slabo zlizan z novoprihajajočo prihodnostjo oziroma s katastrofo, ki gre v nasprotno smer, v stalitev. Bralec tako dobi včasih občutek, »da se mu bo stalilo«.

Bolj mu uspe tule:

- opis rudnikov dežja, kjer "izkopavajo" dež je posrečen in prepričljiv. Prav tako je zanimivo, »čarovniško« opredeljen sam element vode. V določenih predelih (nemara v »coni«) veljajo posebni kemični zakoni: vodo lahko z nožem narežemo na kose in jo vtaknemo v pohodni rukzak.

- epizoda z Jokerjem, ki v opustelem ladijskem skladišču sestankuje in namešča svojo kemično tovarno, en stadij više pa se dogaja drama s klimatskimi begunci in mornariškimi komandosi…..

Kako uspešna bo Anastrofa? Težko vprašanje.

Dejstvo je, da je Muanis dostikrat čelno jurišal v sovražni ogenj in da je bila fejsbukovina zaradi njega predrznosti pogosto v plamenih. Ampak flejmanje hujših sovražnikov od sebe je lahko usodno. Težko je ejakulirati proti vetru. Prav tako je do družbe in kulture gojil visokofantazijska pričakovanja. Zaradi njega se feministkam ni bilo treba bati, da bojo cel lajf likale štumfe in hajcale šporhet. Upoštevati je treba tudi to , da je skupaj z Bršljankino prijateljico zgarbal Pohotneža... A sedaj prihajajo računi. Svet je krut, mladina pa pišmevuharska, apolitična, neartikulirana in hedonistična. Ah, kje so časi, ko v deželi še ni bilo fascinacije nad podalpsko dizelmanijo in ko sta bila (t)raperski lišp in krišp daleč, daleč stran!

Roman tako namiguje na sončni mrk, nahajamo se v temačni pokrajini ali nemara v tunelu:

"Nobena luč ni svetila, kar je bila posledica redčenja človeške naseljenosti in tudi tega, da po zadnji prekinitvi nikomur ni uspelo vzpostaviti elektrike. Nad stavbami se je zaokrožala luna. Osvetljevala je Avenijo Grosuplja in razdejana pročelja. Varno je bilo zgolj v predorih. Tu se bodo kmalu prižgale žarnice, ki bodo oponašale sončno svetlobo."

Včasih vidim Muanisa, kako izmučenega lica hodi po ljubljanskih ulicah in zre predse. Takrat ga ponavadi pokličem, a se ne odzove. Včasih pa se in medtem ko pijeva kavo, ne govori veliko. Vse, kar pove, je povezano z ljudmi, ki jih zelo ceni in ljubi. Poslušam ga kot nekoga, ki me je potegnil v neobičajno pustolovščino, ki se nikakor ne sklada z mojimi vrlinami ali razpoloženjem. V takih trenutkih mu rečem, da ne sme pustiti, da ga življenje pojaha. Dolgo je tiho. Potem ponavadi izreče kratko besedno zvezo v neznanem jeziku.

Roman izhaja iz duha neke scene in teqa duha pač ne moremo zagrabiti in posiliti. Duha ni moč narezati na šnite kot kakšno posoljeno živalsko stegno ... Prav tako ga ni moč zakopati kot kost in narediti križ čezenj. Tako je Anastrofa dokaz obstoja ne-obstoječega ali še bolj karikirano: čeprav so kavke in ostale krivokljune ptice kokodakale Sinanovičevo smrt, je ta Preživel. Oziroma je Vnebošel (nisem izdal konca romana).

besed in besed, besedičenje, praznorečje v stilu- čeprav so svinje rile in rile blato ni ocvirek in svinja ni razsvetljena, vznebovšel ni nič, le nakladalnost onanira samopotrebna in že mrtva ? morda je tudi to šala

Vsa svinjska kruljad, ki si prizadeva za jezno zavzetje sveta, bo izničena.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness