Nasilne meje

Nasilne meje

Oddaja
15. 4. 2018 - 20:00
 / Teorema

»Revne, izmučene mi dajte/brezimne množice, ki po svobodi hrepene/

v morje odvržene z vaših bregov bogatih.

Brezdomne brodolomce kličem k sebi,

nje pošljite, zanje dvigam luč ob dverih zlatih!«

 

(Zaključni verzi soneta Novi Kolos ameriške pesnice Emme Lazarus, vklesani v Kip svobode v New Yorku).

 

Nasilne meje, naslov pred kratkim prevedenega dela Reeca Jonesa, ki bo glavno izhodišče nocojšnje teoreme, že sam pove dovolj: meje so generator nasilja, kar je opazno že na povsem empirični ravni. Izraelska vojska ubija palestinske najstnike, ki provocirajo s kamni; na Sredozemskem morju se potapljajo ladje; na ameriško-mehiški meji pa se na eni strani gostijo mafijski karteli, ki se bojujejo za prevlado, na drugi pa včasih kakšnemu mejnemu nadzorniku uide kakšen nepotreben strel preveč. A naš namen tokrat ni nizanje primerov tako imenovanega »border-porna«, ki ga je sicer v Jonesovi knjigi na pretek. Osredotočili se bomo na splošnejšo, strukturno poanto, ki izhaja iz funkcije mej v sodobnem svetu, naš namen pa bo vzpostaviti tezo o nujnosti odprtih meja, za katero si domišljamo, da je drugačna, bolj legitimina in razdelana od »Refugees Welcome« refleksa, ki je bil v preteklosti že velikokrat kritiziran.

Meje so težko prehodne, so glavni generator prostorske selekcije v svetu. Skoznje enostavno hoče več ljudi, kot jih lahko pride na drugo stran. Boljša in bolj dodelana kot je neka meja, bolje ko izvaja nadzor, bolj je selektivna in bolj je nasilna. Problem so torej ravno selektivne in delujoče meje, torej ne denimo meja med ZDA in Kanado ali meja med Nemčijo in Francijo, ki bi jih ilegalno najbrž lahko prešli brez prevelikih težav. Nove tehnologije migrante na tistih zares delujočih mejah preusmerjajo na pot čez razbeljene puščave jugozahoda ZDA, jih silijo v tvegana prečkanja Sredozemlja, v zadušljive ladijske kontejnerje, ob motorje avtobusov in tako dalje. Humanost zahodnih držav, s katero se obravnava posameznike, ki jim uspe priti na drugo stran, je pogosto le krinka za zakritje izhodiščnega nasilja. Najbolj selektivne so namreč ravno tiste meje, ki razmejujejo med slabim in dobrim življenjem, med humanimi in nehumanimi razmerami, med revnimi in bogatimi. Zdravnik, ki je služboval v avstralskem taborišču za migrante na otoku Neuru, pravi: »Ta objekt je ustvarjen kot sredstvo za odvračanje, ljudi spodbuja k vrnitvi, druge pa odvrača, da bi zaprosili za azil. Zlohotnost je vanj vgrajena«.

Reece Jones čez celotno knjigo niza primere nasilja meja, pri čemer samega pojma nasilja, ki zaobjema tudi tako imenovano strukturno nasilje, ne opredeli povsem natančno. V splošnem se zdi, da pojem nasilja uporablja zelo široko, predvsem za označitev nečesa slabega in nezaželenega. Angažiranemu bralcu, ki bi rad bil dober in bi rad spremenil svet na boljše, tako Jones enostavno pove: meje so zlo. V vsesplošni zmedi današnjega aktivizma, kjer je boj za pravice težko ločljiv od boja za privilegije, boj za deprivilegirane pa težko ločljiv od boja za elite, se zdi tovrstna teza posebej fascinantna. Morda je ukinitev mej pot spreminjanja sveta, ki se, za razliko od mnogih ostalih, ne ujame bodisi v sredinsko social-demokratsko linijo bodisi v neoliberalizem ali celo populizem, ki diši po fašizmu. Tovrstna pozicija je obenem pomirjujoča - saj se končno zdi jasno, kaj je zlo - in obenem zastrašujoča – ravno meje so namreč objekt, ki je danes bolj utrjen kot kdajkoli prej v zgodovini.

Četudi se zdi taka zastavitev naivna - neskončno namreč spominja na črno-belo delitev sveta iz kakšnih znanstvenih fantastik - bomo tokrat skušali razmišljati nasprotno in pokazati na daljnosežnost in določeno progresivnost zastavitve, za katero menimo, da nikakor ni »na prvo žogo«. Zato moramo pokazati, v čem se bistveno razlikuje od ostalih »prvožogaških« rešitev za svetovne probleme. V tem kontekstu bi lahko rekli, da imajo vse »prehitre« in »dokončne« rešitve, ki progresivno politiko zapeljejo v fašizem, skupno točko v lociranju zla v svetu in postavitvi trdnih zamejitev med sovražniki in prijatelji, med našimi in »drugimi«. Toda tovrstne zastavitve, ki sicer tudi ponudijo enostavno moralno delitev na dobro in zlo, se od naše razlikujejo po tem, da zarisujejo nove meje, namesto da bi črtale obstoječe. Če pa zlo lociramo v samo mejo, se izognemo ravno tovrstnim poosebitvam zla, obenem pa ne zdrsnemo v neoprijemljivo splošnost ali celo določeno popolno neselektivnost, kjer med dobrim in zlim ni nobenih razlik in so prijatelji povsem enaki sovražnikom, če je le biznis dober.

Selekcija ostaja, saj je ravno meja tista, ki je s selekcijo izključena. Vendar pa to ni več selekcija neke meje, temveč selekcija, ki izloči samo mejo. Deleuzijanska razlika med bojem in vojno se zdi tu posebej prikladna: boj proti meji je namreč kvalitativno drugačen od vojne, v kolikor vojno vselej zaznamuje ravno jasno zarisana meja med sprtima stranema, ki preprečuje vsako obliko nenasilenega - recimo ekonomskega ali diplomatskega - stika.

Tovrstna zastavitev se zdi morda nekoliko iz mode, posebej če se spomnimo na »refugees welcome« navdušenje, ki je spremljalo prvi množični prehod slovenskega ozemlja, ko je v samo treh mesecih v letih 2015 in 2016 v Slovenijo vstopilo več kot 400.000 oseb. V obdobju, ki je sledilo, je bilo »refugees welcome« stališče pogostokrat označeno za naivno in utopično ravno zato, ker je povsem neselektivno in povsem nerealno. Posebej Žižek je poudarjal selektivno funkcijo močne države, ki mora ohraniti določen nadzor nad prehodi meja. Njegova izpeljava je bila sicer kompleksna, vendar se zdi, da je bazirala na strahu pred kaosom, ki bi ga povzročil trk med različnimi kulturnimi vzorci in navadami, ki temelji na ideji o bistveni kulturni razliki med Vzhodom in Zahodom. Njegovo stališče je morda obenem izhajalo tudi iz dejstva, da nikoli ni skušal misliti povezave med razrednim bojem in bojem za odprte meje. V to smer pa bomo skušali misliti mi.

Simptomatično je namreč, da se je kot delavski boj, s katerim je treba biti solidaren in se z njim identificirati, razumelo zgolj politična gibanja znotraj meja Zahoda: Syriza v Grčiji, Nova levica v Evropi nasploh, Sanders v Ameriki in Corbyn v Angliji. Vsa ta gibanja se sicer načeloma zavzemajo za humano obravnavo beguncev in za njihovo vključevanje v družbo, vendar pa se v vseh primerih to zdi bolj kot dodatek k splošni liberalni politični drži - podobno kot denimo odprtost do vprašanja legalizacije drog - ne pa kot bistveni element globalne socialistične politike.

Zdi se, da je deregulirano in kaotično gibanje migrantov, ki ne upoštevajo državnih meja, povezano z dereguliranim in kaotičnim gibanjem kapitala: obe gibanji gresta čez meje in se nekako ne skladata z idealom močne države - morda je to eden izmed razlogov, da zahteva po odprtih mejah pogostokrat ni razumljena kot zahteva po brezrazredni družbi. Jones, na drugi strani, vseskozi prepričljivo kaže na tesno prepletenost in pogojenost pojavov moderne države in modernih meja, kar ga sili v načelno nasprotovanje državi. Pri tem ni čisto jasno, ali je njegovo stališče anarhistično ali pa bi meje po njegovem mnenju lahko porušila le nekakšna globalna država, država vseh držav, znotraj katere ne bi bilo meja. V tem kontekstu zapiše: »Pred 10 000 leti so bili ljudje večinoma nenehno premikajoči se lovci in nabiralci, dandanes pa se večina ljudi rodi v državah, obdanih z mejami, in živi v mestih, njihove vsakdanje dejavnosti pa budno spremljajo zastopniki države, s policijo, sodniki in birokrati vred.«

Vprašanje je torej, če je mejam mogoče napovedati vojno, ne da bi napovedali vojno tudi moderni državi. Rečeno drugače: vprašanje je, ali ni bilo ravno pristajanje na horizont države tisto, ki ni zmoglo v »refugees welcome« videti ničesar drugega kot patetičnega humanitarnega in liberalnega refleksa, ki nima nič skupnega z delavskim bojem.

Da bi lahko razvozlali ta vozel, moramo vzpostaviti povezavo med bojem proti meji in bojem delavskega razreda. Osnove za to najdemo, kje pa drugje, že v Komunističnem manifestu. Marx in Engels tu kličeta k enotnosti, k pripoznanju proletarcev kot razreda, ti pa se kot razred lahko razpoznajo le, če razumejo razredni boj kot internacionalen in globalen, če sebe dojamejo kot »proletarce vseh dežel«, brez vsakršne izključitve. Ni namreč naključje, da so glavni konkurenti globalnemu proletarskemu boju ravno tisti politični projekti, ki solidarnost vzpostavijo le znotraj trdno zamejene skupnosti in tako zarisujejo in utrjujejo meje – tak je, recimo, nacionalizem, vezan na moderno državo. Tako se ustvarja »konkurenčnost« znotraj samega delavskega razreda, kar je, sledeč geslu deli in vladaj, najbolj v interesu globalnega razreda kapitalistov. Egalitarnost izključno »med brati« ne izključuje »izključevanja« in izkoriščanja tistih, ki v bratovščino niso vključeni, kar je imanentna problematika razsvetljenskega gesla, ki povezuje enakost in bratstvo. In šele enakost, ki gre onkraj tovrstne zamejitve, je lahko univerzalna enakost, ki ustreza težnjam univerzalnega proletarskega boja.

Jones podobno poanto izpelje s sklicevanjem na temeljne državne listine iz dediščine razsvetljenstva. Deklaracija neodvisnosti ZDA se denimo začne z besedami: »Te resnice imamo za samoumevne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, da jim je Stvarnik podelil nekatere neodtujljive pravice, med njimi življenje, svobodo in stremljenje k sreči.« Francoska ustava iz leta 1791 je v tem kontekstu še bolj povedna: »/.../ vsak človek ima pravico, da prihaja in odhaja, ne da bi bil podvržen aretaciji ali pridržanju, razen v skladu s pravili, določenimi v ustavi.« Jones tako pokaže, da je univerzalno neomejeno gibanje, torej prihajanje in odhajanje, že v samih temeljih modernega Zahoda dovoljeno »vsakemu človeku« in ne zgolj pripadnikom neke entitete. Moderne države, pri čemer so najbolj v oči bijoč primer ZDA, tako pogostokrat delujejo v protislovju s temelji, na katerih so vzpostavljene.

Vendar pa nas Jonesova univerzalna pravica do gibanja ne sme zapeljati v smer enostavne delitve: gibanje je dobro, statičnost je slaba. Hipsterski nomadizem, v katerem zahodni kreativni razredi lastne počitnice v prestolnicah globalnega juga primerja z možnostjo prostega prehoda meje v obratni smeri, ni univerzalni cilj boja proti mejam, kakor tudi ni za idealno končno stanje bistveno to, da lahko obiščemo vsak košček sveta, če se nam tako zahoče. Če si namreč zamislimo nenadno prenehanje funkcioniranja vseh svetovnih meja, učinek nikakor ne bi bil kaotično gibanje vseh v vse smeri.

David Graeber denimo zapiše, da bi takoj, ko ne bi bilo več prepovedano, da se povprečen prebivalec Tanzanije ali Laosa preseli v Minneapolis ali Rotterdam, vlade same veliko več vlagale v umiritev gibanja in da se pretok ljudi ne bi bistveno povečal. Kot zapiše Jones, so bile podobno neutemeljene skrbi, da bodo Vzhodnoevropejci preplavili Zahodno Evropo, ko so leta 2004 v Evropsko unijo sprejeli Madžarsko, Poljsko, Slovenijo in še šest drugih držav. Globalne množice migrantov namreč, vsaj večinsko, ne migrirajo zato, ker bi si želele drugačnega kulturnega okolja, temveč zato, ker si želijo boljšega življenja.

Katera je torej tista sila, ki bi preprečila gibanje vseh k boljšemu življenju, kar bi pomenilo gibanje proti Zahodu? To je uravnoteževalna oziroma izenačevalna sila, ki bi preprečevala, da bi se razlika med boljšim in slabšim življenjem utelesila ravno v obliki meje med deli sveta. Povsem prost prehod delovne sile bi povzročil sistemsko nujno strukturno tendenco h končnemu stanju, v katerem bi bila cena delovne sile in njenih produktov po vsem svetu enaka, kar bi pomenilo, da bi same ekonomske migracije postale nesmiselne. Učinek odprtih meja bi torej do določene mere odpravil razredno razliko, vsaj do mere, do katere se ta uteleša tudi kot razlika med bogatim civiliziranim Zahodom in revnim Vzhodom in globalnim Jugom.

Kot argumentira Jones, svobodno gibanje čez meje implicira tudi »globalno sprejeto minimalno plačo, globalne standarde za delovne razmere, globalne socialne varovalne mreže za revne in globalne okoljske standarde. Ti temeljni predpisi bi onemogočili državam, da bi izigravale druga drugo v prizadevanjih, kako korporacijam ponuditi okolje z najnižjimi možnimi plačami, s tem pa bi korporacije spodbudili, da tovarne postavijo tam, kjer je to ekonomsko smiselno. Te spremembe bi sčasoma ustvarile globalno bazo potrošnikov, ki bi kupovali izdelke«.

Treba je priznati, da vzpostavitev globalnega proletariata še ni enaka vzpostavitvi brezrazredne družbe, četudi je prva strukturno nujni predpogoj druge. Šele določena »brez-mejnost« bi lahko vzpostavila solidarnost in identifikacijo na ravni globalnega proletarskega razreda in preprečevala konkurenčniško dojemanje, ki migrante vidi kot konkurente za delovna mesta. Preprečevala bi paradoks, da se množice prej identificirajo z višjim razredom lastne kot z istim razredom druge narodnosti, kulture, vere ali kakšne druge oblike konkurenčniške identifikacije.

Zahtevam delavskega razreda Zahoda tudi ne bi bilo več mogoče ugoditi na način, kot se je to dogajalo v zadnjih dvesto letih, ko je bil pojav evropskega in ameriškega srednjega razreda v tesni korelaciji z eksploatacijo dela onkraj Zahodnih meja. In tudi danes se tovrsten zamejen delavski boj pogostokrat ujema z najbolj ksenofobnimi političnimi tendencami, razvidnimi denimo iz predvolilne kampanje SDS, ki stavi na deprivilegirano lokalno prebivalstvo, ki naj bi ga zanemarjala levo-liberalna politika, ki jo bolj skrbi blagostanje tujcev kot pa domačinov.

Toda obstaja še en vidik koncepta meje, ki ga kapitalizem uporablja za lastno reprodukcijo: kapitalizem ni sistem, ki bi težil k notranjemu ravnovesju in izenačitvi, ni se zmožen reproducirati brez konstantnega dotoka novosti, bodisi na ravni surovin bodisi idej. Ekspanzija kapitalizma zunaj lastnih meja, tako v obliki osvajanja kot tudi v obliki izkoriščanja novih ozemelj, ni neka naključna pritiklina, temveč njegova temeljna lastnost. Kot pokaže Jones, je bila hitra rast revnega evropskega prebivalstva v 19. stoletju delno rešena z ustanovitvijo naseljenskih kolonij, »ki so potrebovale vedno novo delovno silo«, kar je vodilo v kratko obdobje, ko se je »revne Evropejce spodbujalo, naj migrirajo v nova okolja«. Temeljna lastnost post-kolonialnega obdobja pa je ravno ta, da se kapitalizem, vsaj v prostorskem smislu našega planeta, nima več kam širiti: ni mogoče najti še bolj poceni delovne sile, kot je bangladeška, in ni mogoče najti neke nove, še ne odkrite celine s številnimi naravnimi resursi. Sistem nima več nobene zunanje meje, zato mora za svojo reprodukcijo vlagati v eksploatacijo notranjosti. Ker nima več na voljo neosvojenih ozemelj v obliki novih celin, mora presežno vrednost črpati iz samih medosebnih odnosov, informacij, prostega časa, zabave in tako dalje.

Tega procesa zamejevanja in delitve ozemlja, četudi ne poteka na prostorski ravni, ne smemo razumeti kot nekaj posebno novega, temveč kot kontinuiteto znotraj širšega procesa, ki traja vse od prvega ograjevanja zemlje v skupni rabi, ki je pred več kot 400 leti vodila v kmečke upore v Angliji. Ta proces se je, vsaj v prostorskem smislu, dovršil leta 1994, ko je bilo prilaščenih 44% prej skupnega oceana kot enih zadnjih koščkov skupnega prostora, ki je sedaj postal razdeljen na državne ekonomske cone. Tovrstno prilaščanje se zato intenzivno širi na nova, še ne odkrita področja, vendar ne na ravni prostora, temveč na ravni idejne apropriacije. Tu se skuša presežno vrednost črpati iz prej nikogaršnjih »informacij« in »afektov«, iz »urbanih legend«, »memov«, »for« in tako dalje. Presežno vrednost, ki se utelesi v obliki novih trendov in stilov, spontano proizvajata »ulica« in internet. Oba predstavljata glavni novi vir za ustvarjanje privatnega iz prej skupnega in nerazparceliranega ozemlja.

Koncepta meje torej ne smemo razumeti zgolj v ozkem pomenu državne meje, temveč znotraj širšega proces vse večje diferenciacije, segmentacije in regulacije. Ta proces poteka na več ravneh hkrati, na vseh pa lahko spremljamo zapiranje v mehurčke, ki postajajo vse težje prehodni. Morda je eden največjih mitov, ki jih današnja družba ustvari o sami sebi, ta, da je svobodna, polna odprtih možnosti, čeprav je pohod na drugi konec sveta morda bolj zapleten projekt, kot je to bil v srednjem veku, in četudi možnosti povprečnih življenj morda niso tako zelo odprte in nepredvidljive, kot si domišljamo. Pripadnik nižjega razreda zelo težko pride v višjega, zato so zgodbe o uspehih glasbenikov, športnikov ali podjetnikov, ki so začeli iz nič, eden temeljnih množičnih motivacijskih momentov današnje družbe. Ta družba ne bo imela problema izpostavljati tudi asimilirane manjšine tistih, ki jim je po legalni poti uspelo priti z globalnega Juga na Zahod.

Največja nevarnost ideala sveta brez državnih mej je ta, da bi se zgodila zgolj kvazi-sprememba in bi se meje utelesile na neki drugi ravni. Celoten svet bi lahko, odprtim mejam navkljub, še vedno bil izrazito razslojena družba, podobna današnji Južni Afriki, ki jo prečijo jasno začrtani notranji zidovi in gromozanska količina privatnih varnostnikov, ki šele omogočajo kratkoročno stabilnost tovrstnega sistema. Meja je v tem primeru, že zgodovinsko, vpisana v samo državo. Apartheid je »dobro« in edino »vzdržno« sosedstvo, kot se je zagovarjala južnoafriška vlada ob mednarodnih pritiskih v 80-ih letih.

Svet je, skratka, v zadnjih 300 letih v vseh smislih postal bistveno bolj zamejen in segmentiran. In takšne in drugačne meje je treba podirati, kot smo pridigali skozi celotno oddajo. Vendar pa ostaja vprašanje metode odprto: se lahko meje odprejo tako, da v svet uvedemo več kaosa, ali pa mora tudi sam proces »odpiranja meja« potekati v obliki strogo reguliranega in omejenega gibanja? Najbrž se pravi odgovor skriva v kombinaciji obeh metod. Pri celotni zadevi pa je dodatno tveganje to, da se mora proces v celoti dovršiti: zgolj delna dovršitev bi namreč predstavljala hudo tveganje za vojno. Nekaj podobnega se je morda zgodilo v nekdanji Jugoslaviji. Vseeno pa menimo, da se kulturnih raznolikosti in morebitnih trkov med kulturami ni treba pretirano bati. Glavni vzrok za vojno, četudi se slednja vselej manifestira v obliki identitetnega spora, so namreč razredne nestabilnosti. Rečeno drugače: v egalitarni družbi same identitetne razlike, četudi tako velike, kot so razlike med Zahodno in Vzhodno kulturo ali med krščanstvom in muslimansko vero, postanejo pretežno nenevarne.

Absolutna odprtost in neselektivnost, ki je idealno končno stanje naše družbe, je dovršen liberalizem, ki ne izključuje izključenih, in obenem že stanje brezrazredne družbe, ki pride po diktaturi proletariata in v katerem sama država odmre. Jasno je, da gre za utopično podobo, vendar pa se po drugi strani njena realizacija ne zdi tako nemogoča. Svetovne množice namreč že zdaj težijo k boljšemu življenju in vprašanje je, če bo ta pritisk možno še dolgo zadrževati. Simptomatično je, da tisti, ki danes iščejo množico delavskega razreda, te očitne in že vzpostavljene množice pogostokrat ne znajo videti. Povsem irelevantno je, da te množice žene ideal individualnega uspeha in ne želja po globalni pravični družbi. Morda bo kapitalizem namreč propadel ravno v lastni potencializaciji: univerzalizirane ameriške sanje se lahko, kot univerzalne in globalne, uresničijo le v brezrazredni družbi brez mej.

 

_______

Reece Jones: Nasilne meje: begunci in pravica do gibanja

Prevod: Ana Kralj

Spremna beseda: Mojca Pajnik

Založba: *cf. 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

1*meje so generator nasilja*

vprašanje: kdaj so se postavljale meje? koliko stoletij nazaj? in ali je to res kaj novega?

2*V vsesplošni zmedi današnjega aktivizma, kjer je boj za pravice težko ločljiv od boja za privilegije, boj za deprivilegirane pa težko ločljiv od boja za elite, ...*

ne. to ne bo držalo! vsesplošna zmeda je samo posledica širšega in mnogo večjega neznanja. če bi bilo znanje, zmede ne bi bilo. zmeda je posledica mnogo večjega procesa.

3*Morda je ukinitev mej pot spreminjanja sveta, ki se, za razliko od mnogih ostalih, ne ujame bodisi v sredinsko social-demokratsko linijo bodisi v neoliberalizem ali celo populizem, ki diši po fašizmu. Tovrstna pozicija je obenem pomirjujoča - saj se končno zdi jasno, kaj je zlo - in obenem zastrašujoča – ravno meje so namreč objekt, ki je danes bolj utrjen kot kdajkoli prej v zgodovini.*

NE. to ne bo držalo. to je mnenje skrajno evropocentričnega misleca. sej ne da je to kaj nenavadnega - ob tem koliko jih mrgoli v tem in širšem prostoru to ni presenetljivo. bodi samo pozoren - da se tudi problematika migracij - danes že trži! si bil morda na predavanju v četrtek v rogu od raziskovalke Lunaček iz FF? ne, ni te bilo tam.

4.*Posebej Žižek je poudarjal selektivno funkcijo močne države, ki mora ohraniti določen nadzor nad prehodi meja. Njegova izpeljava je bila sicer kompleksna, vendar se zdi, da je bazirala na strahu pred kaosom, ki bi ga povzročil trk med različnimi kulturnimi vzorci in navadami, ki temelji na ideji o bistveni kulturni razliki med Vzhodom in Zahodom.*

poglej fant, v Grčiji, kjer je danes tam 30 - 40.000 migrantov iz vsepovsod in je preko morja stalen dotok v številkah nad 100 - je zadeva jasna. gre za strukturen problem! država mora imeti jasen plan, kaj naj s temi ljudmi naredi ko so enkrat v državi. eno je MEJA, nekaj čisto drugega je vključevanje teh ljudi v družbo! to je vprašanje:
1. toplega doma
2. dnevnega vnosa hrane
3. znanje jezika in kulture
4. šolanje otrok
5. zdravstveno zavarovanje
6. delo za starše
7. zdravljenje travm populacije iz vojnih območij

NE. žal meja ni osrednje vprašanje!
ali čitaš veliko časopisev Jernej v svojem prostem času, časopisev, ki niso pisani samo v slovenskem jeziku ?????

8. in Jernej živimo v letu 2018, vsi vrabčki že čivkajo da poglavitni problem delavskega boja danes je - da ni več enotnega delavskega razreda. zakaj potem še vedno vlečeš ven iz groba Marxa in Engelsa ?????

9. *David Graeber denimo zapiše, da bi takoj, ko ne bi bilo več prepovedano, da se povprečen prebivalec Tanzanije ali Laosa preseli v Minneapolis ali Rotterdam, vlade same veliko več vlagale v umiritev gibanja in da se pretok ljudi ne bi bistveno povečal.*

a to je tisti - London School ofd Economics a ne? a dej Jernej, zdej si pa že delaš sramoto. mislim KDO sploh lahko zapiše kaj takega - a la cikanje na Rotterdam - samo, nekdo, ki nima pojma o pojmu, kako funkcionira Nizozemski sistem. sorči.

10. *Kot zapiše Jones, so bile podobno neutemeljene skrbi, da bodo Vzhodnoevropejci preplavili Zahodno Evropo, ko so leta 2004 v Evropsko unijo sprejeli Madžarsko, Poljsko, Slovenijo in še šest drugih držav. *

tale je še bolj krepka. lubček moj London je bil poln Poljakov. Poljaki so ena izmed največjih evropskih manjšin v Londonu. pred leti je že bilo tako. mislim - o čem sploh tu teče besede??? nikakor ne morem razumeti. a to je kao kreativno pisanje pa to? na temo prebrane knjige pa to? k slepe kure pišete. če ne čitaš časopise, magazine in raziskovalne tednike - potem pozabi da boš kdaj vedel kaj je res in kaj ne. resnica je puzzle lupček moj, ne pa citiranje.

TO JE ILUZIJA JERNEJ. nehala bom čitat, ker nima smisla.
sori.

"David Graeber denimo zapiše, da bi takoj, ko ne bi bilo več prepovedano, da se povprečen prebivalec Tanzanije ali Laosa preseli v Minneapolis ali Rotterdam, vlade same veliko več vlagale v umiritev gibanja in da se pretok ljudi ne bi bistveno povečal"

Kdo je ta david graeber?

Oznake, navedene pod besedilom oddaje, pridejo prav pri vprašanjih tipa, kdo je David Graeber. Zbir prispevkov, v katerih je omenjen, je na povezavi.

stari David Graeber prdi v dnevni sobi ko piše. to je pač njegov domet če napiše neke floskule a la ...

"David Graeber denimo zapiše, da bi takoj, ko ne bi bilo več prepovedano, da se povprečen prebivalec Tanzanije ali Laosa preseli v Minneapolis ali Rotterdam, vlade same veliko več vlagale v umiritev gibanja in da se pretok ljudi ne bi bistveno povečal"

ja stari ... v Rotterdamu je tako eksotično ja kot na Laosu ... definitivno ... v bistvu rabiš samo svež zrak in nasmeh pa preživiš celo leto tam. mislim - ajd čao model. lahk si v kopalkah praktično pol leta. pha. res. kdo je David?

ja, a si ti mogoče že živel v kakšni evropski ali svetovni metropoli? koliko dolgo? si kje skušal preživeti? in a veš koliko ljudi tam tava naokrog po urbanih velemestih? a veš, da ponavadi tam rabiš 1 ali več ur vožnje z avtom, da sploh prideš iz urbanega središča?
mislim - kako si potem takem lahko sploh tako aroganten in misliš, da imaš dovolj znanja in vedenja, da trdiš: *meje so zlo?* to lahko trdijo in ponavljajo samo zagovedani slovenski fantki, ki imajo polno rit vsega in jih mamice pedenajo od spredi in zadi.
ja ... pejt mal v ameriko al pa v kanado, anglijo al pa v afriko al pa v brazilijo pogledat kako metropolo, da dobiš prave leče modelček - potem pa pridi domov, medtem ko boš ves čas čital vsak dan lokalne novice v lokalnem jeziku gor in dol, desno in levo - potem pa pridi domov in razmišljaj o fikciji glabalnega razrednega boja in nekih tičih a la David iz Londona, ki svoj živi dan ne bo šel v živo blato si mazat svoje anglo-saksonske pleše.
hja. to je realnost dragi moj.

pa hej - da ne boš mislil spet kot koala: aha Pikolino zagovarja bodeče žice. ne, sploh ne - bodeče žice na mejah so rezultat nečesa mnogo mnogo večjega in dolgotrajnega - bodeža žica je tako kot amputacija prsta na roki, in ne razumem zakaj nas morajo stalno posiljevati s tem Trumpom, Sirijo in pa mejami ter prebežniki - če pa toliko drugih stvari je prej za rešit. Ampak hej - TO je senzacionalizem. novinarji ne smejo izpast glupi na nacionalki a ne?

yeah. road to nowhere.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.