Jugoslavija - enfant terrible ‘68

Jugoslavija - enfant terrible ‘68

Oddaja

Današnji prispevek je drugi v vrsti prispevkov na temo vrenj leta 1968. Če smo v prejšnjič v pregledu dogajanja preletavali cel svet, se bomo danes podrobneje posvetili dogodkom v Jugoslaviji. Spoznali bomo, da so bila gibanja ‘68 v Jugoslaviji specifična, skorajda unikatna in težko primerljiva z upori in vrenji, ki so se praktično sočasno dogajali po celem svetu. Začeli bomo s kratkim pregledom jugoslovanske zgodovine po drugi svetovni vojni - kjer se bomo osredotočali predvsem na interno politično in ekonomsko situacijo. Nadaljevali bomo z nezadovoljstvom v različnih republikah in z različnimi načini, kako se je leta ‘68 to nezadovoljstvo manifestiralo, zaključili pa bomo s političnim iztekom študentskega vrenja 1968 v Jugoslaviji. 

Druga Jugoslavija je bila, vsaj kar se mednarodnega prava tiče, rojena 29. novembra 1945 pod imenom Federativna Ljudska Republika Jugoslavija. Prva tri leta se je razvijala podobno kot večina socialističnih držav pod taktirko Sovjetske zveze: gospodarstvo je bilo pretežno plansko, z nekaj elementi tržnega, cela država se je industrializirala, proizvodna sredstva pa so bila v primeru tovarn nacionalizirana, v primeru kmetijskega ozemlja pa kolektivizirana, razdeljena med posamezna gospodinjstva ali skupnosti. Omeniti je treba, da je bila Jugoslavija v drugi vojni precej uničena, pa tudi pred vojno za časa kraljevine ni bila preveč razvita - kar tri četrtine prebivalstva so se ukvarjale z agrikulturo. 

Prvim letom je sledila sprememba. Leta 1948 je prišlo do spora med Titom in Stalinom, kar je pripeljalo do ohladitve odnosov. Jugoslovanski socializem se je takrat odcepil od vplivov sovjetske zveze in nastala je potreba po diferenciaciji od sovjetskih načinov izpeljave socialističnega projekta. Negacijo sovjetskemu planskemu gospodarstvu z močno centralizirano državo je Jugoslavija našla v družbenem samoupravljanju, ki naj bi bilo diametralno nasprotno etatizmu in birokraciji Sovjetov. 

Čeravno je bil leta 1950 res sprejet Zakon o samoupravi, ki naj bi povzročil odmiranje države, odmik partije od oblasti in prelivanje državne v družbeno lastnino, je Jugoslavija kljub temu ostala močna in še naprej nadzirala vse večje aspekte gospodarstva. Država je imela svoje ljudi v večjih podjetjih in hkrati z ogromnimi investicijskimi skladi nadzirala smer razvoja gospodarstva. Velik potencial države, ki je bila po vojni skoraj brez vsakršne infrastrukture, in hkrati ugoden položaj nevtralnega v mednarodni skupnosti sta privedla do gospodarskega uspeha v petdesetih letih, ki pa se je na začetku šestdesetih na presenečenje mnogih nenadoma zaključil. 

Leta 1961 se je Jugoslavija znašla pred krizo, tako gospodarsko kot tudi politično. Reforma, ki je bila deset let prej uvedla samoupravljanje, torej decentralizacijo in de-etatizacijo, se je sedaj znašla pod vprašajem. Nekateri politiki so liberalizaciji nasprotovali in zagovarjali planski centralizem, za druge je bila edina rešitev problema nadaljnja liberalizacija trga - jasno je, da je bilo dotedanje samoupravljanje bolj kompromis med obema opcijama. Še sam CK ZKJ - kratko za Central komite zveze komunistov Jugoslavije - je bil pri tem vprašanju razcepljen in nikakor ne enoten; na sejah in kongresih so se odvijale burne debate in razprave, tako da je moral občasno Tito sam miriti prisotne funkcionarje. 

Pri reševanju tega vprašanja so se že opazila navzkrižja interesov med različnimi republikami. Na konferenci zveze ekonomistov Jugoslavije, ki se je odvijala med leti 1962 in 1963, sta bila predstavljena dva dokumenta, Rumena in Bela knjiga. Rumeno knjigo so pripravili v beograjskem zveznem zavodu za planiranje, kjer so zagovarjali centralizem, Belo pa so pripravili vodilni hrvaški ekonomisti, ki so bili takrat eni izmed najbolj gorečih podpornikov liberalizacije državne ekonomije. 

Leta 1965 je nato prevladala decentralistična struja, ki je uspela sprejeti radikalne reforme: menjava ekstenzivnega modela gospodarjenja z intenzivnim, prilagajanje na mednarodne trge s pomočjo devalvacije dinarja, nadaljnji boj proti birokratskemu etatizmu in podobno. Avtorji, kot je Dennison Rusinow, so spremembe te reforme poimenovali z frazami, kot na primer laissez-faire socializem - kar cilja na navidezno protislovje pretežno liberalnega gospodarstva, ki je bilo v veliko pogledih skoraj tržno, definitivno pa drugačno od gospodarstev ostalih socialističnih držav. Vendar pa so reforme veliko podjetjem, nepripravljenim na tako liberalne spremembe, škodile. Gospodarska rast je med leti 1964 in 1965 znašala slabe tri odstotke, trikrat manj kot povprečna letna rast prejšnjega desetletja, ki je znašala kar 10 odstotkov.

Dve leti kasneje, 1967, situacija ni bila dosti boljša - še več, bila je slabša. Prvič po letu 1952 je Jugoslavija beležila padec industrijske proizvodnje, število nezaposlenih se je hitro večalo, veliko delavcev, sploh mladih in kvalificiranih, pa je raje odhajalo na delo v tujino, kjer jih je bilo leta 1967 že okoli 400.000. Začela se je pojavljati ozka skupina zelo dobro plačanih managerjev, ob tem pa je življenjski standard ljudi v tem času padel ali vsaj stagniral.

Znašli smo se v letu 1968. Jugoslovani so izrazito nezadovoljni. Po eni strani trpi ekonomija, tako zaradi preteklih reform kot tudi zaradi upešanja svetovnega gospodarstva, po drugi pa imajo specifične skupine v družbi svoje razloge za nezadovoljstvo. Mlade in izobražene ljudi - študente, ki so v šestdesetih postali zelo številčen del družbe - moti prihodnost, ki vsaj na videz sploh ni perspektivna oziroma, obratno, predstavlja hladno prho idealizmu, ki so ga bili deležni pred začetkom študija. Pomnimo, generacija, ki je študirala leta ‘68, je otroštvo preživljala v petdesetih letih, polnih optimizma, gospodarske rasti in idealističnih iracionalnih predstavah o samoupravljanju. 

Hkrati so ob mladih in študentih nezadovoljni delavci - v času med leti 1965 in 1968 je bilo organiziranih na stotine protestov in stavk, naperjenih proti krivcem za propadajoča podjetja, gospodarski kriminal in korupcijo. Tudi gospodarstveniki sami so nezadovoljni s statusom quo, celo politični voditelji izražajo pesimizem ob pogledu na realnost le-tega. Toda ker je politični vrh države sestavljen iz neizobraženega kadra, ki je položaje bolj kot zaradi sposobnosti zasedal zavoljo takšne ali drugačne vloge v vojni, država ni znala reagirati. Zato se je tudi Jugoslaviji zgodilo leto 1968, s to razliko, da pri nas ne govorimo o maju, pač pa juniju ‘68.

 

Glasbeni premor: ЦРНИ БИСЕРИ - Нисам више тај (1968) 

 

Pomladi leta ‘68 se je v nemirih znašel cel svet. Vzrok za navidezno usklajeno prebujanje študentov sveta lahko morda iščemo v takratni svetovni krizi gospodarstva, z gotovostjo pa lahko trdimo, da različna gibanja niso izvirala iz enega centra, pač pa so se razvijala ločeno in spontano. Kot že rečeno, so bili študentje nezadovoljni zaradi neuspelih decentralističnih reform. Specifično pa so študentska gibanja v letu ‘68 svoje nezadovoljstvo artikulirala s tremi točkami. Prva se je nanašala na materialne pogoje študija. Zaradi hitrega porasta  števila študentov so bili pogoji študija zelo slabi - v študentskih domovih v Beogradu, denimo, je bivalo več ljudi, kot je bilo postelj. 

Drugi problem je ležal v nedefiniranem nematerialnem statusu študentov: ni bilo povsem jasno, če študentje kot bodoči kvalificirani izobraženci spadajo med člane delovne skupnosti, ali pa so samo zainteresirani državljani, kar za seboj potegne veliko implikacij. Kot največjo naj izpostavimo pravico do soodločanja o zadevah, ki se tičejo univerze. Tretja točka se nanaša na splošno gospodarsko stanje v državi: velika nezaposlenost, sploh med mladimi, socialna neenakost in ostale prej omenjene tegobe. 

Naštetim problemom, ki so jih specifično pri svoji državi identificirali študentje, moramo nujno prišteti še anti-imperialistični zeitgeist konca šestdesetih. Morda je ravno upor proti imperializmu, bolj specifično vietnamski vojni, ki so jo takrat že bile ZDA, eno izmed stičišč vseh študentskih protestov tistega leta.

Tudi jugoslovanski študentje so se na dogajanje odzivali, večkrat so protestirali pred ameriškim konzulatom, kar pa oblastem ni šlo v nos - obratno, te proteste so, za razliko od kasnejših, deloma celo podpirali in študentom v tajnosti bojda celo pomagali. Je pa res, da je pri enem izmed protestov proti vietnamski vojni, šlo je za protest na filozofski fakulteti 23. decembra 1966, posredovala policija in študente, ki so se premikali proti ameriški čitalnici, razgnala s silo, kar je nakazalo, da oblast ne bo tolerirala prevelikih študentskih izgredov. 

V tem duhu so jugoslovanski študentje dočakali maj 1968. Že prej je bilo jasno, da so s statusom quo nezadovoljni, vendar ni praktično nihče, sploh v političnem vrhu, predvidel, da se kaj podobnega kot po svetu lahko pripeti tudi v Jugoslaviji. Prvi zametki odprtega nasprotovanja študentov proti režimu so se pokazali že aprila ‘68, ko so oblasti po eni strani tolerirale študentsko podporo vrstnikom v Zahodni Nemčiji, po drugi pa nasprotovale podobnemu izkazovanju solidarnosti študentom na Poljskem. V maju ‘68 so jugoslovanski študentje svojo pozornost vse bolj obračali od mednarodnih problematik k internim, domačim problemom, ki smo jih danes že večkrat omenili. 

V nedeljo, 2. junija 1968, je bilo v Jugoslaviji očitno prisotno nezadovoljstvo, posebno pri študentih. Po eni strani je bilo očitno, da se nekaj pripravlja, nihče pa ni predvideval, da so upori tako rekoč pred vrati. Drugega junija ‘68 naj bi se v Beogradu ob osmih zvečer pričela generalka za začetek turneje zabavno-glasbene revije, ki se je imenovala Karavana prijateljstva. Večerni program bi morali izvesti na prostem, pa je režiser, Anton Marvedi, tik pred zdajci, iz strahu pred dežjem, dogodek prestavil v zgradbo Delavske univerze. Ker je dvorana sprejela zgolj 400 ljudi, so obisk omogočili samo brigadirjem, kar je zbrano množico študentov razjarilo. Nato so sledili spopadi in pretep z redarji pred zgradbo delavske univerze. Prišla je policija z vodnimi topovi in gumijastimi izstrelki.

Med študenti se je razširila lažna informacija, da naj bi nekoga med njimi ubili, zato so se policiji še bolj postavili po robu. Zasegli so gasilsko vozilo in se umaknili v študentsko naselje, kjer so se okoli polnoči ponovno zbrali. Na tej točki je bil povod pozabljen, govorniki so začeli govoriti o nepoštenostih in problemih jugoslovanske družbe in okrog pol prve ure zjutraj so vključno z gasilskim vozilom krenili proti centru. Na poti jih je že pričakala policija in vneli so se novi spopadi, tako da niso dosegli centra Beograda.

Naslednji dan - v ponedeljek 3. junija - so študentje še enkrat krenili proti mestu, popoldne pa so sestavili dva dokumenta, ki so ju objavili v študentskem glasilu Student dan kasneje. Ta dva dokumenta sta bila “Razglas študentom in prebivalcem Beograda” in “Resolucija študentskih demonstracij”. Razglas je predvsem kritiziral pisanje uveljavljenih medijskih hiš, ki so študente označevale za huligane, in kritika policije, ki je bila do študentov izrazito nasilna. Resolucija pa je pisala o glavnih zahtevah študentov, ki so jih opredelili na štirih glavnih problemih Jugoslavije: na socialni neenakosti, brezposelnosti, preveliki moči birokracije in slabih razmerah na univerzah. Še isti dan so svojo solidarnost in strinjaje s študenti prav tako izrazili profesorji in vodstvo Beograjske univerze, ki so razglasili sedemdnevno stavko. 

Po napetih prvih dveh dneh so demonstracije kasneje potekale veliko mirneje. Med študenti in policijo ni več prihajalo do večjih konfrontacij, študentje so večino časa preživeli na fakultetah, ki so jih zasedli. Profesorji, sploh z beograjske Filozofske fakultete, so dogajanju prisostvovali, ne samo kot udeleženci, pač pa tudi kot vodje, politični vrh pa ni bil enoten glede ukrepov, ki naj bi jih sprejeli. Določen del vrha je bil mnenja, da je študente treba razgnati in da je dogajanje nezaslišano, drugi del pa je študentske pobude označeval kot zdrave. Niti vodstvo JLA se ni strinjalo - del je želel študente razgnati z orožjem, del pa celo podpreti. 

Nasploh so bile uradne organizacije v proteste v Beogradu zelo vpletene. Na eni strani so komiteji in odbori partije v demonstracijah videli očiten problem, čeprav si funkcionarji niso bili enotni pri vprašanju legitimnosti študentskega nestrinjanja, na drugi strani pa so bile v  protestih udeležene tudi organizacije, kot so univerzitetni komite ZŠJ - zveze študentov Jugoslavije, ki so ne samo odkrito podpirale proteste, pač pa so bile v samem vrhu organizacije le-teh. 

Prav tako so bili pri izvedbi protestov in stavke zelo pomembni profesorji in ostali intelektualci, sploh tisti, ki so sodelovali pri časopisu Praxis. Pri časopisu Praxis, ki je deloval med leti 1964 in 1974 so se združevali najpomembnejši jugoslovanski intelektualci, med njimi tudi profesorji. Študente so podpirali, vodili in agitirali, kar se je izkazalo kot zelo pomembno, saj jim je po eni strani dalo zagon in material, po drugi pa občutek legitimnosti gibanja, kar je pomenilo, da je bila lažje dosežena enotnost študentov in potrebna kritična masa. 

Morda ste ugotovili, da v tej sliki nekdo manjka: Tito je bil med stavko na Brionih. Čeprav je situacijo v Beogradu budno spremljal, dogajanja v javnosti prvi teden ni komentiral. Temu je morda botrovalo dejstvo, da študentje, ki so protestirali, niso dejansko nasprotovali socializmu, partiji ali Titu, pač pa so izražali nestrinjanje z določenimi politikami in politiki. Med izgredi prvih nekaj dni so naokoli tudi nosili Titove slike in prepevali pesmi kot so “Druže Tito mi ti se kunemo”. Tito je bil zato v precepu - na eni strani je imel svoje politično vodstvo, na drugi pa študente, in oboji so stremeli k njemu in od njega zahtevali podporo v konfliktu. 

Po tednu stavke so se razmere v Beogradu umirile. Zagona med študenti je bilo vedno manj. Tito se je vrnil in v nedeljo, 9. junija, zjutraj zasedal na skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja Central komiteja zveze komunistov Jugoslavije, zvečer pa se je pojavil na televiziji, kjer je priznal, da so študentske zahteve upravičene, in da so razmere, ki so privedle do protestov, krivda in odgovornost oblasti in tako dalje.

Tito je javno nastopil samokritično, miril je študente, jim dal svoj prav in napovedal nove reforme, ki naj bi odgovorile na študentske zahteve, hkrati pa branil politični vrh partije. Konec koncev se je tudi partija zavedala vseh problemov - Tito se je pač bal, da bi se skupaj s študenti v upor dvignilo tudi delavstvo, ki je do tega trenutka študentom predvsem zaradi negativnega poročanja uveljavljenih medijev odtegovalo podporo. Ves čas pa je bil v ozadju načrt, da se vodje študentskih uporov po umiritvi situacije nevtralizira in odstrani s pomembnih položajev.

Glasbeni premor: Grupa 220 - Osmijeh
 

Beograjski protesti niso bili edina oblika in lokacija študentskih uporov, ki so junija ‘68 zamajali interno stabilnost Jugoslavije. Podobne aktivnosti so hkrati potekale tudi v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in v nekaj ostalih mestih. Dogajanje v Ljubljani z beograjskimi demonstracijami ni bilo direktno povezano in mu bomo v prihodnosti namenili poseben prispevek, zagrebški, sarajevski in ostali protesti pa so bili neposredna posledica beograjskih. 

Študentje v Zagrebu so se zelo hitro odzvali na dogajanje v Beogradu. Že v ponedeljek, 3. junija ‘68, so se začeli zbirati v študentskih domovih. Že takoj moramo izpostaviti razliko med beograjskimi in zagrebškimi protesti - če so v Beogradu univerzitetne organizacije, povezane z Zvezo študentov Jugoslavije ali z Zvezo Komunistov, v protestih sodelovale eksplicitno na strani študentov naproti oblastem, so v Zagrebu ravnale drugače in so že od samega začetka sodelovale z lokalnimi oblastmi. 

Central komite zveze komunistov Hrvaške se je do študentskih zahtev, ki se od beograjskih niso bistveno razlikovale, opredelil pozitivno in jih identificiral kot progresivno socialistične. Kljub temu pa oblasti niso želele, da bi se zgodili množično zborovanje  študentov ali javne demonstracije na ulicah. Dejstvo, da so študentje kljub priznanju, da je večina njihovih zahtev legitimnih, vztrajali, in se niso želeli umiriti, nam pokaže, da v konfliktu s partijo večinoma ne gre za spor zaradi dejanskih politik, ampak predvsem za neodobravanje položaja partije v politiki. Protestniki vztrajajo pri demokratizaciji družbe, vzpostavljanju svobode tiska, zborovanj in podobno, partija pa vztraja pri svoji monopolni vlogi na vseh družbenih področjih. Jabolko spora je bilo prav tako v opredeljevanju do beograjskih protestov, ki so jih oblasti označevale za huliganstvo, študentski demonstranti pa za upravičene.   

Omenjeni razkol med študentskimi organizacijami in študenti, ki so protestirali, se je manifestiral v dveh razglasih, ki sta izšla v četrtek, 6. junija ‘68. Prvi, ki so ga izdali protestniki, se je imenoval Razglas revolucionarnih študentov socialistične univerze Sedem sekretarjev Skoja, drugi pa Razglas Zveze komunistov Zagrebške univerze. Obstoj teh dveh razglasov je študente v Zagrebu prisilil, da se opredelijo za eno ali drugo strujo in na vseh fakultetah, razen na Filozofski in Fakulteti za politične vede, je prevladal dokument Zveze komunistov. Na obeh fakultetah, ki sta še vztrajali pri stavkovnih zahtevah, so še naprej poizkušali s protesti, vendar jim ni uspela več nobena mobilizacija, zato je v soboto, 8. junija, rektor univerze razglasil, da se pouk in izpiti nadaljujejo kot navadno. 

Zagrebško gibanje je bilo manj uspešno in prodorno kot beograjsko predvsem iz treh razlogov. Prvi razlog je, da so oblasti že pred dogodki junija ‘68 iz študentskih organizacij odstranile problematične kadre, ki bi verjetno ravnali drugače in namesto oblasti podprli protestante. Dalje so bili materialni pogoji študija v Zagrebu boljši kot v Beogradu, konec koncev pa je bila tudi politična klima v Zagrebu za uspešne proteste manj ugodna - partija je reagirala izredno hitro in učinkovito in hkrati poskrbela za notranje razkole med študenti, hkrati pa pacifirala profesorje in intelektualce. 

Razen na Zagreb so beograjski protesti vplivali tudi na dogajanje v drugih mestih v Jugoslaviji, pa četudi ne direktno na študente. V pokrajini Vojvodini se je v torek, 4. junija, zbral komite Zveze Komunistov Vojvodine in ugotovil, da so zahteve študentov upravičene ter sprejel razne konkretne ukrepe - od povišanja štipendij do izboljšanja razmer v študentskih domovih. Podobno so še pred začetki kakršnegakoli aktivizma reagirali v Titogradu, Skopju, Banjaluki in še mnogih drugih mestih. V Sarajevu, Nišu in Kragujevcu so študentje kljub ukrepom krenili na ulice, vendar je bilo v teh mestih število protestnikov zelo majhno, pa tudi čas trajanja demonstracij je bil neprimerno krajši od beograjskih ali celo zagrebških - večinoma govorimo o enem popoldnevu. 

Glasbeni premor: Korni grupa - Moja generacija 
 

Sedaj, ko sta nam malo bolj jasna zgodovinski okvir in potek dogajanja, se bomo lotili epiloga junijskih protestov ‘68. Kot že omenjeno, so se ti končali v nedeljo, 9. junija, z večernim nagovorom Josipa Broza Tita. Za začetek poslušajmo del nagovora.

Titov govor

 

Tito je s svojim govorom umiril situacijo. Večina študentov je po govoru verjelo, da so dosegli zmago. Še isti večer so študentje na beograjski univerzi prekinili stavko, vendar pa te zmage ne moremo razglasiti za pravo, saj je bila kvečjemu pirova. Oblasti so leta ‘68 sicer sprejele nekaj ukrepov in se resneje ukvarjale s študentskimi problemi, vendar ti ukrepi niso bili zelo konkretne reforme, pač pa so bili izvedeni bolj za prvo silo, da bi zadostili minimalnemu standardu in vsaj deloma pomirili študente. 

Vseeno so bili določeni ukrepi za študente zelo pomembni. Konec leta ‘68 je Srbija sprejela zakon o študentskih ustanovah, ki je, denimo, dal študentom večje pravice pri upravljanju s študentskimi objekti, povezanimi s prehrano, prenočišči in tako naprej. Sprejeli so tudi nekaj drugih reform, ki so študentom olajšale življenje ter povečali količino denarja, s katerim so razpolagali razni skladi. Vseeno pa so univerze ostale prenatrpane, finančno podhranjene in po kvaliteti programa primerljive s predhodnim stanjem. 

Kljub navidezni spravi med politiko in študenti je v ozadju že pred Titovim govorom 9. junija tekel načrt o odstranitvi in zamejitvi tako imenovanega “sovražnega elementa”. Ker so bili študentski protesti tako spontani in torej brez večjih voditeljev in ker je hkrati Tito priznal, da imajo študentje prav, so sovražni element iskali v profesorjih in intelektualcih, kar vključuje predvsem določene profesorje na Filozofski fakulteti v Beogradu in Zagrebu, poleg tega pa sodelujoče pri časopisu Praxis.

Praxis je bil le nekaj let kasneje, leta 1974, dokončno ukinjen, leto kasneje so pravico do predavanja izgubili določeni profesorji na beograjski univerzi, nekaj so jih kasneje tudi odpustili. Oblast je na ta način zelo podtalno odpravila možnosti ponovnih večjih protestov in uporov, ne da bi medtem razjezila študente ali širšo družbo. 

Junij ‘68 Jugoslaviji torej ni prinesel drastičnih sprememb na bolje, je pa dogajanje v sklopu svetovnih protestov, ki so se dogajali leta ‘68, še vedno zanimivo, saj je bilo zelo unikatno in avtentično. Večina študentskih protestov tistega časa je bila uperjena proti “establišmentu”, proti sistemu, medtem ko so jugoslovanski študentje stremeli predvsem k reformi sistema in ne njegovi odpravi. Kljub temu Tito ni imel prav, ko je govoril, da ne obstajajo povezave med dogajanjem na tujem in v Jugoslaviji. Očitno je, da je bilo dogajanje na tujem neke vrste katalizator in hkrati šola za junijske proteste. 

Prav tako je pri primeru jugoslovanskega junija ‘68 zanimiv odziv politike, seveda zvezan s trenutnim stanjem jugoslovanske družbe. Oblasti v Jugoslaviji so v resnici že dolgo časa vedele, da obstajajo problemi, na katere opozarjajo študentje. Celo hoteli so jih rešiti - kar jim ni uspevalo zaradi več, deloma že omenjenih razlogov: od nekompetentnih politikov do neodločnosti pri gospodarski politiki. Ravno to implicitno strinjanje med oblastjo in študenti je privedlo do zelo paradoksalne situacije. V večini drugih držav se oblasti  pač niso strinjale s študenti in je zato prišlo do konflikta, v Jugoslaviji pa so probleme statusa quo prepoznavali vsi, šlo je zgolj za to, da je bilo partizanske funkcionarje v partiji strah, da bi izgubili monopol nad oblastjo, da bi se rodila nova socialistična avantgarda s temelji na študentskem gibanju. 

Ravno zato je bil odziv oblasti tako zmeden in neenoten: nekateri so v študentih videli antikomuniste, ki jih preko časopisa Praxis sponzorira Zahod, spet drugi so v njih videli ultralevičarje, etatiste in staliniste. Temu deloma botruje dejstvo, da tudi študentje sami niso bili popolnoma homogeni, še bolj ključno pa je bilo, da je oblast v strahu za svojo moč želela v gibanju najti čim več nasprotnikov in sovražnikov, ker bi z njimi opravila veliko lažje kot s smotrno in z racionalno zahtevo socialistične mladine. 

Sedaj lahko tudi razumemo, zakaj je bil Titov govor izredno pametna politična poteza: v momentu, ko bi lahko nastalo novo politično gibanje, se je posul s pepelom in z veliko mero samokritike spet trdno zasedel mesto enega in edinega avantgardnega vodje Socialistične federativne Republike Jugoslavije. 

Če potegnemo črto, vidimo, da so bili dogodki ‘68 v resnici veliko manj dramatični, kot se zdi na prvi pogled. Kljub temu pa so močno vplivali na dogajanje naslednjih dvajset let. Poslušalcem, ki jih tema zanima, v branje predlagamo knjigo Jugoslavija in svet ‘68, ki jo je napisal Hrvoje Klasić, in iz katere smo črpali veliko virov za današnjo oddajo. 

Poizkusimo za zaključek še enkrat povzeti junij ‘68 v Jugoslaviji, tokrat s citatom sociologa Srđana Vrcana: “Mislim, da lahko junijske dogodke na beograjski univerzi brez dvoma uvrstimo v tisti tip družbenega dogajanja, ki je sposobno skoraj naenkrat in na zelo jasen način osvetliti vsa tista bistvena protislovja neke družbe, razkriti številne resne šibkosti in pomanjkljivosti obstoječega družbenega sistema ter poudariti osnovne zgodovinske dileme, s katerimi se ta družba sooča.”

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bravo. Odličen tekst, odlična glasba.

Kar proper, poglobljena oddaja. Si imel enega izmed ključnih virov, kot jaz + smešno mi je, da si dal za vmesni komad isti kot jaz davnega leta 2015 :D
https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/unikompleks/jugoslavija-%C5%A1tudent...
Kolektivno nezavedno al kaj .... :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness