BARBEZ: BELLA CIAO

Tzadik, 2013

Po šestih letih se z novo diskografsko izdajo vračajo brooklynski Barbez. Bend, katerega delovanje zaznamuje nekakšno kolobarjenje med aktivnostjo in spečim stanjem, je pod vodstvom kitarista in glavnega avtorja Dana Kaufmana leta 2007 nazadnje med nas poslal mojstrovino „Force Of Light“. Ta izredno težak, oseben in hkrati kolektivno prelomen poklon enemu najbolj izstopajočih pesnikov dvajsetega stoletja Paulu Celanu je bil začetek povsem novega obdobja za Barbez. Šlo je za kristalizacijo in svojevrsten vrhunec njihovega žlahtnega newyorškega, z židovskimi glasbenimi tradicijami oplemenitenega art-rocka, ki je izgubil vso kabaretno lahkotnost in pridobil temne, historično-tragične podtone ter se razblinjal v presečiščih z na trenutke nevzdržno intenzivno poetiko Celana. V podobnih vodah nadaljujejo tokrat, a s precej drugačnim in posebnim konceptom.

Nova plošča „Bella Ciao“, ki je izšla tako kot prejšnja pri založbi Tzadik v njenem razdelku Radical Jewish Culture, je poimenovana po najbolj znani pesmi italijanskega protifašističnega odpora med drugo svetovno vojno in bržkone najbolj univerzalno poznani partizanski pesmi sploh. Bella Ciao tako na nivoju spremljajočih razlag in konotacij kot tudi s samim izhodiščnim materialom namreč posega globoko v historično kulturno zapuščino italijanskega odpora, specifično tistega v Rimu. Zgodba gre nekako takole: leta 2009 je Kaufman prek skladatelja Yotama Haberja prišel v stik z glasbo rimske židovske skupnosti, ki je pravzaprav najstarejša na tem ozemlju, saj je praktično preddiasporična. V Rimu ta skupnost obstaja najmanj od drugega stoletja pred našim štetjem naprej. Vendar bi se njeno specifično glasbeno izročilo prek pozabe in asimilacije v splošne židovske kulturne tvarine malodane povsem izgubilo, če ne bi nekaj redkih etnomuzikoloških zanesenjakov teh usihajočih motivov popisalo. Med njimi izstopa Leo Levi, čigar arhiv se je nato Kaufman odpravil preučevat v Rim. Tam je na ulicah kaj kmalu trčil ob sledi in zgodbe samoniklega protifašističnega odpora ter tudi vloge židovske skupnosti v njem. Med drugim je bil Rim leta 1944 prizorišče enega najuspešnejših samoorganiziranih partizanskih napadov na čete SS-ovcev. Ta akcija je nato imela za posledico maščevalni pomor več tristo moških in fantov. V sledečih deportacijah pa je izginila tudi večina rimske židovske populacije.

Na teh izhodiščih torej sloni plošča „Bella Ciao“, ki je pravzaprav skorajda v celoti skupek drznih priredb, pretvorb in aranžmajev, z obilo poetične licence seveda, starorimskih židovskih liturgičnih motivov v nezgrešljivi Kaufmanov in Barbez stil. Z izjemo pesmi „Bella Ciao“ izvornega materiala ne poznamo, zato s tega vidika niti ne moremo poskušati takega ali drugačnega vrednotenja. A dejstvo je, da to ni vljudno preigravanje viž, ni pa niti ustvarjanje „odštekanih“ priredb. Pri specifičnem Kaufmanovem pristopu gre za nekaj drugega – za to, kako material, s katerim ima umetnik neko globinsko, tako osebno kot zgodovinsko informirano afiniteto, nekako zakleniti v srčiko lastne izraznosti. Tovrstno početje da materialu brez dvoma nove razsežnosti, vendar take, ki v stopnjah intenzitete in poistovetenja segajo krepko onkraj običajnih rezultatov vsaj na površini podobnih podvigov.

Album odpre skladba „Shema Koli“, ki pred nami takoj razgrne elementarne prvine zvočnosti Barbez – mračno molovsko in ashkenazi električno kitarsko pobrenkavanje, garažne bobne, vijoči se klarinet, arabeskne marimbe ter seveda takoj prepoznavni zavijajoči in lirični theremin Pamelie Kurstin. Dogajanje prehaja od kotalečega se groova do unisonega fraziranja čez vabljiv in udaren tolkalski vzorec, od kaotičnega razsula do melanholičnih in pridušenih odzvenov. Tak nastavek je dobra popotnica celotnemu albumu, ki se nagiba zdaj v eno zdaj v drugo smer.

V komadu „Et Shaare Ratzon“ odločno vznikne recitacija Fione Templeton, prisotne že na plošči „Force Of Light“, ki deklamira poezijo Piera Paola Pasolinija „La Resistenza e la sua luce“ oziroma „Odpor in njegova luč“. Slednja spada v zgodnje obdobje Pasolinijevega ustvarjanja, ko je tudi sam  doživljal vzpon fašizma in delovanje odporniških frakcij. Navdahnjena cepitev Pasolinijeve žareče poezije na ogrodje židovskih liturgičnih melodij je morda nenavadna, a gre hkrati za senzibilni preblisk, ki v praksi deluje še preveč dobro. Prisluhnimo nekaj prosto prevedenim verzom:

„Tako sem prispel do dni Odpora,
ne da bi o tem poznal kaj drugega kot stil:
In to je bil stil ves od luči, nepozabna zavest
sonca, ki ne more zatoniti,
niti za trenutek, niti takrat, kadar
je Evropa trepetala v najbolj smrtonosnem bdenju.
Zbežali smo z najnujnejšimi domačimi potrebščinami na vozu,
od Casarse do neke zgubljene vasi,
med kanali in vinogradi: in bila je čista luč.
Moj brat je odpotoval nekega nemega jutra,
marca, s tajnim vlakom, 
s pištolo v knjigi: in bila je čista luč.
Živel je dolgo v gorah, ki so se svetile
skorajda nebeško v trpki modrini
dolin Furlanije: in bila je čista luč. [...]“ 

Vznik Pasolinijeve poezije pa je dober most tudi do srca plošče, mojstrovine „Bella Ciao“. Omenjeno ponotranjenje in transformacija materiala morda nikjer ne zasijeta tako očitno kot ravno v tej priredbi. Že inštrumentalna tvarina, ki jo nasteljejo Barbez, z vsemi dodatnimi motivi vred, premore prebliske genialnosti. Ko pa se oglasi še vokal Catherine McRae, ki s počenim glasom in nerodno italijanščino odpoje znane verze, je mera polna in „Bella Ciao“ zares zasije ali pa malodane implodira od lastne teže.  

Bella Ciao je nekako univerzalna odporniška „himna“ tudi zato, ker kljub nejasnemu izvoru in posvojitvi s strani italijanskega partizanskega gibanja vsebuje sporočilo splošnega odpora proti represiji, izpostavljajoč temeljno človeško dostojanstvenost boja  za svobodo in bolečo lepoto žrtvovanja za boljši jutri. Barbez pa se ji s svojim lastnim odprtim, reflektiranim in strastnim pristopom ter postavitvijo v središče novega albuma na več kot primeren način poklonijo ter z njenim nabojem na mnoštvo finih načinov oplemenitijo celoto predstavljenega materiala.

The Resistance and its Light  Pier Paolo Pasolini (1922-1975)

Thus I came to the days of the Resistance
without knowing anything except style.
It was a style all of light,
memorable consciousness of sun.
It could never fade, even for an instant,
even as Europe trembled on the deadliest of eves.
We escaped with our household goods in a cart
from Casarsa, to a village lost
among canals and vineyards,
and it was pure light.
My brother left of a mute March morning in a clandestine train,
his pistol in a book, and it was pure light.
He lived long in the mountains
which shone almost paradisical
in the blue gloom
of the Friulian plain.
And it was pure light.
In the attic of the farmhouse
my mother always watched those mountains
hopelessly, already aware of fate
and it was pure light.
with a few peasants around
I lived the glorious life
persecuted by atrocious edicts,
and it was pure light.
 
Came the day of death and freedom:
the martyred world recognized itself anew
in the light …
 
That light was the hope for justice,
I didn’t know which justice.
All light is equal to all other light.
Then it changed: the light became uncertain dawn,
a growing dawn,
spreading over Friulian fields and canals.
It illuminated the struggling workers.
The rising dawn was thus a light
beyond the eternity of style …
In history, justice was consciousness
of a human division of wealth,
and hope took a new light.

translated by Ferlinghetti & Valente from Roman Poems (1986)