68 nekoč in danes

68 nekoč in danes

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 5. 2018 - 13:00

Po svoje je žalostno spremljati tukajšnjo medijsko obravnavo petdesete obletnice maja 68. Pričevanja ostarelih ljudi, zvedenih na nek davni dogodek. Večinoma nimajo posebne historične vrednosti in so zgolj to - pričevanja, ki legitimirajo njih same, potrjevanja njihove pomembnosti. Dogodek ni zgodovinska referenca emancipatornih gibanj, temveč legenda. Legenda neke bolj ali manj dobro pozicionirane generacije in hvaležnih ji naslednikov. Neka druga zgodba, ki se večine mladih ne tiče več. Praznovanje mladosti, ki je praznovanje starosti. Starosti, zvedene na eno dimenzijo, človeka, sploščenega na njegovo doživljanje nekega impotentnega davnega leta. Farsa ideje o zgodovinskem človeku, o subjektu, ki obstaja samo v in za zgodovino ter iztek te ideje.

Po svoje je zabavno prebrati intervju s filozofom, ki ga opravlja kulturniški tajkun. Filozof govori o uničenju uredništva Tribune, ki ga je v novi generaciji izvedel tisti, ki ga intervjuva. In filozof je s tem seznanjem. Govori o avantgardnih gibanjih z nekom, ki v monopoliziranju knjižnega trga povzroča izginotje malih založb. A zakaj se nihče ne oglasi? Del resnice je v samih filozofovih besedah - sistem teče zato, ker ga nihče ne jemlje resno. Je pa še en, samo navidez nasproten glavni razlog. Danes cenzura ni opredeljena z očitnim ideološkim glasom, njena ideologija je neideološkost, zvedena na čisto finančno transakcijo, včasih prikrita z "naprednimi" ideologijami. In opredeljena je z nikoli čistim trgom. Če boš napisal nekaj proti meni, nikoli več ne boš dobil honorarja. Tako prikrita cenzura teče morda še gladkeje, kot je v tistih davnih časih, pod Partijo. Če pa vendarle nekaj rečeš, to še vedno lahko izbrišemo: pri editiranju zanemarimo posnetek, uničimo arhiv spletne strani in tako dalje. Strah in nejemanje resno drug drugega podpirata: zaradi strahu se še bolj prepričamo, da ne jemljemo resno, zaradi tega, ker ne jemljemo resno, nas je manj strah.

Pa vendarle - zakaj bi stvari jemali resno? Morda obstaja dober razlog, da je 68. razumljeno tako, kot pač je. Njegovi nasledki so neoliberalizem in hedonizem, ki nam niso prinesli nikakršnega olajšanja. Stvari delujejo po drugačnih pravilih. Dogodek je stvar preteklosti. Biti del podzemlja danes ni povezano z upanjem, da boš kdaj del mainstreama, da boš služil lep denar in bil slaven. Bolj verjetno je, da boš underground celo življenje. To ni več stvar plemenite odločitve, temveč najbolj verjetna možnost. Vendar se tudi podzemlje spreminja. Ni več gojišče idej, ki bi nagovarjale in spreminjale množice. Ni zamejeno na svoj podzemni krog. V času globalnega prekariata in masovnih migracij brezpravnih je underground razpreden čez svet. Biti underground v Ljubljani je enakovredno kot biti underground v Londonu ali Beogradu. Razlike so večje v mainstreamu. Kajti mainstream ima nacionalne interese, svoje monopole izvaja v lastnih kulturah. Mladi underground pa je vzgojen na internetu. Boriti se za majhen denar, vabiti eden drugega za majhen denar na predavanja, branja, druženja, to je skupno množicam. Množice niso več subjekt, ki bi oblikovale veliko javno življenje, kajti oblikujejo ga manjšine privilegiranih. Množice so underground: migranti, filozofi, pesniki, glasbeniki, aktivisti, revni prekarci vseh mogočih poklicev. Ja, res je, da se rade pretepajo med seboj, ampak to je morda samo ena faza v razvoju otroške bolezni. Realnost ima zadnjo besedo: vsi vi ste underground.

To je po svoje dobro. Končno lahko nekdanjo puhlico, da je underground stanje duha, vzamemo resno in delamo brez pravih zavor. Za razliko od tedanje generacije, za katero filozof pravi, da se ji je zdelo vse mogoče, se nam zdi vse nemogoče. In to je na svoj način osvobajajoče. Ko nimaš česa izgubiti, si lahko vzameš neko svobodo. Ideja o človeku, ki se lahko uresniči samo v velikem zgodovinskem dogodku, propada, in ni treba, da smo zaradi tega depresivni. Morda je to priložnost, da ponovno odkrijemo svoje večdimenzionalnosti in individualno subjektivnost. Od Hegla k Wittgensteinu ...

Že slišimo vzklike, ki nas prepričujejo, da pravzaprav zagovarjamo neoliberalni individualizem ... Ampak to ne drži. Zgolj nasprotujemo ne več adekvatni teoriji, ki je neoliberalizem opredelila z enim tipom individualizma, vanj stlačila vse ostale tipe in uniformirala ideje emancipacije - ki pa očitno niso bile uspešne, saj ne samo niso uspele zatreti neoliberalizma, temveč so k njemu tudi kaj prispevale. Množična gibanja so želela univerzalizem performirati - vendar pa danes znotraj podzemnih gibanj univerzalizem organsko postaja pravilo. Vsi področni, vsi splošni. Naraščajoča revščina med mladimi je kompenzirana z drugačno distribucijo življenjskih prioritet in mednarodnimi sodelovanji na področjih, kjer je to mogoče. To obenem ustvarja hudo depresijo in včasih odpira možnosti.

Kakorkoli pa novo stanje doživljamo, lahko rečemo - 68 se nas ne tiče, nimamo razloga, da bi se vam uprli, ker ste stvar preteklosti. Isto pa lahko sporočimo tudi tistim, ki nas k temu pozivajo. 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

zopet on point

da

vi si ga drgnete čisto mehkega nekje v zabačenem ti. podzemlju neke plehke malomeščanske ljubljane in vam ne pride
v londonu je underground shit od shita , v beogradu pa jaše srbin crnog petla treseta se sava i dunav, tako da res je vseeno kje si enakovredno puhel in ničen, čestitam srbom baje so 8mafija ,9 pa albanesi in kje je ljubljana?

I like your issues, man.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness