TINARIWEN: ELWAN

TINARIWEN: ELWAN

Oddaja
2. 4. 2017 - 19:00

Wedge, 2017

 

Marsikomu iz zahodnega sveta bi ostalo ljudstvo Tuaregov neznanka, če ne bi peščica tuareških glasbenikov v svet ponesla zvoka puščavskega bluesa. Edinstven spoj tamkajšnje ljudske tradicije s popom in rockom je pri priči zbudil zanimanje poslušalstva, željnega svetovne eksotike. Težko bi našli zvrst glasbe, ki bi nam bolj neposredno slikala okolje, iz katerega je bilo spočeto. Hladna prostranstva puščav so že v dobi pred islamom navdihovala verze nomadskih ljudstev. Sedaj se poezija pustinj širi še z zvoki kitar, napevi njihovih pesmi pa pripovedujejo zgodbo prebivalcev puščave. Glasbeniki so postali glasniki ljudstva, nobeni izmed njih pa niso v tej vlogi zasidrani bolj kot zasedba Tinariwen.

Jedro spreminjajočega se kolektiva Tinariwen vežejo stara poznanstva in prijateljstva, ki segajo v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je med takrat še mladimi člani skupine gorel ogenj uporništva in upanja v boljšo prihodnost. Že od otroštva so bili priča zatiranju svojega ljudstva, razdeljenega med pet držav Zahodne Afrike. V njih je tlela želja po pravicah in svobodi, za katero so bili pripravljeni iti tudi v boj. A pravega upora kmalu niso netili le z orožjem, temveč tudi s svojo glasbo, ki je opozarjala na krivice in širila upanje med tuareško mladino. Njihova glasba je s piratskimi kasetami krožila med ljudmi in se jim usidrala v zavest. Tinariwen so postali glas upora in vzor za mnoge druge zahodnoafriške skupine, ki so privzele značilen slog puščavskega bluesa. Razmere v regiji pa so se zadnjih nekaj let radikalno spremenile. Države severne Afrike je po arabski pomladi zajel nekakšen vakuum, ki so ga izkoristile predvsem določene ekstremistične skupine. Država Mali je zapadla v tri leta trajajočo državljansko vojno in sekularno separatistično gibanje Tuaregov se je znašlo v boju z vladnimi silami ter islamističnimi frakcijami. Življenje na območju pod nadzorom islamistov ni bilo najbolj naklonjeno glasbenikom. Po tem, ko so glasbo Tinariwen označili za satanovo in enega od članov začasno ugrabili, se je zasedba preselila v izgnanstvo. 

Album Elwan je že drugi album, ki je nastal odkar je zasedba zdoma. Sicer jih mednarodni uspeh že skoraj dvajset let neprenehoma žene po turnejah, vendar izgleda, da se glasbeniki, zvesti svojim nomadskim koreninam, težko obdržijo za dalj časa na istem mestu. Snemanje albuma Elwan je potekalo v studiih na treh celinah: v predmestju Pariza, v Maroku ter v kalifornijski puščavi. Moreča teža minulih dogodkov je v skladbah prisotna bolj kot kdajkoli poprej. Sloni, kakor je v prevodu poimenovan njihov album, »Sloni se borijo med sabo; v puščavi spremenjeni v trnjavo planjavo, pod sabo teptajo nežno travo.« V konfliktu sil orjakov se bodo manjši upogibali in bili pogubljeni. Takšna je ugotovitev pesmi, katere naslov je v prevodu: »Kaj je nastalo iz puščave?« Še grenkejša od nemoči pa je vest o bivših tovariših v uporu, ki so presedlali v vrste islamistov in vlogo zatiranih zamenjali z vlogo zatiralcev. Nizanje takšnih spoznanj pa budi preganjajočo zavest o brezupnem izgledu prihodnosti in sili avtorja v umik v samoto in praznino gorskega sveta, kar avtor na nekaterih najtemnejših delih albuma. 

Otožno zamaknjeno vzdušje skladb se ponekod v dinamičnem ritmu tolkal, kovinskih zvenov in ploskov nekoliko bolj razživi, kar predstavlja rahel odmik od dosedanjega duha njihove glasbe. Različno od predhodnih albumov so tolkala pogosteje v ospredju. Njihov neprekinjen tok ponekod ustvarja pravo nasprotje značilnemu nepovezanemu, zibajočemu se ritmu skladb. Basistove linije so na določenih delih bolj izpostavljene in na trenutke dodajajo prijetne melodične vložke, kar znotraj skladb oplemeniti pridušen zvok ritmične sekcije. Kljub vsemu pa ostajajo Tinariwen globoko zasidrani v kitarski zvok. Paleta z različnimi zveni strun je resnično široka in njihovo prepletanje ustvarja kompleksnost, ki je na prvi posluh morda celo ni zaznati. Improvizirano izmenjevanje vlog kitaristov in preskakovanje iz stranske vloge v osrednjo je odsev dinamike skupinskega petja, ki se lahko v hipnotičnem nihanju nadaljuje v nedogled. 

Ob snemanju albuma so se jim v kalifornijskem studiu pridružili tudi gostujoči kitaristi, kar postaja že stalnica njihovih studijskih izdelkov. Svoje zamisli so prispevali Kurt Vile, Matt Sweeney in Alain Johannes, vendar je njihovo igranje postavljeno ob bok ostalim instrumentalistom, tako da se skladbe, v katerih se pojavijo, ne odmaknejo prav daleč od prvotnega izraza skupine. V tej luči pusti še najočitnejši pečat Mark Lanegan, ki v eni izmed skladb posodi svoj glas in poskrbi za bežen verz v angleščini. 

Razmere so zasedbo Tinariwen resda prisilile v življenje izgnancev in svetovnih nomadov, vendar jih niso prikrajšale korenin. Ostajajo zvesti slogu, ki so ga razvili, a vseeno puščajo prostor tudi novim idejam. Tako kot glasbenemu slogu so zvesti tudi svojemu ljudstvu, ki se bori za obstanek na negostoljubnih prostranstvih rodne dežele. Ob poslušanju pevca se na trenutke zazdi, da občutimo brezup ali pa v glasu zaslišimo breme prehojenih milj. A za njim se v odgovor opogumljajoče oglasi zbor glasov – v opomin, da se bo ta karavana pomikala naprej, dokler bo sleherna nomadska duša tavala med drobci peska.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.