Otroci domovine

Otroci domovine

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 7. 2018 - 16:00

Dan slave je prišel. Svetovnega prvenstva v nogometu je konec. Zmagala je Francija. Sestavljena iz mozaika nogometašev francoskega, afriškega, arabskega in karibskega porekla je prikazala najboljše, kar lahko ponudi imigracija. Rasa, vera ali etnična pripadnost niso ovira. Poreklo ni važno, vsi so Francozi. Liberté, égalité, fraternité! Vive la France! Prostora za rasizem in ksenofobijo ni več. Najboljši posameznik in eden najpopularnejših Francozov na svetu je otrok alžirskih priseljencev. Ime mu je Zinedine Zidane.

Opisana zgodba je iz leta 1998, ko je Francija nazadnje osvojila naslov svetovnih prvakov. Letošnja zgodba je pravzaprav identična, le da je tokrat zvezda ekipe, za razliko od Zizouja, le pol alžirskega, pol pa kamerunskega porekla. Ime mu je Kylian Mbappé.

Misliti, da lahko igralci na nogometnih igriščih bistveno spremenijo percepcijo priseljencev v širši družbi je absurd. Nasprotno, trditi, da nima reprezentančni nogomet nobene transformativne funkcije na družbo, je prav tako napačno, saj je dokazov za njegov kratkoročni pozitivni ali negativni učinek dovolj. Nogomet je prekinil marsikateri družbeni, tudi oboroženi konflikt. Prekinil, ne pa končal. Kar se pa tiče dolgoročnih sprememb, velja biti bolj skeptičen.

Za pogled v realnost je dovolj pogled v preteklost. Tri leta za prvovrstnim uspehom Les Bleus je zgodovinsko prvemu obračunu med Francijo in neodvisno Alžirijo sledil izbruh rasizma v družbi, potem ko je bila tekma prekinjena zaradi vdora dela gostujočih navijačev in njihovega žvižganja ob izvedbi marseljeze. Leta 2002 se je odkriti rasist Jean Marie Le Pen uvrstil v drugi krog predsedniških volitev. Glas v drugem krogu mu je dalo 5 in pol milijonov volilcev. Mnogi med njimi nedvomno veliki navijači Galskih petelinov.

Francoska moška nogometna reprezentanca je že dolgo tega temnejša od večine njenih navijačev. 1998 ni prinesla uveljavitve republikanskih vrednot, ki naj bi jih predstavljala moderna Francija. Skoraj identična ekipa, ki te dni slavi naslov svetovnega prvaka, se je zlatu približala in osvojila srca navijačev že na domačem evropskem prvenstvu leta 2016. Leto kasneje je na predsedniških volitvah skrita rasistka Marine Le Pen še izboljšala volilni rezultat svojega očeta. Glas v drugem krogu ji je dalo 10,6 milijona volilcev. Mnogi med njimi nedvomno veliki navijači Galskih petelinov.

Vsak, ki se je kdajkoli pogovarjal s ksenofobom, ve, da, z redkimi izjemami, ti nikoli odkrito ne sovražijo rase ali naroda. Tako je sovraštvo do temnopoltih v Združenih državah Amerike popolnoma združljivo s spremljanjem lige NBA, Mesut Özil, nemški nogometni reprezentant turškega porekla je super fant in dober primer integracije. Vsaj bil je, dokler se ni slikal z Recepom Tayyipom Erdoganom s pripisom Moj predsednik. Njegova lojalnost Nemčiji je bila potem kaj kmalu postavljena pod vprašaj. Ali pa, če gremo nekoliko bližje nam, je  lahko Marcos Tavares zate največji car, nigrov pa res ne maraš.

Francija se ima uradno za »barvno slepo« in njena politika se ravna po načelu, da je ne zanima izvor njenih državljanov. V skladu s tem načelom manjšine sploh ne obstajajo, etnične, kulturne, verske in jezikovne posebnosti kot take, pa morajo ostati del zasebnega življenja. Ta princip, ki naj bi na papirju zagotavljal enakost, neenakosti z zatiskanjem oči le poglablja, od priseljencev pa zahteva, da se odrečejo lastni kulturi in nato upajo, da jih večinska sprejme. Ali v besedah, sicer belgijskega reprezentanta Romela Lukakuja: “Ko nam je šlo dobro, sem bil belgijski napadalec, ko pa je šlo slabše, sem bil belgijski napadalec kongovskega porekla.”

Druga reprezentanca v finalnem obračunu predstavlja popolno nasprotje multikulturni Franciji. Ali potemtakem monokulturna Hrvaška, če sledimo logiki množice člankov o Franciji, predstavlja vse najboljše, kar lahko prinesejo nacionalistična politika in medetnični konflikti na Balkanu?

Kakorkoli že, tudi kockasti so imeli letos lastno zgodbo multikulturalizma, če uporabimo ta pretiran izraz za dejstvo, da je očetu prvega vratarja Danijela Subašića ime Jovo. Subašićeva priljubljenost med navijači, četudi je na pol Srb, je bila z radostjo prenesena v liberarnejših krogih. Problem te pozicije pa je, da so dejstvo, da tudi najbolj goreči navijači hrvaške ekipe nimajo težav s Subašićevim rodovnikom, kot dokaz o neksenofobiji prevzeli tudi bolj nacionalistični krogi. Oni Srbov ne sovražijo, ker so Srbi, pač pa zaradi objektivnih ali zgodovinskih dejavnikov. Subašić je pač eden od ta dobrih. Ta enačba je zlahka prenosljiva na preostale rasne, verske ali narodnostne manjšine.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ma tole ne naiven tejk. prvo kot prvo je mela francija imperij, drugo kot drugo nemorš ignorirat konteksta v katerem je dobile le penova svojih toliko in toliko odstotkov. liberalni mediji so jo praktično ignorirali in namesto nje napadali melenchona. a to se redakciji ne zdi vredno omeniti?

Članek je o tem, da navijanje za multikulturno reprezentanco ne pomeni, da navijači niso rasisti, ne pa o tem, zakaj so rasisti.

Liberalci so zelo soodgovorni za stanje v svetu, ma ne moremo zdaj v vsakem zlu iskati nekega večnega liberalca zadaj. A če sem zdaj jaz šupak, je kriv nekdo drug, ker me ignorira? Ne, kvečjemu je kriv zato, da lahko postanem bolj agresiven.

važno da se ne govori o tompsonu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness