Shake Stew: Rise and Rise Again

Recenzija izdelka
28. 6. 2018 - 19.00

Traumton Musikverlag, 2018

 

Shake Stew je nabor muskontarjev iz avstrijske in nemške jazz scene pod vodstvom basista in kompozitorja Lukasa Krenzelbinderja. Natančneje, gre za septet. Pri tem pa je najbolj zanimivo, da je ritem sekcija podvojena: poleg Kranzelbinderja je tu še en basist, Manuel Mayr, medtem ko tolkalski par predstavljata Niki Dolph in Mathias Koch. Že to kakopak daje slutiti, da bi se na albumu Rise and Rise Again dalo slišati nekaj nenavadnega, kar je potrjeno že ob prvem poslušanju, ob katerem je muziko težko umestiti: prevladujejo afrobeat poteze, slišimo pa tudi impro elemente, pri čemer neumorni ritem prežene večino pričakovanj.

Obenem gre za nadvse poslušljiv album: brenčanje ritma je pospremljeno z manj zgoščenim, melodičnim, hitrim, prepoznavno afrobeatovskim pihanjem Clemensa Salesnyja in Johannesa Schleiermacherja na saksofonih ter predvsem Maria Roma na trobenti, brez katere si žanra praktično ne moremo zamisliti. Če nam basista in tolkalca torej jemljeta dih, pa tudi ostali tu niso prisotni zgolj kot elementi presenečenja in eksperimentiranja: predvsem nas polnijo z izrazitimi barvami, kakršne v nekoliko bolj kičasti obliki krasijo tudi naslovnico izdaje, z navdušenjem in raznoraznimi izrazitimi čustvi, od ekstatičnega veselja do zamišljene melanholije. Eni in drugi niti enkrat ne izgubijo stika, so izjemno podmazan, plesno zaznamovan, topel in strasten ansambel, ki skozi afriški izraz ruši vse stereotipe o avstrijskem in nemškem hladnem jazzu.

Poseben izziv predstavlja opisati slišano na najhitrejših in najgostejših, a obenem melodično eksplozivnih supersoničnih odisejadah, kakršni sta prva in četrta kompozicija, naslovljeni Dancing In The Cage of a Soul in Goodbye Johnny Staccaato, še za takšnih besednih akrobacij vajenega recenzenta. Kaj bi bile ustrezne primere, metafore? Sončeve protuberance? Najboljši karneval na najboljši mediteranski lokaciji, kar si ga lahko zamislite? Tkanja debelih basovskih niti, uporaba tolkal različnih velikosti in zvočne gostote nas nasičijo, zadovoljijo dušo, nato pa se čez vse to razležejo še hipnotična repetitivna pihala, z občasnimi aluzijami na kakšne Naked Lunch. Ko se prepleteta John Zorn in Fela Kuti s posebnim avtorskim emocionalnim pečatom, si želimo obe zadevi hkrati stalno na repeat in ju doživeti v živo.

Naslov Rise and Rise Again, sodeč po zvoku plate, izraža vitalizem, dionizični pristop k življenju, polnost zvoka, ritma. Vendar je uravnotežen z nekaterimi počasnejšimi pasažami, katerih najbolj izrazita predstavnica je kompozicija Fall Down Seven Times, ki sledi že omenjeni tretji, najbolj eksplozivni Goodbyje Johnny Staccato. Gre za bolj klasično jazzovsko kompozicijo, polno otožnih odtenkov, ki pa so, morda zaradi učinka celote, prestreljeni z žarki in nosijo plemenito žalost, ki ni vezana na specifičen objekt, temveč na celoto sveta, žalost, ki je v bistvu oblika potrjevanja življenja in nima nič skupnega z obupom. Prav zato ji lahko sledi kompozicija z naslovom Get Up Eight, na kateri sodeluje Shabaka Hutchings, predstavnik proslavljene sodobne londonske scene. Gre za over the top glasbo, ki pa nikoli ne zapade v kič, kar je nekaj zelo redkega - doživeti over the top moment in v njem želeti vztrajati ter se vedno znova vračati. Kar morda ne uspe omenjenemu delnemu kiču na naslovnici, uspe v zvoku.

Band ima od ustanovitve v prvi polovici leta 2016 za seboj nič koliko živih nastopov, kar se plošči vsekakor pozna: na nek način deluje kot plošča, ki je posneta v živo, le da ni; v studio sta preneseni energija živega nastopa in uigranost, ki je nujen pogoj za tako zahteven projekt. Gre za redek splet zabave, virtuoznosti in globine, pri čemer se zdi, kot da so člani zelo močno ponotranjili izročilo afrobeata.

Manjše pomisleke lahko vežemo na vprašanje razmerja med upperji in downerji na albumu, saj se razlika včasih zdi preveč izrazita; ali povedano drugače, upperji so tako dobri in izvirni, da bi jih morda lahko bilo še več. Zdi se, kot da zalet mestoma pojenja, in takrat se pojavi nekaj rutine ter bolj predvidljivih aranžmajskih prijemov. Vendar se to zgodi dovolj redko, zato lahko za zaključek izrazimo željo, da si glasbeni navdušenci vsekakor smejo privoščiti entuziastično pričakovanje nastopa zasedbe na v teh dneh aktualnem Jazz festivalu Ljubljana in da lahko izrazimo prepričanje, da je tokratna plošča Shake Stew ena najvznemirljivejših jazzovskih izdaj v letošnjem letu, po prisluhih avtorja današnje Tolpe sodeč kakopak.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

dunajski šnicl pa hitlerjanska pivska klobasa ob citrah in mukanju krav

Rad bi povedal nekaj mladim generacijam ter o ljudeh, ki so znali živeti pokončno ... Čeprav se je Boris znal umakniti v svoj notranji svet, je vseeno ostal političen in tako uresničeval Kierkegaardovo ugotovitev, da umik še ne pomeni apolitičnosti. Na družbo je mogoče vplivati tudi mimo sile - s svojo držo in zgledom (kot to dobro ugotavlja filozofinja Cvetka Toth). Lep primer v našem prostoru je tudi Kajetan Gantar, na primer, sloviti prevajalec Aristotelove Poetike. Treba se je torej učiti od starcev.

Gledam namreč današnjo mladino, kako z žafransko dragimi telefonskimi onegaji hodi po gozdu in z gps-om išče najbližjo gorsko kočo, kjer jim bodo servirali polnoalpske štruklje z babičinim certifikatom in medveda v brusnični omaki. Sram jih bilo! No, saj njihove starše še čaka "porcija" - mislijo, da jim delajo dobro, ko jim vsako leto pod smrekco pustijo razne jabolčne digitalije v vrednosti dveh minimalcev.

Ampak dobro - ne bomo moralizirali! V tem gozdu, kjer mrgoli trollov, shitposterjev, hipsterjev, alt-righterjev (,ki so v resnici alt-boti), je itak vse dovoljeno, a ne? Večidentitetnost je popolnoma sprejemljiva stava, saj najbolje odslikava sodobno življenjsko obliko, ki je (jasno) vsiljena od zunaj.

Na drugi strani se vegani trudijo, da bi z laboratorijskim printerjem natisnili živalske belajkovine in se tako zoperstavili ravnanju prašičjeličnih Amerikanov, ki se bašejo s kardiološko spornimi dvonadstropniki iz Makdonalda. In prav je tako. Mislim, da bi se moj prijatelj Boris strinjal s tem, saj je v eni zmed kolumen napisal, " da na vsakem avtocestnem postajališču že stoji štant s hitrostno prehrano, kar je povsem utečena praksa v Čezlužju."

Z užitkom smo brali Borisove kolumne in spremljali, kako je določena ideja pred nas stopila še topla od možganskih kladiv in takorekoč cela ožarjena od sinaptičnih trkov!

Spomnim se Borisovih sočnih opazk v Delu. Ljubljano je označil za " lenasto in penasto močvaro, ki s svojimi prdoglavimi idejami zasmraja nekoč čisti prostor misli."

Podobno mnenje je imel o naši državi. Takole je napisal:

"Ko smo leta 1991 dobili našo državo, smo imeli občutek neverjetne slasti, imeli smo občutek, da je morje polno kipeče kovine in da je nebo začelo padati, vendar še ne docela udarilo ob tla!
Tako močni občutki so to bili! Pročelja hiš so bila okrašena s cvetjem in sočivjem, ob zimah pa ovešena z vejami zimzeleniih dreves. O moja mladost, o moj vrteči vrt dreves! - Zdaj pa je država v lasti Piramidoglavcev in naše morje polno zastrupljene plastike. Morski konjički že vedo!"

Boris Šuligoj, Ali Žerdin in ostalii uredniki o Borisu govorijo zelo spoštljivo. Sam sem ga imel za lucidnega pisca, ki je na našo resničnost gledal "iz vesolja". Rest in peace, my friend.

rip boris

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.