Boj za kos vedno iste pogače

Klasična zgodba o tem, kako naj bi delovala borza, gre nekako takole. Na borzi podjetja tekmujejo za kapital investitorjev. V zameno izdajo vrednostni papir, ki predstavlja delež podjetja in ki mu pravimo delnica. Podjetje vzame denar in ga investira v karkoli že to podjetje počne. V klasičnem kapitalizmu bi podjetje postavilo tovarno, danes pa so pogosto bolj inovativna in lahko recimo prevzamejo nasprotnika. Borza združi ljudi z akumuliranim kapitalom z ljudmi, ki imajo neko idejo, kako ta kapital porabiti tako, da bo prinesel dobiček. Ko podjetje enkrat realizira ta dobiček, ima na izbiro, da ga ponovno investira ali pa ga vrne investitorjem v obliki dividend.  Zgodba se zalomi, ko izvemo, da danes več kapitala teče v drugo smer.

Politika / Ponudba in prevpraševanje

Kontrarevolucionarna osemdesta

Nadaljujemo prevpraševanje vzpona neoliberalizma

Gal Krizmanič

 / 9. 7. 2018

Kako je torej možno, da danes na borzi podjetja zapravijo več denarja, kot pa ga pridobijo? V ZDA so podjetja v zadnjih dvajsetih letih iz borze umaknila za 5 tisoč milijard evrov več kapitala, kot ga je na borzo prišlo v obliki novih delnic. Razlog za to je relativno nov fenomen sodobnega finančnega kapitalizma, ki je letos dosegel nov vrh. Finančna poročila podjetij za drugo četrtletje letošnjega leta so namreč pokazala, da so ameriška podjetja za kupovanje svojih lastnih delnic porabila 300 milijard evrov. To je skoraj dvakrat več kot prejšnji rekord, ki pa je bil postavljen le tri mesece prej. V letošnjem letu bodo ameriška podjetja kupila za okoli tisoč milijard evrov svojih lastnih delnic. S tem, ko se te delnice umaknejo s trga, dobijo preostale delnice večjo težo. Predstavljajo večji delež lastništva, vredne so več, lastnikom pa prinesejo višje dividende. Čeprav je Amerika daleč prva v teh mahinacijah, te nikakor niso tuje drugim razvitim državam. Na Japonskem so podjetja v zadnjih treh mesecih na ta način porabila okoli 40 milijard evrov. Dejstvu, da je Evropa precej zadaj s 25-imi milijardami, gre v prvi vrsti pripisati še vedno anemični gospodarski rasti v primerjavi z ZDA in slabši finančni kondiciji evropskih podjetij, ne pa pomanjkanju računovodske domišljije.

Čeprav Ameriška podjetja že dolgo prednjačijo pri kupovanju svojih lastnih delnic, letošnje leto vendarle presega to, kar smo videli do sedaj. Razlog je nedavna ameriška davčna reforma, ki je znižala stopnjo davka na dobiček podjetij s 35 na 21 odstotkov. Ameriški korporativni svet je to že leta pričakoval, saj je dobičke kopičil zunaj države v davčnih oazah. Z davčno reformo je končno prišla priložnost, da se ta denar, ki je dejansko že danes del ameriškega finančnega sistema, tudi knjigovodsko prestavi v ZDA. Ocenjuje se, da je tega denarja za nekaj manj kot dva tisoč milijard evrov.

Na tem mestu se jasno pojavi vprašanje, zakaj je kupovanje lastnih delnic najpopularnejši način za porabo akumuliranih dobičkov. Gre namreč za dolgoročni trend, saj ameriška podjetja že zadnje desetletje okoli 60 odstotkov dobičkov namenijo za kupovanje svojih delnic. Najprej je treba povedati, da je kupovanje delnic zgolj alternativni način prenosa dobička podjetja na delničarje. Glavna prednost tega prenosa pred klasičnimi dividendami je, da se povečanje cene  delnic za lastnike na dohodnini pokaže kot kapitalski dobiček, izplačilo delnic pa kot osebni prihodek, ki je znatno višje obdavčen. Hkrati se podjetje financira z dolgom, ki se lahko šteje k davčni olajšavi. Za menedžment podjetja je na drugi strani kupovanje delnic zaželeno zato, ker so njihove nagrade v večji meri izplačane v obliki delnic. Izogibanje plačila davkom in napihovanje borzne vrednosti podjetja sta edina razloga za kupovanje lastnih delnic.

Govoriti o tem, ali je kupovanje lastnih delnic dobro ali slabo, v precejšnji meri zavisi od tega, kako zastavimo vprašanje. “Dobro,” bo odgovor na vprašanje:  “Ali so ti odkupi dobri za lastnike podjetja, ki želijo priti do dobičkov podjetij?”. Če postavimo širše vprašanje: »Ali je za gospodarstvo dobro ali slabo, da podjetja kupujejo lastne delnice, namesto da bi vlagala v kapacitete in zaposlene?«, bo odgovor: “Slabo.”

Politika / Ponudba in prevpraševanje

Evro

Evroobmočje v kontekstu zgodovine in moderne monetarne teorije

Gal Krizmanič

 / 12. 3. 2018

Akademski ekonomisti si ponavadi zastavljajo slednje vprašanje, zato kupovanju lastnih delnic največkrat nasprotujejo, saj menijo, da gre za neracionalno porabo kapitala, ki postavlja kratkoročne borzne interese pred dolgoročno usodo podjetja. V večini primerov imajo verjetno prav. Vrsta visokotehnoloških firm, kot so na primer IBM, Cisco in Intel, bi bila danes mnogo pred svojimi azijskimi konkurenti, če ne bi zapravljala svojega denarja na borzi. IBM je na primer v zadnjih dvajsetih letih za kupovanje svojih delnic porabil okoli 140 milijard evrov, kar je okoli deset milijard več, kot je trenutna vrednost podjetja. To pomeni, da so IBM-ove profite pobrali tisti, ki so znali izbrati pravi trenutek za prodajo svojega deleža.

Argument, ki je najmanj slišen, je, naj podjetja dobičke prenesejo na zaposlene. Delež dela v kapitalu pada že vsaj trideset let in se je približal ravni, ki jo je poznalo 19. stoletje. Če bi McDonald's denar, ki ga namenja za odkup svojih delnic, razdelil med svoja dva milijona zaposlenih, bi vsak od njih dobil okoli 3500 evrov.

Za razliko od McDonald's-a ali njegovih delničarjev imajo njegovi zaposleni veliko nepokrite potrošnje. Medtem ko se kapital tako v obliki odkupa svojih delnic kot tudi v obliki dividend zadržuje v finančnih trgih, bi prenos dobičkov na zaposlene ta kapital prenesel v realno gospodarstvo. Fenomen odkupa lastnih delnic je na tej točki neizogibno povezan z vprašanjem ekonomske neenakosti v sodobnih gospodarstvih. Ravno pomanjkanje potrošnje je namreč velik razlog za to, da podjetja ne vidijo smisla v investiranju. S sodobnimi proizvodnimi kapacitetami bo centralni problem ekonomije večkrat presežek ponudbe kot pa njeno pomanjkanje. Masovna proizvodnja zahteva masovno potrošnjo, ta pa masovne porazdelitve premoženja, kar pa je v svojem bistvu politično vprašanje.

Rezultat neenakosti tu niso le periodične gospodarske krize, ampak tudi triumf finančnega inženiringa nad dejanskim ustvarjanjem vrednosti. Rezultat tega je napihovanje borzne cene podjetja in zaslužek za menedžment. Slednji pa je nezaslužen tudi po sami logiki kapitalizma. Nobena umetnost namreč ni na ta način začasno povečati premoženja delničarjev podjetja. Odkup lastnih delnic je znak brezperspektivnosti, ne pa zaupanja v lastno podjetje. Gre namreč zgolj za vprašanje, komu gre kakšen del pogače: lastnikom, zaposlenim, državi in vodstvu. In celo znotraj kapitalizma je smiselno vprašanje, zakaj bi moral biti lastnik tu prvi in edini interes.