Prišepetovalci. Šestinšestdesetič.

Politični dopust, ki se je v zadnjih letih končeval s svečanim nagovorom prvošolčkom, se je letos sklenil letu primerno – z razodetjem namreč, da se je v neki nedoločeni goši zgodila rota prve generacije štajerske varde. Ta frenetični, a obenem čudno lahkotni politični dopust, ki je trajal vse od Cerarjevega predčasnega odstopa, se je, skratka, končal na pravem mestu – končal se je v paralelnem univerzumu. Končal se je v točno tisti goši protislovij, v katero smo zablodili po tem, ko nihče ni več točno vedel, kaj bi pravzaprav rad in kdo je tisti, ki mu preprečuje, da bi to dosegel – a smo vendarle vsi intenzivno čutili, da nekaj zelo močno hočemo in da na drugi strani stoji nekdo, ki bo naredil vse, da nam to prepreči. Afekt, ki ga je sprožila bližina volitev, je bil silno intenziven – a ker se afekt slabo veže na nejasne pozicije, ker se slabo veže na protislovja, je preskočil v vzporedni svet. Mogoče je bilo biti brez strahu, a se obenem na smrt bati Janše. Mogoče je bilo pričakovati levo vlado, pa obenem trditi, da so vse stranke v najboljšem primeru sredinske. In nazadnje, mogoče je bilo podpreti koalicijo, z njo skleniti protokol o sodelovanju, pa se obenem ob vsaki priliki iztrčavati nad njenimi člani – vse zgolj zato, da bi baza še naprej živela v iluziji, da se ni zgodilo, kar se je zgodilo. 

Če se prestavimo leto ali dve nazaj, lahko vidimo, da je bila slika vsaj na abstraktni ravni precej bolj jasna. SMC – in z njim v bistvu celotna vlada – je bila razumljena kot struktura, s katero levičarska politika in levičarska javnost nima praktično ničesar skupnega. Od žice in zakona o tujcih, od zavlačevanja pri reševanju kakršnega koli problema, ki bi zahteval dodatne finance, pa naj gre za okolje, znanost, kulturo, upokojence ali študente, do nikoli pojasnjene opustitve odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – vse to je kazalo v smer, da je konstruktivno sodelovanje s tovrstnimi strukturami pač izključeno. To seveda ni pomenilo, da se je leva politika za vse večne čase odrekla oblasti in da želi konec sveta dočakati na margini – a če bi si vsi skupaj pogledali v oči, bi si morali priznati, da še pred enim ali dvema letoma nihče ni resno računal na to, da bo leto 2018 leto, ko bo vključitev v oblastne strukture morda postala realna opcija. Tako stranka Levica na eni kot levi liberali in levi radikali na drugi strani so takrat brez večjih dilem sprejeli dejstvo, da obstoječi kurz družbe in politike po naslednjih volitvah ne pelje v levo vlado – kar je obenem že pomenilo, da v tej vladi ne bo Levice. 

A bolj ko se razodevalo, da sredine na oblasti več ne zanima, kaj si misli levičarska javnost, bolj ko je torej postajalo jasno, da se SMC in SD niti malo ne ozirata na nasvete in prigovarjanja levičarskih intelektualcev in kolumnistov, bolj ko je postajalo jasno, da za SMC ni mogoče agitirati, pa če agitacijo še tako kamufliramo, bolj je rasla ideja, da si bo treba omisliti novo resno, novo odraslo stranko, ki bo, kolikor se le da hitro, prevzela odgovornost in se preizkusila na oblasti.

Ker so bile druge opcije že vnaprej odpisane – zlasti po dolgih letih popolnoma brezplodnega disanja socialnih demokratov –, je izbira padla na stranko Levica, stranko, ki ni bila le primerno leva, temveč je obenem tudi sama začela kazati znake, da bi se želela odreči svojim izhodiščem – ne toliko svoji vsebini kot prepričanju, da mora organsko rasti in svoj pohod na oblast zastaviti šele v trenutku, ko bo na vseh koncih popolnoma konsolidirana. Želja intelektualcev in kolumnistov, da se na oblast prebije stranka, za katero je mogoče navijati, je sama po sebi seveda popolnoma razumljiva – sploh ker se je res težko spomniti zadnjega takega primera. Še več, tovrsten preskok bi bil za ustroj družbe lahko celo koristen – kolikor bi se s tem premaknili iz defektnega neskladja med silno progresivnim javnim prostorom in žalostjo v vladi, ki javnomnenjskim voditeljem čara iluzijo, da so pomembnejši, kot realno so. Prav tako je popolnoma legitimna odločitev Levice, da se odreče fantaziji organskega dozorevanja, ki je v totalu že sama po sebi prazna – še toliko bolj pa je prazna, če zmanjka volje po iskanju bolj inovativnih receptov izgradnje strankarske baze. In navsezadnje, Levica je bila še v časih IDS in Združene levice ravno toliko skupnost njenih članov kot virtualni placeholder vseh tistih, ki vanjo niso, pa tudi nismo vstopili – in ki so jo, in smo jo, v tej funkciji jemali še mnogo bolj resno, kot se je bila zmožna dojeti sama. Drugače rečeno, Levica je bila že od svoje prve faze primarno dojeta kot stranka na rezervi, kot stranka brez dejanske sedanjosti, kot stranka, skratka, ki je bila v prvi vrsti projekcija drugih, v njej formalno neudeleženih.

Prav zaradi svojega neobičajnega ustroja je toliko manj presenetljivo, da se je predvolilna ideja o morebitnem vstopu v koalicijo, ideja o levi vladi, tako rekoč hkrati pojavila na dveh mestih, tako znotraj kot zunaj stranke. Če bi tako prvi kot drugi znali izstopiti iz okvirov pričakovanj, bi ambicijo lahko zastavili precej bolj resno in merili na tisto pozicijo, ki jo je zasedla LMŠ – a so se namesto tega odločili za bolj rezervirano in nedorečeno različico, ki sicer ni delovala utopično, kot bi ob odsotnosti kadrovskih predlogov delovala prva, a je že prvi hip zazvenela fabricirano, kot produkt nekakšne čudne kuhinje, kot plod dogovora, ki ni potekal tam, kjer bi se za stranko spodobilo, da poteka. Da je vlada, v katero bi kot manjši partner vstopila Levica, vztrajno nastopala kot leva vlada, pa čeprav je bilo vsem, tudi osrednjemu govorcu jasno, da je to absurd, je v tem smislu nenavaden kompromis – v katerem je poudarjena levost služila kot koncesija tistim notranjim elementom, ki si je niso želeli.

In ko se je po volitvah odvilo, kar se je odvilo, ko se je Matej Tonin neslavno zakalkuliral in je prav takšna leva vlada postala še edina realna opcija, je protislovje leve vlade dočakalo svojo novo preobrazbo. Ko se je – spet na dveh mestih hkrati – pojavila ideja portugalskega modela, smo namesto leve vlade, ki ne obstaja, dobili vlado, ki ni ne manjšinska ne večinska, in stranko, ki ni ne koalicijska ne opozicijska. Takšna stranka soustvarja koalicijsko pogodbo in se postavlja kot njen varuh, a je ne podpiše – podpiše pa protokol, za katerega je težko reči, ali je nad njo ali pod njo; takšna stranka podpre mandatarja, a vlade, kot je videti, ne bi zavrnila tudi v hipotetičnem primeru, če bi Šarec v vlado postavil Akrapoviča in Boscarola – ker je pač podpisala protokol; takšna stranka si izbori status nadopozicije, pa je potem vseeno začudena, da jo parlamentarno-zakonadajna služba vidi drugače; takšna stranka se nato ukvarja s tem, da videz opozicije deklarativno ustvarja, pa v praksi vendarle prostovoljno izstopi iz KNOVS-a in odpre še dodatno mesto za desnico točno tam, kjer je najmanj treba – v komisiji za nadzor javnih financ. To vse skupaj, jasno, ni konec sveta. In če se Levici zdi, da so te šarade boljše od jasne odločitve, tudi prav. Problem bo nastopil v trenutku, ko se bo kdo v levičarski javnosti domislil, da bi vlado kritiziral – in prav zanimivo bo videti, kdo in na kakšen način bo najbolj glasen, ko se bo kritika dotaknila tudi Levice. Takrat bo tudi bolj jasno, kako bo v tem mandatu videti oblast. 

***

Verjetno še nismo pozabili, kaj je zelena politika pomenila v univerzumu vlade Mira Cerarja: pomenila je energetski koncept, ki si je začetek razogljičenja prestavil v leto 2030, pomenila je ekologe, ki so nerazumno težili okrog Magne, pa čeprav je že po imenu šlo za zeleno konotirano »greenfield investicijo«, pomenila je zeleno referenčno državo v srcu Evrope, ki je ministru za javno upravo plačevala potovanja po Ameriki, pomenila je čebeljnak na strehi vlade, zdrav slovenski zajtrk in sobotne sprehode na tržnico, ki jih je Miro Cerar pridno beležil na instagramu. In da ne bo kriv samo Miro Cerar in da ne bo kriv samo SMC – pomenila je tudi Ireno Majcen, ministrico za okolje, ki je v vlado prišla iz kvote Desusa, nenazadnje pa je pomenila tudi SD, stranko, ki ekologijo razume kot čistilno napravo na dimnikih v TEŠ-u.

A glej glej, bi rekli, če bi bili naivni: prav Stranka modernega centra, ki so ji ekologi šli tako silno na živce, si je med štirimi ministrstvi, ki so ji pripadla v novi vladi, izbrala prav ministrstvo za okolje, in glej glej, še več, za kandidata je izbrala okoljskega strokovnjaka, nekdanjega uslužbenca na vladni službi za podnebne spremembe, kar bržkone pomeni, da se je na tem področju odločila za bistveni obrat kurza. A če vklopimo intuicijo, če smo pri svoji sodbi še malo bolj površinski, se pravljica tukaj tudi konča: minister za okolje bo prav tisti Jure Leben, tisti nepogrešljivi in zato dvakrat imenovani državni sekretar, ki je postal obraz projekta Drugi tir in za katerega bi človek stavil, da je bil tudi v tretje imenovan manj zaradi svojih kompetenc kot zaradi kolektivne odločitve stranke SMC, da iz njega še nekaj bo.

Ko se je v sredo pojavil na zaslišanju pred parlamentarnim odborom, je vse skupaj sprva zvenelo čudno obetavno in deklarativno ambiciozno – do trenutka, seveda, ko je objektivnost podnebnih sprememb trčila ob objektivnost proračuna, ko je, skratka, fizikalno trčilo ob fiskalno:

KLIP Jure Leben - DZ

Do Lebna bi lahko bili tudi prizanesljivi. Lahko bi rekli, da poslancem ni želel prodajati praznih obljub in je pač le opozoril, da tudi investicije, ki merijo na dekarbonizacijo, pač stanejo, tako kot vse druge – in da ni le strokovnjak, temveč tudi politični pragmatist, ter da bo prav kot strokovnjak, ki je obenem politični pragmatist, dosegel več, kot bi lahko dosegel vsak, še tako plemenit eko sanjač. A prav s tovrstno prizanesljivostjo bi zgrešili bistvo: vsako tehtanje med fiskalno in fizikalno objektivnostjo, ki prvo nadredi drugi, vsako tovrstno rangiranje, ki bi načeloma še bilo sprejemljivo leta 90, danes ni več le znamenje presežka političnega pragmatizma, temveč, zelo preprosto, znamenje pomanjkanja same strokovnosti. Kdor leta 2018 razogljičenje še razume kot proces, ki se mora podrediti vnaprejšnji danosti proračuna, v celoti zgreši obrat logike, ki ga zahteva problem podnebnih sprememb – obrat, ki ga ne zahtevajo aktivisti, temveč njegovo nujnost razglaša sama mainstream znanost.

Če mainstreamrazumemo v močnem, ozkem pomenu, je mainstream znanost še pred nekaj leti delovala kot tihi, ali bolje, samoutišani, samocenzurirani zaveznik politike postopnega zmanjševanja emisij. Seveda so že pred tem, na robu mainstreama, obstajali posamezniki, ki so opozarjali prav na to samocenzuro, ki je nastopila v prevodu znanosti v okoljske politike – a pravi mainstream je ob resnosti opozoril vedno poskrbel za nujni dodatek, optimistično pomiritev, da časa za začetek ukrepanja vendarle zagotovo še ni zmanjkalo. Mainstream znanost je, drugače rečeno, vedno pazila, da se v njena opozorila ne bi vmešale sledi katastrofizma – za katerega je, razumljivo, verjela, da bi deloval kot čista demotivacija. Katastrofizem je bil, preprosto rečeno, v celoti prepuščen eksplicitnim katastrofistom – tisti liniji domnevno popolnoma norih znanstvenikov, za katere je čas za ukrepanje minil že takrat, ko nas je v Studiu City še razveseljeval Mišo Alkalaj in prodajal teorije, da se planet v resnici ohlaja.

Še enkrat, vse do nedavnega je ozki znanstveni mainstream še ločeval med tistim, kar ve in kar sumi, ter tistim, kar govori v javnosti. Če se je v privatnih krogih, med vrsticami pa tudi v strogo znanstvenih objavah, fokusiral na tisto prihodnost, ki se lahko zgodi, pa je v javnih nastopih, predvsem pa v napotkih politikom, fokus implicitno prestavil na možnost, da se ta prihodnost vendarle ne zgodi – in naj je odstotek še tako majhen, je povsem zadoščal za načeloma absolutno relativizacijo. Če kolektivna psihologija, ki bi zmogla dojeti realnost podnebnih sprememb, še čaka, da jo izumimo, je privatna psihologija njihove negacije izjemno elementarna: če se osredotočimo na verjetnost, da nevarnosti ta hip še ni, bo negacija vedno znova uspela v popolnosti. In kdor bo kot zasebnik verjel, da je legitimno še malo odlašati, bo tudi kot politik verjel, da ravna pravilno, če oblikovanje strategije prehoda na obnovljive vire načrtuje za naslednje leto – da je torej povsem racionalno, da strategija prehoda čaka na trenutek, ko bo, nenazadnje, fiksiran ne le aktualni, temveč tudi že naslednji proračun.

Skratka, že en sam odstotek verjetnosti, da situacija ni tako ekstremno kritična in urgentna, je popolnoma dovolj, da sproži celotno verigo neukrepanja – in prav ta odstotek je tisti, za katerega od nedavnega tudi mainstream podnebna znanost ni več prepričana, da obstaja. Ne trdi, da ga ni, ne pravi, da se moramo predati – pravi zgolj to, da zanj noče in ne more več jamčiti. Ne zato, ker bi preprosto izginil, prej zato, ker se je odrekla verjetnostni logiki in temu, kar ta implicitno označuje: da imamo na voljo alternativo med A in B, med popolno normalnostjo in popolno katastrofo. Popolna katastrofa morda, popolna normalnost – ne več.

Nova alternativa, ki jo zarisuje članek Trajektorije sistema Zemlja v antropocenu, ki je bil objavljen v Proceedings of the National Academy of Sciencesin so ga bolj ali manj ustrezno povzeli v vseh svetovnih medijih, je alternativa med zdrsom sistema Zemlja v novo, sicer stabilno, a za človeštvo praktično neobvladljivo stanje, ter izjemno fragilnim gibanjem po robu, izjemno težavno zasilno stabilizacijo, ki ne bo odpuščala daljših improvizacij, absolutno pa nikakršnega odlašanja. Sistema Zemlja – in to je ves smisel oznake antropocen – ni več mogoče povrniti v staro naravno stanje, v stanje, ki bi nam po nekaj desetletjih fosilnega posta, tudi če se zanj odločimo, omogočilo, da še enkrat ponovimo vajo. 

Varne blazine, skratka, ni več in je v doglednem času tudi več ne bo. In če dojamemo to situacijo, če dojamemo, da ne stane le vsak dodatni odstotek, kot pravi novi okoljski minister, temveč da še mnogo več stane vsako leto, ko z dodatnim odstotkom odlašamo, bomo morda dojeli tudi škodljivost življenja v paralelnem univerzumu, tudi tistem, ki nam je ideološko pri srcu. V trenutku, ko bi morali začeti poslušati znanost, je zadnje, kar si lahko želimo, posiljevanje logike na tistih točkah, kjer je ta še vedno enostavna.

T. T.

FOTO MONOLOG: Dnevna doza levoliberalizma

Glasba: Glass Domain – Shatter Prone, Cabaret Nocturne – Blind Trust