Svemirko: Tunguzija

više manje zauvijek, 2018

Svemirko, ali morda po domače šaljivo rečeno kar Vesoljko, je psevdonim hrvaškega glasbenika in producenta Marka Vukovića, pod katerim je ta lani izdal svoj debitantski album, Vanilija. Izdelek Tunguzija, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov je razširitev načrtovanega istoimenskega EP-ja in neposredno nadaljevanje za zdaj zmagoslavnega kreativnega pohoda tega izvajalca. V letu in pol od izdaje prvenca se je namreč okrog Svemirka zgostilo precej brenčanja, brundanja, šuma in hajpa – nakopičena popularnost pa je tako kulminirala v formacijo razširjenega live benda in vrsto nastopov po območju bivše skupne države, vključno z letošnjim MENT-om, FKK-jem v Kostanjevici na Krki in, kakopak, prihajajočim četrtkovim koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška.

Tunguzija je primer albuma, ob katerem je bolj smiselno kot o glasbi govoriti o tem, kaj sam izvajalec s svojim obstojem predstavlja. Na površinski ravni bi sicer glasbo lahko opisovali – debatirali, kako zveni kot čisti zvočni prevod počasi zahajajočega sonca na njegovi animirani naslovnici. Lahko bi tudi kimali v prid prijetno zvenečim neonskim sintičem, ki se igrivo odbijajo od oklepa ritmičnih vzorcev, ali občudovali, kako se v začetkih komadov iz ozadja, kot da namenoma pogoltnjen za spoliranimi plastmi produkcije, prikrade Svemirkov pridušen, everyday-man, simpatično razcapani boy-next-door vokal. Lahko bi se celo spustili v sobivanje posameznih pesmi in kakšno med njimi posebej pohvalili - na primer igričarsko razigrani groove komada 34,5 ali blago progresivni vtis podaljšanih instrumentalnih pasusov v Zauvijek zen, nedvomno melodičnem in strukturnem vrhuncu celotnega albuma.

Glasba / RŠ intervju

Glasba / RŠ intervju

Svemirko

Emo-macho synthpop guru pred level 7 koncertom v CH0

Žiga Pucelj

 / 21. 9. 2017

A kot omenjeno, bi bilo vse to bolj kot kaj drugega mešanje megle, šarlatanstvo, igra dima in ogledal. Tunguzija je precej monostrukturen album, z ravno prav minimalne variacije v tempu in razpoloženju scenosleda pesmi, da se poslušalec lahko neobremenjeno potopi vanj, ne da bi pomislil, da plošča preskakuje. In poslušalec že ob prvem komadu, Dizajnerica Laura … oziroma … kaj prvem komadu, že ob predhodnem albumu, Vanilija - točno ve, za kaj gre in kaj ga čaka. Ležerno melahholičen synthpop, pozibavajoč se kot palma v vročem vetru, regionalni korelat nedavnega retro indie vala, ki skozi reverb na kitarah in VHS filter v videospotih obuja prav specifičen izvleček osemdesetih. Čez lužo bolj aktiven pred nekaj leti skozi danes že komercialno zaznamovane izvajalce tipa Tame Impala in Mac DeMarco, v našo okolico pa s pričakovano mero lokalne zamude zapakiran v zasedbi Svemirko. A v primerjavi s svojimi sočasnimi angloameriškimi kolegi - s katerimi si delijo vpliv celega novega vala od New Order do Human League – ima Svemirko to unikatno prednost, da mednarodne vzornike nadgradi z bogato regionalno tradicijo. Gre torej za milenijsko nostalgičen indie pop, odišavljen s sladko postaranim vonjem po Videosexih, Ekaterini Veliki, zasedbah Denis in Denis, Max & Intro in še bi lahko naštevali – skratka, popoln recept.

Tako popoln pravzaprav, da ga tisti, ki ga dovolj zvesto uporablja, niti ne potrebuje pretirano individualno osvežiti ali s čimerkoli novim nadgraditi, da bi požel zanimanje tako mladih kot starih. Odgovor, zakaj, je povsem matematičen rezultat enačbe, ki jo dobimo, ko seštejemo zgoraj naštete izvajalce in njim korespondečne glasbene tokove ter povpraševanje po le-teh v aktualnem času in prostoru. Na tem mestu je sicer nujno poudariti, da je za izpolnjevanje dane glasbene niše nedvomno potreben tudi določen nivo šarma, izpiljene produkcije, sposobnosti ustvarjanja nalezljivih kitarskih riffov – skratka tiste splošne umetniške sposobnosti, da primerno skombiniramo, aranžiramo in tudi v živo odigramo zastavljen glasbeni konglomerat. In kljub slogu napisanega Svemirka ne gre odpisati kot kakšnega hladnega preračunljivca – jasno je, da v ustvarjanju takšne glasbe uživa, vsega skupaj ne jemlje preveč resno in temu primeren je tudi pozitiven, odobravajoč odziv publike. Težko bi bilo tudi reči, da svoje vloge ne odigra odlično, a hkrati vseeno poraja vprašanja v slogu kdo je zares boljši? Slikar, ki naslika mojstrovino, ali ponarejevalec, ki je tako dober, da nihče ne opazi razlike?