Petdeset odtenkov rdeče

Petdeset odtenkov rdeče

Oddaja
30. 8. 2018 - 16:00

Prvi del obračuna z vampirsko invazijo v leva gibanja
 / 21. 8. 2018
Prejšnji torek smo v komentarju, naslovljenem z “Kdo je ubil Marka Fisherja”, povzeli nekatere izsledke njegovega eseja “Exiting the Vampire Castle”, v katerem se ukvarja s fenomenom, ki je prežel leva gibanja predvsem v Zahodnem svetu. Če na kratko obnovimo, jedro kritike tega fenomena tiči v izrinjanju razredne problematike iz diskurza in praks levih gibanj ter njeno nadomestitev s problematiko zatiranosti različnih identitetnih skupin. Naslavlja odmik od univerzalističnega nagovarjanja in strukturne, materialistične analize mehanizmov nadvlade in zatiranja ter njuno nadomeščanje z domnevno, a pogosto zgolj navidezno intersekcionalno analizo struktur družbene moči ter buržoazne oblike subjektivitete, ki jih je ta menjava fokusa omogočila.

V anglosaškem svetu in tamkajšnjih gibanjih, ki so predmet Fisherjeve kritike, se ta fenomen v praksi pojavlja kot strogo hierarhiziranje pravice do naslavljanja problematik posameznih identitetnih skupin, namreč v smislu: če si X, ne moreš govoriti o Y problematiki. Pojavlja se kot razmah diskurza, ki temelji na moraliziranju in širjenju občutka krivde ter esencializiranju tistih, ki izražajo nestrinjanje ali se ne obnašajo primerno vzpostavljenemu kodeksu vrednot. Akterjem, ki s tem diskurzom operirajo, pa fenomen skoraj čarobno omogoča prikrivanje lastne, predvsem razredne priviligiranosti. Tragikomičnost teh praks je zlahka mogoče zapaziti denimo v “progresivnih” študentskih gibanjih in organizacijah na kampusih zasebnih univerz v Združenih državah Amerike, kjer je lahko škandalozno že to, da se moški okliče za feminista namesto za podpornika feminizma. Obenem na isti fakulteti pripadniki lokalne alt-right celice poskusijo defenestrirati najbolj radikalno levega profesorja, ki ga v zadnjem trenutku rešijo varnostniki. Primer ni hipotetičen.

Kakor pa smo v prejšnjem komentarju napovedali, bomo opisani fenomen danes poskusili analizirati v kontekstu domorodne leve scene. Verjetno ni brezpredmetno opozoriti na nekoliko drugačen teren dogajanja, slovenska družba je precej manj etnično raznolika kot denimo britanska ali ameriška; dediščina samupravnega socializma, čeprav krhajoča, v smislu javnega šolstva, zdravstva ter pravic žensk kljub vsemu še vzdržuje nekatere norme, ki so v anglosaškem svetu še vedno predmet boja. Da lahko pridemo do izsledkov, analognih situaciji naše levice, se moramo problematike lotiti historično.

Razvoj in zahteve levih gibanj v Jugoslaviji lahko analiziramo skozi dva večja valova, dogajanje okoli maja 1968 ter dogajanje pred razpadom skupne države tekom osemdesetih let. Oba valova sta skušala artikulirati levo kritiko zgodovinskega poskusa vzpostavitve socialistične države, ki je vsaj deklarativno stremela k odpravi razrednih delitev. A tu se večina skupnih točk tudi konča. Upor poleti 68’ je sicer bil uperjen proti jugoslovanskim oblastem, vendar so bile njegove zahteve in očitki zoper oblastnike artikulirani predvsem v smislu neizpolnjenih obljub socialistične ureditve, proti partijskemu elitizmu in še vedno v kontekstu želje po prosperiteti v brezrazredni družbi. “Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče” je kot slogan deloval ravno znotraj vizije družbe, ki je že začela pot v pravo smer, a so jo številne kontradikcije ter kadrovski in ideološki nastavki vojaške strukture, ki je pregnala fašizem, držali nazaj.

V osemdesetih je artikulacija leve kritike slonela že na precej drugačni osnovi. Znotraj levega teoretskega polja je na Zahodu zagon dobival post-marksizem z avtorji, kot sta denimo Ernesto Laclau in Chantall Mouffe, na domačih tleh pa denimo Slavoj Žižek, ki so se v svojem raziskovanju že precej distancirali od naslavljanja vprašanja razredne delitve, vse več pozornosti pa je dobival kulturni boj. V institucionalnem smislu je bila najbolj progresivna in aktivna  sila tega obdobja Zveza Socialistične mladine Slovenije, ki je z nekaterimi mediji, denimo tednikom Mladino in vašim najljubšim radijem, vred odpirala prostor za nova družbena gibanja, od mirovniških, okoljevarstvenih, gibanj za pravice istospolnih, new-agerskih duhovnih gibanj in podobno. Veliko pozornosti so posvetili tudi domnevno transgresivnim kulturnim oblikam, na primer panku, dejavnosti kolektiva Neue Slovenische Kunst, performativnim umetniškim praksam in drugim oblikam kulturne liberalizacije jugoslovanske družbe.

Povsem zgrešeno bi bilo označiti te družbene tokove kot napačne ali kvarne. V kontekstu takratne jugoslovanske družbe so bili tako neizbežni kot nujni, a njihova institucionalizacija, ki se je formalizirala na dvanajstem kongresu ZSMS leta 1986 v Krškem, je v veliki meri potekala tudi na račun postopnega zanemarjanja ekonomskih in razrednih vidikov družbenega boja, ki so bili tako s strani oblasti kot njenih kritikov zreducirani na nivo parol. Odmik od sindikalnih gibanj se je zgodil tudi na institucionalni ravni, kar je nova družbena gibanja še dodatno oddaljilo od praks delavskega boja. Obči procesi dezintegracije skupne države in porast nacionalizmov so potekali paralelno, razpad ter tranzicija v kapitalistično ureditev pa je bila naposled takorekoč neizogibna.

Tranzicija in kadrovski pretok velikega števila članov ZSMS v stranko Liberalne Demokracije Slovenije je za seboj povlekla tudi večino praks, ki so bile vzpostavljene v osemdesetih letih, sedaj pa so bile te rešene ekonomskih okovov samoupravnega socializma. Tranzicijski procesi so, z izjemo sindikalnega gibanja do neke mere, v družbena gibanja vnesli logiko zasebne ekonomske pobude in privatizacije družbene lastnine kot novi normi, znotraj večstrankarskega sistema pa se gibanja niso več čutila poklicana biti boj za oblast, temveč predvsem za legitimacijo s strani vsakokratne oblasti. Kulturni boj je postal praktično edina oblika diferenciacije vladnih strank ob morda stopnji pripravljenosti za popolno ekonomsko liberalizacijo. Tako se denimo levičarstvo Socialnih Demokratov kaže predvsem v tem, da se hodijo kazat na partizanske proslave in “so za rdečo zvezdo”, ob tem pa predsednik njihovega podmladka brez težav retvitne hvalnico Johnu McCainu, ki jo je spisal George Soros. Kaj drugega pa  gre pričakovati od stranke, nastale iz najbolj povprečnih kadrov razpadajoče jugoslovanske partije.

Kaj je narobe z antijanšizmom?
 / 22. 5. 2018
Seveda je do sedaj povedano zgolj groba poenostavitev procesov, ki so pripeljali do današnjega stanja levice v našem prostoru. A vendar naj služi kot prikaz nekih splošnih smernic in prioritet, ki so tako zaradi institucionalne kontinuitete kot dediščine in ideologije obdobja zlate dobe ZSMS in LDS ostale nekakšno normalno stanje. Direktna kontinuiteta teh praks se manifestira predvsem preko medijev, kot je Mladina, think tankov, kot je na primer Alternativna akademija, profiliranih LDS ali SD akademikov ter kulturnih institucij, katerih skrajni domet je organizacija predvolilnih dogodkov, kot je bil Shod proti Sovraštvu pred nekaj meseci.

V tem kontekstu so tudi jasno vidni kulturni vplivi ameriških liberalcev, ki bi vse reševali z ljubeznijo, saj veste: “Love trumps Hate”. Identitetno zborovanje brez primere in tudi brez kakršnekoli moči. Samo, da ni Janeza, tudi manjšinska neoliberalna vlada z neizkušenim premierjem in kadrovsko nočno moro bo okej. Čeprav je jasno, da to, kar bi prinesla vladavina SDS, nikakor ni v interesu velike večine populacije, si je smešno zamišljati, da lahko takšna politika, kot jo predlagajo domači levoliberali, naredi karkoli dolgotrajnega proti njihovemu pohodu na oblast.

Pa, da ne pozabimo na akterje stranke Levica, zaključimo še z zgodbo izpred nekaj let, ko slednja še ni bila združena. V času po prvem preboju v parlament je bil med levičarsko zagretim delom mladih precejšen interes po včlanitvi v Iniciativo za demokratični socializem. Takrat so namreč še obstajali upi, da bo šlo za kaj drugega kot malo bolj rdeč odtenek stranke Socialnih Demokratov. V Facebook skupini, namenjeni komunikaciji med različnimi levimi organizacijami, je prišlo do kritike stališča, ki ga je Matjaž Hanžek, takrat še poslanec, zavzel v Državnem zboru. Ko se je na kritiko odzvala novopečena funkcionarka IDS-a ter, kot je bilo zanjo v navadi, v odzivu vnovič privzela vlogo zagovornice vseh stališč in potez predstavnikov stranke, je v odgovor na svoj zagovor prejela jezno in porogljivo kritiko izpostavljene prakse ter zahtevo po bolj odgovornem postopanju organizacije, za katero smo vsi želeli, da bi postala resna stranka in nova sila na levici. Na kritiko se je odzvala z vzvišenim kritiziranjem tona, v katerem je bila kritika napisana, na samo vsebino odgovora ni bilo. Spletno prepucavanje se je nato še malce nadaljevalo, brez osebnih žalitev. Banalno, mar ne?

Nekaj tednov kasneje smo tisti, ki smo se do dotične funkcionarke kritično izrazili, prejeli zavrnjene včlanitvene izjave z uradnim razlogom blatenja funkcionarjev stranke po socialnih omrežjih. Dotična funkcionarka je pač imela dva prijatelja v tročlanski kadrovski komisiji.

V resnici mora avtor dotični funkcionarki izreči zahvalo, saj mu je bila s tem prikrajšana travma tega, kar se je s stranko Levica zgodilo v času pred in po njeni združitvi. Ta, zdaj že bivša funkcionarka, se danes v medijih pojavlja kot direktorica ljubljanskega feminističnega inštituta. Med komentiranjem izzida volitev na RTV je izjavila: “Ženskam se v politiki očitno odpre prostor šele takrat, ko je izid tekme že jasen. Vseeno pa ne smemo analize zreducirati na golo preštevanje. Pomembno je, kakšno politiko te ženske izvajajo." Še kako resnično.

Nadaljevanje prihodnjič...

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Natan, greva na kavo in se pogovoriva, ne pa da takole govoriš v etru.

Pa ne se bat Natan, polonij v tej kavi bo pobarvan na roza in natresen v obliko srčka.

these comment threads for your alt-right bullshit

Hoes really do need abortions.

V prejšnjem komentarju si napovedal buži kritiko "neoanarhizma", za katerega je ob tvojem jokcanju za časi, ko si še vestno papcal knofke in verjel v predstavniško demokracijo očitno zmanjkalo prostora v tem prispevku. Škoda...

The second libidinal formation is neo-anarchism. By neo-anarchists I definitely do not mean anarchists or syndicalists involved in actual workplace organisation, such as the Solidarity Federation. I mean, rather, those who identify as anarchists but whose involvement in politics extends little beyond student protests and occupations, and commenting on Twitter. Like the denizens of the Vampires’ Castle, neo-anarchists usually come from a petit-bourgeois background, if not from somewhere even more class-privileged.

They are also overwhelmingly young: in their twenties or at most their early thirties, and what informs the neo-anarchist position is a narrow historical horizon. Neo-anarchists have experienced nothing but capitalist realism. By the time the neo-anarchists had come to political consciousness – and many of them have come to political consciousness remarkably recently, given the level of bullish swagger they sometimes display – the Labour Party had become a Blairite shell, implementing neo-liberalism with a small dose of social justice on the side. But the problem with neo-anarchism is that it unthinkingly reflects this historical moment rather than offering any escape from it. It forgets, or perhaps is genuinely unaware of, the Labour Party’s role in nationalising major industries and utilities or founding the National Health Service. Neo-anarchists will assert that ‘parliamentary politics never changed anything’, or the ‘Labour Party was always useless’ while attending protests about the NHS, or retweeting complaints about the dismantling of what remains of the welfare state. There’s a strange implicit rule here: it’s OK to protest against what parliament has done, but it’s not alright to enter into parliament or the mass media to attempt to engineer change from there. Mainstream media is to be disdained, but BBC Question Time is to be watched and moaned about on Twitter. Purism shades into fatalism; better not to be in any way tainted by the corruption of the mainstream, better to uselessly ‘resist’ than to risk getting your hands dirty.

It’s not surprising, then, that so many neo-anarchists come across as depressed. This depression is no doubt reinforced by the anxieties of postgraduate life, since, like the Vampires’ Castle, neo-anarchism has its natural home in universities, and is usually propagated by those studying for postgraduate qualifications, or those who have recently graduated from such study.

Nisem v levici in zato cez par let od tega, ko nisem prisel v levico, se vedno pisem o tem?

Ta RŠ, ki te ne razočara, ampak ti razočaraš samega sebe, ker si nekaj pričakoval od njega. Natan, bolje napisat dva slaba komentarja kot tri. Tole je res trač

"Tole je res trač"

Samo to ni fail avtorja, kajti ljubljanska politična scena je utemeljena na traču, osebnih intrigah in družinskih povezavah. Ko jo poskušaš razumet, moraš vsaj toliko upoštevat te dejavnike kot njeno nekoherentno ideologijo.

Anti-Trump Vegan Feminists shouts "Allahu Akbar" In Germany: https://www.youtube.com/watch?v=pq5vwczXleA

Ne, scena je taka, da nek N.V., ki ni nič manj priviligiran od neimenovane, a prepoznane mlade funkcionarke, po treh letih obuja spomin na neko "krivico"?! To potrjuje dve zadevi: dotičen lik ni v tem času naredil ničesar omembe vrednega in je ostal fiksiran v letu 2014; drugič, submisivnost mladih levičarjev, ki po propadu Levice ostajajo v sferi trolanja in zgornjega pisanja, ker se jim kao "preprečuje politično delovanje". V teh revnih glavah je trač potem res baza.

... so rekli na Lady, na Ona plus, na Nova TV in na RŠ ter mirno nadaljevali z objavljanjem tračev. Zdaj samo še čakamo, da se zgodovinarji druge svetovne zavejo, da se druge svetovne vojne ne analizira ali raziskuje z distanco, ampak se jo bije. Aja, čaki ...

@Oh: legit replika

@Trac ni fail avtorja: mam se en trac - osnovna pravila sklepanja ti manjkajo

Lp

@Oh A si to ti, Slukan?

NATAN $ATAN, mARK fISHER UMRE VSAK DAN DESETKRAT, ČAKAMO TVOJ TEKST! vNEBOvZETJE ZDAJ!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness