Vojko V, Krešo Bengalka

Gala Hala, Ljubljana, 28. 9. 2018

Na fluidni ljubljanski klubski sceni so tematski dogodki in serialke s svojimi specifičnimi, včasih tudi zelo omejujočimi programskimi smernicami pogosto obsojeni na hiter propad ali vsaj nišno pozicijo. Ko so v Gala Hali septembra 2003 s koncertom Koste in prijateljev zagnali serijo raperskih petkov, si je bilo najbrž težko predstavljati, da bomo na istem mestu v podobnem kontekstu beate in stihe konzumirali tudi še 15 let kasneje, a prav vztrajanje pri začrtani alter classic hip hop glasbeni in kulturni filozofiji je ustvarilo zvesto bazo obiskovalcev, ki te evente po vseh teh letih ne glede na lineup spreminja v prijetno sproščene kraje druženja.

Po drugi strani seveda Rapetek ne bi bil, kar danes je, brez odmevnih, prelomnih gostov. Ob svetovno znanih imenih rap glasbe – naj ob tej priložnosti na hitro navržemo le Tha Alkaholics, Lords of the Underground ali pa Mobb Deep – je ves čas močno izražena tudi povezava z ex-Yu rap umetniki, nenazadnje lani z odmevno kombinacijo splitskega tria Dječaci in zagrebške petorke High5. O zapuščini in prihodnost slednje je v luči njene tesne vezanosti na sodobne rapersko/elektronske trende in povezan rok trajanja, za zdaj težko zares soditi, Dječaci pa so bili po drugi strani manj zeitgeistovski in bolj eklektični, a o njih zdaj že govorimo v pretekliku. Težko se je znebiti občutka, da je minula sobota in z njo - vsaj za nekaj časa - poslovilni koncert v intimnem okolju zagrebškega kluba Sax prišel prehitro, v uteho pa so nam lahko solo komadi vseh treh emsijev, ki so izhajali skozi leta in bodo še intenzivneje izhajali v prihodnje, pri čemer se je kot daleč najizrazitejši v minulih mesecih izkazal Vojko V.

Glasba / Tolpa bumov

Vojko V: Vojko

Vojko Vrućina je Bach

Dušan Bulajić

 / 12. 7. 2018

Na krilih aprila izdane debitantske plošče in predvsem odmevnih singlov (ter videov), kot sta Ne može in Pasta Italiana Vojko zadnje mesece vztrajno koncertira po relevantnih in občasno tudi zelo velikih prostorih Balkana, zato smo tudi petkov koncert v Gala Hali gotovo lahko razumeli kot enega izmed hiphoperskih dogodkov leta pri nas. Otvorjen prav z Ne može, ob katerem je publika lepo napolnjenega letnega vrta že v prvi kitici z značilnim nadgrajevanjem Vojkovega rapanja z njegovimi ad-libi nakazala resno pripravljenost in poznavanje, in po eni uri zaključen prav s Pasto Italiano, morda manj globoko, a spretno zastavljeno zabavljaško jedjo, je petkov nastop načeloma res prinesel vse, kar smo od Vojka lahko pričakovali.

Poleg glavnine omenjene plošče Vojko je set zapolnilo še par komadov z njegove že pred leti izdane, podcenjene demo plošče Kuje i laseri, nekje sredi seta smo slišali naprimer še komad Swaguša Vojkove druge zasedbe Kiše metaka ... kar je bilo morda še pomembneje, pa je bila prisotnost peščice hitov Dječacov. Komadi kot so Lovrinac, Punjene Paprike ali pa tudi veseljaška in še v petek vsem bližnja Narodna, torej skladbe, v katerih je Vojkovo komično opevanje vsakdanjega in neglamuroznega najjasneje prepleteno s hrvaškimi in dalmatinskimi specifikami, še vedno skrbijo, da intenziteta nastopa ne pade preveč, čeprav je pri tem Vojko vsaj nekoliko hodil po robu. Poleg Ne može smo že v prvi četrtini koncerta namreč slišali tudi nedavna singla Zovi čovika in Kako to, kar je pomenilo, da so bili tisti, ki so prišli kot fani plošče Vojko – ali pa že v pričakovanju plošč Dvojko in Trojko, v večini koncerta deležni predvsem Vojkovih starejših plati in so s tem morda vse do energičnega bangerja Ceca v Parizu tik pred koncem do neke mere izgubljali zanimanje.

Glasba / RŠ intervju

Vojko V pred nastopom v Ljubljani

Vojko V bo protagonist 15. obletnice Rapetka, kjer kani v petek oder deliti s svojim kolegom Krešom

Jizah DaFunk

 / 28. 9. 2018

Nasploh se Vojko kljub občasno očitni nagnjenosti k popevkarstvu hkrati vedno tudi nekoliko umika od ustrezanja množicam, kar je tudi v petek prišlo do izraza z občasnimi, njemu najbrž kar inherentnimi izrazi rahle nezainteresiranosti, nenazadnje pa je zares globoko izkušnjo oteževala že občasna rahla pridušenost matric, ki jih je Vojkov nastopaški didžej sicer spuščal relativno gladko in povezano, a pri tem tudi ni ustvarjal nikakršne dodane vrednosti. V prenesenem in dobesednem smislu je v ospredje tako res potisnjen Vojko, ki v petek s svojim prilagodljivim flowom ni bil ves čas najnatančnejši, a ima dovolj karizme, da napake ne izstopajo, sploh ker jih slej ko prej v pozabo pahnejo še vrhunsko tehnično izvedeni deli, kakršen je bil zaključek komada Zovi čovika. Poleg tega svoje doda še Vojkovo relativno pogosto soliranje na starinskem microKORGU in občasen zabaven freestyle, kakršen je tudi v petek z omembo Jizaha in Vojkove očitno najljubše slovenske besede, piščanca, dodal učinek pristnosti in aktualnosti.

Ko se je po polnoči dogajanje torej preselilo v dvorano in je Vojka nasledil Krešo Bengalka, njegov splitski kolega, sicer pa manj humorna, a trša, bolj asfaltna verzija raperja, se je večina zdela zadovoljna, če že ne povsem potešena, hkrati pa predvsem pripravljena še na drugo plat sicer neaktivne rap formacije Kiša metaka. Če si je Vojko s svojo intelektualno družbenokritično komiko oboževalce skozi leta pridobil širom žanrskega spektra, se zdi Krešov kredibilni napuh ob (parodičnem in ciničnem) pripovedovanju kriminalnih zgodb namreč manj prodoren in v osnovi namenjen predvsem rap glavam, a še zdaleč ni tako starošolski, kot se večkrat zdi na prvi posluh. V petek je bil tako vsaj v nekem nastopaškem, dramaturškem smislu učinek s konsistentnejšim setom, temelječim na nedavni plošči Split Zoo, z rednim skupinskim citiranjem verzov v prvih vrstah in nenazadnje tudi z večkratnim glasnim skandiranjem Krešo kljub drugačnosti podobno dober kot Vojkov. S komadi kot so El Comandante, Kalašnikov, pa morda v drugi polovici enournega nastopa predvsem bolj prefinjeno družbena Pljačkam turiste in Ovdi, se je zdel dvojni program upravičen in primeren. Krešo je nastop zaključil z nenavadno klubsko poskočnico Namazan u kocki, po njegovih besedah himno, boljšo od himne Hajduka, nato pa nas prepustil slovenski didžej ekipi, ki nas je peljala po ne tako dolgi poti od Kukus Klana do Rihanne in nazaj. Uspešno praznovanje je že naslednji večer v Gala Halo pripeljalo še nastope večine najboljših slovenskih raperjev, hkrati pa nas predvsem navdalo z novo dozo optimizma in zanimanja za prihodnost ene izmed ključnih (subkulturnih) serialk v Ljubljani in širše.