EIGHTBOMB: Daytona Dynamite

Street 13, 2013

Ko sem lani pisala Tolpo bumov za album Customized, sem se rahlo pridušala o majhnosti slovenske rockabilly scene ter se hkrati veselila, da založba Street13 in  Eightbomb s svojim delom veliko pripomorejo k njeni večji aktivnosti. Sicer pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, trije albumi v borih sedmih letih pa bi to že lahko bili. Sploh pri nas, kjer je na alternativni sceni velik uspeh že en sam album. Niti približno pa si nisem takrat predstavljala, da bodo Eightbomb tako pridni, da bomo lahko že samo dobro leto po tem poslušali še en izdelek, njihov že tretji album, Daytona dynamite.

Ko se neki album tako zaleze pod kožo, kot se je meni Customized, je ob poslušanju novega, seveda, vedno prisoten tudi strah pred razočaranjem. Nemogoče je pričakovati od bendov, da so večno enako ustvarjalni ali pa celo vedno bolj. Vsak se prej ali slej utrudi in izpoje, kar se potem pozna na njihovem delu. Na srečo je bil moj strah v primeru Daytona Dynamite odveč. Če je Customized povzročil hud pretres, v pozitivnem smislu, seveda, ga je Daytona Dynamite samo še potenciral.

Trinajst pesmi, izdanih v letu trinajstem pri založbi Street13. Pa naj še kdo reče, da je trinajstica nujno slaba! Daytona dynamite nas popelje čez trinajst nekaterih bolj, nekaterih manj ostrih zavojev in se nam pusti malo nadihati le v počasnejših komadih, kot sta Bastard in Serenade. Ko se z uvodnim komadom Daytona zapeljemo v poslušanje, postanka vse do konca ni. Kompaktna ritem sekcija in igriva kitara nas zapeljeta v svet modernega, energičnega in živahnega rockabillyja, v katerem se prepletajo zgodbe ljubezni – ljubezni do dekleta, do glasbe, prijateljev in avtomobilov. Vse to odpeto z vokalom, ki verze okoli akordov ovija kot žametni pajčolan, pri čemer ga bogato podpira razigrana ekspresivnost solo kitare. Dodatna popestritev pa so še različni efekti, ki pričarajo še bolj avtentičen ambient.

Čeprav so fantje na Daytona dynamite nanizali trinajst odličnih komadov, med katerimi bo vsakdo lahko našel tistega svojega, pa bo širše območje bobničev verjetno prepričala americana serenada, ki tudi nosi tak naslov, Serenade. Eterična, umirjena melodija, v kateri se jim na vokalu pridruži še gostujoča vokalista Nina Cat, vas za trenutek z dirkalne steze v Daytoni popelje čez rdeče površine ameriških puščav, obsijanih z luno. Pojoča gostja je lepa in dobrodošla popestritev, ki kaže na to, da so Eightbomb pripravljeni na eksperimentiranje, ter ustvarja pričakovanje, kam nas bodo popeljali v prihodnje. Toda na to bomo morali počakati do naslednjega albuma.