Lahko bi bilo slapše

Lahko bi bilo slapše

Recenzija izdelka
10. 10. 2018 - 13:00

Avtorica romana Istomesečniki, ki ga moljimo danes, je vsem nam, angažiranim intelektualcem dobro znana. Kot to ponosno strne večina, ki jo v kakršnemkoli kontekstu napove ali z njo  vodi kak prijeten pogovor: Svetlane Slapšak ne gre posebej predstavljati, saj njena angažirana dobrota zagotovo nikomur ni tuja. Zato tega posebej ne bomo izvedli niti mi. Ne zato, ker bi temu kakorkoli oporekali, ampak zaradi poskusa mišljenja njenega angažmaja skozi avtoričin drugi roman.

Ta je svoje izvirno življenje na trgu začel uživati v Beogradu leta 2016. Bil je tudi nagrajen, in sicer z Zlato sončnico, ki jo podeljuje prehrambeno podjetje Vital, prebil pa se je tudi v ožji izbor za Ninovo nagrado in nagrado Meše Selimovića. Naše bralstvo je prevod, za katerega je poskrbela Seta Knop, dobilo letos, izdala ga je Goga. S tem pa je bil izdan tudi izvirni naslov romana - Ravnoteža. Po skupnem dogovoru sta se avtorica in prevajalka odločili za naslov Istomesečniki. Slednji zaradi svojega mitsko vraževernega balkanskega pomena sicer mogoče deluje bolj poetično in privlačno, vendar samega vzdušja in vseh fabulativnih ravni romana enostavno ne zaokroži tako efektivno kot izvirnik. No, poglejmo, zakaj.

Nosilna zgodba se odvija v tipični zgodnji postjugoslovanski atmosferi, pišejo se devetdeseta leta v Beogradu. Izpisuje jo družinsko prijateljski krog humanistično načitanih posameznikov, ki je, glede na nazor avtorice pričakovano, izrazito pacifistično nastrojen. Vsi skupaj poskušajo preživljati tmurno beograjsko bedo, kar jim po načelu “jebi ga, sad smo tu, gde jesmo” bolj ali manj uspeva. Eni bežijo pred pozivom v moríjo sonarodnjakov ali pred heroinsko depresijo, drugi jim to omogočajo, tretji pa v vsem tem kaosu najdejo še voljo za ljubezen. Ne glede na vse sranje, v katerega so vpeti, se še vedno radi ‘zberejo na kupu’.

Povezovalni element njihovega druženja je velikokrat hrana, kar odraža tudi dolgoletno avtoričino antropološko zanimanje. Pri tem ne smemo pozabiti dodatnega pomena izvirnega naslova Ravnoteža, ki v politično-formalno izgubljenem jeziku označuje kolač. Mi bi mu rekli šarkelj. Obroki druženja so skromni, kar pritiče borbi likov za preživetje in splošnemu pomanjkanju na trgu. Še več, ta skromnost obrokov poudarja njihov glavni namen - druženje. Slednje bolj kot samo karakterizacijo likov omogoča prostor in čas za res dobro napisane humorne debate o tem, kako močno v kurcu je politično in vojno stanje na sivem Balkanu. Skozi njih avtorica izrisuje nek mindset, ki bralca ne posiljuje z moraliziranjem, za kar se ji moramo zahvaliti.

Likom je popolnoma jasno, da kljub vsem aktivističnim in revolucionarnim aspiracijam, v katere teoretsko sicer še kar verjamejo, njihova ideologija enostavno ne bo zmagala. To sprijaznjenje ne izpade pasivno in nikakor ne pomeni, da zato ne bi bilo prostora za male revolucije v mikrookolju njihove intime. Če že ne moreš zatreti Miloševića, pač pomagaj prijatelju zbežati v Kanado. Ravno tovrstne male zmage, ki jim bomo rekli kar velike zmage malih revolucij, v romanu vodijo ženske. One so tiste, ki poskrbijo bodisi za begunce in skrivanje moških prijateljev pred mobilizacijo bodisi za pogovor in bližino, ki jo rabi narkoman v vojno pogojeni depresiji. Ona svojemu možu priskrbi prevoz in denar za pobeg v Kanado, kjer bo brez vojne oprave končno lahko gej.

In tukaj tiči ta slavni označevalec, feminizem. Moški, ki s pobijanjem niso želeli zadovoljiti neke abstraktne ideje ali pa so enostavno hoteli nadaljevati z življenjem, so odvisni od poguma in angažmaja žensk v njihovi bližini. Njihovo življenje je dejansko pogojeno z borbenostjo žensk, ki ne glede na izločitev iz javne sfere in svoje mesto v kuhinji upravičeno zasedejo piedestal rešiteljic. Pri tem moška populacija mogoče res izpade precej mevžasto, vendar avtorica s tem naslavlja dokaj zanimivo idejo.

Namreč, ko v tovrstnih dezerterskih okoliščinah pride do razpada moške integritete, je potreba po tako družbenem kot tudi osebnem angažmaju ženske po eni strani dejansko posledica patriarhata. Seveda mu to obenem omogoča tudi obstoj. Po drugi strani pa je jasna opredelitev ženske v družbeno specifični situaciji, v kateri so moški enostavno zgubljeni. Slapšak tako ženskih likov ne pošlje na okrogle mize, kjer na mizo ponosno dvignejo svojo neobrito nogo in kričijo nek svoj populističen in banalen prav, ampak feminizem upoveduje pod realnimi pogoji konteksta družbe tistega časa.

Poleg fabule, ki potrjuje ženske kot stebre družbe, se v romanu hkrati odvijata še dva romana oziroma dve zgodbi, pastiš in parodija. Glavni lik - Milica - se naskrivaj preživlja s pretipkavanjem teksta pomembnega srbskega nacionalnega pisatelja, za katerega se hitro izkaže, da gre za Dobrico Ćosića. Prepis je vključen v roman kot parodiranje realističnega sloga tega velikana. Na vsakih nekaj deset strani avtorica bralcu malo zamori s smešenjem pisca, s čigar teksti se je tudi sama filološko ukvarjala.

Bolj kot kritika dolgočasnega sloga ti vložki delujejo kot čiščenje osebnih frustracij avtorice, prav tako pa jih je tudi količinsko preveč. Milica ta vir preživljanja, ki se ji očitno gnusi, kompenzira s postmodernističnim pisanjem viktorijanskega pastiša sester Brontë. Pri tem ji vestno pomaga prijateljica Dara, ki ji konstantno daje napotke, kako pisati. Bolj natančno, svetuje ji, kako emancipirati žensko v pripovedi. Feministična prizadevanja so torej več kot opazna tudi v teh dveh zgodbah. Slapšak Ćosićev slog parodira s poudarjanjem šovinističnega moškega jezika, pastišni hommage prej omenjenim sestram pa skozi pogosta naslavljanja na bralko izpostavlja osvobajanje ženske nižjega sloja izpod moških pričakovanj.

Če je avtorica uspešno ulovila in izpisala tako notranje kot zunanje ravnotežje med mikro zgodbami osrednjih likov romana ter specifiko makro okolja, v katerega so ti vpeti, ji je to z vložki drugih dveh zgodb uspelo malo slabše. Ob njihovem branju težko sočustvujemo z Milico ali celo z avtorico, saj tako pastiš kot parodija izpadeta odvečni. Raje se odločimo, da ju mogoče vseeno ne bi pozorno prebrali in nekako hitro listamo, dokler se ne vrnemo nazaj v beograjska stanovanja, kjer borke rešujejo male svetove.

Feminizem, ki ga dokumentira in izpostavlja avtorica, smo že pozdravili in pohvalili. Pohvaliti ga je hotel tudi avtor spremne besede Dušan Jovanović, a je pri tem storil ravno nasprotno. Istomesečniki se promovirajo tudi z njegovimi besedami: “Aktivistični feminizem Svetlane Slapšak me je pripravil do tega, da sem prvič v svojem odraslem življenju resno meditiral o ženski kot o večvrednem spolu homo sapiensa [...] Do pred kratkim sem se namreč imel za klasičnega mačota, a zdaj sem definitivno na drugi strani.”

Dragi Jovanović, to je samo cringe. Žalostno, da se roman promovira s takšnim pokroviteljstvom, ki žensko postavlja na neko drugo stran, ko pa ta v resnici briše riti ravno na njegovi ‘mačo’ strani. Neodvisno od teh bedarij pa lahko zaključimo, da je Svetlana Slapšak napisala roman, ki potrjuje, da še vedno vztraja pri feminizmu, družbenem aktivizmu in vseh ostalih izmih, ki pritičejo titulam leve intelektualne scene.  

Napisala vajenka Valentina.

 
Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

1. Dobrica Čosić ni pomemben nacionalni pisatelj, ampak neke vrste srbski Goebbels.

 

2. Glavna junakinja je Dora, ne Dara.

 

3. To ni prvi roman Svetlane Slapšak.

 

4. Roman ni prejel nagrade Mirko Kovač.

 

5. Naslov članka je mejno nacionalističen, zagotovo pa vsaj popolnoma neobčutljiv ("piši kao što govoriš" fora), glede na to, da je Slapšak tarča nacionalističnega preganjanja

6. Nepodpisana vajenka je nesmiselno pokroviteljska do nekoga, ki ima doktorat in se je boril z najbolj zloveščini potezami totalitarizma in zaradi tega pretrpel policijski pregon težje sorte ter odpuščanje 

preveč pokroviteljski ton za tako površno pisanje in očitno površno branje, s katerim se avtorica še pohvali "Raje se odločimo, da ju mogoče vseeno ne bi pozorno prebrali in nekako hitro listamo,"

Da ne bo pomote, ne želim napadat vajenke, gre za strukturne probleme (še vedno pomembnega) medija, h katerm smo prispevali tudi nekateri dlje časa prisotni avtorji. Pač malo je treba pazit.

Hvala za faktične popravke, smo vnesli in se opravičujemo, bomo bolj pazili.

Mnenjske opazke so debatljive, zavračamo pa vsakršno nacionalističnost. Na strani članka, ne Dobrice.

 

Kako pa je z dogajanjem na teh debatah (kjer disidenti pretresajo politično stanje)? Zanima me, ali so prisitne ali ne. Od tega zavisi, ali si knjigo velja sposoditi ...Hvala.

*pristne

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness