Tečkárjenje

Tečkárjenje

Oddaja
10. 10. 2018 - 10:15

ALI KAKO JE SLOVENISTKI ZAMIKAL VANDALIZEM PO ŠMARTINKI

To je uvod. To je dolgovezenje. To je pojasnilo. To je prva edicija oddaje Kikokerdáče. To je ‘all over the place’ razmislek. To je ta občutek, da se moraš pojasniti, napovedati in umestiti, da te kdo ne vtakne na napačen konec. To je upravičevanje. To je kup besed. Za skidat. Ctrl + Alt + Delete.

Ves čas sva na preži. Ko prebirava reklamne panoje, ko sediva v lokalu in naročava z jedilnika, ko spremljava PowerPoint predstavitve kolegov, ko gledava večerna poročila, ko dobiva vabilo na poroko, ko dobiva mail ... In potem debatirava, negodujeva, se naslajava in odkimavava v konfiguraciji telesa, ki sporoča »joj, nimate pojma, ljudje«, intenzivno se odzivava na dejstvo, da so rodilniku ponovno spustili ignor, včasih vzameva rdeč kuli in se lotiva menija – ni presledkov pri zapisu datuma, premalo vejic, enkrat so, drugič jih ni, razne zatipkanine, levostična tropičja … Vse naju moti. Imava načrt. V kratkem bova vse pravopisne napake na plakatih po Šmartinki popravili. Na glavo si bova nataknili najlonke, povabili še kakšno slovenistko in morda celo prideva v rubriko Bizarno v Slovenskih novicah. To bo prodor v medije. Revolucija!

S stanovsko kolegico slovenistko sva bili še čisto sveži. Tako v Ljubljani (Šmartinka je bila ena izmed redkih poznanih ulic) kot na ljubljanskem Oddelku za slovenistiko. Ja, slovenistiko, za tiste cca. 30 + zato tale citatni disklejmr: »Senat Filozofske fakultete je junija 2002 sprejel sklep o razdružitvi Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Od oktobra 2002 dalje bomo imeli dva oddelka: Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slovanske jezike in književnosti« (iz Razmerje med slavistiko in slovenistiko na ljubljanskem primeru, Miran Hladnik). Slovenistki in ne slavistki! Tisti, od katerih se bo nekoč pričakovalo, da obvladata jezik.

obvládati (SSKJ, druga izdaja):
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa
3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost
4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo

A ste jih slišali? Mail, meni, ignor, disklejmr. Ste. Namenoma so tam, zato da bo razmislek, ki sledi, še bolj ilustrativen. Namreč – slovenistki sta po treh letih na oddelku in prodoru v slovenistični milje prišli do naslednjega spoznanja: za to, da na glas poveš, da si slovenistka, moraš imeti pogum. Imeti pogum!

Stvar je v tem, da v trenutku, ko razkriješ, da obvladaš slovenski jezik v prvem pomenu slovarskega gesla tega glagola, da si torej jezikovno bolj kompetenten od povprečnega govorca, ljudje pričakujejo enciklopedijo na dveh nogáh – jezikovnega arbitra – in spoznanju navadno po moji izkušnji sledita dva scenarija – ali sogovorec_ka začne pozorno poslušati, kako in s čim se izražaš in se tudi on_a pohijeni, poleg tega pa se še sam_a brzda in nadzoruje, da se lepo izraža, ali pa ti zastavi vprašanje in iz rokava vrže jezikovno dilemo, ki jo moraš ti-zdaj-tukaj na licu mesta razrešit. »To bi pa ja morala vedet', pa si ja slovenistka!« Hja. (dolg izdih) Pa ti? Veš mogoče, kje se nahaja Zalog pod Sveto Trojico, geograf iz Šmartnega pri Litiji? To so ta velika pričakovanja.

Grafična oblikovalka na plakatu vidi slabe poravnave besedila, frizer slabo postriženo pričesko, televizijski režiser dvojni rez, slovenistka napačno rabo rodilnika. »Kako to, da tega ljudje ne dojamejo! Kako to, da še vedno delajo stvari narobe, če so pa tako očitno napačne, da bi se jih dalo z malo truda popravit!« Če si v nečem pač stručko, bo tvoje zaznavanje sveta intenzivirano na način, da boš opazil pomanjkljivosti, napake, skropucala na področju, ki ga obvladaš. Ampak z leti človek spozna (joj, kako visokoleteč začetek povedi), da je pravzaprav en velik plus to, da nismo vsi za vse. Delitev in specializacija dela pa to. Bi pa rekla, in govorim kot (skoraj) diplomirana slovenistka, da je velika verjetnost, da sčasoma prenehaš biti hiperreakcionaren in se ti nadvse resna ideja o vandaliziranju Šmartinke zdi vredna nostalgičnega nasmihanja in spominjanja na one čase. Ko te dobijo nepripravljenega, ko te vprašajo, ali se npr. Š/šmartinka piše z veliko ali malo začetnico, pa si a) pripravljen_a na ‘govoriti v prazno’ (»dobro vprašanje, stvar je relativna in odvisna od …«) ali se (in to je najbrž najbolj pametno) odločiš za suvereno priznanje nepodkovanosti in obljubiš vpogled v ustrezen jezikovni priročnik, spotoma pa še prideneš hipotetičen odgovor, da imaš morda v prihodnosti zagotovljen 'sej sem ti rekla' moment (»lej, točno za ta primer bi se morala pozanimati, je pa res, da se bolj nagibam k temu, da … Res zanimivo vprašanje!«).

No, že res, da v zgornjih odstavkih malce pretiravam, a nisem daleč od običajnega poteka dogodkov. In če se vrnem k izrazom, kot je npr. »disklejmer« – ta iz slovenistkinih ust zveni kot greh, sama to še posebej čuti in se izrazu in njemu podobnim izogne, ko govori z veljaki, avtoritetami iz stroke. Ja, kdo pa ga bo pravilno nucal, če ne mi! Nucal!

Jezikoslovka ima občasno pač problem s tem, da je predmet njenega opazovanja in preučevanja jezik, njena naloga je torej ukvarjanje z orodjem, ki ga brezpogojno uporabljamo vsi, vsak dan, kjerkoli. In Kopitarjeve čevlje najprej opaziš.

Jezik je tudi predmet redakcije in obvladovanja v četrtem pomenu glagola obvladati – gospodovanja jeziku. Tako se nam zastavi večno in veliko vprašanje, ob katerem se odgovori jezikoslovcev pogosto precej razhajajo: vprašanje pristojnosti in vloge predvsem pa legitimnosti jezikovnega arbitra oz. jezikovne avtoritete. Kakšna je vloga jezikovne skupnosti, kako in iz česa se vzpostavlja jezikovna norma. Preprosto rečeno: kdo naj sodi jeziku in jezik? Vsi, vsak dan, kjerkoli?

In že smo tam. Prej ali slej bi ga omenili, ta uvodna poved v njegovo ime pa je tu zgolj in zato, ker ga želim predstaviti tako, kot so ga nam v predavalnici največkrat: »Veste, on je resda naredil ogromno, njegova akademska zapuščina je neverjetno obsežna,« in zavidljiva (khm) »in dragocena, vselej pa se je velikokrat motil in bil do jezika prevečkrat tudi grob in nasilen, sicer precej strog človek.« Ime Jože Toporišič je vselej postalo nabiralnik za vse bojevnike proti purističnim izpadom, za vse borce proti pogromom nad jezikom, za vse slabo ... za vse. Za vse je kriv Toporišič!

Kljub temu da mi je lektor odsvetoval naslednja dva odstavka, češ, da sem čisto odplavala in dolgovezim, »pomisli vendar na rdečo nit«, si bom dovolila tole skrenitev, da razbijem in vzpostavim kakšen mit. Kriv je Toporišič!

Prof. Miran Hladnik se mu je nekoč takole postavil v bran: »Ker Toporišič tudi nima nič pri izumu simpatičnega slengizma zgoščenka za sinonimno cedejko oziroma kompaktnico, pa se vendar bruha nanj ogenj in žveplo, kjer je le mogoče /…/, imeti ga moramo za nekakšno simbolno žrtev ljudi, ki jim je skupno spoznanje, da jih slovenščina in slovenstvo zoprno ovirata pri uveljavljanju.«

Po drugi strani pa v zbirki kratkih razmislekov o raznovrstnih jezikovnih pojavih Marka Stabeja Naj gre za jezik, beremo o razsajanju neslane šale na račun Toporišičevega priročnika za tujce iz leta 1969 Zakaj ne po slovensko?, češ da naslova ne gre brati z vprašajem, ampak s piko in s poudarkom na ne. Torej: »Zakaj NE slovensko«. Knjiga naj bi bila bolj zbirka dokazov, zakaj se je s slovenščino težavno spopadati, ta namreč »povprečnega uporabnika nejezikoslovca naravnost prestraši s svojo slovnično sistematiko, tematiko in metodiko«. Kanček resnice je najbrž tudi v tej šali.

Pa vendar to ni mesto, na katerem bi si želeli ugotavljati, kdo je zares bil Jože Toporišič, je pa ta bitka okoli njegovega doprinosa v slovenski jezikoslovni vedi vselej pokazatelj tega, da smo tam zunaj dvoji: so tisti, ki jih skrbi za prihodnost slovenskega jezika in sem ter tja postavijo kakšno Facebook skupino tipa Skupina za ohranjanje rodilnika in dvojine, Društvo za promocijo uporabe rodilnika pri zanikanju ter ženske dvojine, Društvo Alp, piva in rodilnika itn., potem pa so tu še tisti, ki so v odnosu do jezika liberalnejši in ne vidijo potrebe po tem, da bi na silo posegali v rabo z opozarjanjem na nedoslednosti. Se pravi: obstajajo snobovske tečke in vsi ostali, če sem nekoliko pristranska.

Pa če se malce zataknemo pri omenjenih Facebook skupinah – vselej gre za relevanten prostor opazovanja, s katerimi jezikovnimi problemi se zganja največ panike – pa poskrolajmo po skupinah z največ sledilci. Res visoko kotira Skupina za ohranjanje rodilnika pri zanikanju (8.121 sledilcev), isti moderator je ustanovil tudi Skupino za ohranjanje dvojine (2.371 sledilcev) in prav tule bomo vstavili Tečko št. 1 v vsej njegovi surovosti in glemu:

"jaz takele tezke pizdarije VEDNO popravim na licu mesta (se pravi, da imam s sabo flomaster), nakar se nakurim kakega marketingarja, seveda konstruktivno, in ce ga seveda najdem; pomaga pa NIC; ker je folk po-be-bav-.ljen ..."

Sodeč po lajkalkah opazimo, da so med sledilci tudi kolegice iz naravoslovnih strok, zaskrbljenost ima torej širok doseg, bi bil eden izmed možnih 'na prvo žogo' sklepov. Tu bi lahko zašli v debato o tem, katere objave so efektivnejše od drugih in zakaj. Skupina z 8.756 sledilci, imenovana Slovenščina (Slovenian Language), ima namreč le nekaj objav, bila pa je prva izmed njih »keči« zastavljena in gre takole: »Dokler bo ljubezen, bo dvojina!« In ravno naša ljuba dvojina je nadreprezentirana v Skupini za ohranjanje rodilnika in dvojine, kjer najdemo največ tečk.

Tečka št. 2:

"Moji otroci iz jadralnega kluba so nardil profil na Instagramu... Okej. Pogledam slike, pogledam story. Skor me je kap. Kaj je z dvojino?????? Sploh se ne zavedajo, kaj jih caka naslednji vikend po treningu. Sigurno ne brezskrbno druzenje. Ampak pogovarjanje o uporabi dvojine. 2 meseca nazaj so ze dojeli razlocevanje ENAKO in ISTO. Sram me je"

Tečka št. 3:

»Jaz sem zelo zadovoljen z ohranjanjem dvojine v slovenskem jeziku. Taksnih skupin bi moglo biti vec /…/ Odkar sem nasel to skupino, se je kvaliteta mojega zivljenja izboljsala trikratno. Mislim, da bi ljudje mogli uporabljati tudi visok namesto velik, nizek namesto majhen, se posebej v Gorenjskem podrocju. Se opravicujem za besedilo brez sumnikov, jaz sem namrec mobilni uporabnik. Odlicno je tudi da tu upotabljamo vejice. Tudi to je napaka Slovencev, ki jo vsi pogosto delamo. Tudi rodilnik moramo ohraniti. Rad imam vse, za kar se ta, tocno dolocena skupina zavzema in poskusa ohraniti. Vse to so uporabljali ze nasi slovenski predniki, ceprav so nove besede vedno dobrodosle v tem jeziku, saj se vendar mora razviti in prilagoditi novi dobi v tem svetu, v katerem vodilne sile uporabljajo ne le anglescno vendar tudi kitajscino. Jezik nas vse povezuje kot narod in mislim, da v soli, tako osnovni kot srednji, ni dovolj slovenscine, da bi jo vendar ohranili in preziveli v tej hitro se spreminjajoci druzbi. Ce tega jezika in posebnih jezikovnih oblik ne ohranimo in ta jezik zamre, bo na svetu se en jezik manj. Na svetu je veliko jezikov in vsak dan vsaj en jezik na tem svetu izgubi jezikovno obliko ali kar cel zamre. S to mislijo se poslavljam od vas. Upam, da ste to objavo pozorno prebrali in sem vam posredoval nekaj, o cemer boste lahko razmisljali med svojem prostem casu ali med prebiranjem knjige z prelepo slovenscino ali prelepim prevodom iz drugega jezika v slovenscino.«

Tečka Gal se je takole odzval na zapis Tečke 3:

Tecka 3 »tudi na mobilnih napravah so šumniki.«

Lepo je biti tečka. In zdaj mi je na misel prišla še ena anekdota (tale tekst je ena sama velika anekdota). Spomnim se, da nam je nekoč profesor angleščine v srednji šoli pripovedoval, da se mu zdi, da smo Slovenci in Slovenke ob branju knjig vselej pripravljeni, da se potrepljamo po rami, ker smo našli zatipkanino ali npr. mesto, na katerem bi morala biti vejica. Takrat sem se poistovetila s temi neskuliranci. In poglejte, kje sem zdaj! Ah, lepo je biti tečka. Ti, jaz, mi, vsi smo mal’ tečka.

Zadihajmo. Čehoslovak Pavêl Sedláčeka, komad Tečka, z albuma Tečka, iz leta 1966.

Še vedno poslušate Radio Študent na 89,3 MHz in se nahajate v oddaji Kikokerdáče, jutranji rubriki o slovenski jezikoslovni vedi, o jeziku.

Malo za šalo, malo za kvaziskrb: Znanec, ki lajka Facebook objave Štajerske varde, je nekoč napisal 'slovenščina' kar z veliko začetnico, pa se nisem uspela zadržati, da ne bi vanj podrezala z vprašanjem, zakaj to počne, kljub temu, da je bilo odgovor mogoče slutiti. Odgovoril mi je, da »iz spoštovanja do slovenskega jezika«, in jaz sem mu butnila nazaj: »Ampak s tem kršiš slovenski pravopis!«. Samo takrat se je strinjal z menoj. Pravopis je vselej pravopis!

Pojasnilo tega znanca je še en dokaz za to, da so jezikovne izbire povedne oz. da ima jezik poleg sporazumevalne funkcije tudi simbolno oz. identifikacijsko vlogo. Če bo slovenistka uporabila podčrtaj pri navedbi dveh možnih oblik samostalnika, če bo znanec pisal besedo slovenščina z veliko, če bo pisec v besedilu uporabil ‘zgoščenko’, bodo s tem vselej posredovali tudi informacijo o razmerju do povedanega, če naletijo na informiranega bralca_ko. Oprezno uho je strupeno. In preobleči misli, možganščino, če si sposodim izraz Stevena Pinkerja, v besede, je umetnost. To so jezikovne izbire, ki jim bomo namenili prostor v prihodnjih edicijah oddaje Kikokerdáče.

Končajmo. Vandaliziranju Šmartinke se samo še blago nasmiham. Ob prenaprezanju pri izogibanju anglizmov, ki ga gre opaziti pri sogovorcih_kah, si požvižgavam. Ob lovljenju jezikoslovcev na napakah, priznam, še vedno uživam in se trepljam po rami, sem tečka, a s to razliko, da zdaj še bolj štekam, koliko napora včasih terja tako zelo čislana neoporečnost.

In to naj postane parola, če še ni: najprej raba, potem norma. Jezik solidno obvladamo vsi, le redki pa ga obvladújejo. Nežno z njim! Kajti jezik nucamo, kot ga pač nucamo. In s »kako« tudi sporočamo. Govorci_ke smo do neke mere že predvidljivi, ne gre pa z gotovostjo napovedati, kako se bodo določene jezikovne izbire v družbi ustalile. Bodo Rohingejci ali Rohingi? Kako bomo imenovali prebivalce in državo eSvazi? Jezik naj se najprej zgodi, potem pa ga obvladljívo obvladújmo. Brez revolucij in vandalizma.

In? Je manjkala kakšna vejica, kako je z rodilnikom zdaj, ko veste, da sem slovenistka? Ta uvodna edicija oddaje Kikokerdáče je bil lahkoten, nepretresljiv začetek. Obljubimo, da se v prihodnje zresnimo. Se slišimo naslednjič!

Spisala Tečka. Tehniciral Blaž. Brala Miha in Ajda.

 

*******************
KIKOKERDÁČE je jutranja rubrika, KI se namenja brkljati po (vedno) aktualnih področjih slovenske jezikoslovne vede. KO pride na vrsto ena izmed mesečnih sred, se znajdemo v etru Radia Študent. KER smo ugotovili, da na 89,3 MHz vselej nimamo ustreznega prostora za tovrstne vsebine. DA bi se teh tem lahko kompetentno lotevali, bomo občasno povabili tudi gosta_jo, sicer pa se jezikovnih dilem in različnih tem lotevali nesistematično – vse je in bo vedno domena trenutnega navdiha. ČE boste imeli kakšno dilemo tudi vi, nam jo le naprtite v komentatorsko polje.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

“Že sredi 19. stoletja pa je elkanje dobilo močnega zaveznika v slovenskem meščanstvu. Kljub vztrajnim prizadevanjem Stanislava Škrabca se je proti koncu stoletja v tako imenovani »boljši« družbi še bolj utrdilo mnenje, da je izgovarjava s trdim l (npr. [bravec]) vulgarna in da je olikan samo izgovor s srednjim l ([bralec]). Te tendence so bile tako vplivne, da je bilo elkanje vključeno tudi v šesto izdajo slovnice Antona Janežiča. Šele leta 1899 je Fran Levec pod Škrabčevim vplivom v svojem pravopisu, ki je bil tudi uradno potrjen šolski priročnik, sprejel ukrepe, s katerimi je želel zajeziti naraščajoče elkanje: sprejel je zapis bravec, ki bi že v pisavi opozarjal na ustrezno izreko. Polemike, ki jih je sprožil s tem, so burile duhove vse do izbruha prve svetovne vojne in še dlje. Tako tudi naslednji normativni priročnik, slovnica Antona Breznika, v prvih dveh izdajah dopušča oba izgovora. Stanje se je ohranjalo vse do leta 1922, ko je bilo elkanje – kljub odločnemu nasprotovanju meščanstva in starejšega prebivalstva – s šolsko uredbo odpravljeno in proglašeno za nenaravno, neresnično umetničenje jezika, ki je temeljilo na želji po izkazovanju višjega družbenega položaja.” Vir: http://slogovni.slovenscina.eu/

Ob poslušanju oddaje in simultanem vedoželjnem surfanju po spletu, me je prešinila sledeča dilema, ki si jo avtorici drznem naprtovati v tem "trenotku", nezaslišano pozni uri navkljub:

je avtoričino dosledno elkanje v oddaji premišljena ali povsem naključna poteza?

Aaaah, da je oprezno uho strupeno? Menda je Cankar nekoč dejal: "Uho je edini kritik." Po besedah prof. dr. Mojce Smolej vsaj, ki pa se ji zdi tudi elkanje vsaj toliko aktualno kot Cankar. Če se ne motim, še posebej na vašem ljubljanskem Oddelku za slovenistiko, ki stoji že od oktobra 2002 dalje. A pustimo to. Že vnaprej hvala za odgovor.

AMG!

Avtorica bi se morala zavesto potruditi, da bi se izognila elkanju. Je pa citirani odstavek vsekakor dobra iztočnica za debato o tem, kako se lahko pri odločanju, kaj se bo predpisalo in razglasilo za normo, zatakne ob upoštevanju najprej dejanske rabe in v nadaljevanju družbenega konteksta, v katerem se normodajalec nahaja. Kako se skozi jezikovne priročnike, kot so slovnice, pravopisi in slovarji, kažejo tendence časa, v katerem so nastajali, in avtorjeve preference, je tudi ena izmed tem, ki se je nameravamo lotiti. Malo smo o tem že pisali tule.

Morda še to (ni zares čisto povezavo, je pa reklama za naprej) – trenutno je npr. aktualno vprašanje kračin. Jo je smiselno ohranjati, če v praksi govorci_ke ne ločijo zares med npr. škràt ali škrát; lèv in lêv (v pomenu zveri) ... Zgodovinsko je kračino mogoče zagovarjati in jo pojasniti. Pa vendar se zdi, da se v rabi ne izkazuje. In še citat:

"Razlikovanje naglašenih samoglasnikov na osnovi trajanja – med dolgimi in kratkimi – je v slovenskih kodifikacijskih priročnikih uveljavljeno in utemeljeno (kračina načeloma na zadnjem zlogu). V realnem govoru pa se to v minimalnih parih (in v nevtralnem stavčnem položaju) vsaj pri govorcih, ki govorijo z jakostnim naglasom, ni potrdilo, čeprav so bili merjeni samoglasniki govorcev, ki naj bi to obvladali. Tako lahko povzamemo, da v slovenskem knjižnem jeziku zanesljivo ločimo samoglasnike predvsem na osnovi fonemskih značilnosti in naglašenosti, na osnovi trajanja pa ne oz. bistveno manj, če je razlika med kratkimi in dolgimi manj kot 1 : 2 (torej ima dolžina podobno fonetično značilnost kot v Češčini; prim. Palková 1997: 179)."
(Hotimir Tivadar, vir).
Kaj bomo z njim? Iztočnica za naslednjič!

Hvala za posluh in vprašanje.
Upam, da sem vsaj delno odgovorila.

Kračine so mi že od nekdaj zanimiva uganka, sploh razlikovanje naglašenih samoglasnikov na osnovi trajanja v navezavi z različnimi dialekti. Če si pravilno predstavljam, mesto in trajanje naglasa daje vsakemu narečju tisti značilen slušni vtis. Se sprašujem, če je možno, da govorci z različnih govornih področij določenih specifik ne morejo slišati, ali pa ravno obratno - da jih lahko le oni (v sosednji vasi pa je zgodba morda že spet drugačna) ... In potem sledi vprašanje zvajanja vseh teh različnih jezikov na skupni, knjižni imenovalec ... Pa kako se sploh natančno ugotovi razliko med kratkimi in dolgimi glasovi? Kako lahko npr. objektivno izmerimo razmerje 1 : 2? Takšnih in drugačnih vprašanj seveda nikoli ne zmanjka ... Hvala za odziv, se veselim naslednje oddaje!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness