SUN KIL MOON

SUN KIL MOON

Oddaja
19. 10. 2018 - 14:30

CUK Kino Šiška, Ljubljana, 17. 10. 2018
* foto:  Kaja Brezočnik/CUK Kino Šiška

 

Domače loge je končno obiskal Mark Kozelek alias Sun Kil Moon, kultni ameriški kantavtor, ki je v devetdesetih vzniknil s skupino Red House Painters. Z njo si je že v časih hrupnih rokerskih snovanj v punk rocku in tedaj prevladujočemu grungeu v polju neodvisne scene, ki je v nekaterih segmentih že prešla v sredinsko strujo, izoblikoval kultni status, pa čeprav so Red House Painters snovali tiho, čuječno, na sledi folka bazirano izpovedno glasbo, ki je v sredici koreninila v punk rock miljeju. Ta kultni status je ohranil tudi na samostojni poti, bodisi pod lastnim imenom ali v številnih reinkarnacijah zasedbe Sun Kil Moon. Pravzaprav med njima lahko postavimo kar enačaj, sploh v zadnjih letih, ko je njegova kariera doživela vzpon z izdajo plošče Benji, na kateri je prvič predstavil svoj novi narativni slog, s katerim je razčlenil običajno kantavtorsko formo pesmi in jo prestavil v polje narativnih petih in govorjenih besed. S to ploščo je stopil iz kultne sfere v prvi plan sodobnega, danes že povsem predrugačenega neodvisnega rocka in tam ostaja, ne glede na dejstvo, da se je ob njegovih številnih izdajah in sodelovanjih v zadnjih letih morda na prvo uho že izpel. Ali bolje rečeno, že izpovedal. Po lastnih besedah je v karieri izdal že 63 plošč, na koncertu pa je napovedal tudi že nekaj novih.

Njegova gostobesedna narativa, v kateri meandrira med govorjeno besedo, rimanjem, prostim verzom, petjem ter vmesji med vsem tem, in ki je največkrat ujeta v otožne kitarske zvene in pridušene ritmične udarce, je neizprosna v svojem drncu zgodb, spominov, asociacij, komentarjev, digresij in prečenju časovnih niti. S tem se je tudi forma pesmi raztegnila do skrajnosti in se pravzaprav umaknila v ozadje zahtevam deroče narative, pripovedovalstva. Tam ostaja, kot spremljajoči zven, ki v spregi z glasom, še posebej takrat, ko ta zapoje, zdrsne v polje skrajno emotivnega naboja, ki občasno vznika iz prevladujočega polja melanholije. Vanj nas je Kozelek objemal celi dve uri in pol, kar ne čudi ob dolžini skladb z njegovih zadnjih plošč. Središče je tako pripadalo pesmim z zadnje njegove izdaje, poimenovane preprosto Mark Kozelek, kar je povsem primerno ime za njegovo ustvarjanje nasploh, saj pred nas postavlja razmetane dnevniške zapise, opažanja in lasten tok misli ter občutij, skozi katere vznika Mark Kozelek kot protagonist in subjekt lastnih pesmi, utelešen v besedah in otožnem zvenu. Ta je na koncertu prevladoval, umanjkale so pesmi, ki se izraziteje napajajo v drncu in energiji punk rocka ali v ritmični repetitivni opojnosti krautrocka. Za to je poskrbel spremljajoči dvojec, kitarist Ramon Fermin in klaviaturist Ben Boye, ki sta nam v občuteni, a vešči in trdni maniri servirala izbrana strunanja na ozvočeni akustični kitari in molovske klavirske akorde, ki odlično podčrtujejo govorno in peto narativo. Obenem so dovolj trdne in precizne, zmožne nenadnih obratov in sprememb, hkrati pa tudi dovolj prepustne za številne intervencije, ki jih Kozelek servira na odru. Obenem je klaviaturist v nekaj pesmih uporabljal ritem mašino, ki je morda delovala malo okorno, a še vedno dovolj dostojno v zamenjavi za pravega, prožnejšega bobnarja.

Če je kdo Kozeleka pričakoval v tipični maniri kantavtorja s kitaro v roki v napol sključenem položaju in zazrtega v intimo lastnih pesmi, je nasprotno dobil v suknjič oblečenega croonerja, ki se pozibava in pleše po odru. Croonerja na ravni profesionalca iz zabavnega kroga Las Vegasa, ki obvladuje oder do potankosti z gibom, gestikulacijo, naracijo, niansiranjem in punktuiranjem v petju ter govoru, pa tudi vešče komuniciranje s publiko. Ta je približno do polovice napolnila Katedralo, kar priča, da je njegov moment iz Benjija že rahlo mimo, a je njegov nagovor še vedno močan in prezenten. Kot je prezentna njegova figura melanholičnega, a hkrati zajebanega posameznika, čutečega in kritičnega, srceparajočega robusta, prežetega z močnim cinizmom in trpkim humorjem, ki sebe hkrati poveličuje in razorožuje. Uvod je pripadel pesmi Daffodils, s katero nastavi celotno narativo večera, tipično pesmijo njegovega poznega obdobja, v kateri nam ponudi osebni dnevnik, razmišljanja, ostre opazke in humorne bodice, par cinizmov in razorožujoče zdrse v otožno poetičnost, ki se največkrat čudovito razgrne ob prehodu iz govorjenja, recitala v petje in zaživi v sozvočju s spremljajočo glasbo.

V njegovi narativi vsakdanje dobi nek poetični pridih, svojstveno emotivno patino, ki leži na povrhnjici njegovih zgod in prigod, celo komentarjev, ki jih namenja publiki. V teh zgodbah, ki jih izpoveduje v maniri croonerja, folk pevca, poeta v maniri tradicije spoken worda ali slam poezije, šaljivca v maniri stand up komedijanta ali zadrtega punk rockerja, živi več prepletajočih se narativ, oseb, krajev, mest, držav, politik, zvokov, podob in občutij. Tu je tipičen svet glasbenih herojev in tistih, ki jih pljuva, tu je zanj značilen boksarski svet, svet pop kulture, filma in literature ter kontrakulturnih junakov od Bukowskega do Hicksa. Nekje vmes je Mark Kozelek s svojimi občutji in mislimi, kot Američan, politično angažiran posameznik, glasbenik, starejši občan srednjih let, ki ga daje minljivost, partner, glasbeni fen in predvsem obstranec, osamljenec, prežet in preklet s skrajno empatijo, ki jo občasno zakrijeta cinizem in nastopaštvo. Slišali smo tudi nekaj na novo nastalih ali prihajajočih pesmi, denimo tiste, ki jih snuje s tolkalcem tria Dirty Three, Jimom Whiteom, v kombinaciji s saksofonistom Donnyjem McCaslinom … Ja, tistim, ki je plemenitil zadnji album pokojnega Davida Bowieja.

Koncert je zaključil z izvedbo nekaterih starih pesmi, ki jih je bral s prenosnih telefonov, izvedenih po želji publike. To je bilo sicer všečno in simpatično ter izkazuje intenzivno in hkrati sproščeno povezavo, ki jo je vzpostavil na odru in pod njim, a obenem ne na ravni celote nastopa, ki je bil kljub dolžini eno dolgo melanholično zamaknjeno potovanje, ki te pelje od smeha do otožnosti in še marsikam. Koncert se je pravzaprav zaključil z njegovo odo minljivosti My Love For You Is Undying. Mark Kozelek je morda hudo sam, ko doživi boksarski knockdown, kot se poetično izrazi v eni izmed pesmi, a obenem je eden redkih posameznikov, ki vsakdanje lahko ovije v sij čutne lepote. In to z neprekinjenim govorjenjem v napornih jebenih dveh urah in pol.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

fakin koncert leta!!!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.