Zdrav duh v bulanem mestu

Zdrav duh v bulanem mestu

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 10. 2018 - 16.00

V petek je skupina anarhistov, feministk in drugih meščanov iz nekdanje Tovarne Rog pripravila shod pod geslom “Lublana je bulana”. Zbrani pred mestno hišo so predstavili svoje poglede na podjetniške politike mestnih oblasti in njihovega “šerifa” župana Zorana Jankovića. Izpostavili so izključevalne prakse, ki mesto, namesto lokalnemu prebivalstvu, delajo veliko bolj prijazno turistom in drugim začasnim obiskovalcem. Očitkom o turistifikaciji, gentrifikaciji, višanju cen živil, najemnin in storitev, etničnem in rasnem profiliranju, nespoštovanju priborjenih delavskih pravic in drugim lahko pritrdimo. Veliko večino jih namreč izkušamo v vsakdanjem življenju. Kaj pa ko mnoge izmed opisanih praks, ki jih uporabnice in uporabniki Roga naslavljajo v svojih zahtevah, v preteklem času prepoznavamo v njihovem delovanju znotraj zidov tovarne.

Vzemimo za začetek zahtevo po varnem mestu z dostopnimi storitvami za vse - brez nadlegovanja policije, rasnega profiliranja in nasilja. Strinjamo se lahko, da izvrševalci zakonodajne veje oblasti do drugačnih pogosto nastopajo izključevalno. Strinjamo se lahko tudi, da si želimo ustvarjati prostore in živeti v družbi, v kateri bi bila raznolikost spoštovana in ne zasmehovana. Tej zahtevi bi lahko pritrdili v celoti. Lahko bi. Tako kot bi lahko rogovska skupnost pred dobrega pol leta odreagirala pomirjevalno in razreševalno po konfliktu med dvema uporabnikoma, ki se je končal s poškodbo enega in pobegom drugega. Pa ni. Je le izločila, izključila in diskvalificirala vse tiste, ki so nasilno dejanje sicer obsodili, a želeli kljub temu delovati povezovalno.

Spregledala je tudi nevarnost lastnih diskriminatornih praks ločevanja na dobre in slabe. Na tiste, ki so etnično bolj nagnjeni k nasilju, in tiste, ki so se zmožni prilagoditi in vključiti, kot so jih takrat označili. Kako naj torej pritrdimo zgornji zahtevi, ko pa so upravičenost uporabe prostorov v Rogu na podlagi etničnega profiliranja utemeljevali ravno tisti, ki jo izjavljajo. In ali niso tovrstne prakse tako nevarno podobne mestnim in državnim politikam razlikovanja - pravice le upravičenim, meščanom in državljanom.

Rog postaja mesto, so sklenili rogovci po vdoru mestnih oblasti pred dvema letoma. Če smo takrat še verjeli, da je samoniklo delovanje in ustvarjanje skupnosti v nasprotju z nadzorniškim sistemom občine, ki prebivalce klasificira, birokratizira, kontrolira s kamerami in redarji ter kriminalizira z vedno novimi prepovedmi, lahko sedaj z mirno vestjo ugotovimo, da podobne prakse udejanjamo sami v svojih prostorih. Mesto z ulic čisti džankije, brezdomce in migrante, na Metelkovi jih v soju luči odganja fosforescentna rumena.

V časih, ko se Metelkova in mesto zapirata pred nezaželenim, ki kazi njuno podobo ali škodi uveljavljenim in spodbujanim ekonomskim praksam ter politikam, se Rog odpira vsem. No, vsaj dvorišče je - tako kot igrišča, trgi in ulice Ljubljane - dostopno komurkoli. Brezdomcem, džankijem, migrantom, najstnicam in norcem. Prostore pa obvladujejo in zaklepajo lokalni šerifi. Etatisti, katerim bolj kot konsenzualno in demokratično odločanje o uporabnosti in namembnosti prostorov ustrezajo podmizne kupčije, emocionalne manipulacije in preglasovanja večine nad manjšino, pospremljena z dobršno mero kričanja.

Problem petkovega protestivalskega shoda ni v tem, da prepoznani učinki spreminjajoče se prestolnice na življenja njenih prebivalcev in oblikovane zahteve ne bi bili legitimni. Nasprotno, problem je v tem, da niso bile naslovljene in s hrupom pred mestno hišo udejanjene ob podpori sosedov, soseske in lokalne skupnosti. Govorci na ciklu javnih razprav poleti 2016 so se strinjali z dejstvom, da lahko avtonomni prostori v profitno naravnanem mestu preživijo samo, če se bodo njihovi uporabniki uspeli iztrgati znotraj zamejenemu skupnemu in s svojimi dejavnostmi in prisotnostjo pronicali v vse pore mesta, v javno sfero.

Problem tako niso lokali Trubarjeve ceste, mimo katerih so kriče J’accuse! korakali protestniki. Problem je v tem, da zaenkrat še niso stopili do prebivalcev in lastnikov lokalov, v katerih sicer tako radi posedajo, in jih prepričali o uporu načrtovani prenovi. Prenovi, ki bo tlakovce v naslednjem letu obrusila v sijaj tistih v mestnem jedru in zvišala najemnine okoliških stanovanj. Problem niso niti turisti, ki so šokirani škljocali povorko na Prešernovem trgu. Problem je, da je ob hkratnem odganjanju turistov iz mesta odprtost do beguncev in drugih migrantk samo deklarativna. Dobrodošle ste samo tiste naše, integrirane, preverjene, tisti Drugi pa, kot se je v preteklosti že nekajkrat pokazalo, žal ne.

Enega izmed vzrokov za tovrstno polomijo samooklicane avtonomne rogovske skupnosti lahko iščemo v raznolikosti pogledov na politično delovanje, pri čemer avtonomistično perspektivo vse bolj nadomešča anarhistična. Perspektivo, ki namesto vključevanja širše skupnosti v svoje protestne formacije teži k zapiranju skupnosti same vase. Vzroke za to lahko najdemo tudi v  visokih stroških občinskih lastninskih sodnih procesov, ki so uporabnike prisilili v spreminjanje praks solidarnostne ekonomije v prakse akumulacije presežnega kapitala. Zbiranje sodnih stroškov za vse tožene se je iz prej skupnega individualiziralo in segmentiralo glede na pripadnost rogovskim šerifom. Tisti, ki jim niso naklonjeni morajo denar zbrati sami.

Oblastniška razmerja mestnih politik, ki so jim v petek nasprotovali predstavniki in podpornice rogovske skupnosti, se pravzaprav ne razlikujejo dosti od teh, ki jih v avtonomnih prostorih izvajamo sami. Apropriacija in razpolaganje s presežnim kapitalom brez konsenza mestnega sveta ni nič drugega kot zbiranje sodnih stroškov le za specifične posameznike. Sprejemanje odlokov z večino v mestnem svetu ni nič drugega kot šerifovsko sprejemanje odločitev brez vednosti ostalih. Gentrifikacija in nasilne deložacije niso nič drugega kot prisvajanje prostorov in vunbaciteljstvo nezaželenih uporabnikov. Ustrahovanja in žalitve mestnih svetnikov nič drugega kot grožnje s fizičnim nasiljem uporabnikom Roga. Urgentno sprejemanje prostorskih načrtov nič drugega kot šerifovske odločitve o upravičenosti rabe prostorov v tovarni - in še bi lahko naštevali.

Tovarna Rog že dolgo ni več avtonomna, morda je za kratek čas bila poleti 2016, ko je takratno vrenje izražalo neko novo subjektiviteto gibanja, radikalno ločitev od formalne politike in mehanizmov reprezentacije. Bogastvo razlik njenih uporabnic in uporabnikov je prispevalo k reorganizaciji upravljanja s skupnim. Takratna avtonomija je težila h konkretnemu, artikuliranemu, konsenzualnemu izvajanju oblasti v skupn(ostn)em prostoru. Nikakor pa ni, tako kot zdaj, iskala politične rešitve v točno določeni obliki definiranja alternativnega načina upravljanja.

Če si sposodimo anekdoto o Pitagori in njegovem pogledu na življenje, bi lahko rekli, da je Tovarna Rog postala olimpijske igre. Nekateri postavljajo stojnice in mislijo samo na dobiček, drugi si prizadevajo za slavo v borbi, preostali pa s(m)o samo gledalci. In Rog je postal mesto je postalo Rog.

 

Protest: Lublana je bulana, 26.10.2018

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Rezervirano za mlade

gud point

Poanta

Večni teoretičarji, združimo se in v imenu liberalizma prepustimo še zadnje avtonomne prostore narkotrafikantom!

Lol, kričanje v faco turistom, bolj popačeno (beri: faš) dojemanje kapitalizma ima samo še Pegida.

je s tem videom?

Bi moral biti chant!

levi fašizem?

zlivanje gnojnice. pove veliko o samem avtorju.

Tega manjka na radiu, pogled v drobovje leve scene in izpostavljanje malih fevdalk in fevdalcev v "avtonomnih prostorih". Dobar komentar!

Ipak so anarhići glavni problem tega mesta.

jokcajo, sej majo lastniške flete po celi LJ

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness