Napredek in civilizacija

Napredek in civilizacija

Oddaja
2. 12. 2018 - 20:00
 / Teorema

Z enoletno zamudo se tudi v etru Radia Študent lotevamo obravnave razmeroma obskurnega dela Nicolasa de Condorceta Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha, ki je izšlo pri založbi Studia Humanitatis. Predmet naše analize torej ni aktualen, kar je na nek način tudi ustrezno. Očrt je namreč relevanten prav s pozicije prelomnega časa, s katere posega v preteklost z obetom za prihodnost. Ali, kot duh svoje dobe ubesedi Condorcet sam:

»Vse nam pravi, da smo na pragu obdobja ene izmed velikih revolucij človeštva. Mar za poduk o tem, kaj moramo od nje pričakovati, in za to, da si zagotovimo zanesljivo vodilo, ki nas bo usmerjalo sredi teh pretresov, obstaja še kaj primernejšega kot slika preteklih revolucij, ki so pripravile pot naši

Markiz de Condorcet je bil tesno vpet v dogajanje pred in med francosko revolucijo. V začetku sedemdesetih let 18. stoletja je postal učenec novoimenovanega finančnega ministra Turgota, strastnega fiziokrata in po nekaterih interpretacijah prvega francoskega avtorja, pri katerem lahko najdemo izdelano idejo o splošnem napredovanju človeške družbe. Poleg tega je bil Condorcet tudi član Francoske akademije in redni obiskovalec raznih salonov, kjer se je seznanil s krogom enciklopedistov, ki je bil v desetletjih pred revolucijo eno izmed glavnih politično-intelektualnih gibanj.

Ob sklicu generalnih državnih stanov leta 1789 se je Condorcet pridružil Društvu tridesetih. V njem se je povezal z nekaterimi najbolj vidnimi predstavniki liberalnega plemstva, kot so Lafayette, Duport in grof Mirabeau, in s svojimi starimi kolegi iz abolicijskega Društva prijateljev črncev. Združenje tridesetih je podprlo politične zahteve tretjega stanu, občuten del njegovih članov pa je sodeloval pri prisegi v teniški dvorani, s katero je bila oblikovana nacionalna skupščina. Ob premiku ustavodajnega telesa iz Versaillesa v Pariz, se je Condorcet skupaj s frakcijo svoje politične skupine pridružil Klubu 1789, del katerega so bili tudi Sieyès, le Chapelier in Bailly. Ko se po sprejemu ustave leta 1791 oblikuje nova zakonodajna skupščina, je markiz izglasovan za poslanca in imenovan v parlamentarno komisijo za uvedbo enotnega nacionalnega merskega sistema. Leto kasneje je ponovno izvoljen, tokrat v nacionalni konvent, v katerem prestopi k žirondistom in glasuje proti usmrtitvi Ludvika XVI. Njegova kariera in življenje se končata leta 1794 v pariški ječi.

Tik preden jakobinske oblasti markiza zaprejo, mu uspe dokončati Očrt. Že sam naslov nakazuje, da gre za skico obširnejšega dela, v katerem je nameraval natančno prikazati zgodovinsko sliko napredka človeškega duha. Ker projekta ni nikoli dokončal, so z izjemo posameznih fragmentov ohranjeni le grobi obrisi, s katerimi je v Očrtu nakazal ključne zgodovinske trenutke razvoja človeškega duha, in metodološki uvod. V njem Condorcet opiše predmet svoje analize. Sliko napredka človeškega duha, zapiše, dobimo, če razvoj sposobnosti, ki so skupne posameznikom človeške vrste, preudarimo skozi njegove rezultate in mu sledimo iz roda v rod. »Ta napredek je podvržen enakim splošnim zakonom, ki jih opazujemo pri razvoju sposobnosti posameznikov, saj je sam rezultat tega razvoja, le da ga opazujemo pri velikem številu v družbo povezanih posameznikov hkrati.«

Očrt je torej zasnovan kot zaporedno opazovanje človeških družb v različnih obdobjih njihovega obstoja. Tako dobljeno sliko markiz označi za zgodovinsko, saj izpostavlja »vpliv vsakega trenutka na naslednjega in tako v spremembah, ki so doletele človeštvo, nakazuje opravljeno pot«. Na pogled enotna slika pa ima trodelni razstavni prostor. V prvem sklopu opisuje civilizacijo na najbolj rudimentarni, prazgodovinski stopnji razvoja, ko se človek prvič dokoplje do »prvotne izpopolnitve, katere končni rezultat je raba artikuliranega jezika«. O tem delu zgodovine, pravi Condorcet, lahko zgolj ugibamo, saj nam ni empirično dostopen. Kljub pomanjkanju dejstev o divjem stadiju našega razvoja pa naj bi bilo to obdobje mogoče rekonstruirati s pomočjo pripovedi in zapisov popotnikov, ki so v Condorcetovem času ustvarjali dosjeje o življenju divjih ljudstev. Predpostavka pri tem sklepanju za nazaj je seveda, da so to človeška združenja, enaka našim, ki se posledično gibljejo po isti tirnici napredka. O naši pretekli divjosti se tako lahko poučimo z opazovanjem sodobnih divjakov, ki še morajo prehoditi našo razvojno pot.

Na točki, ko »človeka začenja razsvetljevati luč znanosti in je iznajdena abecedna pisava«, markizova zgodovina doživi kvalitativni preskok. Iz hipotetične rekonstrukcije se prelevi v zaporedje zgodovinskih dejstev o postopnem napredku človeške civilizacije. Skoraj enakega obrata se bo marsikatero uho spomnilo iz osnovno- in srednješolske obče zgodovine, pri kateri oris razvoja človeške vrste od avstralopiteka do homo sapiensa nenadoma preide v poglavje o prvih orientalskih civilizacijah. Podobno kot Condorcetov oris prvega stanja civilizacije tudi antropološko-biološki uvod o razvoju človeške vrste temelji na mešanici odkritih lobanj, popisa osamljenih plemen in logičnega sklepanja o procesih, ki naj bi se morali odviti, da smo prišli do prve faze človeške družbe. Kot tak predstavlja nekakšen tujek v sicer enotni zgodovinski naraciji, ki nas s Sumerci izstreli v kontinuirano pripoved o napredku človeških skupnosti od prvega pšeničnega semena do parnega stroja.

V zadnjem poglavju Očrta nam avtor predstavi napoved prihodnje smeri razvoja človeške družbe. Napredek je s tem povzdignjen v splošni zakon zgodovine, ki nam, tako kot v naravoslovju, omogoči, da na osnovi preteklih izkušenj napovemo pojave, katerih vzroke poznamo. Postopno izpopolnjevanje je po Condorcetu naravna zakonitost, ki kot nujno in stalno načelo narekuje razvoj umskih in moralnih sposobnosti človeka. Po vzoru nauka o neskončni izpopolnljivosti človeštva, ki ga je zagovarjal že Turgot, je napredek pri Condorcetu neomejen, kar utemeljuje z dvema argumentoma. Po eni strani naj bi neomejenost napredovanja narekovalo dejstvo, da tudi »število resnic znotraj sistema empiričnih znanosti narašča v nedogled«, po drugi strani pa je neomejeno samo izpopolnjevanje človekovih zmožnosti: »Zmožnost organskega izpopolnjevanja in izrojevanja rastlinskih in živalskih vrst lahko pojmujemo kot enega od splošnih naravnih zakonov. Ta zakon se nanaša tudi na [naravne sposobnosti in telesni ustroj] človeške vrste.« K tem faktorjem napredka Condorcet doda še postopno daljšanje povprečne življenjske dobe in metafizično slutnjo o neki drugi naravni zakonitosti – dedovanju. Vpraša se namreč: »Ali ne morejo starši na nas prenesti tudi tistega dela telesnega ustroja, od katerega so odvisni um, pamet, duševna moč ali moralna občutljivost?«

Ker Condorcet po lastnih besedah govori »o napredku, ki ga je mogoče natančno predstaviti s številčnimi količinami in črtami«, neomejenost izpopolnjevanja človeštva ponazori še s kvazimatematičnim dokazom. Popolnost človeštva naj bi rasla »v skladu s takšnim zakonom, da se neprekinjeno približuje neskončni dolžini, vendar je nikoli ne more doseči«. Napredek torej ni omejen absolutno, ampak zgolj glede na naše spoznanje, ki ne more določiti točke, ki je rast nikoli ne more doseči. Z gotovostjo lahko spozna le, da se mora rast tej točki stalno približevati. Gregor Kroupa v svoji spremni besedi nekoliko prenagljeno sklepa, da naj bi opisani odlomek o neomejenosti napredovanja kazal na odsotnost teleologije v Condorcetovi zgodovini. Neomejenost cilja namreč sama po sebi ne pomeni odsotnosti cilja. Čeprav markiz res ne opredeli končnega smotra historičnega razvoja kvantitativno, jasno začrta smer neomejenega napredovanja in jo celo povzame v treh glavnih točkah: »Odprava neenakosti med narodi; napredek v enakosti znotraj enega ljudstva; in nazadnje dejansko izpopolnjenje človeštva.«

 

Zgodovina teme predsodkov in svetlobe razuma

 

V markizovi sliki je razvoj družbe metonimično izražen kot pohod razuma. Spominjajoč na zgodovino postopnega osvobajanja znanstvenega spoznanja izpod jarma sholastike, ki jo poda d'Alembert v Uvodu v Enciklopedijo, tudi Condorcet pohod razuma upodobi kot stalni boj s sponami barbarskih zablod. Napredek svetle luči resnice zanj vedno hkrati pomeni zmagoslavje, prevlado razuma nad predsodki, ki so človeštvo zavili v dolgo temo. Način, kako se zmote vtihotapijo med ljudstva, je torej prav toliko del zgodovinske slike človeškega duha kot teorija razvoja naših sposobnosti:

»Prav kakor resnice, ki ga izpopolnjujejo, so tudi zablode nujno nadaljevanje dejavnosti [človeškega duha] in tistega stalnega neskladja med tem, kar ve, in tem, kar hoče vedeti.«

Po enaki nujnosti, s katero so naše sposobnosti podvržene splošnim zakonom razvoja, se v vsakem obdobju našega napredka pojavljajo tudi določeni predsodki. V pohodu neomejenega izpopolnjevanja človeštva se nujno pojavljajo krize, ovire razuma, ki jih ta mora prečiti, da preide v drugo fazo svoje naravne poti. Še celo v dobi novoveške znanstvene revolucije, ko bo, tako Condorcet, razumu končno uspelo zlomiti svoje srednjeveške okove, ga bodo pri njegovem korakanju ustavljale ovire, ki se neizogibno vračajo ob vsakem novem napredku, »kajti njihov nujni vzrok je sama naravnanost našega uma, se pravi tisto razmerje, ki ga je sama narava  vzpostavila med sredstvi za odkrivanje resnice in odporom, ki ga postavlja našim prizadevanjem«.

Markizov pogled na zgodovino kot zakonito dinamiko med razumom in njegovimi ovirami se odraža v dveh značilnih slogovnih sredstvih. Prvo je uporaba glagola morati pri opisovanju zgodovinskih procesov, s čimer daje prevladi razuma videz nujnosti. Javna oblast tako na primer »mora z zakonom določiti mere, ki bodo v izmenjavah vseh vrst omogočale ugotavljati težo, prostornino, površino in velikost izmenjanih stvari«. Navedeni citat tudi dobro ponazarja, da uporaba formulacij z glagolom morati na več mestih otežuje razločevanje med opisovanjem nujnega poteka preteklosti in zahtevami, ki jih markiz nalaga sedanjosti.

Drugo, pomembnejše sredstvo je metafora napetosti med lučjo in temo, razsvetljenjem in mračnjavo, ki je bila tudi sicer ena izmed ključnih prispodob francoskega razsvetljenstva v njegovem ognjevitem pohodu zoper barbarstvo srednjega veka in Cerkve. Zlasti slednja je osrednja tarča kritike Očrta, ki verske institucije že v prvih fazah civilizacije razglasi za glavne širiteljice teme. Vendar brez skrbi za človeštvo! »Videli bomo, kako se izpod najbolj absurdnih praznoverij in sredi najbolj barbarske nestrpnosti svetlika genij znanosti in svobode.« Antagonizem med svetlobo in temo je vzpostavljen že na uvodnih straneh Očrta in položen na sam začetek razvoja civilizacije. »Zarja znanosti se [tu] že svetlika, človek se izkaže za ločenega od drugih živalskih vrst.« Še bolj nazorne lirizacije si markiz privošči po propadu rimskega imperija:

»Pri Arabcih so bile znanosti svobodne in zaradi te svobode so lahko ponovno zanetili nekaj isker grškega genija, vendar [je ta luč] svetila le krajši čas in se nato umaknila gosti temi ... Lahko vidimo, kako je genij zapustil ljudstva, ki jih je razsvetlil, in spet sta ga pregnala tiranija in praznoverje

V nasprotju med svetlobo in temo Condorcet zgosti in povzame celoten nabor reform, ki jih je zagovarjal že krog enciklopedistov in ki so bile postopoma realizirane med francosko revolucijo:
»Vsesplošno poznavanje naravnih človekovih pravic, svoboda mišljenja in tiska, svobodna trgovina in podjetnost, ukinitev vsakršne kaznivosti verskega odpadništva, odprava mučenja, želja po milejši kazenski zakonodaji in po enostavnejšem civilnem zakoniku, ki bi bil skladnejši z razumom in naravo; prezir do predsodkov ter gorečno širjenje razsvetljenja.«

Z idejo o postopnem napredovanju razuma na račun predsodkov Condorcetova zgodovinska slika prevzema obrat v pojmovanju odnosa med novim in starim, preteklostjo in prihodnostjo, do katerega pride v 18. stoletju. Preteklost je v tej koncepciji časa reducirana na serijo preseženih zmot, ki jih je koristno spoznati, da bi se jim izognili in napredovali bolje. Novo pa je po drugi strani prinašalec napredka naših spoznanj in sposobnosti. Poleg že omenjenega Turgota in d'Alemberta, ki podobno razumeta napredek kot prevlado novih resnic na račun starih zmot, bi zametke tega nazora lahko našli že pri Descartesu in njegovem dvomu, ki »odstranjuje sipko zemljo, da se dokoplje do gline« - ruši, da bi postavil boljše temelje.

Markiz se na več mestih v svojem Očrtu opredeli do ključnega obrata v dojemanju časa in se spusti v polemiko s preteklimi načini pisanja zgodovine: »Filozofija je morala odločno obsoditi praznoverje, ki je mislilo, da je pravila ravnanja mogoče najti le v zgodovini preteklih stoletij, resnice pa le v preučevanju starodavnih nazorov.« Zgodovina napredka se neposredno zoperstavi ciklični koncepciji časa in pojmu preporoda, v katerih se novo pojavlja kot prebujenje, ponovno rojstvo starega. Pri piscih, ki jih najdemo v antiki in še v obdobju poznega srednjega veka, obdobje razvoja družbe značilno napoveduje in se sprevrže v fazo njenega zatona, dekadenca, ki nastopi, pa proti svojemu koncu pokaže poganjke obnove in tako vedno znova. Markiz takšno pojmovanje pričakovano zavrača:

»Nenehno je bilo slišati, kako se sredi napredka razsvetljenja pritožujejo nad njegovim propadanjem in kako objokujejo nazadovanje človeštva ... Oznanjali so celo, da bo zgodovina v prihajajoči dobi človeštvo spet prevesila v stanje barbarstva, nevednosti ter suženjstva … Zdelo se je, da jih je napredek prestrašil, saj je oznanjal konec njihovega vpliva.«

Opisano nasprotje med cikličnostjo in linearnim napredovanjem se zgosti v osrednjem pojmu Očrta revoluciji –, ki je po svoji vsebini historično-političen termin. V njej se namreč zlijeta pojmovanji gibanja družbe in gibanja časa. Semantična premena, do katere pride v izrazu revolucija v 18. stoletju, se tako zrcali na obeh področjih. S tem, ko revolucija ne označuje več cikličnega obračanja, temveč skok naprej, lahko postane osrednji politični pojem kritične misli druge polovice 18. stoletja, in obratno: oblikovanje revolucionarnih zahtev, ki kličejo po naprednejši bodočnosti, terja, kot pravi Reinhart Koselleck, nek drugačen način vnosa preteklosti v diagnozo prihodnosti.  

Očitno postane, da je koncepcija odnosa med starim in novim, kakršna se uveljavi v 18. stoletju, bistvena za upravičevanje radikalnih posegov v politično-intelektualno strukturo ancien régima. Neposredno je namreč povezana z dvema ključnima točkama boja: legitimnostjo zakonov in zanesljivostjo spoznanj. Shematično gledano je v zajetnem delu evropskega srednjega veka prevladoval nazor, da sta trdnost in upravičenost pravnega pravila pogojeni z njegovo starodavnostjo, medtem ko je prihodnje, še ne navzoče, veljalo predvsem za nepredvidljivo in nezanesljivo. Z zahtevami po postavitvi kazenske in civilne zakonodaje na novih temeljih, ki bi izbrisali pravo starega režima, pa se je skupaj z drugačnim načinom ustvarjanja norm pojavila tudi drugačna nastrojenost do novega. Ključni kriterij »dobre zakonodaje« postane njena aktualnost – njena zmožnost, da sledi napredovanju družbenih razmer.

Analogen proces se odvije na področju znanstvenih spoznanj. Tako v d'Alembertovem Uvodu kot Condorcetovem Očrtu so celi odlomki namenjeni kritiki erudicije. »V pisni zapuščini [eruditov] je zaznati težnjo, da občudovanje neke knjige ali njeno verodostojnost odmerjajo glede na njeno starodavnost in glede na to, kako težko je razumljiva in dostopna ... Zdi se jim, da jih besedi pravijo ali poročali so na začetku stavka ščitita pred posmehljivim očitkom naivne lahkovernosti.« Podoba erudita – molja, ki v aleksandrijski knjižnici še med požarom objeda stare zvitke – je postavljena nasproti liku genija. Slednji se zavzema prav za jasnost jezika, ki omogoča, da se vsebino besedila podvrže znanstveni presoji. V nasprotju z eruditom, ki išče rešitve pri starih imenih, je genij nosilec skeptičnega duha, s katerim zagrabi naravo in neposredno od nje terja nove odgovore na nerešena vprašanja. Podobno kot pri zakonodaji tudi tu vera v avtoriteto starih nadomešča napredovanje resničnega spoznanja, ki ga lahko omogoči le izpostavljenost neprestani znanstveni reviziji.

Kot je opazil Foucault v delu Družbo je treba braniti, se prav v zgodovini napredka razsvetljenstvo zave spremembe, do katere je prišlo na področju selekcioniranja, klasificiranja in nadzora znanstvene vednosti. »Znanost pred 18. stoletjem,« zapiše, »ni obstajala, obstajale so znanosti.« Posrednik med temi različnimi znanostmi je bila filozofija. Z 18. stoletjem in idejo o neomejenem napredku razuma, z nastopom skeptičnega duha, kot temu pravi Condorcet, se vzpostavi Znanost kot globalna disciplina, ki na različnih področjih ločuje neuporabna spoznanja od koristnih, usklajuje načela in rangira različne vrste znanstvenega izkustva. Princip organizacije sistema vednosti nista več filozofija ali univerzalna mathesis, temveč fizika. Učenjaka in polihistorja na prenovljenih univerzah nadomesti specialist. Ravno ta proces je razviden v Očrtu, v katerem je fizika povzdignjena v tisto Znanost, ki vsem drugim vedam ponuja zgled pri njihovem napredovanju: »Vse zablode v politiki in morali so [namreč] osnovane na filozofskih zablodah, ki so same povezane s fizikalnimi zablodami. Prav nobenega sistema religije in nobene nadnaravne izmišljotine ni, ki bi ne izvirala iz nepoznavanja zakonov narave.«

Sintezo povedanega lahko demonstriramo na Condorcetovem odnosu do antike. Grke sicer razglasi za »dobrotnike in vodnike vseh narodov v vseh časih«. Prav pri tem ljudstvu izpostavlja zametke astronomije, geometrije, aritmetike, zoologije in drugih znanstvenih disciplin, Sokrata pa prikaže kot heroja, čigar smrt predstavlja prvi zločin v spopadu med filozofijo in praznoverjem. Vendar hkrati ugotavlja, da so Grki trčili na neizogibne ovire na ključnih področjih človekovega mišljenja: pri pravu in fiziki. »Zakonom neke dežele niso uspeli podeliti sistematične enotnosti, ki bi edina lahko zagotovila [...] njihovo veljavnost.« Z drugimi besedami, v pravo niso vnesli ideje sistema, ki prežema kodifikacijske projekte konca 18. stoletja. Poleg tega pa je markiz nezadovoljen predvsem z Aristotelovo fiziko in z njo povezanim stanjem metodologije antičnih znanosti, saj zapiše: »Opazovanje samo ne zadostuje; potrebni so poskusi in ti zahtevajo pripomočke. Zdi se, da tedaj še ni bilo [...] zamisli, da bi na ta način naravi zastavljali vprašanja in jo prisilili, da nam odgovori.«

 

K zgodovini civilizacij

 

Na tej točki se smiselno zastavlja vprašanje, ali je Očrt sploh zgodovinsko delo. Kroupa v že omenjeni spremni besedi recimo prepričljivo pokaže, da Condorcet ne navaja letnic in le redko imenuje osebe v svoji pripovedi. Reference na historične dogodke vpleta z ohlapnimi, skoraj alegoričnimi opisi. Očrt se povsem upravičeno interpretira kot refleksija o sedanjosti in zahteva za prihodnost, ki skuša svojo vsebino prikazati kot logičen in naraven rezultat zgodovine. V tem oziru je Condorcet primerljiv z raznimi variacijami stadializma ali teorije štirih razvojnih stopenj, ki se pojavijo kot argumentacijska tehnika pri Condorcetovih neposrednih predhodnikih na novonastalem področju politične ekonomije. Na podoben videz logičnega razvoja ciljajo tudi pogodbene teorije o izvoru oblasti in d'Alembertova genealogija vednosti, v kateri opisuje nujno sosledje razvoja znanstvenih disciplin.

Vseeno pa se ravno v nezgodovinskosti Condorcetovega pristopa skriva prelom v pisanju zgodovine. Pri vseh navedenih avtorjih trčimo na filozofske analize, ki kronologizirajo svojo misel tako, da jo podajo v obliki zgodovinske pripovedi. V tej filozofiji zgodovine razsvetljenska kritika najde primeren historični izraz za upravičenje svoje zahteve po naravni nujnosti revolucije. Filozofija zgodovine je torej zgodovinska, saj se prav z njo uveljavijo opisana sprememba v organizaciji preteklosti, obrat v odnosu minulega do novega in ideja o zakonitem gibanju zgodovinskih tokov. Zakaj bi imel Condorcet znotraj tega procesa specifično vlogo? Prav pri njem se različne zgodovine napredka znanosti, gospodarstva in človeške blaginje staknejo in prepletejo v eno samo globalno zgodovino Civilizacije.

V samostalniški obliki naj bi se beseda civilizacija pojavila šele leta 1757. Podobno kot njene predhodnice – civilnost, vljudnost in omika – predstavlja tisto lastnost, ki neko ljudstvo loči od barbarstva. Vendar za razliko od njih, izpostavlja Norbert Elias, civilizacija ne poimenuje le stanja, temveč »označuje proces ali vsaj rezultat procesa« in kaže na nekaj, kar se »nenehno giblje naprej«. V njej se odvija nedovršen razvoj razuma, ki je vedno soočen s preostankom še neodpravljenega barbarstva. Civilizacija je v tem smislu nedokončan, a hkrati zakonit proces. Družbeno dogajanje, ki je v nenehnem teku, a katerega potek je mogoče spoznati in predvideti. Znotraj tega pojma najde zgodovinska znanost na prelomu 18. in 19. stoletja svoj osrednji predmet, znotraj katerega je mogoče zaobseči celoten nabor dejstev o preteklosti in prvin, ki tvorijo zgodovino nekega ljudstva. Prav pri Condorcetu lahko opazimo enega izmed zgodnjih primerov pisanja obče zgodovine kot opisa postopnega napredka civilizacije: »Spremljali smo, kako se je človeški razum oblikoval počasi skupaj z naravnim napredkom civilizacije.«

Čeprav pri Condorcetu civilizacija še ni jasno razdelan ali povsem konsistentno uporabljan pojem, je pri njem že razvidna nerazdružljiva povezava med civilizacijo in idejo napredka, ki bo v dobrih desetih letih omogočila razvoj zgodovine kot znanosti civilizacij. Lucien Febvre, eden izmed ustanoviteljev šole Annales, v svoji študiji razvoja ideje civilizacije primer operacionalizacije tega pojma v zgodovinski znanosti najde pri Francoisu Guizotu, ki leta 1807 zapiše: »Zgodovino ljudi moramo razumeti kot zbir gradiva, zbranega za veliko zgodovino civilizacije človeške vrste.«

Guizot civilizacijo opredeli kot družbeno dejstvo, ki ga je možno proučevati, opisovati in razbrati njegove zakonitosti. Posamične primerke ljudstev je mogoče nadalje razvrstiti po drevesu Civilizacije. Da bi bila različna ljudstva med seboj primerljiva in da bi bilo sploh mogoče pisati njihovo občo, univerzalno zgodovino, potrebujejo skupno lastnost, ki bo služila kot merilo primerjave. Ta bistvena, konstitutivna značilnost vseh civilizacij, na podlagi katere jih prištevamo v skupen rod, je napredek. Ker je civilizirano lahko le tisto združenje ljudi, ki napreduje, lahko vsa ljudstva primerjamo in umestimo glede na stopnjo napredka, na kateri se nahajajo. Napredek je torej tista osnovna zakonitost, prvi princip in smoter sistema civilizacij. Prav takšno arhitektoniko zgodovinske znanosti zasnuje Condorcet, ko v uvodu Očrta zapiše:

»Vsa ljudstva, katerih zgodovina se je ohranila, so se znašla med sedanjo stopnjo civilizacije in tisto, ki jo še vedno lahko opazujemo pri divjih plemenih. Ko naenkrat zajamemo univerzalno zgodovino ljudstev, vidimo, kako izmenoma ustvarjajo nov napredek, se ponovno potapljajo v nevednost, vztrajajo nekje na sredi tega menjavanja ali pa se na določeni točki ustavijo [...] in tako vzdržujejo neprekinjeno verigo med začetkom zgodovinskega časa in stoletjem, v katerem živimo.«

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

je veriga tudi v čisto drugem pomenu, kot le neprekinjena veriga časovnice galskih petelinov, tudiCondorcetovo izvajanje je posledica te verige...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.