Zemljestik

Zemljestik

Recenzija izdelka
13. 12. 2018 - 13:00

Ob vstopu v prostor Galerije Vžigalica se obiskovalec znajde sredi okolja, ki asociira na sci-fi, znanstveno fantastiko, podtalni laboratorij, nekakšno hidroponično farmo prihodnosti, v katerem se dogajajo laiku neznani procesi; v skrivanju pred oblastmi, v konstrukciji prepovedanih prihodnjih utopičnosti. Vse se zdi nekako oddaljeno od vsakdana, ki ga človek doživlja zunaj razstavnega prostora, estetika je izčiščena, skoraj sterilna, vonj je nenavaden, atmosfero gradi zvok kapljic in šumov. Slednjega slišimo v podlagi tega prispevka. Ne zapazimo nikakršnih opozorilnih znakov, laboratorijskih halj, zaščitnih rokavic in očal. Deluje, kot da je človek - tak, kakršen je vstopil v prostor - varen pred vplivi tega, kar se dogaja v medpletu prozornih plastičnih cevi, steklenih posod in naprav, ki izgledajo čudno in tuje, nerazumljivo. V trenutku postanemo del postavitve, ki pa nam je za zdaj še nemisljiva.

Razstavo se da brati na različnih nivojih - lahko se prosto sprehajamo po prostoru, ne da bi razumeli procese, ki se dogajajo znotraj inštalacije. Začutimo atmosfero, poslušamo, vohamo, dihamo, opazujemo. Vključimo čute, preko katerih se nam v mislih ustvari oris pomena celotne postavitve; v lastnem domišljijskem svetu skreiramo nekakšen krogotok, dobesedno preslikan iz dejanskega fizičnega prostora. Medsebojna povezanost elementov je očitna. Vsak zase deluje kot celota, a zdi se, kot da bi razpadli, se posušili, odmrli, če ne bi bili ˝priklopljeni˝ drug na drugega, povezani s prozornimi cevmi, po katerih kroži neviden zrak, skupni element.

Ko se v prostorih umetnosti srečamo s táko, drugačno vejo umetnosti, brez besedišča, ki bi opisalo to, kar gledamo … ne vemo, kako dela brati. Prisiljeni smo, da se vrnemo na točko nič. Na točko, na kateri smo strokovno neobremenjeni, na točko gledanja in motrenja brez preteklih izkušenj. Na točko, kjer smo ponovno otroci, na točko čudovitega (za)čudenja in prej omenjene aktivacije domišljije. Le fascinacija nad čutnim odzivom, ki ga v nas sproži postavitev Zemljestik, pa zainteresirani publiki ne zadošča. Zazdi se, da se znajdemo pred neprijetnim dejstvom lastnega pomanjkanja vednosti o znanosti. Znanost v tej biotehnološki inštalaciji nagovarja drugačno publiko izven stroke, postane material. Potrebujemo razlago, oprijemljive točke, na katere bi naslonili svojo predstavo. Občutek in predvidevanje nista več dovolj. Poskušamo razumeti.

Takoj ob vstopu v galerijo nam pogled pritegne frontalno postavljena velika steklena kapsula. Reče se ji Simbiom. V njej raste črna detelja, malce porumenela. Lahko bi ji šlo bolje. Njene korenine plavajo v vodi in ko podrobno pogledamo, na njih zapazimo majhne bunkice - to je bakterija Rhizobium /rizobium/. Kar gledamo, ni hidroponična farma, temveč prisostvujemo simbiozi, ki je ključna za obogatitev od kmetovanja izžete prsti z dušikom. Simbiom je bil razstavljen leta 2016 v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi. Takrat je stal sam zase, zdaj pa nas uvede v več-elementno postavitev Zemljestik, delo intermedijske umetnice Saše Spačal, ki poudarja, da je tudi v sami naravi njenega umetniškega procesa ključno sodelovanje med večimi akterji; znanstveniki, obrtniki in svetovalci z različnih področij. Sama je tista, ki idejno zastavi svoja dela, da delujejo in so znanstveno podkrepljena, pa je med delovnim procesom v konstantnem stiku z drugimi. Že dalj časa sodeluje z doktorjem mikrobiologije Mirjanom Švagljem. Avra umetnika kot velikega avtorja se demokratizira, vsak sodelujoči postane člen verige, je za delo enakovreden, enako pomemben in nujen. Človek pa ni tisti, ki je v središču njenih del.

V obrazstavni zloženki, ki je tudi sicer odličen vir na poti do razumevanja, beremo citat teoretičarke posthumanizma Rosi Braidotti: ˝Povezovalne sposobnosti postčloveškega subjekta niso omejene na človeško vrsto, ampak vključujejo vse neantropomorfne elemente, začenši z zrakom, ki ga dihamo.˝ Zrak je povezovalni element celotne postavitve. V sobi levo od Simbioma stoji Inspirij, ki nas spravlja v nelagodje, dokler ga ne razumemo - no, morda tudi takrat. V središču prostora je nekakšen vertikalni bazen, po katerem poetično krožijo delci, ki se sčasoma raztapljajo v vodi. Okoli njega stojijo maske, povezane na balone za oživljanje, ki se ritmično polnijo in praznijo. Zlovešče izgledajoča postavitev spodbuja razmišljanje o onesnaženem svetu prihodnosti, v katerem bo morda zrak ena izmed dobrin, za katero se bodo bile vojne in sklepale pogodbe. Avtorica kontemplira prihodnost in se sprašuje, kakšna bo doza zraka, kdo jo bo odmeril in kdo bo preživel. Zaenkrat pa ima vsak obiskovalec možnost, da se maskam približa in vdihne zrak, ki je obogaten z zemeljsko ˝bakterijo sreče˝ - tisto, ki godi vrtičkarjem. Mestni ljudje pa jo lahko takole ekstrahirano vdihnemo kar v galeriji.

Zrak potuje po ceveh v prostoru in na svoji poti povezuje na tleh postavljene neprodušno zaprte posode. V njih so na hranljivo posteljico iz agarja, gela iz rdečih alg, ki pospeši rast organizmov, postavljene različne rečí, na primer glive, korale, lasje in nohti, zemlja; tekom razstave se razraščajo in ustvarjajo vizualno atraktivne žive strukture. Tudi ti organizmi so sodelavci v tej prostorski biotehnološki postavitvi.

Zraku sledimo do desnega prostora galerije, v katerem je postavljen Ekspirij, namenjen izdihu. S sapo obiskovalci prenesemo svoje mikrobiome na pozunanjena pljuča, ki v laboratorijsko-estetskem ovoju zunanjosti izgledajo nagravžno, kot nekakšen iz stekla oblikovan izbljuvek človeštva, na katerem se razrašča naša sapa. Nenavaden vonj oddajajo kapljice izvlečka pokopališke ciprese, ki kapljajo na to navidez ogabno gmoto ter izpirajo rastoče združbe mikrobov. Neprečiščeni izgorevajo na zemlji, ki jo onesnažujejo.

Celota dela Zemljestik je kontemplacija prepleta organizmov ter pozicije človeka v njemu. Postčloveški fokus se usmeri v ta preplet in postopke delovanja, sodelovanja in sobivanja, brez hierarhizacije kateregakoli od dejavnikov. Sicer arhitekturno že sam po sebi zelo izrazit in zahteven prostor Galerije Vžigalica je učinkovito in estetsko uporabljen, zvok in zrak posamična dela povezujeta v celoto. Političnost inštalacije se nahaja na točki premisleka o sami strukturi našega dojemanja, percepcije sveta in delovanja družbe v odnosu do njega. V dobi antropocena, v kateri se je ˝človek samooklical za geološko silo˝, je razumevanje tega prepleta vseh organizmov in dejavnikov na globalni ravni praktično nemogoča. Kompleksnost od nas terja poglobitev, ki pa je privilegij redkih, ki v boju za eksistenco najdejo čas za kontemplacijo.

Delo nam v mirni estetski propoziciji omogoča kontemplacijo nas samih, človeštva, krute vizije futuristične destrukcije vsega živega, hkrati pa nas opominja na tisti delec v nas samih, ki hrepeni po skupnosti, v kateri je konstruktivno izpogajano sožitje optimalno stanje bivanja, v kateri se subjekt katerekoli vrste prepleta v celoto, v kateri je ˝intra_flux˝, notranji tok izmenjave in odnosov, živ in prilagodljiv.

Razstava je na ogled v Galeriji Vžigalica do 6. januarja.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

kva to trava iz ljudi na ff dela... tnh, poizkusi prevesti tole v slovenščino brez tujk. izpiti bodo, in tale šmafu ti ne bo pomagal. sploh.

Js sploh nisem na FF.

dober tekst. @rok pa je tipičen primer odzivov na rš kulturne prispevke v zadnjem času: nerazgledanost je naredila svoje, vse je postalo "nerazumljivo", vse so že "tujke"; kar pa komentatorjev ne odvrača od tega, da ne bi komentirali, seveda, zviška, cinično, polpismeno.

polpismeno. argumentiraj.

hrepenenje po skupnosti na tak način je ,da ves čas hrana, dokončno si použit, ko umreš... ti prekrasen, nezaveden del ekosistema ,le slinite se vsi vzhičen na krasoto minevanja in prehajanja vsake oblike , kar tako v kaosu brez duha...galerija v kateri so največji dosežek bakterije in podsežek človek...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.