Francija na barikadah

Francija na barikadah

Oddaja
13. 12. 2018 - 12.00

Rote Hilfe - prepoved legalne pomoči aktivistom; 10 let od vstaj v Grčiji in smrti Alexisa Grigoropoulosa; obletnica rojstva Kropotkina

---------------

Rote Hilfe

Več informacij in dogajanje v povezavi z Rote Hilfe lahko najdete na spletni strani https://www.rote-hilfe.de/ (v nemščini) oziroma pišete na bundesvorstand@rote-hilfe.de

---------------

Francija na barikadah

Zadnje tedne so zaznamovali rumeni jopiči. Kar se je v Franciji začelo kot dobro koreografiran političen protest proti visokim cenam goriva, je v nekaj tednih razplamtelo politično domišljijo mnogih širom Evrope in pognalo strah v žile francoske vladajoče elite. Rumeni jopiči so nas ponovno spomnili, da tik pod bleščečimi političnimi ceremonijami v obliki volitev tli žerjavica množičnega upora, ki ga lahko razpiha piš iz marsikatere smeri.

Erupcije desetletja obdobja nemirov so prinesle koncepte, kot so "mladina brez prihodnosti", "direktna demokracija zdaj", "nihče nas ne predstavlja." Njihova pogosta vsebina je bila stava na strukture direktne demokracije, ponekod bolj, drugod manj oprta na militanten odpor zoper strukture oblasti. Glavno težo v teh - sicer vedno heterogenih - vstajah so imele ideje samoorganizacije, zaščite že izborjenih delavskih in socialnih pravic ter obrambe pred državno represijo.

Za Francijo, v kateri so rumeni jopiči prvi stopili na prizorišče, ni mogoče trditi, da je zadnja desetletja preživela v političnem snu. Nasprotno, tudi skozi celotno neoliberalno dobo so zanjo značilni pogosto uspešni upori delavskega razreda, študentarije, migrantov in migrantk ter mladine brez prihodnosti zoper vedno nove neoliberalne reforme trga dela, študija, izključujočo roko Trdnjave Evropa in revščino. Militantnost je stalno prisotna marsikje, denimo v uporih proti policijskemu terorju v predmestjih, v študentskih protestih ali v delavskih mobilizacijah.

Tisto, po čemer se trenutno dogajanje na francoskih ulicah razlikuje od tistega, česar smo že vajeni, je vezano na strukturne spremembe politične krajine. Rumeni jopiči, s katerimi so se poistovetile široki deli družbe, pričajo o tem, da obstoječi red praktično ne uživa več nobene resne legitimnosti. Tako je tudi tam, kjer naj bi ljudje po prevladujoči predstavah zaradi njega imeli največ koristi, torej v jedru Evropske unije, ene od globalnih vojaških in ekonomskih velesil. Zlovešče novo pa je da bolj kot se ta kriza poglablja, bolj zoprni akterji in agende aktivno stopajo na teren družbenih gibanj kot njegovi soustvarjalci.

Marsičesa se takole od daleč ne da reči z gotovostjo, zato je potrebno biti pri tezah previden, pri tem pa širši zgodovinski pogled lahko samo koristi. Je pa z gotovostjo moč zavreči sleherna poenostavljanja in redukcije: tako kot rumeni jopiči ne predstavljajo izbruha protofašističnega francoskega nacionalizma od spodaj, pri njih tudi ne gre za spontano antikapitalistično vstajo delavskega razreda. Gibanje odseva družbeno realnost: je heterogeno, razdvojeno, prečijo ga številni konflikti in diametralno nasprotne politike.

Tako kot družbo kolje razredni boj v številnih svojih oblikah, je tudi gibanje rumenih jopičev teren političnega boja, v katerem ideje, analize in konkreten angažma razvijajo svojo širšo družbeno moč, ali pa se ob soočenju s situacijo izkažejo kot neuporabni. V tako odprtih momentih se je pomembno spomniti, da vsak upor zoper oblast ne širi nujno polja svobode in samoorganizacije. Ta opomnik je še posebej dragocen za anarhiste in anarhistke ter ostalo večino prebivalstva, katerih interesi so v nasprotju s katerokoli avtoritarno vladavino, saj nam lahko pomaga pri navigaciji na zahtevnem terenu.

Kar je dovolj za medijska poročila, ni dovolj za diskusijo znotraj antiavtoritarnega gibanja. Rumeni jopiči so avtentičen izraz upora zoper nasilje razčlovečujočega kapitalističega reda. Je pa to postalo tudi gibanje, v katerem imajo svoj nezanemarljiv vložek tudi sile novega evropskega fašizma v času priprav na pomladanske evropske volitve. Toda prisotnost zagovornikov avtoritarne nacionalne revolucije, tudi pod krinko "antiglobalizma" na terenu, ki smo ga še nedavno razumeli za domeno samoorganiziranih antiavtoritarnih gibanj, nas ne sme zastrašiti v negibnost.

Pot skozi ta zahteven teren vstaj sedanjosti so v Franciji pokazale same tovarišice in tovariši, ki so organizirali močne antikapitalistične in antirasistične enote rumenih jopičev. Te so z militantno akcijo, katere strateškega pomena ne gre podcenjevati, odstranile nekatere ultranacionalistične elemente in zagovornike belske nadvlade iz protesta. S tem so v praksi pokazali svoj odnos do avtoritarnega reorganiziranja družbe na plečih vseh tistih migrantov, lezbijk, politično neprimernih, dezerterjev in drugih, ki bi bili iz tako reorganizirane družbe izločeni.

Sleherno avtentično gibanje, ki dejavno določa vsebino tistega, kar bo zamenjalo sedanji rušeči se red, je prostor konfrontacije in konflikta. Tisti, ki želijo sooblikovati politiko, morajo to vzeti nase ter zbrati pogum in moč, da si vzamejo ulice za svoje, najdejo sostorilce in se obranijo pred valovi represije. Šele za tem je možno ugotoviti, kaj lahko prinesejo procesi radikalnega političnega delovanja. Močna antifašistična prisotnost na ulicah prejšnji vikend pa nudi dovolj obetavnih indikatorjev, da so tovrstni razmisleki zastopani tudi v Franciji.

Ne glede na razumljiv fokus na lokalni kontekst, tokrat v Franciji, ne gre nikoli iz vida izgubiti osrednjega dejstva, da so trenutna globalna razmerja sil ranljiva kot že dolgo ne. Brexit, geopolitična prerivanja med velikimi silami, kolaps legitimnosti obstoječih političnih elit in modelov, vključno z Evropsko unijo, nenazadnje pa tudi permanentna vojna na robovih Evrope - vse to čedalje več prostora odpira ekstremnim avtoritarnim platformam. Politične elite v iskanju reprodukcije lastne moči vse bolj posegajo po starih metodah iz avtoritarne orodjarne, med njimi po rasizmu, repatriarhizaciji, sovraštvu, militarizaciji in zaklinjanju na nacionalno suverenost ter obrambo meja. Zaradi teh strukturnih razlogov bodo vstaje prihodnosti drugačne kot so bili boji tudi naše preteklosti.

Teren je tako bolj zahteven kot je bil kdaj prej. Tako je zato, ker so tudi strukture politične oblasti bolj ranljive, saj tudi vedno novi obrazi in na hitro skrpane enkratne volilne platforme ne morejo političnemu sistemu vrniti izgubljene legitimnosti. Za nas velja, da dokler vemo, da naša moč raste iz neposrednih odnosov vzajemne pomoči, prepoznanja in solidarnosti, da jo krepijo prostori skupnosti in iskrene diskusije ter da je značaj in domet gibanj upora odvisna tudi od našega angažmaja, do takrat so opcije odprte.

Ničesar si ne gre obetati od naivnosti, pa tudi od oklevanja ne. Tudi znotraj heterogenih gibanj je potrebno znotraj njega tvoriti odprt in antiavtoritaren prostor, v katerem je možno artikulirati pobude ter organizirati delovanje. Nenazadnje so bile vstaje v Sloveniji v zimi 2012-13 že dober primer tega, kako je odločen nastop v nepregledni vstajniški situaciji odločilno vplival na njen prevladujoč nenacionalističen značaj, kar ni bilo brez učinkov na nadaljnji razvoj tedanjih dogodkov.

Rumeni jopiči opominjajo, da kapitalistično opustošenje vedno znova budi upore, tudi v jedru globalnega reda in med drugim nudi tudi priložnosti za gradnjo vključujočih prostorov boja zoper razne oblike zatiranje. V takšnih momentih se spomnimo, da je spontana kreativnost množic tista, kar je pravo gonilo prevratov. Del teh množic smo, vseskozi sledeč principom, po katerih se tudi sicer ravnamo pri našem delovanju, lahko tudi anarhisti in anarhistke. Najdimo se.

---------------

Zgodovinski opomnik

6. decembra je minilo 10 let, odkar so v Atenah policisti umorili 15-letnega anarhista Alexisa Grigoropoulosa. Njegova smrt je sprožila največji val protestov in družbene jeze po padcu diktature. Vstaja se je kot plamen razširila po vsej Grčiji. S solidarnostnimi akcijami pred grškimi ambasadami in drugimi simbolnimi točkami so se odzvali tudi številni aktivisti po celem svetu. Umor se je zgodil v središču Aten v četrti Eksarhija, ki zaradi številnih skvotov, socialnih centrov, zasedene univerze ter političnih aktivnosti slovi kot oporišče anarhistov in avtonomistov. 6. decembra 2008 je v središče četrti, kamor policija le redko vstopi brez popolne opreme, na obhod prišla policijska patrulja, kar vsakič predstavlja jasno provokacijo. Prisotni anarhisti so se na njihov prihod odzvali z verbalnim pošiljanjem iz soseske, proti vozilu je priletelo nekaj plastenk vode. Iz avtomobila sta nato izstopila dva policista, prvi je proti skupini vrgel dimno bombo, drugi pa povlekel pištolo in v prsi ustrelil mladega Alexisa.

Takoj po umoru se je vest bliskovito razširila. Anarhisti, avtonomisti in študentje so se začeli zbirati v skvotih, na fakultetah in na večjih mestnih trgih. Množično so se podali na ulice, da bi protestirali proti državnemu nasilju in policijskemu umoru. Protesti so se že tisto noč sprevrgli v spopade s policijo in napade na privatno lastnino. Protestom so se v hipu pridružili dijaki, kmetje, sindikati in splošna javnost. Brez prestanka so trajali tri tedne, vsa večja mesta so bila v plamenih. Alexisova smrt je bila tako zgolj sprožilec širšega gneva do politične in družbene situacije v Grčiji.

Policijski umor Alexisa je sprožil eno najintenzivnejših družbenih vstaj naše generacije. Ta je bila zgolj napoved socialnih nemirov, ki si zaradi nevzdržnih družbenih razmer, krize, izkoriščanja, neenakosti in revščine na različnih koncih sveta še vedno sledijo. Kot oblika boja proti pozabi v Atenah in drugih večjih grških mestih še vedno vsako leto 6. decembra potekajo protesti in ulični spopadi.

9. decembra je minilo 176 let od rojstva enega najbolj prepoznavnih akterjev in teoretikov anarhističnega gibanja Petra Kropotkina. Ta se je rodil leta 1842 v ruski aristokratski družini. Zaradi svojega delovanja je leta 1874 pristal v zaporu, vendar mu je od tod uspelo dve leti kasneje pobegniti in zbežati v tujino. Tako je 41 let preživel v izgnanstvu v Švici, Franciji (kjer je bil prav tako zaprt štiri leta) in v Angliji. V Rusijo se je vrnil po ruski revoluciji leta 1917, kjer je bil po začetnem navdušenju podobno kot številni drugi anarhisti hudo razočaran nad boljševiki in njihovo izpeljavo revolucije v državni socializem.

Kropotkin je bil zagovornik decentralizirane komunistične družbe, brez države in kakršne koli centralne oblasti. Njegove ideje so se vrtele okrog zahtev po spremembi družbe v skupnosti svobodnih samoorganiziranih združenj in delavsko samoupravne produkcije. Kot je zapisal: »Vse, kar obstaja na svetu, mora biti za vse ljudi, ker imajo vsi potrebe po tem in ker je nemogoče določiti, kolikšno vlogo je kdorkoli imel pri produkciji svetovne blaginje, zato mora biti: Vse za vse!« Kropotkin je eden izmed začetnikov in utemeljiteljev anarhokomunizma. Napisal je tudi številna temeljna dela, kot so The Conquest of Bread; Fields, Factories and Workshops; znanstveno študijo Mutual Aid: A Factor of Evolution in številne druge krajše zapise.

---------------

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zahteve rumenih jopičev:

Delo in plačilo

1. Večja stopnja napovedi davka na dohodek, kar pomeni večje olajšave.

2. Najnižja plača v višini 1300 EUR neto.

3. Pokojninski sistem mora ostati soliden in zato socializiran, ne pa prispevni sistem.

4. Ni pokojnine pod 1200 EUR

5. Vse francoske plače, pokojnine in dajatve morajo biti prilagojene inflaciji.

6. Zaščita francoske industrije in prepoved njegove ponovne preselitve.
Zaščita našega znanja in našega dela

7. Odprava ločenega dela. Ni običajno, da oseba, ki dela na francoskem ozemlju, ne bi imela enake plače in enakih pravic. Vsaka oseba, pooblaščena za delo na francoskem ozemlju, mora biti na isti ravni kot tudi francoski državljan in njegov delodajalec mora plačati enak znesek prispevkov.

8. Za delo omejiti omejitvene pogodbe za velika podjetja za varno delo. Želimo več trajnih pogodb.

9. Najvišja plača znaša 15.000 €.

10. Ustvarjanje delovnih mest za brezposelne osebe.

11. Upokojitvena starost bi morala biti 60 let za vse tiste, ki so opravljali težka dela 55 let.
Pravica do doma

12. Rešite problem brezdomstva.

13. Omejitev najemnih stroškov in zagotovitev nastanitev po zmernih cenah, zlasti za študente in začasne delavce.

14. Izveddba velikih načrtov toplotne izolacije domov zaradi okoljskih razlogov in finančnih koristi za družine.
Blagostanje, naložbe, infrastruktura, javna politika

15. Favorizirati mala podjetja na podeželskih območjih in mestnih središčih. Ustaviti gradnjo velikih trgovskih območjih okoli večjih mest, ki uničujejo mala podjetja, trgovce in podjetnike in več brezplačnega parkiranja v mestnih središčih.

16. Povečanje invalidnine

17. Če šestletni otrok nikogaršnjega varstva, je potrebno nadaljevati z PAJEMPLOI sistemom pomoči do deset let.

18. Enak sistem socialnega varstva za vse, vključno s trgovci in samozaposlenimi delavci.

19. Takoj ustaviti zaprtje majhnih prevoznih linij, pošt, šol in porodnišnic.

20. Zagotoviti dobrobit starejših ljudi z dovolj denarja.

21. Naječ do 25 študentov na razred v osnovnih šolah.

22. Ustrezna orodja za psihiatrijo.

23. Prepoved prodaje nepremičnin, ki pripadajo Franciji (jezovi, letališča ...)

24. Sodstvo, policija, žandarmerija in vojska morajo imeti ustrezno opremo. Nadurne ure je treba plačati ali zavrniti tedensko ali mesečno delovno uro.

25. S sredstvi, pridobljenimi iz naslova plačila avtoceste, ste dolžni za vzdrževanje cest, avtocest in varnost v cestnem prometu.

26. Cena plina in električne energije so se zvišale zaradi privatizacije tega sektorja, zato morajo spet postati javna dobrina in cene usklajeno znižati na realno raven.

27. Spodbujati tovorni promet z železnico.
Obdavčenje in ekonomska politika

28. Davki - Velika podjetja, kot so MacDonaldd, Google, Amazon, Carrefour morali plačati več, imali obrtniki, družbe manj.

29. Prenehati povečanje trošarin na goriva.

30. Prepovedati obdavčevanje pri viru. V Franciji se ob koncu leta plačajo davki.

31. Dovolj z davčnim dobropisom za podjetja. Ta denar porabimo za zagon francoske vodikove industrije, ki je okolju prijazna, v nasprotju z električno energijo.

32. Dovolj z varčevanjem. Nehajmo plačevati obresti na dolg, ki je bila razglašena za nelegitimno in pričnimo z odplačilom dolga brez jemanja denarja od revnih, vendar pa moramo najti 80 milijard denarja iz naslova davčnih goljufij.

33. Prepoved zaračunavanja pristojbin, kadar kupci uporabljajo plačilno kartico. Določitev davka za ladijsko gorivo in kerozin.
Stroški demokracije in politike

34. Vsak izvoljen predstavnik ima pravico do srednje plače. Stroški prevoza bodo preverjeni in povrnjeni, če je to upravičeno.

35. Narodni referendum mora vstopiti v Ustavo. Ustvariti moramo čitljivo in učinkovito spletno stran, ki jo vodi neodvisni nadzorni organ, kjer lahko ljudje naredijo račun. Če predlog dobi 700.000 podpisov, je treba razpravljati, dokončati, dopolniti v državnem zboru, ki bo imel nalogo. za izvedbo referendumo v enem letu na nacionalni ravni. Trenutno francoska ustava ne predvideva referenduma.

36. Vrnitev na sedemletni mandat predsedniku republike. Izvolitev predstavnikov dve leti po tem, ko predsednik dovoljuje pošiljanje pozitivnega ali negativnega signala v zvezi s svojo politiko. To bi pomagalo slišati glas ljudi.

37. Odpravite življenjske koristi za predsednike.
Integracija in migracija

38. Prosilce za azil je treba sprejeti.

39. Razloge za prisilno migracijo je treba rešiti.

40. Tiste, ki jim je bila zavrnjena pravica do azila, je treba nemudoma vrniti v svojo državo izvora.

41. Treba je vzpostaviti ustrezno politiko vključevanja. Če živite v Franciji ste francoski državljan, kar pomeni, da mora oseba obvladati francoski tečaj francoskega jezika, francoske zgodovine in državljansko izobraževanje.

Obstajajo tudi zahteve v zvezi z migracijami, katerim Francozi nasprotujejo, vendar brez velikega izbruha rasizma. Kopijo seznama "rumenih pasov" je dal Aurélie Dianar, ki živi in dela v Parizu.
P.S. lahko da je slabo prevedeno, vendar se slika jasni ....

Bravo, Jst.
Bravo Mi.
Ekipi crne luknje pa crna pika, za izgubljen stik s stvarnostjo.
Kdor visoko leta, si se cevlja ne obuje.

Soboto ki pride se toplo obleči čez obleči rumeni jopič napolni termosko in se peš odpravi do najbljižje občine ali parlamenta spit skodelico s kkšnim ki bo tut tam mogoče, nek je treba začet in pogled na tvoj odsevni jopič bo vsem ki bodo videli in razumeli pogrel srce in spodbudil naslednjo soboto v večji številkah. Začeti je treba! Magar z mikro aktivnostmi. Povej naprej

Hej, o dedovanju bi bilo res dobro odpret debato.
Zapuščina posameznikom, in ne družbi, je naš problem Številka Ena.
Tu je kleč!

O komuniciranju in sprejemanju odločitev:
(Ta nas vedno jebe =)

Parlamentarci naj parlamentarijo.
Vsi pa lahko odamo svoj glas, preko, recimo, uporabniških računov.
Preko bankomatov, če se izkaže potreba.
Še raje pa poslušamo.
Počasi. In s z dostojanstvom.
Inženjirji, inženjirite...

Hasta siempre.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness