M. WARD: A WASTELAND COMPANION

Merge/Bella Union, 2012

Hiperproduktivni Američan Matthew Ward je svojo kariero osnoval na spretnem krmarjenju med oskubljenim, kontemplativnim in nežnim folkom ter lahkotnim, poskočnim in nalezljivim countryjaškim rokenrolom. Zdi se, da bolj ali manj uspešne osnovne forme niti ni poskušal  spreminjati, ne moremo pa zgrešiti, da se je Wardov zvok v slabih petnajstih letih vseeno nenehno organsko in skorajda neopazno razvijal. Njegov sedmi album, ki je izšel spomladi in ki ga bomo poslušali v tokratni Tolpi, nakazuje, da Warda trenutno zanimajo predvsem spevne pop pesmi, ki pa na srečo še vedno ostajajo raznolike, zanimive in nabite s tipično wardovsko prašno nostalgijo.

Poleg njegovega specifično toplega vokala, ki dobro deluje tako v tišjih kot tudi v glasnejših trenutkih, je najmočnejša Wardova kvaliteta namreč prav sposobnost spretnega brkljanja po antologiji ameriške glasbe 20. stoletja. Izposojanje od Buddyja Hollyja, Johnnyja Casha in Johna Faheyja kaj hitro lahko izpade kot poceni trik oziroma kot obrabljeno obujanje obrabljene preteklosti, zato je še toliko bolj občudovanja vredno dejstvo, da Wardu uspe iz vsega skupaj vedno znova ustvariti krhko posvetilo preteklosti, ki poslušalca figurativno transportira v času, kraju in čustvenem stanju. Pomembno pa je še dodati, da se Wardova glasba ne ozira le v preteklost, temveč je trdno usidrana tudi v sedanjosti, saj so tiste najboljše pesmi seveda brezčasne.

A Wasteland Companion je v svoji kolažnosti podobna prejšnjim Wardovim ploščam. Začne se z mirno in nevsiljivo skladbo Clean Slate, v kateri sta glas in akustično brenkanje lepo obogatena s pedal steelom in slide kitaro, potem pa že v drugi pesmi nadaljuje z jangly  radijskim rokenrolom pesmi Primitive Girl, katere banalno besedilo lahko brez slabe vesti zapakira in proda le Ward. Pesmi Me And My Shadow in I Get Ideas, ki je priredba stare klasike, sta visokooktanski poskočnici, v pocukranem komadu Sweeatheart pa slišimo tudi Zooey Deschanel, ki ob Wardu tvori polovico dueta She & Him. Druga polovica plošče je bolj umirjena, a kvalitetno ostane na nivoju vse do konca.

Z izjemo nekaterih tekstovnih spodrsljajev, ki jih ni mogoče odpustiti niti občasno namerno osladnemu Wardu, je A Wasteland Companion super plošča. Sicer ne prinaša nič pretresljivo novega, je pa lepa zbirka prijetnih pesmi za različne priložnosti in razpoloženja.