Anarhistične ženske v Turčiji

Anarhistične ženske v Turčiji

Oddaja
7. 3. 2019 - 12.00

Grčija: Karavana anarhistične solidarnosti

Četrt Exarchia v Atenah je eno od najmočnejših oporišč anarhističnega gibanja, ne samo v Grčiji, temveč v globalnem merilu. Ni torej naključje, da so v zadnjih letih ravno v tej četrti sredi od kapitalistične krize opustošene grške metropole nastali številni skvoti in druge samoorganizirane strukture, namenjene beguncem oziroma migrantom. Te po svojih močeh na različne načine na vsakodnevni ravni podpirajo tako lokalne kot širše anarhistične mreže. Eden od konkretnih materialnih izrazov podpore viziji četrti, mesta in družbe, v kateri je prostora za vse, vzajemna pomoč pa je pravilo in ne izjema, je bila tudi libertarna karavana solidarnosti, ki je prejšnji teden prispela v Exarchio. 27 kombijev in 65 tovarišev in tovarišic je iz Francije, Švice in Belgije pripeljalo hrano, oblačila, igrače, higienske izdelke, zdravila in drugo nujne življenjske potrebščine. Karavano je organizirala in izvedla mednarodna mreža v sodelovanju z lokalnim anarhističnim gibanjem.

Nemčija: Država proti anarhističnim skupinam na univerzah

Nemška zvezna varnostna služba za zaščito ustave oziroma BfV je pred kratkim na bizaren način intervenirala na Univerzi v Leipzigu. Od vodstva univerze je zahtevala, da lokalni skupini anarho-sindikata FAU prepove organizacijo tradicionalnega srečanja s študenti in študentkami. Informativni politični program poteka že nekaj let zapored, poleg že omenjenega FAU pa ga so-organizirata še anarho-sindikalistična mladina in lokalna sekcija mreže Interventionistische Linke. No, kot rečeno so se letos vanj vtaknili agenti zvezne obveščevalne službe. Obiskali so rektorico univerze, ta pa je nato dogodek prepovedala. Na prepoved so se odločno odzvali študentje in študentke, ki so na koncu uspeli doseči, da je prorektor prepoved umaknil. Čeprav to ni bil prvi poskus nedopustnega poseganja zvezne obveščevalne službe v delovanje univerze in samoorganiziranih političnih organizacij, je anarhosindikat FAU v svoji izjavi poudaril, da prepoved dogodka predstavlja novo stopnjo in pomeni, da se "univerza odpoveduje kritični diskusiji in državi priznava pristojnost, da lahko prepove mišljenje in diskusije".

Slovenija: Izbris še vedno traja

Šestindvajsetega februarja je minilo sedemindvajset let od začetka izbrisa, tega organiziranega in sistematičnega terorja slovenske države nad desettisoči svojih prebivalcev in prebivalk. V zadnjih letih je politični razred odkrito sovraštvo do tistih, ki jih je pahnil v pogosto nemogoče življenjske pogoje, zamenjal z molkom. Na drugi strani je za zdaj pojenjal tudi politično-organizacijski plamen boja izbrisanih. Tudi v teh pogojih pa ne smemo pozabiti na vse zločine, ki so bili z izbrisom storjeni, ne smemo pozabiti, da izbris z vsemi uničujočimi posledicami za življenja ljudi še vedno traja, in ne smemo pozabiti na tiste borce in borke, ki jih ni več z nami. Ravno dolgoletni boj izbrisanih zoper celotno nacionalistično in državno mašinerijo namreč tudi v teh zoprnih časih opustošenja in z njo povezane politike drobljenja opominja na moč zgodovinske resnice in tovarištva.

---------

Osrednji del: intervju z članico organizacije Anarhistične ženske iz Turčije

http://anarsistfaaliyet.org/

https://www.facebook.com/anarsistfaaliyetorg/

---------

ZGODOVINSKI OPOMNIK: LUCY PARSONS

Sedmega marca leta 1942 je umrla Lucy Parsons, anarhistka iz Združenih držav Amerike, ki se je celo življenje borila za pravice manjšin, žensk in delavstva. Rodila se je leta 1853 v Teksasu, ki je bil šele nedolgo pred tem z aneksijo postal ameriška zvezna država. O njenem družinskem ozadju je kar nekaj različnih domnev, sama Lucy pa je navajala, da je imela po mami mehiške, po očetu pa staroselske korenine. Starša sta ji umrla pri treh letih, nakar je skrb zanjo prevzel njen stric.

Pri osemnajstih se je poročila z bivšim konfederacijskim vojakom in aktivistom Albertom Parsonsom. Zaradi svojih političnih prepričanj in zakona, ki ni bil po meri tedaj prevladujoče rasistične morale, sta se Lucy in Albert morala izseliti iz Teksasa. Skupno pot sta nadaljevala v Chicagu, kjer sta postala dejavna v bojih lokalnega delavskega gibanja in se vključila v Socalistično delavsko stranko. Lucy je pisala za glasilo stranke The Socialist in v svojih člankih zagovarjala pravice delavskega razreda, v glasilu Sindikata delavk pa je še dodatno izpostavljala vprašanje žensk in njihove volilne pravice.

Lucy in Albert sta se leta 1881 priključila chicaški sekciji novo ustanovljene anarhistične internacionale IWPA oziroma International Working People's Association, znani tudi pod imenom Črna internacionala, ki je bila ustanovljena na kongresu anarhističnih in socialno revolucionarnih klubov v Londonu leta 1881. IWPA je bila resnično delavska organizacija, imela pa je tudi izjemno močno anarhistično noto, saj se je zavzemala za družbo brez držav, ki bi temeljila na solidarnosti in federalizmu, zagovarjala pa je metodo revolucionarne direktne akcije.

Zakonca Parsons sta bila med ustanovitelji in ustanoviteljicami glasila Internacionale The Alarm, v katerem je od takrat dalje Lucy pogosto objavljala. Eden izmed njenih najbolj znanih in vplivnih časopisnih prispevkov je bil članek z naslovom To Tramps, v katerem je pozivala delavce in brezposelne, da naj se z direktnimi akcijami uprejo in zoperstavijo bogatim. V vlogi agitatorke je Lucy vidno vlogo odigrala tudi v razvpitih stavkah maja 1886 v Chicagu, ki se jih še vedno spominjamo vsakega prvega maja. Potem, ko je med enim od stavkovnih zborovanj v podporo pravici do osemurnega delovnika ponovno prišlo do izgredov in eksplozije bombe, v kateri so bili ubiti in ranjeni tudi policisti, se je nad anarhistično gibanje, ki je bila v samem jedru tega boja, zgrnila vsa teža državne represije. Vrstile so se aretacije in druge oblike terorja. Policija je razbila več dvoran, ki so bile uporabljene za delavska zborovanja, na piki se je znašla celotna migrantska in delavska skupnost Chicaga, še posebej nemška in bohemijska. Represija je simbolni in realni vrhunec dosegla v montiranem političnem procesu proti domnevnim zarotnikom s Haymarketa. Od osmih obsojenih anarhistov so bili novembra 1887 štirje, med njimi Albert Parsons, usmrčeni z obešenjem in so tako postali mučeniki svetovnega delavskega gibanja. Zmaga v boju za osemurni delavnik ter agonija mučenikov sta še desetletja po njihovi tragični smrti zaznamovala in navdihovala generacije anarhističnih borcev in bork.

Leta 1892 je Lucy ustanovila časopis Freedom, ki se je osredotočal na boj zoper vse preveč pogosta linčanja Afroameričanov in izkoriščevalski sistem zakupništva zemlje. Obširno je objavljala tudi v drugih časopisih, prav tako pa je ostala pomembna govornica na chicaških ulicah. Njena politična aktivnost se je ves čas osredotočala na delavske pravice in boj za družbeno enakost. Kasneje je bila soustanoviteljica razvpitih Industrial Workers of the World oziroma t. i. Wobblies, v okviru katerih se je osredotočala na boj proti revščini, brezdomstvu in nezaposlenosti.

Lucy Parsons je bila goreča javna govorka z močnimi in jasnimi stališči, kar jo je pogosto pripeljalo v konflikte, ne samo s političnimi nasprotniki, temveč tudi s tovariši oziroma tovarišicami iz samega anarhističnega gibanja. Politično se je tako zapletla tudi z Emmo Goldman, in sicer v zvezi z vprašanjem ženske emancipacije. Feminizem Lucy Parsons je izhajal iz predpostavke, da zatiranje žensk izhaja iz kapitalizma, in je bil globoko zasidran v materialnih bojih delavskega razreda za svojo celostno osvoboditev od kapitalističnega gospostva. Feminizem Eme Goldmann pa naj bi po kritiki Lucy Parsons pretežno zaznamovala abstraktna ideja "osvoboditve žensk", ki da je nekako univerzalno aktualna, ne glede na specifične družbene in zgodovinske okoliščine. Obe slavni in razvpiti anarhistki sta se torej polemično spopadli ravno glede vprašanja, ki še danes pogosto sproža polemike znotraj anarhističnega gibanja.

Lucy Parsons se je močno angažirala tudi pri podpori političnim zapornikom, saj je sodelovala pri številnih odmevnih sodnih obrambah, pogosto skupaj z različnimi mednarodnimi in civilnodružbenimi organizacijami, ki so nudile pravno pomoč tako militantnim delavskim borkam in borcem kot rasistično preganjanim članom in članicam zatirane črnske skupnosti. V času t. i. rdečega preplaha, v okviru katerega so ameriške zvezne oblasti iz države deportirale na tisoče anarhističnih tovarišev in tovarišic, je anarhistično gibanje in z njim Lucy Parsons utrpelo ogromno izgubo. Tudi zaradi tega se je kasneje nekoliko bolj zbližala z ameriškimi komunisti in leta tisoč devetsto sedemindvajset postala članica nacionalnega komiteja International Labor Defense, ki je bil organizacija, za katero je stala ameriška komunistična stranka.

Lucy Parsons je vse svoje življenje ostala zvesta socialističnim in anarhističnim idejam ter bila politično aktivna vse do svoje smrti. Kljub visoki starosti je še pri svojih osemdesetih letih na chicaških trgih goreče agitirala za delavske pravice. Leta 1942 je umrla doma v hišnem požaru. Stara je bila 89 let.

----------

1. RDEČE ZORE, 6.-9.3.2019 na Metelkovi in v Rogu. Koncerti, diskusije, film, druženje. Povezava: http://rdecezore.org/

2. PROTEST OB 8.MARCU PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI. Ob 16H na Kongresnem trgu. Več informacij na socialnih omrežjih. Povezava: https://studentska-iskra.org/zahteve-protesta-proti-nasilju-nad-zenskami-8-marec-2019/

3. ALTERNATIVNA TRŽNICA IN VEGANSKA VEČERJA. Torek 12. marec 2019 OD 18H DALJE, Menza pri Koritu, AKC Metelkova mesto.

4. INFOKAFANA O ANTISPECIZMU: Petek, 15. amrec 2019 ob 20h v A-Infoshopu, AKC Metelkova mesto

------------

Živa sila

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

pozdrav, kdaj bo objavljen posnetek?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.