Čisto pravni gusar: Plagiat

Čisto pravni gusar: Plagiat

Oddaja
1. 2. 2019 - 10.15

"Ars longa, vita brevis"
 

Besedo yuppie so skovali v ZDA sredi 80. let prejšnjega stoletja iz začetnic naziva young urban professional -  yuppie. Ker so japiji produkt sistema, v katerem bivajo, v tukajšnjem socializmu takšnih likov ni moglo biti. Sistem delavskega samoupravljanja je fingiral, da so v vrstah proletariata ljudje enaki. Karieristični povzpetniki so morali svojo ambicioznost usmeriti v politiko, da bi bili bolj enaki od enakih.

 

Šele padec berlinskega zidu in postsocialistična paradigma svobodne izbire sta v povzpetništvu novih štafetnikov mladosti uvidela vrednoto. Kulturna apropriacija na način imitacije hollywoodskih filmov se je pričela. Številni karieristi so kopirali like iz japijevske kulture anglosaškega sveta a la Gordon Gekko, ki ga je v filmu Wall Street igral Michael Douglas.

 

Izraz japi smo v 90. prevzeli tudi sami. V SSKJ  najdemo zapisano:

 

              »Japi: mlad, uspešen, ambiciozen človek, navadno izobraženec, ki dobro zasluži, živi razkošno in se obnaša snobovsko: ljubljanski japi; menedžerji in japiji«

 

Mlad, ambiciozen in izobražen mož, ki iz oči tako silovito bruha odličnost in odločnost, da bi ga vsaka mama z veseljem posvojila v svojo hišo in vsaka babica pa bi mu odprla vrata, čeprav bi prodajal še tako slabe sesalce. Takšnega japijevskega karakterja je Mirko Mayer, 34-letni voditelj oddaje Argument na slovenski komercialni televiziji Planet TV. Soočen z nizko gledanostjo svojih preteklih oddaj, je z novo oddajo Argument skušal ustvariti senzacijo, ki bi pritegnila povprečnega gledalca.

 

Oddaja Argument, ki obljublja, "da bo hrup preglasila z argumenti in se oprla na poglobljene analize, soočenja, kredibilne sogovornike ter preiskovalne prispevke", v svoji polemični zasnovi ne deluje nič drugače od podobnih informativno-pogovornih oddaj televizijskega primetimea.

 

O tem, da deluje precej podobno, priča tudi opazka v zvezi z napovednikom, ki je pred približno tremi meseci naznanil novo oddajo. V napovedniku Mayer razreže ameriško (ali morda angleško) pito, seveda s kirurško natančnostjo, kot namerava v svoji novi oddaji ravnati tudi z dejstvi. Ker pa ni razrezal slovenske potice, so Slovenske novice opozorile na to, da bi v primeru tega napovednika lahko šlo za krajo skoraj identičnega spota za oddajo Quest Means Business, paradnega konja ameriške televizijske mreže CNN, ki jo vodi priljubljeni Richard Austin Quest.

 

Tako je bila izbira teme za oddajo Argument z dne 24. januarja 2019 - torej prevprešavanje plagiatorstva v aferi Kobal - le še toliko bolj ironična.

Mayer je globoko vdihnil in oddajo otvoril z besedami:

»Kultura je iz nas naredila narod. Smo med obletnico Cankarjeve smrti in Prešernovim dnevom.«

In nato ton oddaje nadaljeval s Cankarjevim citatom:

»Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno.«

 

Po teh močnih besedah je prešel k predstavitvi afere Kobal, potem ko je v javnost pricurljalo, da je bila njegova komedija Profesionalci Espe le poslovenjena različica italijanske komedije La prove generale oziroma Generalka dramatika Alda Nicolaja.

 

Zakaj gre za plagiat, obrazloži gostja, pravnica Maja Bogataj Jančič, strokovnjakinja na področju avtorskih pravic, ki pove, da gre v primeru plagiata za »neetično, nemoralno in zavržno dejanje nekoga, ki s svojim delom zavaja javnost.« Obenem pa pove, da gre tudi za kršenje avtorskih pravic, tako moralnih kot materialnih, česar pa ne gre enačiti s konceptom plagiatorstva.

 

Po njenem mnenju naj bi šlo za kršenje avtorskih pravic, čeprav se sodišče o tem še ni izreklo. Kot strokovnjakinja je izrekla svoje stališče, ki pa je obenem delovalo tudi kot predčasna sodba.

 

Mayer se obrne k naslednjemu gostu Edvardu Kadiču, strokovnjaku na področju javnega nastopanja. Čeprav izgleda kot nekakšen kozjebradi prodajalec vodnih postelj, potem ko mu ni uspelo s kariero v Motorhead cover bandu, se Kadič preživlja z delavnicami v stilu Kako biti alfa moški? Torej delavnicami namenjenimi vsem, ki potrebujejo certifikat o alfa moškosti.

 

Kaj natančno je vloga strokovnjaka za javno nastopanje v oddaji, ki tematizira afero Kobal, ni ravno jasno. Kar pa je jasno, je dejstvo, da je PR na račun afere Kobal poceni promocija, ki bi jo vsak guru z veseljem izkoristil v lastno korist. Tukaj dodajmo še, da je izbira gostov za oddajo komercialne televizije, oddajo, ki naj bi hrup preglasila z argumenti kredibilnih sogovorcev, odgovornost voditelja. Alfa moškega voditelja, ki bo z javnim nastopom prišel resnici do dna.

 

In voditelj se je odločil v oddajo povabiti tudi Svetlano Makarovič, uveljavljeno avtorico. Njen opus 300 del ji zagotavlja moralno pozicijo, s katere lahko na Kobala zlije ves svoj gnev.

Makarovič je povedala:

 

»Ni vredno o tem govoriti ... Kobal je popolnoma nezanimiv človek. Zmeraj je bil koritar, zmeraj je bil baraba, zmeraj je bil prostaški, zame je bil vedno človek brez srčne kulture ... Ampak tisto, kar mene irritira - da si ta tip, tukaj zdaj, drzne nositi rdečo zvezdo, prastari apotropejski simbol ... Rdeča zvezda že dolgo ni politični simbol. Še manj strankarski simbol. Temveč je moralni simbol ... Drugače je Kobal zame popolnoma nezanimiva figura. To je pritlehni oštarijski zabavljač, nič drugega. Ima se za satirika, zraven pa nima pojma, kaj sploh satira je ...«

Ko jo Mayer vpraša, kakšna kazen bi morala doleteti Kobala, Makarovič pove:
 

»Se vam zdi vredno to spraševati? - Vsak umetnik je občutljiv na moralno kršenje moralnih avtorskih pravic. Tukaj ne gre za materialne avtorske pravice. Dobro, en takle Kobal. Njemu pač zadiši denar, on se celo življenje grebe za denar. On je mojster tega, kako ceneno robo čim bolj drago prodati. Pri takem človeku vodo potegneš, pa greš naprej«.

 

Nato je Mayer besedo predal znanemu radijskemu voditelju Sašu Hribarju.

Ta je povedal, da gre pri Kobalu za patologijo nekega procesa. O stanovskem kolegu je povedal zgodbo iz časa, ko sta bila kolega v svetu javne RTV.
 

»Že takrat je Kobal skušal k nam pripeljati slab plagiat z oddajo »Ne se hecat«, ki temelji na tem, da jo vodi star (pohoten) voditelj skupaj z neko postavno mladenko, ki možgansko ni dorasla svojemu vzorniku. Šlo naj bi za slabe šale in slabo kopijo, nizkotno in omadeževajoče za javno televizijo.«

 

Hribar je dodal, da gre ob tem za narcisoidno patologijo. V prvi fazi naj bi Kobal doživel razkorak med tem, kar je, in tem, kar misli, da je, v drugi fazi je prišlo do razkoraka med tem, kar misli o sebi, da je, in kar misli, da o njem mislijo drugi. S tem je sam sebe zavedel v večvrednost lastnega ustvarjanja, ko svoj podpis pritakne delu drugega.

 

Voditelj oddaje Argument je na videokonferečno linijo priklical še sina pokojnega italijanskega dramatika, ki ga je ironija situacije v zvezi z gledališko komedijo, ki govori o lopovih, precej nasmejala.

In situacija je res smešna. Čeprav je bil Kobal s svojo gledališko komedijo neizviren, pa je s tem, ko je pristal na tnalu plagiatorske zavržnosti, ironično pomagal ustvariti eno boljših satir javne razprave.

 

A ta oddaja žal ni bila fikcijske satirične sorte. Služila je prej kot čarovniški proces in medijski linč javne osebe v duhu poudarjanja bednosti, zavržnosti in neetičnosti le-te. Oddaja je bila kot nekakšno javno sojenje brez prisotnosti obtoženega. Že v začetku je bilo čutiti voditeljevo pristranskost in njegov neposredno zaničevalen namen.

 

Lahko bi rekli, da je šlo za določeno manifestacijo tistega, čemur Nemci pravijo schadenfreude, privoščljivo veselje ob nesreči drugega, kar se je čutilo tudi ob osebnih napadih Svetlane Makarkovič, v katerih je ciljala na Kobalov značaj. Biti kritičen do avtorja skozi presojo njegovega dela je eno, biti kritičen do njegove osebne narave pa nekaj drugega. Prehajanje iz enega v drugo zabriše meje in deluje predvsem zaničevalno. Slednje pa lahko po tretjem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika deluje tudi kot zakonski znak razžalitve.

Osebna narava ali karakter Borisa Kobala tu nima zveze z vprašanjem plagiatorstva z izjemo skupnega imenovalca bednosti. Hribar je kot izkušen satirik vedel, da je bolje kritizirati način in ne osebnost.

Sledi glasbeni premor, nato pa se bomo v nadaljevanju posvetili vprašanjem - kaj je plagiat? Kaj plagiatorstvo sploh pomeni? Kaj je zavržno kopiranje? In ... koliko ustvarjalne svobode si lahko privoščimo?

Etimologija besede plagiat izhaja iz latinščine. Plagiarus je bila oznaka za tistega, ki je ugrabljal ljudi. Tako je besedo v 1. stoletju uporabil rimski pesnik Martial, ki se je pritoževal, da naj bi drug pesnik ugrabil njegove verze. V Angliji so besedo začeli uporabljati kasneje, leta 1620, nekaj desetletij pred besedo pirat.

 

V pravnem smislu pojma plagiat ne poznamo. Poznamo pa pojem goljufija. To je lahko uporaba dela drugega za lastno premoženjsko korist, kar se lahko razume kot goljufija oziroma natančneje kršitev moralnih in materialnih avtorskih pravic, katere določbe so zapisane v 147. in 148. členu Kazenskega zakonika.

 

Poenostavimo torej - Kobala lahko doleti naslednje:

1. Lahko gre v zapor za osem let, če sodišče ugotovi, da je pridobil večjo premoženjsko korist, kar pomeni 50.000 evrov premoženjske koristi.

2. Lahko je v pravdi tožen s strani imetnikov pravic (dedičev pokojnega italijanskega umetnika) za nepremoženjsko škodo, ki je nastala.

3. Toži ga lahko gledališče za poslovno škodo, ki jo je gledališče utrpelo. Od njega je že dobilo tistih 13.000 evrov nagrade, namenjene izvirni komediji.

4. Lahko prejme odpoved delovnega razmerje oziroma razrešitev s funkcije direktorja Šentjakobskega gledališča. Razmerje ali mandat lahko preneha zaradi njegove krivde.

 

Obenem pa Kobal doživlja še:

* karierni propad

* medijski linč

* izgon iz stanovskih krogov

* moralno kritiko

* osebne napade in zaničevanje

 

Kobal ima pač nesrečo, da živi v Sloveniji. Tu smo namreč še posebej občutljivi na nemoralne prakse, za takšno reč bi človeka kaj hitro pribili na križ. Ko pa že tega ne smemo narediti, pa naj bo vsaj javni linč takšen, da bo krivec storil samomor, kot se je zgodilo v primeru mariborskega ravnatelja.

 

Sodimo mu večkrat, sprva v medijih in nato še na sodišču, obenem na kazenskem in na civilnem. - Slednje je sicer malce drakonsko. Osemletna zaporna kazen namreč deluje zelo nesorazmerno, še posebej denimo v primerjavi s kaznijo za spolno zlorabo slabotne osebe ali osebe mlajše od 15 let, kaznijo, ki se giblje v povsem primerljivem razponu do osem let.

 

Kazen pa je še toliko bolj absurdna z vidika žrtve. Če bi poskušali razumeti perspektivo žrtve, se moramo seveda najprej vprašati, kdo naj bi sploh bil žrtev Kobalovega početja? Ali je to izvirni dramatik, ki je že mrtev? Ali so žrtve imetniki avtorskih pravic, na primer njegov sin, ki je spregovoril za oddajo Argument?

 

Ali je žrtev celjsko gledališče, ki je zaradi sodelovanja s Kobalom izgubilo na ugledu? Morda pa je žrtev slovenski narod, ki mu je Kobal lagal. Ali gre predvsem za tistih nekaj promilov slovenskega naroda, ki so komedijo Profesionalci Espe dejansko videli uprizorjeno na odru?

 

Glede na to, da umetnik več ne živi, ta ne more biti žrtev. Sin pa je dejansko lahko vesel brezplačne promocije dela, ki ga je njegov oče napisal pred 40 leti, promocije v smislu, da o tem govori celoten slovenski narod. Da pa je komedija tako dobra, da jo drugi kopirajo, je pohvala avtorju že samo po sebi.

 

Gledališče se je posipalo s pepelom in se od Kobala distanciralo. Poslovno škodo bodo sicer nadoknadili in ni splahnel ravno ves ugled. S kategorično zavrnitvijo in podano kazensko ovadbo pa je celjsko gledališče zavzelo vzvišen položaj, kot v nekakšen etičen izkaz lastnih visokih standardov, visokega duha znotraj kulturne sfere.

 

V naslednjem koraku bomo končno prikolovratili do glavnega problema - do odnosa, ki ga imamo Slovenci do kulture in do njenega mesta v družbi. Ter obenem odnosa do ustvarjalnosti in nasploh do lastnine ustvarjalcev. O tem torej v nadaljevanju. Najprej pa nekaj glasbe.

  

Vsaj kanček ironično je, kako močno nas prizadene neizvirnost dramatika, kot je Kobal, čeprav je bila prva slovenska komedija Županova Micka, ki naj bi jo leta 1789 ustvaril Anton Tomaž Linhart, napisana po predlogi igre Feldmühle oziroma Vaški mlin Josefa Richterja. Vsaj v določeni meri gre tudi v tem primeru za neizvirno plagiirano komedijo, ki seže v daljni čas razsvetljenstva pri nas.

 

Ker je v času absolutističnih monarhov vse pripadlo Kaiserju oziroma Konigu oziroma njegovim vazalom, je intelektualna lastnina, z njo pa koncepti izvirnosti in avtorstva, začela nekaj pomeniti šele s porastom razsvetljenskega meščanstva.

 

V splošnem se je zavržnost plagiatorstva v večji meri pojavila v času romantike. Morda zato Linhart leta 1789 ni niti trznil s peresom, romantika je namreč nastopila šele 40 let po krstu Županove Micke. Originalnost je bila nadvse pomembna šele v času Prešerna, Puškina, Lermontova. Takrat je šlo sicer predvsem za moralno čast, Prešeren seveda ni pesnil ravno zaradi denarja ali materialne koristi.

 

Morda je sprememba paradigme in nastop vrednosti koncepta avtorjeve izvirnosti povezana s takratnim duhom romantike, duhom trpinčenih pesnikov, kot je bil Puškin, čigar duša se zrcali v njegovem delu. Res bi bilo nepošteno reči, da je njegova pesniška bolečina, bolečina drugega.

 

Ta sprememba v mišljenju v romantiki nekako pojasni vidik duhovnosti moralnih pravic v kontinentalni Evropi. Po francoskem zgledu imamo tudi pri nas moralne avtorske pravice, ki jih v “licemerskih” ZDA na primer ne poznajo. Duh kulture smo zaščitili s pravnimi akti, avtorja pa postavili na piedestal pred družbo.

In tako od avtorja pričakujemo le odličnost. Elitnost se meri po hvalospevih, če že nimamo veliko denarja zanj. Biti avtor je častno, kultura nadvisoka. Tako verjetno razmišlja tudi Svetlana Makarovič, ko stanovskega kolega Kobala, proizvajalca šund špasne kulture, ne smatra za sebi enakega. Njena kritika je vsekakor moralna in polna romantičnega duha.

Ampak to je le en zorni kot.

  V obzir moramo namreč vzeti tudi, kako najbolj znan slovenski plagiat sprejemajo drugod po svetu. Ko govorimo o najbolj znanem slovenskem plagiatu, ki odmeva tudi izven ozemlja naše države, ne govorimo o Kobalovi komediji. Ne govorimo niti o kolumni Mojce Mavec, o komentarju Vide Žabot, o diplomskih nalogah slovenskih politikov ali o Janševem kopiranju govora Tonyja Blaira iz leta 1998  - »čeprav nismo največji, smo lahko najboljši ..
 

Ko govorimo o najbolj znanem slovenskem plagiatu, govorimo o govoru Melanie Trump, trenutne prve dame ZDA. V svojem nagovoru republikanskemu kongresu je namreč Melania uporabila stavke zelo podobne tistim, ki jih je osem let predtem izrekla Michelle Obama, kar so mediji hitro spregledali kot kopiran govor. Melania je na podlagi zagovarjanja lastnih vrednot in vrednot, ki naj bi ji jih v zibko položili njeni starši, s takšnim plagiatom ustvarila sliko eklatantne laži.

 

Izdelane so bile celotne analize tega plagiata. Eno takih je pripravila Monika Nalepo, ki je 20. julija 2016 za The Washington Post napisala kolumno o Melaniinem govoru. Parafraziramo:

Melanino dejanje izvira iz kulture goljufanja. Gre za preprosto dejstvo, da je Melania odraščala v postkomunističnem sistemu. Slednji dejanja plagiatorstva in goljufije tipično tolmači kot nekaj izjemno običajnega ali celo vrednega vzpodbujanja. Komunizem, ki naj ne bi poznal zasebne lastnine, ni poznal niti intelektualnega lastninjenja, zato se je meja med izvirnim delom in plagiatom zabrisala.

  Nato se je avtorica Monika Nalepo dotaknila še izvorov plagiatorstva.

Tisti, ki preučujejo plagiatorstvo, ga ponavadi povezujejo z načinom učenja. Učenje, ki ni utemeljeno na kritičnem preizpraševanju idej, temveč v načinu pomnjenja, hitreje vodi v kopiranje tujega dela. Če bo učenje na pamet nekaj, po čemer se meri akademski uspeh, bodo študentje uspešnejši takrat, ko bodo predvsem replicirali tisto, kar so se naučili.

Tako je bila tudi Melania v času postkomunistične Evrope vzhodnega bloka deležna učenja na pamet, kljub temu, da ni zaključila študija na Univerzi v Ljubljani. Čeprav so marksistično, leninistično ideologijo iz srednješolskih učbenikov izbrisali, so bili učitelji in učiteljice še vedno del starega sistema, ki se nikoli ni zares zamenjal. Melania se je tako piflala zgodovinska dejstva in letnice, da bi zaključila srednjo šolo. Po prvem letniku na univerzi študija ni nadaljevala.

Avtorica še doda:

Njeni vrstniki so bili v tistem času deležni pohval, če so kakšno stvar preplonkali. Če si se znašel tako, da si plonkal in te niso ujeli, si se izkazal kot ulično brihten. Plonkarji niso bili označeni kot goljufi, le izposojali so si informacije. Kdor koli pa je koga zašpecal, je bil takoj označen za kolaboranta.

Avtorica naknadno zapiše še pravilo, ki ga je povzela od nekih drugih avtorjev.

 

"Fanta lahko potegneš ven iz Vzhodne Evrope, ne moreš pa potegniti Vzhodne Evrope ven iz fanta." In torej zabije žebelj v krsto slovanskega trenirkarja vzhodne postkomunistične Evrope oziroma njenih zgrešenih izobraževalnih sistemov. Torej je Melania po istem principu bedna, kot je to iz nje naredil bedni izobraževalni sistema, ki temelji na kulturi posnemanja in goljufanja.
 

Avtorica Monika Nalepo je svojo izkušnjo vzhodne kulture goljufanja doživela v času, ko je pred petnajstimi leti študirala v poljskem Krakovu. Ali je docentka političnih ved na Univerzi v Chicagu sploh kdaj bila v Sloveniji, tega ne vemo. Vemo pa, da se Svetlana Makarovič ne bi strinjala z njenim pogledom.

Na tem mestu se ne bomo ustavljali ob podrobnostih v zvezi s tem, kdo je bolj bednejši in kdo ima bolj prav, temveč se bomo premaknili h konceptu ustvarjalne svobode. Res je, plagiatorstvo je nekaj neizvirnega, lažnega in zavajajočega.
Ampak vsi smo si v svojih ustvarjalnih podvigih že izposodili kaj tudi od drugih. Mar ne?
Ali nas bo zdaj že vsaka ideja, ki si jo bomo sposodili, spravila za zapahe za kar osem let?  V svetu, v katerem bi si vsakdo želel lastiti kar vse?

Seveda ne, to bi bilo butasto. Če bi za vsako uporabo ideje nekoga obsodili plagiatorstva, bi se v zaporu v družbi z Melanio znašli tudi že Janez Janša, Vladimir Putin in Barack Obama.

Dejstvo je, da samih idej ne štejemo za avtorska dela in da nad idejami ne moremo izvajati monopolov z avtorskimi pravicami.

_______

Sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je, da slab umetnik kopira, dober krade. Tokratno sporočilo smo ukradli tako Pablu Picassu kot Igorju Stravinskemu.

  Razlika med dobro in slabo krajo je, da dobra kraja pomeni preučiti drugega, krasti od mnogih, naslavljati izvore. Dobra kraja pomeni preoblikovanje izvirnika, remiks. Slaba kraja a la Kobalova komedija pa pomeni enoznačno krajo, posnemanje, s katerim pokažete tudi, kako žal nimate boljših idej.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Uroš. Zanimivo o plagiatorstvu, obravnavano iz raznih zornih kotov, toda zame je najbolj pomembno, ali v svojem delu, kar koli to že je, navedeš izvirnega avtorja in delo, ki ga uporabiš, česar pa Kobal ni, zato žal trpi posledice, še več, podpisal se je pod skoraj dobesedni prevod, kot so menda dokazali. Če to drži, mar ni to primer čistega plagiata, kraje? Omenjeno oddajo Argument, ki je navedena, sem gledala, všeč mi je, da sploh obstaja taka oddaja in upam, da bo z argumenti lahko obravnavala ekscese v naši družbi (tem je ogromno). Za to je potreben pogumen in prodoren voditelj in ekipa sposobnih raziskovalnih novinarjev. Bomo videli, ali jih imamo in ali bodo imeli možnost to početi v našem sistemu, ki se razglaša za demokratičnega, toda ...

Prevod, s katerim je zaslužil 13.000 evrov kot lažni avtor, pravi avtor pa...nada. Se pravi, obična kraja.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness