Mimo filozofskih zablod spregledati

Mimo filozofskih zablod spregledati

Recenzija izdelka
13. 3. 2019 - 13.00

V letu 2018 je pri Založbi *cf. izšel ponatis zbirke spisov z naslovom Ideologija in ideološki aparati države in drugi spisi Louisa Pierra Althusserja, francoskega marksističnega filozofa, ki za police slovenskih knjižnic pomeni predvsem obnovljeno formo estetskega izgleda, ne pa tudi vsebinskih dopolnitev ali popravkov. Slednjih v dobi 18 let od prvega tiskanja taiste zbirke ne bi bilo nerazumno pričakovati - leta 2000 izdan korpus Althusserjevih spisov, naslovljen zgolj Izbrani spisi, je povsem identičen temu iz ponatisa. Tako kljub obljubam o dopolnitvi in spremembah na isto oštevilčenih straneh še vedno opazimo enake napake v prevodu ali zapisu priimkov citiranih filozofov, na primer Mrax namesto Marx.

Zbirka vsebuje pet Althusserjevih spisov s spremno besedo Michaela Sprinkerja, pri čemer ima novejša verzija kakopak daljši seznam pri založbi izdanih del in obenem drug naslov, torej Ideologija in ideološki aparati države. Platnica tako bralca že pri najbolj osnovnem, četudi naključnem očesnem stiku kričeče interpelira s “Hej ti, bral boš o Ideologiji!“. Na tem mestu si ne bomo zadali naloge predstaviti ali obravnavati celotno vsebino Althusserjevih spisov. Razlog za to ni zgolj forma pričujoče oddaje. O avtorju je bilo namreč v našem radijskem etru v zadnjih nekaj letih že precej povedanega. Naj bo tokrat recenzija poskus aplikacije v smislu krajšega odgovora na nekatere teoretske zametke ali bolje sodobne tendence hvaličenja mogočnosti in pomembnosti znanstvenih dogem, denimo na področju scientifikacije človekove kognicije.

Že v prvem spisu Lenin in filozofija Althusser obravnava nekatere Leninove drže zoper takratna odstopanja bodisi znotraj komunistične stranke - šlo je za t. i. otzoviste - bodisi v nekem bolj splošnem filozofskem diskurzu, ki je nastopal proti materializmu in dialektiki ter poskušal uvajati nove miselne forme. Lenin v Materializmu in empiriokriticizmu, delu, ki ga v omenjenem spisu Althusser največ povzema, izdeluje teorijo o filozofiji. Dveh momentov, prepletov, vozlišč, če hočete, tj. odnosa znanosti do filozofije in filozofije do politike, se loti tudi Althusser.

Marxovo napoved iz XI. Teze o Feuerbachu prav Lenin prvi pravilno interpretira in izvede, ko se izogiba odvečnim filozofskim razpravam in marksistično teorijo prakticira. Lenin se torej ne ukvarja na primer s koncipiranjem odgovora na vprašanje “ali filozofska intervencija izkorišča znanstvene prakse ali jim služi“ - nenazadnje prav on izhaja iz ekonomske znanosti. Naloga tovrstne filozofske prakse potemtakem ni odvisna od statusa, ki ji ga pripišemo, temveč kot inherentna nujnost izhaja kot posledica razrednega boja v kapitalističnem produkcijskem sistemu.

Razredni boj šele stimulira odziv in omogoči epistemološko deblokacijo teoretskih intervencij, ki so venomer posledice naključnih srečanj ali, če rečemo s Spinozo, “posledice padajočih paralelizmov z neskončnimi atributi”. Teorija srečanja je sicer Althusserjev ontološki instrument, s katerim v zadnjem spisu Podtalni tok materializma srečanja dokončno izpelje odgovor na vprašanje začetka in konca sveta ali filozofije nasploh: vse izhaja iz praznine, iz ničesar, ki se v “nekaj“ spremeni neodvisno od kakršnihkoli silnic, gre pa vendarle za nujne naključnosti; naj bo to naključen pok atomov ali pa sprejem družbene pogodbe. 

Neuropath, Orion, 2008
 / 20. 2. 2019
 

Četudi je sleherni filozofiji imanentna ideološka komponenta - in to nam je jasno, sploh pa Althusserju -, je izvorna pozicija resnicoiskateljske znanosti ravno obratna. Ta deluje bolj subtilno; nemara želi s filozofijo celo narediti prelom! in si postavljati vprašanja ter iskati odgovore, ki bodo fiziološko določili mesto človeka v svetu. No, bodimo doslednejši: zgolj definirali bodo že nekdaj obstoječe, česar filozofiji ali njenim variacijam naj ne bi uspelo. Tudi Marx in Freud, ki sta svetu predstavila velika nova teoretska kontinenta, polji diskurzivnosti, kot je rekel Foucault, se z novimi spoznanji človeške kognicije očitno ne uspeta kosati. 

In vendarle smo primorani ubrati takšno teoretsko pozicijo ravno zaradi vse te navideznosti, ki jo scientifikacija utemeljuje z objektivno faktičnostjo, tembolj na področju človeške psihe. Ni vrag, da so naši kognitivni procesi vselej nesvobodni. Človeka do določene mere opredeljujejo sile, na katere nima vpliva - kot da na primer Kantova izvorna sinteza enotnosti apercepcije ali Freudov sanjajoči pacient, nezavedno torej, ne pomenita prav dejstva, da je človek-subjekt spoznavno omejen?

Poanto sicer lahko ponazorimo z Althusserjem: potem ko je že Marx družbeno strukturo razdelil na ekonomsko bazo in superstrukturo, Althusser nadaljuje z definiranjem ključne distinkcije med državno oblastjo, tj. entiteto, ki de iure vlada neki družbi na nekem ozemlju, in državnim aparatom, ki je primarno represiven. Na tem mestu uvaja tisti novi mehanizem, ki ga najavlja že sam naslov zbirke, tj. ideološki aparat, prek katerega se neka obstoječa nadzorstvena paradigma na prvi pogled predstavlja kot nevtralna. Prav pod ta mehanizem je možna subsumpcija ne samo religije ali pa neposredne politične vsebine političnih strank, ki ju običajno percipiramo kot glavna nosilca ideološkosti. Sem štejemo tudi in zlasti šolski sistem in družino.

Nenazadnje, na kar opozarjamo v tem historičnem trenutku, je prav takšna ideološkost, ki jo, če citiramo Georgesa Canguilhema, “ … [izrabljajo] kot sredstvo za zaščito in obrambo neke situacije, torej nekega sistema medsebojnih razmerij ljudi in ljudi do stvari," konec citata. Govorimo o reprodukciji produkcijskih razmerij v obstoječem družbenem sistemu. Pri tem ne gre za apriorno zavračanje kakršnekoli kognitivne znanosti, temveč za zavračanje osnovne predhodne in pretenciozne ideje, ki spremlja željo in poskuse posredovati v različnih vrstah diskurzov. Razredni boj kmalu postaja povsem transcendenčna tehnološkost, pod pretvezo katere se odpira kopica novega nevarnega potenciala.

V družbi, ki individuumu oziroma, pravilneje, ta je namreč že interpeliran, - subjektu ideologije že tako na ramena prelaga enormno breme finančnih, socialnih, ekoloških, političnih kriz, takšno mišljenje pač zna uspeti. Na tej točki ne želimo zanikati logično “pravilnih“ dejstev, ki jih zbira nevroznanost, ali njenih nenehoma razvijajočih se metod, pač pa opozoriti na manko smisla pri teh ugotovitvah, ko je govora o ustvarjanju boljšega človeštva. Ali kot je nekoč dejal Svit Komel, sveta ne bo rešil navidezni znanstveni izum, rešilo ga bo politično delovanje. Zavedati se je potrebno materialnosti reproducirajočih se družbenih razmerij, ki na primer od priznanja o biomehaničnosti človeške narave pač nimajo ničesar. Tudi Lenin bi tu priznal privilegirano razmerje filozofije/politike nad znanostjo.

Althusserjeva zbirka sicer nudi širok teoretski okvir, ki poskuša bolje umestiti ali razumeti pomanjkljivosti marksistične teorije. Vanjo, kot pravi, je potrebno teoretsko intervenirati ter se odzivati v procesu napada-aneksiranja-revizije-ločitve. In branje Ideologije in ideoloških aparatov in drugih spisov naj potemtakem služi širitvi takšnega mišljenja in omogoča kritičnost, kar smo, bolj ali manj uspešno, poskušali doseči tudi v tej “recenziji“.

Resnice ni uspel uvideti apolitični vajenec Tim.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Spisi norca in morilca, res najbolj primerna ideološka podlaga za Radio Študent. To je pot v prihodnost.

Politicssssss poLiTics POliTIcs

res velik veš.

je annoying

je annoying

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.