Nina Dragičević: Gospa, tega v realnosti ni

Nina Dragičević: Gospa, tega v realnosti ni

Recenzija izdelka
23. 3. 2019 - 19.00

Kamizdat, 2019

 

Pred nami je Opereta za gospe, violino in elektroniko. Skomponira, delno odigra, posname in sproducira jo naša radijska kolegica, poslušalstvu znana zlasti po serialki Slavne neznane, v kateri predstavlja zvočne umetnice v konstrukciji družbe in ki je pred poldrugim letom s knjižno izdajo z enakim naslovom pri Škucu ugledala še luč črke. Pripadnost, dejavnost in neizprosna kritičnost Nine Dragičević tako v aktivističnih pretenzijah kakor z družbenokritičnim ravnanjem in skoz intimnejše pesniške, zvočne in glasbene pojavnosti na neki drugi, umetniški sceni je precej impozantna in vredna vse poslušalske pozornosti. Da, poudarek je zlasti na poslušanju, sicer vsa reč nima prav nobenega smisla in se lahko kvečjemu prikrajšamo. Spričo sončnega dneva mahoma ne zapazimo več težav. In tudi če se v teh minutah osredotočimo na ploščo, ne gre brez zgoraj omenjenega drugega in tretjega. In še česa. Pred nami je izraz kreativnosti, ki nima nikakršne zveze s še danes modnimi kreativnimi industrijami in podobnim kulturnim balastom.

Nekaj zapisov, misli, doživljanj o knjigi avtorice, skladateljice, piske, aktivistke in več
 / 3. 3. 2017

»Persistentno perpetuiranje in potrjevanje stazisa,« kakor pravi Nataša Velikonja v spremnem eseju k plošči, naslovljenem Kako zveni kapitalizem, je zvočno del visokega modernizma, obenem pa se vpisuje v register precej osiromašenega, obubožanega, a zelo opaznega vsakdanjika zelo naše in tukajšnje ere. Nina Dragičević je suverena, razgaljena in ustvarjalna sredi več udarcev, vanje je vmešana kot samozaposlena, kot delavka v kulturi, pušča jih, prepušča in razrešuje – marginalizirana je že s tovrstnim glasbenim oziroma zvočnim podjetjem, ki kljub silnemu učinku, če se mu predamo, spričo razrvane medijske podobe kajpak ne more doseči širšega občinstva, marginalizirana je kot ženska, navsezadnje kot lezbijka, feministka, kot raziskovalka, kot kritična raziskovalka. Kot taka zapazi vse tisto, kar se dogaja večinskemu prebivalstvu, z dodatno upravičeno, dodatno obogateno občutljivostjo, pred katero neznosna demokratična javnost rada zamahne z roko, češ saj smo vsi in vse v istem čolnu. To je kajpada res, a je obenem tudi obupen izgovor. In ravno takšnim izgovorom se Dragičević prizadevno postavi po robu. Natančneje povedano: Z veseljem pokaže, kako zvenimo in kaj govorimo tam na robu. Avtoričina razkrita in smela pojavnost v zadnjem desetletju seže precej čez ustaljena obzorja imaginacije in z vsakim produktom odpre kako novo tančino: »Pomanjkanje se razrešuje,« poudarja Nina Dragičević, »natanko z orodji, ki so v pomanjkanje tudi pripeljali,« in se s tem pokloni prej zapuščini proletarke oziroma danes žal začuda odmaknjenemu socialističnemu feminizmu kakor drugim, prezentnejšim feminističnim različicam. Vsekakor pa ji, kakor razbiramo skoz njena besedila, prav nobena med temi različicami ni tuja. Že ko motrimo razpon med obdobjem, v katerem je kot drum’n’bass didžejka soustvarila prvi ženski DJ kolektiv v Sloveniji, Female’s’cream, do časa, v katerem se pojavijo ostre opazke o subkulturni sceni in se dovolj razmahne znanstvena, predstavitvena, pesniška in zvočno-glasbena dejavnost, zapazimo tektonske premike, s katerimi se napoveduje še in še bodočih pogledov na realnost; na konstrukcije realnosti. Nina Dragičević ima to veliko prednost, da lahko gleda z več strani, tudi od spodaj in od zgoraj; slednja dva pogleda pri njej seveda ne pomenita kakšnega sramežljivega ali vzvišenega položaja, ampak se zdita kot zelo nujen opravek, posebno poslanstvo, če hočete, s katerim velja nonšalantno in brez skrupulov obdelovati tako subkulturne kakor tudi alternativne in uradne kulturniške podvige, zgode in peripetije.

Opereta je v tem primeru tako sarkazem kot edina možna formalna odločitev. Opereta je obenem vrhunec in propad meščanske odrske umetnosti. Beremo jo lahko kot na glavo postavljen (politični) kabaret, tudi zato je tale operetni obrat, seveda, urban. V okolju, ki za razloček od nemškega, denimo, ne premore nikakršne kabarejske tradicije, pač pa pozna kvečjemu variete, semenj in šank, z njimi pa preobilje bolj ali manj neduhovitih razrešitev in zasičenje z blebetom, je prav opereta lahko strahotna prikazen. Nekaj, čemur se, paradoksno, lahko izognemo edinole s postopki, kakršne uporabi Nina Dragičević – s prestavitvami, z migljaji, z montažo, z razrezom. Repeticija in pojav raznolikih ženskih reakcijskih dimenzij so dejansko operetni: Če je romantična opereta zlasti v Franciji, v Avstriji in v Angliji inscenirala mit, ljubezen, mit o ljubezni in tako imenovane lahkotne muzične teme, se zdaj prekobali in se odkrito vpraša, zakaj bi opereta ne mogla biti radikalno drugačna in kakšen je lahko njen današnji formalni zapis. Z mračnimi zorami, v temačnem poznem kapitalizmu imamo seveda gradiva dovolj celo za tragično opero v več dejanjih, za cel prstan oper, a to nima smisla, saj v dobre pol ure in enem samem dejanju preštevilnih protagonistk in njihovih okruškov lahko nastopi prezentnejša zvočna praksa. Dragičević, ki je morala pred leti spričo zdravstvenih težav opustiti igranje violine, si zdaj po daljšem času še povrne inštrument. Z njim nastopi kot vezivo, kot komentar, kot »evangelistka«, če se izrazimo po bachovsko. Njena violina namreč poseže v trgajočo in trzajočo izraznost, kakršna nam je blizu iz prosto improvizirane glasbe, sčasoma pa pripluje tudi do Paganinija, do njegovega Beneškega karnevala, ki ni nič drugega kot variacija na znano folkish temo Moj klobuk ima tri luknje. To razsežnost lahko v primeru Nine Dragičević beremo izrazito politično, saj gre za osebnost, ki se spretno premika in giblje med razbijanjem glave in srca na tako imenovani sceni, na aktivističnih tleh, ter umetnostjo in sociološko imaginacijo, pri čemer zna biti kritična tudi do dezintegriranih in prejkone nemočnih, vse bolj razdrobljenih skupnosti. »Skupnosti nastanejo prav zato, da se izognemo konfrontaciji, da gremo mimo možnih konfliktov,« nekje lucidno pripomni Nina Dragičević.

Nova plošča Nine Dragičević
 / 28. 2. 2019

»Bodimo pozorni,« nam v spremnem eseju, kar zadeva razne gospe in njih glasove, njih petje, namigne Nataša Velikonja, »ena se reži, druga se hihita, pri tretji slišimo v glasu apatijo, četrta se viktimizira, peta je vsa akcijska, ’moraš,’ pravi. Ni pomembno le to, kaj govorijo o mizeriji, temveč predvsem, kako jo rešujejo. In, seveda, Nina vstavi tudi sebe, ’a to tle plačam,’ slišimo nekje. Te vinjete so strategije soočanja z realnostjo.« Nina Dragičević je istočasno kakor pričujočo ploščo pri društvu Škuc v zbirki Lambda izdala tudi novo pesniško zbirko Ljubav reče greva. Zelo produktivno je oboje poslušati oziroma brati skupaj. Glede svojih pesmi je avtorica povedala tole: »Edina možnost pripadnosti se kaže v obliki ljubezni in prav zato je to tudi izrazito ljubezensko delo, čeprav se na prvi pogled zdi kot izrazito družbenokritično.« In res tudi v Ljubavi srečamo gospo. In dejansko se tudi v družbenokritično branje osebe te gospe naseli prav posebne vrste ljubezen. V neki nemogoči administrativni situaciji - na ministrstvu za kulturo ali že kje - si tudi tista gospa kljub svoji uborni pojavi (ali morda prav spričo nje?) prigara neko precej posebno ljubezen. Skoz bebavo frazarjenje, v razgovoru med prosilko in odločevalko, pri katerem problem očitno rešuje popolna amaterka, se prebudi posebne vrste sočutje. Gospa nima kaj. Gospa ne more več. Gospa je izgubljena med pravilnikom in humano interpretacijo. Gospa je nemočna. Tudi druga gospa je nemočna. Ena gospa je nemočna v pisarni, druga gospa je nemočna, ker je revna in za izhod potrebuje odgovor. Ne gre, da bi odtegnili možnost drugačne glasovne interpretacije, toda toplo priporočamo, da se poslušalstvo udeleži kakega literarnega večera, na katerem avtorica svoje pesmi bere sama. Šele takrat uvidimo, kako blizu so si postopki v opereti in skoz pesem. Kar se med branji v javnosti precejkrat sliši kot bodisi svojevrsten recitativo, Sprechgesang, Sprechstimme ali nerodno momljanje, jecljanje oziroma šolsko nezainteresirano podajanje snovi, se šele z avtoričinim branjem razkrije kot silovita prozodija v vsem ritmičnem sijaju, sunkovitostih in odtegljajih, kakor jih prejmemo obilo tudi v operetnih rezih skladbe Gospa, tega v realnosti ni. Pripomniti velja, da s knjižico prejmemo še avtoričino ilustracijo / slikarijo, celoten libreto, zadevo pa je oblikovala Mina Fina.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

prosim?

se opravičujem, objava besedila zaradi načina izvedbe nekoliko zamuja, ampak bo urejeno še danes!

tako, zdaj je objavljeno

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.