Jalovi "j'accuse"

Jalovi "j'accuse"

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 3. 2019 - 16.00

Minuli teden je položaj študentov dobil kar nekaj medijskega prostora. Pozornost množičnih občil so ujeli podpisan sporazum med Levico in Šarčevo koalicijo, ki predvideva postopno ukinitev študentskih servisov, ter malverzacije študentskih funkcionarjev, ki nam jih je, večinoma pogrete, servirala oddaja Tarča. Po oddaji Tarča je eden od udeležencev lansiral tudi spletno peticijo z naslovom ZA višje štipendije in PROTI korupciji v študentskih organizacijah!, ki poziva k ukinitvi obstoječega sistema financiranja študentskih organizacij in k preusmeritvi denarnega toka k štipendijam. Sentimenta, ki poganjata obe iniciativi, sta razumljiva. Predobro plačani direktorji študentskih organizacij, odtekanje denarja prek svetovalnih pogodb in nesmotrne investicije na eni strani ter sprivatizirani posredovalci dela na drugi so gotovo rak rana posttranzicijske etape študentskega organiziranja. Relativno utemeljenemu moralnemu ogorčenju navkljub je na mestu krajši caveat. Obe iniciativi se namreč predstavljata kot sistemski rešitvi, a bosta obe za sabo pustili sistemske težave.

Prvi nosilni projekt Levice, ki ga predvideva Protokol o sodelovanju med Levico in vlado, ima ambiciozno zastavitev - cilj je nič manj kot odprava prekarnosti. Prvi ukrep tega projekta je, poenostavljeno rečeno, postopna ukinitev študentskih servisov. Nalogo posredovanja občasnega dela dijakov in študentov bi po predlogu Levice v celoti prevzel Zavod za zaposlovanje. Po delno veljavnem Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti je sicer Zavod za zaposlovanje že upravičen do posredovanja občasnega dela dijakov in študentov, a v praksi tega dela ne opravlja - to vlogo, v zameno za 3,8 odstotka vrednosti dela, prevzemajo namreč zakonsko predvideni koncesionarji oziroma tako imenovani študentski servisi. Ne da bi dregnili v sam ustroj in modus študentskega dela, želijo v Levici omenjene slabe štiri odstotke vrednosti dela preusmeriti v proračun in naposled v štipendije, tako da bi delo posredovanja tudi de facto prevzel Zavod za zaposlovanje.

Pri omenjeni rešitvi je več problemov. Prvi je organizacijsko-logistične narave. V kolikor bi Zavod za zaposlovanje želel v polnosti prevzeti posredovanje študentskega dela v trenutnem obsegu, bi zato potreboval kadrovsko in lokacijsko razširitev, da informacijske in digitalne prenove, ki je v javnem sektorju pregovorno počasna, sploh ne omenjamo. Samo za ilustracijo - poslovalnic študentskih servisov je v Sloveniji 73, uradov za delo kot najbolj lokalnih enot Zavoda za zaposlovanje pa 58. Pri čemer predlog Levice ne govori o dodatnih zaposlitvah ali stroških informacijskega sistema, temveč le o usposabljanju delavcev, prav tako pa zadnji rebalans proračuna ne predvideva dodatnih postavk v ta namen.

Drugi problem je skupen obema reformatorskima iniciativama, saj zadeva enega temeljnih paradoksov študentskega dela oziroma dejstva, da so dajatve od študentskega dela namenska sredstva. A preden se posvetimo temu, še na kratko o deljenju kolača študentskega dela in predlogu že omenjene peticije. Pri študentskem delu se obračuna 16-odstotna koncesijska dajatev, pri čemer gre 52,6 odstotka teh sredstev v štipendijski sklad Ministrstva za šolstvo, vsak po 23,7 odstotka pa dobita Študentska organizacija Slovenije in študentski servis. Levica bi posegla v privatniški del, peticija pa predlaga ukinitev financiranja ŠOS-a iz omenjenega naslova.

Obe iniciativi predlagata, da naj se delež preusmeri v sklad za štipendije, pri čemer je glavni argument slab socialni položaj študentov, ki namesto svobode študija prinese nujnost mezdnega dela. S slednjim se seveda lahko strinjamo, a vendar je na mestu dvom v to, da bo nekaj-deset-evrsko povišanje najnižjih državnih štipendij resnično izboljšalo socialni položaj študentov do te mere, da tem ne bo več treba namesto univerzitetnih klopi guliti delavniških pultov. V primeru, da bo dvig štipendij botroval zmanjšanju delovnih ur, pa se pojavi nov problem. Manj delovnih ur pomeni tudi manj denarja iz naslova koncesijske dajatve, kar pomeni premalo denarja za izplačevanje štipendij v obsegu, ki ga predvideva projekcija povišanih sredstev.

Posledice drezanja v drug kos pogače so seveda različne. Ob uresničenju predloga Levice se lahko nadejamo predvsem administrativnih težav, poznih nakazil in pripadajočih perifernalij. Posledice ukinitve financiranja Študentske organizacije Slovenije so veliko bolj daljnosežne. Institucionalizirano študentsko organiziranje namreč ni le mreža skorumpiranih funkcionarjev, temveč družbeni podsistem, ki zagotavlja določene javne storitve, ki nimajo alternative. Najprvo velja omeniti Radio Študent, a tukaj je še nebroj drugih storitev. Študentska organizacija financira tudi študentske klube, ki so nemalokrat edina socialna in kulturna žarišča v manjših perifernih mestih. Zgražanju nacionalke navkljub so tudi izleti in počitnice, ki jih ti klubi organizirajo, velikokrat edina možnost, da študentska denarnica zmore daljši oddih v francoskih Alpah. Omenimo še ŠOLT, ki ponuja izobraževanja, ki so občutno cenejša kot na trgu. Za ponazoritev: za tečaj korejščine boste pri tržnem ponudniku odšteli skoraj še enkrat več. In še bi lahko naštevali.

Povedano seveda ne pomeni, da lahko zaradi nekaj dobrih storitev odpustimo grehe študentskih funkcionarjev in navijamo za ohranitev statusa quo. Pomeni zgolj to, da velja biti pri poseganju v normativno ureditev previden. Študentski organizaciji ne smemo odtegniti sredstev, ne da bi hkrati poskrbeli vsaj za sistemsko financiranje dejavnosti in javnih storitev, ki v svojem bistvu že predstavljajo socialni, delno pa tudi kulturni korektiv.

Zaključujemo nekoliko utopično: namesto poziva k ukinitvi financiranja študentskih organizacij bi lahko kritični študenti in študentke prepoznali, da gre za vprašanje političnega boja in razmerja moči. Organizirana študentarija lahko trenutno korumpirane strukture prevzame ali pa postavi nove in zase zahteva iste pravice. Organizirana študentarija lahko namesto etatizacije študentskega dela zahteva njegovo demokratizacijo - posledično pa tudi nadzor nad lastnimi produktivnimi silami.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A pa se ni to že probal in fejlal?

Enkrat

Se je probal, je fejlal. Se bo se enkrat probal, upostevajoc takticne in strateste greske in slo dalje. Dvignjene glave na krilih progresivne studentarije v nove delovne zmage!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness