ŠKUC: Anatomija nekega društva

ŠKUC: Anatomija nekega društva

Oddaja
16. 4. 2019 - 20.00

Uvod

Radio Študent ni od vedno edina progresivna institucija, namenjena avtonomnemu in pretočnemu udejstvovanju mlajših ustvarjalcev, ki izhaja iz nekdanje skupne lastnine Zveze socialistične mladine Slovenije. Zato bomo tokrat pozornost posvetili razmeram v Društvu ŠKUC, mlajšemu bratcu Radia Študent, ki pa se je v začetku devetdesetih osamosvojil v nevladno organizacijo. Nekdanji Š K U C od takrat tako ni več akronim za Študentski kulturno umetniški center, ampak je sedaj preprosto Društvo ŠKUC. Povod za oddajo so nedavni dogodki v Galerijski sekciji omenjenega društva, saj je le-ta od začetka tega leta brez umetniškega vodje. Galerija ŠKUC je namreč od začetka devetdesetih vsaj neformalno delovala na principu asistent-umetniški vodja, in sicer tako, da je asistenta izbral umetniški vodja, potem pa je sam asistent postal mojster-umetniški vodja osrednje in »najbolj vidne« neodvisne galerije v Sloveniji. Navzven je ŠKUC deloval kot primer dobre, celo nujno potrebne prakse, saj Slovenija nima formalne ustanove, ki bi sistematično nudila infrastrukturo, ki bi formirajočim se kustosom omogočila profiliranje.

Vse to se je končalo z letošnjim letom, ko je ŠKUC ostal brez umetniške vodje, saj kandidatka ni oddala letnega programa in jo je vodstvo zato mimo aktualnega umetniškega vodje odslovilo. Po drugi strani naj bi vodstvo ravnalo samovoljno v odnosu do strokovnih delavcev. V tej oddaji bomo predstavili dve konfliktni zgodbi. Obe pod vprašaj postavljata razmerje moči med strokovnimi in administrativnimi delavci znotraj »ene najvidnejših« nevladnih organizacij na področju kulture.

Kuloarji in povabilo

Prelom v delovanju Galerije, ki ga bomo rekonstruirali v oddaji, se je zgodil tiho in mimo javnosti. Poizvedovanje o teh dogodkih se je na začetku zgodilo izključno na družabnih omrežjih, na pol-javno spletno razpravo pa se je ŠKUC odzval s formalno in izrazito neosebno izjavo, ki se je vendarle nanašala na specifične osebe. Izjava se je začela z intenco narediti konec govoricam, ki krožijo po kuloarjih, in s povabilom, da se preveri tudi »drugo plat zgodbe«. Izjava nadaljuje: »Naša bivša sodelavka, ki je bila potencialna kandidatka za opravljanje nalog »umetniške vodje« Galerije ŠKUC, kljub večkratnim pozivom redaktorja (kot edinega formalno odgovornega za izvedbo načrtovanega letnega programa) likovne redakcije ŠKUC-a tudi do začetka septembra 2018 ni predložila osnutka galerijskega programa za letošnje leto. Ker je s tem resno ogrozila pridobitev finančnih sredstev različnih razpisnih mehanizmov, smo bili primorani poiskati drugo rešitev in letni program oblikovati s povabilom k sodelovanju priznanim kuratorjem predvsem s področja Slovenije.«

Galerija ŠKUC v izjavi sporoča, da sta njihova sekcija in Društvo žrtev malomarnosti, ki jo je zagrešila »potencialna kandidatka«, ko ni pripravila in predložila programa, vrh vsega pa ignorirala redaktorja. Kandidatka se tudi ni odzivala na večkratne pozive redaktorja, ki je drugi protagonist, spet predstavljen neosebno. Program je najpomembnejši del delovanja katerekoli institucije, galerije še toliko bolj, saj je ravno kvaliteta programa predmet sodbe s strani javnosti, predvsem financerjev, v primeru ŠKUC-a torej kulturnega oddelka Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo. Malomarnost »kandidatke« bi lahko ogrozila financiranje galerije in jo prikrajšala za okoli 150 tisoč evrov, na kolikor lahko ŠKUC računa za slabih ducat razstav na leto. Vse to je ta oseba naredila kot »potencialna« uslužbenka, ki bi morala narediti program, šele potem pa bi jo vzeli v redno delovno razmerje kot umetniško vodjo. V Galeriji ŠKUC so zagato rešili tako, da so našli zamenjavo v obliki gostovanj drugih kustosov. Ta rešitev je v izjavi nagovorjena: »Naj ob tem dodamo, da so se tako rekoč vsi na to povabilo odzvali z veseljem in veliko mero entuziazma, za kar se jim še enkrat zahvaljujemo.«

Pred samim začetkom našega raziskovanja ozadja slišane izjave naj razjasnimo, da je cilj te oddaje poskus nevtralnega novinarskega pristopa k problemu oziroma sporu na področju nevladne kulture v Sloveniji. Nikomur od vprašanih nismo verjeli na besedo, za vsako informacijo smo iskali potrditev in poveritev. S sogovorniki smo držali distanco z vikanjem. Ta poskus objektivnosti se zdi nujen, saj posegamo na področje kulturniških delovnih razmer. Na tem področju je težko potegniti črto med kolegialnostjo in neformalnostjo, med govoricami in dejstvi, med strokovnim zadržkom in zavistjo. Pomanjkanje medijske refleksije razumemo kot širši del problema in ideja te oddaje je, da moramo do progresivnih institucij biti toliko dosledni, kot je pomembna njihova vloga v družbi, skratka do njih moramo biti zelo dosledni. Poleg tega je težko dobiti oprijemljive informacije in še težje ljudi, ki bi se javno izpostavili, saj je – kot smo ugotovili – »dober glas« osrednje merilo sodelovanja in pogoj uspešnosti še posebej mladih kulturnikov, ki so, kot bomo nakazali, odvisni skorajda izključno od dobre volje in kot bomo videli samovolje bolje pozicioniranih akterjev. Preden nadaljujemo, prisluhnimo skladbi, ki neprimerno bolj poetično zajame vsebino in nastajanje oddaje, ki ji boste prisluhnili v nadaljevanju:

Kandidatka in redaktor

Anonimno referiranje v javni izjavi Galerije ŠKUC je presenetilo, saj je nevladni sektor še posebej na področju kulture, vsaj kar zadeva delovno kulturo, precej kolegialno področje, akterji se po pravilu med seboj tikajo in bolj ali manj osebno poznajo. ŠKUC je društvo, ki deluje v »javnem interesu«, in pričakujemo visok etični standard delovne kulture in transparentnosti. V iskanju nevtralnega načina vrednotenja delovanja nevladnih organizacij smo vtise delovnih procesov in praks, ki smo jih spoznali v delovanju Društva ŠKUC, predstavili Tini Divjak iz Krovne organizacije mreže nevladnih organizacij Slovenije CNVOS. Omenjena organizacija se namreč ukvarja z vrednotenjem nevladnih organizacij, v ta namen nudijo tudi storitev Certifikata kakovosti nevladnih organizacij, za katerega z izjemo Gledališča Glej med nevladnimi organizacijami na področju kulture ni zanimanja. T. Divjak smo vprašali za mnenje, ali je javno izrekanje organizacije o delu ali nedelu svojih sodelavcev sprejemljiva praksa:

Izjava

Še enkrat ponavljamo, T. Divjak nismo poimensko imenovali, katero organizacijo preiskujemo. T. Divjak tako meni, da omenjena praksa ni sprejemljiva niti v privatnem sektorju, kaj šele v organizacijah, ki »delujejo v javnem interesu«. Tako T. Divjak kot Društvo ŠKUC upravičeno poudarjata, da so omenjeni procesi del notranjega delovanja društva, a z javno izjavo, povabilom novinarjem in pozivu po ugotovitvi »druge plati zgodbe« interni procesi postanejo predmet javne razprave, in v tem duhu bomo nadaljevali današnjo oddajo, saj »javni interes« ne more biti samo enosmerna ulica.

ŠKUC se v izjavi referira na anonimno »potencialno kandidatko«, anonimnost pa je nenavadna, saj je funkcija asistenta umetniškemu vodji ŠKUC-a sorazmerno odmevna, njeno ime je bilo večji del lanskega leta dostopno na spletni strani Galerije, prav tako pa je kurirala tudi vrsto dogodkov in bila nasploh vpeta v družabno življenje osrednje neodvisne kulturne ustanove na področju sodobne umetnosti. Kandidatki je ime Tjaša Pogačar, njena identiteta je torej javna, in izjava Galerije ŠKUC je, če je resnična, huda obtožba o malomarnosti neke osebe in ta madež ni samo simbolen. Kulturni sektor namreč ni tako neoseben in profesionalen, kot ga kaže izjava Galerije ŠKUC, in javno diskreditiranje, pa čeprav za masko anonimnosti, ima za mlado samozaposleno »kandidatko« lahko resne posledice in lahko resno oteži možnost nadaljnjih kandidatur.

Vpogled v »dokumentacijo«

O izjavi in razpravi na družabnih omrežjih smo poročali tudi na Radiu Študent. ŠKUC se je na poročanje v komentarjih odzval s povabilom novinarjem »na vpogled dokumentacije«. Na vabilo smo se odzvali, saj se zdi nujno potrebno, da Galerija ŠKUC tako hudo obtožbo podkrepi z nedvoumnimi dokazi. V nadaljevanju vas vabimo, da prisluhnete vtisom z našega obiska prostorov Društva ŠKUC. Ko smo prišli na »vpogled dokumentacije«, nas je v prostorih Društva ŠKUC pričakal redaktor Joško Pajer, ki to funkcijo opravlja od leta 1987, torej ko je Š v imenu Društva pomenil še »študentsko«. J. Pajerja smo najprej vprašali, čemu »kandidatke« v izjavi ne omenjajo z imenom in če še enkrat pojasnijo, zakaj so se odločili za prekinitev sodelovanja. J. Pajer pojasni:

Izjava

Slišali smo torej, da »potencialne kandidatke« niso imenovali poimensko, ker so se bali očitkov, da »komu sesuvajo dobro ime«, uničevanje dobrega imena pa je spet polepšan termin za blatenje. J. Pajerja smo vendarle opozorili, da je malce nenavadno, da se ustvarja vtis neosebnosti, ko je vendar javno, da je bila »potencialna kandidatka« T. Pogačar. Blatili so torej osebo, ki je opravljala določeno funkcijo, ki je vidna. J. Pajer odgovori:

Izjava

Izjavo Društva ŠKUC imamo lahko za blatenje samo v primeru, če je izjava Društva neresnična, se pravi, če bi se izkazalo, da so prekinili sodelovanje iz drugih razlogov, kot so jih opredelili v izjavi. J. Pajerja smo prosili, naj predstavi dokumentacijo, na vpogled katere nas je povabil. Na naše začudenje je bil edini dokument eno samo elektronsko sporočilo z nekega sestanka četrtega septembra lanskega leta:

Izjava

Omenjeno elektronsko sporočilo govori o nekih operativnih zadevah, omenja nekaj razstav v neposredni prihodnosti, spisala pa ga je sama »kandidatka« T. Pogačar. V zadevi je sicer pisalo »zapisnik«, in tako ga je predstavil tudi J. Pajer, a vendar se zdi nenavadno, da organizacija očita nedoslednost v dokumentaciji posamezniku, sama pa ni proizvedla praktično nobene interne pisne sledi, ker »se jim to ne zdi potrebno« oziroma »ker tako pač ne delujemo,« kot so nam pojasnili.

Velja omeniti, da je bila z izjemo čuvajke na sestanku prisotna celotna galerijska sekcija, in zdi se, da če Galerija »deluje nebirokratizirano,« potem ni smiselno v poročilu omenjati neoperativnih zadev. Zanimalo nas je, če je Društvo vsaj za nazaj v kakšnem uradnem zapisniku ali korespondenci obravnavalo pretres, ki je tako hud, da so o njem spregovorili javno:

Izjava

V Društvu ŠKUC torej niso tudi za nazaj v nobenem formalnem besedilu omenili tega dogajanja. Večkrat smo J. Pajerja prosili, če ima še kakšen drug dokument, ki bi potrdil njihovo zgodbo ali vsaj opredelil kandidatkine delovne obveznosti, če ne drugega vsaj datum s tem usodnim rokom za oddajo programa. Nikjer niso formalno zabeležili obveznosti, ne v pogodbi ne kje drugje, ker tako pač ne delujejo. Društvo ŠKUC torej deluje neformalno, a domnevna kršitev neformalnega dogovora je neizprosno sankcionirana, kot si lahko razlagamo prekinitev sodelovanja z neko osebo in javno razglasitev njene nezanesljivosti. Zanimalo nas je, zakaj prekinitev sodelovanja ni bila izvedena formalno:

Izjava

Med našim obiskom smo tudi izvedeli, da je bilo sodelovanje »kandidatke« z Društvom na ravni naročnika-izvajalca, da je kot samozaposlena v kulturi preprosto izdajala račun za svoje »storitve«, torej asistiranje aktualnemu umetniškemu vodji in pripravljanje programa, ki omogoča financiranje Galerije v naslednjem letu. Šele z uspešno sprejetim programom bi »kandidatka« dobila priložnost, da sklene trajno delovno razmerje in si tudi sama omisli asistenta, ki bi ji omogočil izvajanje tega programa, kot je bil do sedaj običaj v Galeriji. Rečemo običaj, ker je praksa asistent-umetniški vodja obstajala samo neformalno in ni opredeljena ne v zapisniku ne nikjer drugje. T. Divjak nam je povedala, da je pri manjših organizacijah sicer običajno, da odnosi niso preveč zbirokratizirani. Vprašali smo jo, ali organizacija s štirinajstimi zaposlenimi šteje za veliko organizacijo in kakšni odnosi morajo biti, da lahko govorimo o kakovostno vodeni srednje veliki ali veliki organizaciji.

Izjava

Moramo poudariti, da se »potencialna kandidatka« ne šteje med teh štirinajst zaposlenih, na zaposlitev bi lahko upala po uspešno oddanem in sprejetem programu. T. Divjak sicer poudarja, da je organizacija seveda upravičena, da odslovi posameznika, če le-ta ne opravlja obveznosti, a del odgovornosti je tudi v tem primeru na strani organizacije:

Izjava

T. Divjak je še povedala, da je pri tako velikih organizacijah težko verjetno, da bi ena sama oseba bdela nad ustvarjanjem programa. Omenjeni dogodki so se zgodili septembra, torej nekaj mesecev pred samim razpisom. Ali to pomeni, da po eni strani redaktorju ni preostalo dovolj časa za mediiranje s sodelavko, po drugi strani pa je bilo časa na pretek, da se je redaktor lahko posvetoval z vrsto kustosov, ki so bili pripravljeni sodelovati z Galerijo? To se zdi nelogično in meče senco dvoma na zgodbo, ki so nam jo povedali v prostorih Društva.

Izjava

Ob našem obisku smo vložili veliko napora, da bi verjeli J. Pajerju in Jasmini Kožar, ki se je pogovoru pridružila, takoj ko smo vprašali, ali je razlog za spor kje drugje, mogoče v financah. Naš trud, da bi vendarle verjeli zgodbi Galerije ŠKUC, se je izkazal za nemogočo nalogo. Večkrat smo jih prosili, če lahko predstavijo vsaj en še tako neformalen indic, da je manko programa dejanski razlog za odpuščanje. Dokumentacija in argumentacija, ki so nam ju predstavili v prostorih Društva, nista bili prepričljivi, in to smo tudi večkrat poudarili:

Izjava

Kot ste lahko slišali, smo na obisku večkrat poudarili, da se nam njihova pripoved zdi pomanjkljiva in malo verjetna, in jih vljudno prosili za kakršenkoli še tako neformalen dokaz, da »neoddaja programa« ni le slabo narejen izgovor, s katerim se želijo znebiti nezaželene kandidatke. Tudi preprosto SMS sporočilo z vsebino »nimamo programa« bi zadostovalo. Tudi redakor J. Pajer nam je izrazil obžalovanje, da nima nobenega drugega papirja:  

Izjava

Dejstvo je, da se vprašanje pomanjkanja programa v korespondenci prvič pojavi šele takrat, ko so kandidatko obvestili, da z njo iz tega razloga prekinjajo sodelovanje. Redaktor ni v nobenem elektronskem sporočilu ali SMS-u nikogar obvestil, vprašal ali se posvetoval, in tega ne moremo pripisati zgolj nebirokratiziranemu načinu delovanja. Obisk prostorov Društva ŠKUC nas je pustil z močnim vtisom, da z izgovorom o »neoddaji programa« v javni izjavi zavajajo.

Druga stran »druge strani«

J. Pajer nam je svetoval, da naj se za potrditev njihove zgodbe obrnemo na Vladimirja Vidmarja, takratnega umetniškega vodjo, kateremu je T. Pogačar asistirala pri pripravi programa in je poleg J. Pajerja tudi prisostvoval sestanku, katerega zapisnik je bil edini razlog in dokaz o »prekinitvi sodelovanja«. J. Pajer je potrdil, da s stališča galerijske sekcije V. Vidmarja ne veže več klavzula o zaupnosti v delovni pogodbi, saj v Galeriji ni več zaposlen. Pristopili smo torej k V. Vidmarju, povedal pa nam je diametralno drugačno zgodbo, kot smo jo slišali v prostorih Društva. V. Vidmarja smo najprej vprašali, ali je T. Pogačar pripravila letni program:

Izjava

T. Pogačar je torej predstavila program ustno, ni pa ga predložila pisno. Na sestanku so bili prisotni skoraj vsi člani redakcije, ki deluje »nebirokratizirano«, in tako verjamemo, da ni bilo razloga, da bi zapisnik vključeval podatke, ki niso operativne narave v neposredni prihodnosti, torej da zapisnik omenja samo tistih nekaj razstav v neposredni prihodnosti. V. Vidmarja smo tudi vprašali, kako je on dojemal ta rez, kakšen razlog je bil naveden njemu kot takratnemu umetniškemu vodji:

Izjava

Očitno je razkolu botrovalo določeno neskladje v delu, razlog o neoddajanju programa pa se je pojavil kasneje. V. Vidmar je v svoji sodbi razmer v Društvu ŠKUC precej neposreden, če smo v izjavi Galerije ŠKUC prepoznali brezosebno profesionalnost, nas je »vpogled v dokumentacijo« prepričal v nasprotno, da Društvo deluje izrazito neformalno, čeprav je ta organizacija vsaj po količini prejetih sredstev sicer največja nevladna organizacija na področju vizualne umetnosti. O tem smo povprašali tudi V. Vidmarja, ki je naš vtis še dodatno potrdil:

Izjava

Galerija ŠKUC pa po Vidmarjevih besedah deluje kot družinsko podjetje. Sodba se morda zdi pretirana, vendar je skladna z našim dosedanjim vtisom. Tudi nam se je zdelo, da gre pri prekinitvi sodelovanja za neko neskladje osebnosti. Za razliko od J. Pajerja je V. Vidmar poudaril, da je bilo programa morda preveč, da je bil precej ambiciozen in bi verjetno otežil delo infrastrukturnim delavcem. Društvo ima seveda vso pravico in predvsem moč, da odslovi nezaželene sodelavce. A čemu se poslužiti javne diskreditacije bivših sodelavcev, sploh na tako krhkih in, lahko trdimo, neresničnih temeljih?

Med pogovorom z V. Vidmarjem smo ugotovili, da sta nas J. Pajer in J. Kožar zavajala tudi na drugih točkah. J. Pajer nam je povedal, da »zapisnik«, torej že omenjeno elektronsko sporočilo, ni del korespondence, da torej nanj ni nihče odgovoril. V. Vidmarja smo vprašali, če tudi nam omogoči vpogled v sporočilo, in pokazalo se je, da je V. Vidmar poslal odgovor. V odgovoru v presežkih omeni predstavljeni program T. Pogačar, se pravi, ne samo, da je program bil predstavljen, ampak celo po mnenju umetniškega vodje predstavlja presežek in prelomnico v delovanju Galerije. V. Vidmar je bil kot strokovni delavec popolnoma ignoriran s strani redaktorja. Tudi ob našem obisku prostorov Društva nam ni bil predstavljen noben indic, da bi redaktor sploh kakorkoli komuniciral z umetniškim vodjem. V. Vidmarja smo vprašali, ali je kljub ignoranci s strani vodstva poskušal najti kompromis.

Izjava

T. Divjak kot kriterij kakovosti neke organizacije omeni tudi pohvalo in naš splošen vtis je, da je V. Vidmar kot umetniški vodja in nadzornik pripravljanja programa deloval korektno in kakovostno, čeprav so krivdo za neoddajo programa ob podrobnejšem poizvedovanju zvalili tudi nanj:

Izjava

Pisno smo se obrnili tudi na samo »potencialno kandidatko« T. Pogačar. Vprašali smo jo, ali je pripravila program. T. Pogačar nam je odgovorila, da je pripravila letni program z desetimi razstavami in eno diskurzivno enoto. Program je predstavila ustno na omenjenem sestanku, formalen rok pa ni bil določen. Prosili smo jo, če nam omogoči zaupen vpogled v program. Program smo prejeli še v istem dnevu. Potrdimo lahko, da program na devetnajstih straneh z desetimi razstavami in eno diskurzivno enoto res obstaja, dali smo ga v vpogled tretji osebi, ki je izkušena v razpisni dokumentaciji, in dobili potrditev, da gre za vestno narejen izdelek, ustrezen formalnim kriterijem, ki jih je naštel J. Pajer. Redaktor J. Pajer je sicer bil, še enkrat ponavljamo, prisoten na sestanku in poslušal predstavitev, kar nam je potrdil tudi V. Vidmar, ki je bil sicer tudi neformalno zadolžen za nadziranje programa.

Pogovor z V. Vidmarjem in T. Pogačar je potrdil naš prvoten vtis, da je pomanjkanje programa slabo pripravljen izgovor. Naše mnenje je, da so v odnosu do sodelavcev prisotni tudi elementi mobinga in javnega blatenja. Ob opisu odnosov s strani vseh vpletenih smo T. Pogačar vprašali, če tudi sama orisane dogodke dojema kot obliko mobinga. Odgovorila je z: »Da.«

Kaj če res ni bilo programa?

Angleški pregovor pravi, da ne smemo pripisati zlobi, kar lahko pripišemo neumnosti. Najmočnejši argument, da nas med obiskom prostorov ŠKUC-a vendar niso zavajali, je v dejstvu, da bi se na zavestno zavajanje lahko malo bolje pripravili. Kot ste lahko slišali, smo se na razgovoru precej trudili, skoraj rotili, če lahko znotraj Društva producirajo vsaj kakšen še tako neformalen dokaz, da je nevestnost potencialne kandidatke dejanski razlog za prekinitev sodelovanja. A neuspešno. Pogovor s T. Pogačar in z V. Vidmarjem je nedvoumno potrdil naš sicer močan vtis, da nas v Društvu ŠKUC kratko malo zavajajo. Dejstvo, da statut Društva sploh ne predvideva funkcije umetniškega vodje in asistenta, je bilo večkrat uporabljeno kot izgovor, da niti ne potrebujejo nikakršnega razloga za razpolaganje s človeškimi viri.

A če ne potrebujejo razloga, čemu si ga je potem treba izmišljevati? Glavni izgovor, ki so nam ga večkrat ponovili, je neformalnost institucije vodja-asistent. Omenjena funkcija je neformalna, društvo je avtonomno in redaktor lahko s sodelavci počne, kar se mu zahoče. Neformalnost društva vendarle ne razreši odgovornosti, saj gre za očiten primanjkljaj v interni organizaciji društva. Če J. Pajer vendar govori resnico, potem moramo zaključiti, da je Društvo ŠKUC izjemno slabo vodeno in da je s tem ogrožen tudi »javni interes«, v imenu katerega organizacija obstaja. Bolje vodeno društvo bi kot razlog za prekinitev sodelovanja vsaj navedlo kakšen boljši razlog. Recimo, da so se s »potencialno kandidatko« razšli zaradi kreativnih razlik, kar je sicer generičen izgovor v podobnih primerih, četudi bi bila odgovornost na strani sodelavke. Zdi se, da je neka oblika kreativne razlike tudi dejanski razlog tega konkretnega razkola.

Netaktnost v zavajanju javnosti bi morda lahko pripisali tudi neizkušenosti vodstva, a J. Pajer opravlja funkcijo redaktorja vse od leta 1987. »Potencialna kandidatka«, ki jo J. Pajer nadzira in kateri očita nevestnost, pa je bila leta 1987 šele rojena. J. Pajer je imel za celo, ne več mlado življenje časa, da se pripravi na ta dogodek. A četudi gre za malomarnost, je odgovornost le na eni strani: J. Pajer še vedno vodi sekcijo, T. Pogačar pa spet opravlja delo čuvajke državne umetnosti. Tudi T. Pogačar smo vprašali, kaj je po njenem mnenju razlog za prekinitev sodelovanja, pisno nam je sporočila, da je po njenem mnenju razlog, citiramo: »Odpor do novosti in sprememb, ki bi jih vpeljal moj program in za katere sem si prizadevala že tekom 2018. Moj program je predvideval odmik od vse manj ustreznih rutin in statusa quo, da bi galerija lahko ostala v koraku s časom in standardi domače in mednarodne umetniške scene.« Kreativna razlika bi bila relevanten izgovor, če bi za tem stalo strokovno mnenje, a J. Pajer ni strokovni delavec, kot nam je tudi sam potrdil.

T. Pogačar je še dodala, da je morda razlog za prekinitev sodelovanja njeno poizvedovanje o produkcijskih procesih, citiramo: »Prekinitvi sodelovanja je po mojem občutku (glede na redaktorjeve odzive ob tovrstnih vprašanjih) botrovalo tudi to, da sem vztrajala na transparentnosti razporejanja produkcijskih sredstev. Za razliko od drugih institucij, kjer je to stalna praksa, v Galeriji ŠKUC umetniški vodja, čeprav načrtuje in izvaja celoleten razstavni program Galerije, nima vpogleda v finančno strukturo galerijskega programa in porabo javnih sredstev, namenjenih izvedbi razstav.« Konec citata.

Da Društvo ŠKUC deluje netransparentno, se je nedvoumno potrdilo tudi ob našem obisku.

Sklep: V Društvu ŠKUC namerno zavajajo

Ugotoviti moramo, da so v Društvu ŠKUC zavajali. To lahko trdimo s polno odgovornostjo, ob pretehtanju ključnih dejstev in preizpraševanju vpletenih. Tako V. Vidmar kot T. Pogačar sta na vse naše poizvedbe in prošnje odgovorila nemudoma in brez sprenevedanja, čeprav bi tako neposredno transparentnost in odgovornost prej pričakovali od organizacije kot pa od dveh posameznikov, ki sta za nameček še na trgu delovne sile in lahko takšno izjavljanje kvečjemu zmanjša njuno zaposljivost. V jeziku Galerije ŠKUC: javno izjavljanje ogroža njuno »potencialno kandidaturo«. Društvu se ni bilo treba naslanjati na neresnice, da bi se znebilo sodelavke. Ko so dogodki postali pol-javni, je namreč minilo kar nekaj časa. Potencialna kandidatka se je umaknila nejavno, najprej se je na nejavni spletni pogovor formalno odzvalo Društvo in šele kasneje T. Pogačar in V. Vidmar. Nedvomno so v prostorih Društva zavajali. Večje vprašanje pa je, zakaj in koga so zavajali.

Hipotetične kandidatke

J. Pajer nam je povedal, da politika gostovanj ni bila prva izbira, pred tem so namreč želeli najti nadomestno potencialno kandidatko. Se pravi: ko je redaktor ugotovil, da program ni oddan, ni bilo časa za kontaktiranje in pogovor z aktualno »potencialno kandidatko«, kakor tudi ni bilo časa za posvetovanje z aktualnim umetniškim vodjem. Je pa bilo dovolj časa, da je najprej poskusil poiskati neko tretjo osebo, ki bi na hitro pripravila program in zasedla mesto umetniške vodje. Prav tako je bilo še dovolj časa, da je redaktor J. Pajer pozval vrsto drugih kustosov, ki so v vmesnem času pripravili program. Na potencialno potencialne kandidate naj bi se vršili »neetični pritiski«. To so v javni izjavi, ki sicer svari pred govoricami, omenili mimogrede: »Ker smo ravno v teh dneh objavili javno povabilo k sodelovanju za strokovnega sodelavca_ko, upamo, da se bo nanj odzvalo čim več kandidatov_atk, ki ne bodo deležni podobnih etično spornih pritiskov kot, na žalost, nekateri v preteklosti.«

A informacija, ki nam jo je predstavil redaktor, je znova samo delna in zavajajoča. Prva izmed potencialnih zamenjav za mesto potencialne kandidatke je bila umetnica in kustosinja Lenka Đorojević. J. Pajer je povedal, da naj bi zavrnila ponujeni položaj, ker naj bi ji V. Vidmar to odsvetoval, a ugotoviti moramo, da je »odsvetovanje« le pol resnice. L. Đorojević nam je povedala, da so jo iz Galerije ŠKUC res kontaktirali, če bi v zelo kratkem času prevzela program. Ob povabilu je nemudoma kontaktirala V. Vidmarja, ki ji je pojasnil okoliščine. L. Đorojević je na tej podlagi predlagala vmesno pot; da skupaj s T. Pogačar nastopita kot soumetniški vodji, kompromis pa je bil zavrnjen s strani redaktorja in L. Đorojević je ponudbo zavrnila. Odločitev nam je pojasnila pisno, citiramo: »Po (...) celostnem premisleku o kompleksni situaciji sem se odločila, da povabilo sprejmem pod pogojem, da se naredi prehodno obdobje, v katerem bi se v prvi polovici 2019 izvedel del programa, ki ga je T. Pogačar že zastavila, jeseni pa bi se nadaljevala izvedba mojega programa.«

J. Pajer nam je sicer omenil »neetične« pritiske oziroma Vidmarjevo »odsvetovanje«, ni pa bilo govora o poskusih iskanja kompromisov. L. Đorojević nadaljuje, citiramo: »Sprva je bila ideja sprejeta s strani J. Pajerja kot tudi V. Vidmarja in T. Pogačar, nato mojega prvotnega predloga ni bilo več mogoče izvesti zaradi nezmožnosti dogovora in urejanja pogodbenega razmerja med T. Pogačar in Galerijo ŠKUC.« 

J. Pajer torej ni omenil teh dogodkov, ki so nam bili predstavljeni le kot pritiski, ki onemogočajo delovanje Galerije. A zdi se, da je bilo na strani potencialnih in aktualnih sodelavcev precej angažmaja, da se zadeve uredijo, dočim je redaktor deloval dobesedno brezkompromisno. Ti procesi so bili za redaktorja očitno nesprejemljivi in ta očitna nepripravljenost na kakršenkoli kompromis je tudi botrovala odločitvi L. Đorojević, da je odklonila položaj umetniške vodje. Citiramo: »Tudi predlog Vladimirja Vidmarja, da obe s T. Pogačar podpiševa in izvajava program kot enakopravni umetniški vodji, ni bil sprejet s strani Galerije ŠKUC. Moja končna odločitev, da odklonim umetniško vodenje Galerije ŠKUC, je izhajala iz nezmožnosti profesionalnega angažmaja v pogojih netransparentnih, nejasnih odnosov v kontekstu takratne situacije Galerije ŠKUC.«

Zastavlja se torej vprašanje, kaj konstituira »neetični pritisk«. L. Đorojević smo vprašali, kakšen je bil njen razlog, da se je dokončno odločila za zavrnitev ponudbe, da sama prevzame mesto umetniške vodje Galerije ŠKUC. Citiramo: »Menim, da sta odgovornost in solidarnost do kolegov in stroke jedro etičnega in profesionalnega korpusa delovanja in sta v pogojih totalne prekarizacije delovnih razmerij nujen del borbe za jasne in transparentne pogoje delovanja znotraj kulturno-umetniškega prostora.«

Še enkrat naj omenim, da nihče od vprašanih ni svoje zgodbe povedal javno, dokler jih nismo kontaktirali. L. Đorojević je zaradi načelnih razlogov tiho in dostojanstveno zavrnila položaj programskega vodenja osrednje neodvisne ustanove v Sloveniji. Zgodba L. Đorojević je skladna s tem, kar sta nam povedala tako V. Vidmar kot T. Pogačar. Tudi mi bi takšne »pritiske« opredelili kot etične in kolegialne. J. Pajer je govoril tudi o drugih kandidatih in hudih osebnih pritiskih, ki naj bi jih bili deležni:

Izjava

Omenjenih trditev nismo uspeli preveriti, a če držijo, potem to samo potrdi naš vtis, da je nekaj hudo narobe z delovno kulturo kulturnikov.   

Pogovor z redaktorjem J. Pajerjem je imel zarotniški pridih, kot da se v Galeriji iskreno trudijo, da svoje resurse delijo z mladimi nadobudneži, vendar je hkrati na delu neka skrivna mreža, ki jih sabotira z »neetičnimi pritiski«. Kljub temu je treba povleči sklep, da je Galerija ŠKUC tista, ki neetično pritiska na mlade kulturne delavce. V vsakem primeru je od tako ali drugače odslovljenih delavcev pričakovati določeno vznesenost, prav tako kot je od institucije pričakovati korektnost in profesionalnost. Ugotoviti moramo, da je v tej zgodbi razmerje obrnjeno.

Kontaktirali smo tudi kustosa Domna Ograjenška, s katerim se je T. Pogačar v okviru svojega programa že dogovorila za razstavo. D. Ograjenšek je že bil v pripravah za dogovorjeno in delno skoordinirano mednarodno razstavo. Čeprav je razstava del nesojenega programa T. Pogačar, ga Galerija o kadrovski spremembi sprva ni obvestila. Ob seznanjenju z dogodki je sodelovanje zavrnil iz podobnih načelnih razlogov kot L. Đorojević, svojo odločitev nam je pisno pojasnil, citiramo: »Konec novembra, tj. zgolj slaba dva meseca pred načrtovanim začetkom razstave, mi je bila (sicer neformalno, prek tretje osebe) posredovana informacija, da interes za razstavo s strani Galerije še je, vendar sem jo bil do takrat zaradi odgovornosti do ostalih sodelujočih primoran prestaviti v drug razstavni prostor.« D. Ograjenšek je še dodal, da ga je ta odločitev o prekinitvi sodelovanja pahnila v še prekarnejši položaj.

Galerija ŠKUC skuša prikazati spremembo v delovanju galerije kot nekaj, kar je na sceni sprejeto kot nekaj pozitivnega, medijski spin, ki se sicer zdi logičen. V javni izjavi so tako poudarili, da so sodelujoči navdušeno sprejeli nenadejano gostovanje v Galeriji ŠKUC in s tem posredno pozdravili odločitev spremembe delovanja. Vprašati se torej moramo, komu točno je namenjeno zavajanje Društva ŠKUC? Do sodelavcev očitno niso pokazali nekega spoštovanja. Naš vtis pa je predvsem ta, da zavajajo bodoče sodelavce in sodelavce v Galeriji, predvsem pa tudi gostujoče kustose, ki bodo letos pokrpali program. V našem pogovoru, v javni izjavi, prav tako pa v članku, ki je o tem objavljen v časniku Dnevnik, je redaktor poudaril, da so na sceni in predvsem sodelujoči pozdravili premik v politiki Galerije, se pravi, da dejstvo, da so dobili gostujoče producente, priča o tem, da je Pajerjevo spremembo delovanja Galerije doletelo odobravanje.

Podrobnejši vpogled je razkril drugačno sliko. Privatno nam je več umetnikov in umetnic zaupalo, da imajo resne pomisleke o razstavljanju v Galeriji ŠKUC. Omenjeni procesi so se namreč vsaj neformalno razkrili šele kasneje, kot so dobili povabilo. Četudi nima vsak materialnih zmožnosti, da zavrne gostovanje, je nasploh čutiti nek strah, da posameznik ali posameznica dobi status »trouble makerja« (sintagma, ki smo jo večkrat slišali), na tak način pa si ogrozi tudi druge priložnosti. Omenjeni mehanizem le perpetuira kulturo konformizma mladih ustvarjalcev, kar bomo nagovorili bolj neposredno v komentarju v sklepnem delu oddaje.

Kuloarji anonimno

Gostujoči kustosi so v kočljivem položaju, saj jih na eni strani vodi interes, da razstavljajo, na drugi strani pa so odgovorni ne le za svoj položaj, ampak imajo odgovornost tudi do umetnikov, s katerimi se dogovarjajo in ki računajo nanje. Dogovarjanje z umetniki, s katerimi je govorila T. Pogačar, pa je, kot smo že omenili, šlo v nič, kar se zdi, da je še dodatna oblika profesionalne diskreditacije.  

Zanimalo nas je, kako gostujoči kustosi dojemajo omenjeno sodelovanje. Za izjavo smo se tako obrnili h gostujočemu kustosu in dobili smo anonimen odgovor. Najbolj nas je zanimalo, kako je potekalo vabilo na gostovanje. Javili so nam, da so bili k sodelovanju povabljeni v sredini septembra. Torej istočasno, kot je bila za umetniško vodjo vabljena L. Đorojević. Tudi povabljenim gostujočim kustosom je bilo rečeno, da ima ŠKUC težavo s programom. Kako pa so v Galeriji upravičili vabilo? Citiramo: »Razlog, zakaj so brez vodje, je bil ta, da odnosi, ki so se vzpostavili, na nek način niso bili vzajemni/tekoči in sta bila delovanje in komunikacija oteženi. Podrobnosti niso bile razkrite, kar se mi je zdelo korektno. Izpadlo je tako, da žal niso uspeli vzpostaviti komunikacije, ki bi omogočala gladko delovanje in izvajanje projektov.«

Interno delovanje Društva tako ni primarna skrb gostujočih kustosov, kar je popolnoma razumljivo. Vprašanje je: kaj pomeni, da je scena pozdravila sodelovanje? Citiramo: »Ne čudim se, da je bilo rečeno, da je scena pozdravila sodelovanje. Pri nas je bilo točno tako. Priložnost sodelovati s ŠKUC-em, obenem pa pomagati nevladni organizaciji, ki se je znašla v stiski – s tem ni nič narobe. Obenem je potrebno poudariti, da sodelovanje nima povezave s tem, kakšni so notranji odnosi in razmerja moči v Društvu, katerega dinamike ne poznaš dovolj dobro oz. od znotraj.« Anonimno so še dodali, da nevladniki in samozaposleni velikokrat sodelujejo z institucijami, katerih praks ne odobravajo. Vprašali smo jih tudi glede domnevnih pritiskov na bodoče sodelavce, kar je bil glavni razlog našega poizvedovanja. Citiramo: »Predvsem bi me zanimalo, kakšni ti pritiski so, konkretno. Po mojem mnenju bi jih bilo potrebno obelodaniti. Mi jih nismo doživljali, smo pa postavljeni v nelagodno situacijo, saj se zdi, da se je potrebno odločiti med podporo eni ali drugi strani, medtem ko po mojem mnenju celotna situacija škoduje celotni nevladni sceni in se pravzaprav nočem odločati med obema stranema.«

Vprašali smo jih tudi, kaj mislijo o bojkotu oziroma prekinitvi sodelovanja kot mehanizmu izražanja podpore ali solidarnosti.

Citiramo: »Skrbi nas, da bi umetnice in umetniki, ki že tako težko pridejo do dostojnega plačila za svoje delo, sami vzeli odgovornost za situacijo in se razstavljanju (in plačilu) odpovedali v smislu geste upora ali tega, da trenutno nočejo biti povezani z najbolj prepoznavno nevladno galerijo pri nas, širše gledano.«

Poudarili so tudi, da so v zameno za sodelovanje dobili korektna finančna sredstva, veliko večja kot sredstva, ki so na voljo v javnih institucijah, a prav tako so v anonimni izjavi izrazili željo, da se omenjena dejanja razčistijo in krivice popravijo. Izjavo so končali z željo, da omenjena situacija ne bi škodila nevladnemu sektorju in da se omenjeni dogodek ne bi izrabil za dodatno krčenje sredstev že tako podhranjenega nevladnega sektorja.

Strokovnost

»Izgubili smo še eno razstavišče,« je komentar, ki ga je v takšni ali podobni različici moč ujeti v »kuloarjih« sodobne ljubljanske umetnosti. Vpliva na kvaliteto programa se do zdaj sploh nismo dotaknili, čeprav bi kvaliteta programa morala biti osrednji predmet razprave. Položaj umetniške vodje Galerije ŠKUC je bil v slovenskem prostoru neprecenljiv, ker je ljudem z vizijo sistematično omogočil delovanje in profiliranje znotraj varnega infrastrukturnega zaledja. Zunanji vtis je bil, da je ŠKUC kot nekdanja študentska infrastruktura pravzaprav dolžna delovati na takšen način. Ob našem obisku so nas sicer poučili, da je omenjena praksa neformalna in zgolj rezultat dobre volje vodje sekcije, ta pa se je zaradi nezanesljivosti potencialnih kandidatov odločila rešitev poiskati drugje.

Pajerjeva rešitev je bila uspešna, saj je Galerija ŠKUC kot edina NVO na področju vizualne umetnosti dobila sto točk na zadnjem razpisu Ministrstva za kulturo. Se pravi na aktualnem razpisu, na katerega se je prijavila brez umetniškega vodje, kar implicira, da je problem sistemski. J. Pajer je sicer poudaril, da so povabili posameznike z »istimi ali mogoče še večjimi« strokovnimi kompetencami, kot pa jih je imela prejšna »kandidatka«, čemur lahko pripišemo uspešnost na programu, saj imajo uveljavljeni avtorji pač več referenc kot neuveljavljeni. Zaskrbljujoče je, da tako uspešna galerija pravzaprav deluje brez strokovnega kadra, iz česar je mogoče sklepati, da je strokovni kader v funkcionalnem svetu razpisov prej ovira kot prednost. Tudi V. Vidmar izpostavlja problem pomanjkanja strokovnosti:

Izjava

Skupaj z razpisom MOL Galerija ŠKUC za letos razpolaga z okoli 140 tisoč evri, čeprav bodo imeli enega zaposlenega manj. Galerija ŠKUC v zaključku svoje javne izjave izpostavi, citiramo: »Naj ob tem dodamo, da so se tako rekoč vsi na to povabilo odzvali z veseljem in veliko mero entuziazma, za kar se jim še enkrat zahvaljujemo.«

ŠKUC je sicer na začetku leta imel tudi razpis za strokovnega sodelavca oziroma sodelavko, a ne več za umetniško vodjo ali asistentko. J. Pajer nam je povedal, da je samo redakor in ne strokovni sodelavec, razpis pa je iskal osebo, ki bi samo »pomagala« pri sestavljanju programa. Če J. Pajer ni strokovni delavec, se postavi vprašanje, komu bo ta oseba pomagala.

Izjava

V ŠKUC-u torej iščejo strokovnega sodelavca, ki bo pravzaprav delal in ne le pomagal delati program, saj v Galeriji ni strokovne osebe, ki bi ji lahko novi kandidat pomagal. V javnem pozivu ni omenjena narava delovnega razmerja. J. Pajer nam je povedal, da delo asistenta, ki obenem zraven še pripravlja njihov program, pravzaprav ni full-time job. Po drugi strani pa nam je T. Pogačar povedala, da je v času svojega asistiranja umetniškemu vodji delala več kot osem ur na dan, velikokrat tudi čez vikend. Tudi nam se zdi zelo nenavadno, da Društvo, ki ima toliko zaposlenih, formacije in koordinacije svojega programa ne dojema kot delo, vredno polnega delovnega časa.

Kaj je javni interes?

Za konec še kratek komentar. ŠKUC je problematično voden. Neformalen način delovanja je verjetno praksa, ki se zdi normalna, dokler neformalnost omogoča lažje izvajanje strokovnega programa in dokler je strokovnost delavcev in delavk osrednji smoter delovanja. Če po drugi strani organizacija izvaja tehnokratski puč, kar ugotovimo, da se je zgodilo v Galeriji ŠKUC, pa je vodstvo, torej redaktor, dolžen vsaj sam delovati po rigidnih birokratskih obrazcih, ki jih arbitrarno terja od zaposlenih. Prvi korak bi bil dosledno formaliziranje delovanja in dokumentacije. Galerija ŠKUC tako ni več v rokah stroke niti v rokah birokratov, ampak je družinsko podjetje.

ŠKUC je avtonomno društvo in omenjeni procesi so del internih zadev društva, z javno izjavo so »interne zadeve« sicer naredili javne, a menimo, da ne bi smelo biti tako. Društvo mora biti avtonomno v odnosu do države, a če društva delujejo v javnem interesu, potem bi njihovo interno delovanje absolutno moralo biti predmet javne deliberacije. Če delovanje društva v javnem interesu ni predmet javne deliberacije, potem avtonomija lahko zapade v avtoritarnost, za kar trdimo in smo, upamo, da jasno dokazali, da se je zgodilo v Galeriji ŠKUC. Ob prebiranju javne izjave in ob obisku prostorov Društva smo dobili vtis, da se ob predolgem in nereguliranem delovanju v »javnem interesu« dolgoletnim uslužbencem zamegli meja med javnim in osebnim interesom, da je javni interes preprosto interes Društva. V javni izjavi Društva ŠKUC je bilo omenjeno, da nepreverjene govorice škodijo nevladnemu sektorju, in tudi med sogovorniki se je pojavila ta skrb. Tudi nam nikakor ni v interesu, da škodimo NVO sektorju, prej nasprotno, začetek neškodenja bi bil, da je potrebno javno in jasno razpravljati o njegovih nedoslednostih.

Ko smo bili v prostorih Društva, sta se naša sogovornika večkrat izgovarjala na državo in razpise, v smislu: če so razpisi v redu, je potem tudi delovanje Društva v redu, kot da je država edini relevanten kriterij za legitimnost delovanja neke nevladne organizacije. Sami ne moremo pristati na to, da je država edini kriterij delovanja nevladne organizacije, to pravzaprav zanika samo bistvo nevladništva. Nevladništvo razumemo kot področje civilne družbe, pri čemer so statuti in pravila državni pogoj, nujna formalizacija, da se zadosti preglednost delovanja. Zaskrbljujoče je, da organizacija od sebe terja nebirokratizirano delovanje, v isti sapi pa v javnih izjavah govori v tako brezosebnih in formalnih obrazcih, ki bi jih prej pričakovali od države ali Cerkve.   

Nismo mnenja, da je problem, katerega utrinek smo ujeli v tej oddaji, izoliran primer; da je torej izjema. Prej nasprotno, da je takšnih in podobnih zgodb še na ducate, da je takšen način dela in delovanja prej standard kot izjema. Najbolj pretresljiva ugotovitev je, da dokler Društvo ŠKUC ni podalo javne izjave, ni pravzaprav naredilo ničesar narobe. Sorazmerje moči med samozaposlenim v kulturi in naročnikom, v tem primeru Društvom ŠKUC, je namreč takšno, da so vsa moč in vsi vzvodi na strani naročnika. Samozaposlen je torej povsem odvisen od dobre volje institucije. Institucija pa njemu ni dolžna, kot smo dokazali, ne spoštovanja do njegovega dela – program in nešteto ur dela so namreč šli v nič – niti spoštovanja dobrega imena, ne javno ne zasebno.

Če se takšni odnosi reproducirajo v organizaciji, ki je ali jo vsaj dojemamo kot najbolj progresiven element alternativne kulture, se lahko upravičeno vprašamo, kakšen tip delovanja predpostavljajo v oddaji razkriti procesi. Kakšen mora biti mlad kulturni delavec, da je uspešen v opisanih pogojih? »Nočem se nikomur zameriti,« je stavek, ki smo ga med pripravljanjem oddaje prevečkrat slišali, ko smo hoteli dobiti kakšno načelno izjavo o dogodkih v Galeriji ŠKUC. Ti procesi so, vsaj po našem vtisu, obče dojeti kot sporni. A že anonimno izjavo je bilo težko dobiti, saj je nezamerljivost glavni kriterij uspešnosti mladega kulturnika. Zdi se, da je stavek »nočem se nobenmu zamerit« neformalni moto kulturnih delavcev te generacije. »Nočem se nobenmu zamert« je moto in programsko vodilo generacije konformizma.  

A obenem tudi nismo mnenja, da bi bilo rešitev za antinomije nevladnega dela v kulturi mogoče najti v večjem angažmaju države, saj bi se na takšne dogodke najverjetneje odzvala le še z večjim birokratskim balastom, ki bi samo še poslabšal delovne pogoje najbolj izpostavljenih delavcev v kulturi. Pravzaprav je birokratska rigidnost del tega problema, saj galerije večji del sredstev porabijo za zadovoljevanje zunanjih formalnih obvez, za notranje formalnosti pa zmanjka časa. Država se po pravilu na nedoslednosti odziva s še več nesmiselne birokracije, kar je najbolj razvidno v šolstvu, ko učitelj porabi več časa za obrazce kot za učence. Podobno bi lahko ugotovili tudi za nevladne organizacije na področju kulture. Še enkrat ponavljamo, neformalno delovanje se zdi primeren način dela, dokler je jasno, da je vodstvo v rokah strokovnega kadra.

Rešitev vidimo v tem, da mora nevladni sektor v Sloveniji sam najti mehanizme mediacije, kontrole in predvsem kultiviranja medijske odgovornosti in transparentnosti. Omenjena razprava se je začela na spletu, začeli pa sta jo dve univerzitetni profesorici umetnostne zgodovine. Odpiranje razprave na družabnih omrežjih je tudi problem pomanjkanja kulture med kulturnimi delavci. Univerzitetni profesorici, torej predstavnici najbolj zavarovane in situirane pozicije znotraj stoke, ki imata na voljo vse vzvode javnega izražanja in vplivanja, od avdience na ministrstvu, dela v komisijah, do dupleric v sobotni prilogi. A avtoritete na nekem področju pišejo in razpravljajo o nekem problemu po istih kanalih komunikacije, na katerih se objavljajo fotografije kosil in druge inspirativne misli. Omenjeni profesorici sta na družabnih omrežjih dali javni poziv, da se v prostorih Društva ŠKUC organizira javno razpravo. Tudi mi smo redaktorja J. Pajerja večkrat vprašali, ali bi bil pripravljen na razpravo:

Izjava

V javno razpravo o delovanju Društva ŠKUC torej redaktor ne želi pristati, saj je za njih zadeva zaključena.

Ne gre torej toliko za vprašanje, »kaj je javni interes,« ampak gre za kulturo »javnega interesa,« za katero smo soodgovorni vsi. Ne moremo pristati na stališče, da so zadeve društva stvar odnosa med državo in člani društva. Naš vtis je namreč ta, da nevladni sektor, vsaj v tem primeru, vse preveč išče zaledje v državi, da legitimira lastne prakse. V vsej tej zgodbi so oprijemljivo solidarnost izrazili izključno prekarci. L. Đorojević in D. Ograjenšek sta pri tem naredila načelno gesto solidarnosti, ki ni le simbolna, ampak sta se v imenu načel odrekla tako materialni kot tudi karierni koristi. Ta gesta je bila tiha in bilo jih je še več, vendar se akterji ne želijo izpostavljati.

Kot smo omenili, ne verjamemo, da je odgovornost za razkriti problem samo na strani države, ampak je odgovornost tako na nevladnem sektorju kot tudi na angažirani javnosti. V nepristranske refleksije slišanih dogodkov smo zato zavestno vključili CNVOS in njihov Certifikat kakovosti nevladnih organizacij, saj se nam zdi nujno, da nevladni sektor sam razvije in kultivira vzvode regulacije in merodajnosti. Pri tem imamo v mislih predvsem cehovska merila, podobno kot imajo novinarji Novinarsko častno razsodišče. Na medijih pa je, da v iskanju rešitev te konstruktivne mehanizme promoviramo. Certifikat kakovosti nevladnih organizacij je zametek interne validacije, ki bi moral biti standard, čeprav je za zdaj izključno na ravni storitve, ki se jo trži in ki je odvisna od dobre volje organizacij.

V Društvu ŠKUC so večkrat poudarili, da ne želijo javne razprave, naša raziskava pa je potrdila, da je na strani umetnikov in kustosov prisotna želja, da se zadeve razčistijo. Če javna razprava ni nekaj, kar se Društvu ŠKUC zdi potrebno, potem bi morda bilo dobro, da vsaj poskusijo pridobiti in vzdrževati Certifikat kakovosti nevladnih organizacij. T. Divjak iz organizacije CNVOS nam je pojasnila, kako organizacija pridobi Certifikat kakovosti, kakšen je postopek in kakšne so koristi:

Izjava

T. Divjak kot ključen element kakovosti opredeli odziv organizacije na potrebe uporabnikov. Vprašanje pa je, kdo šteje kot uporabnik Društva ŠKUC. Ali so uporabniki obiskovalci ali umetniki, člani društva ali zaposleni, morda kustosi in kritiki? Naše ugotovitve, tako formalne kot po »kuloarjih«, kažejo, da je problem orisanih procesov dojet kot pereč v vseh skupinah potencialnih uporabnikov z izjemo samih zaposlenih. V javnosti je torej zaznati »potrebo« po nagovoru in razjasnitvi problema kadrovske politike Galerije ŠKUC. Uredništvo Radia Študent se zato pridružuje pozivu k javni razpravi o delovanju in predvsem prihodnosti Galerije ŠKUC, saj:

Izjava

Brala sva Benjamin in Rasto, tehniciral je Blažen.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vau. Čestitke za prispevek.

Čestitke! tole je super prispevek. profesionalno in temeljito. škoda, ker to ni standard vseh novinarjev.
avtorju kličem 'na še'!

Takšnega novinarstva je premalo! Bravo!

Pohvala prispevku

Ja pridni

Izjemno delo novinarja.

Glarijsko sekcijo Škuca je potrebno zapreti. V obeh pomenih.

Bravo, odličnen prispevek.

<3

Meni se zdi sicer predolg prispevek, dalo bi se ga skrajšati na eno uro. Sicer pa odličen primer preiskovalnega novinarstva.

prav dobro. sigurno je še kaka uveljavljena kulturna inštitucija zrela za podobno nadrobno anatomsko preiskavo. štofa ne manjka! scena podpiše

Kam gre 140 000 EUR, ce je na razstavo 2000 EUR budgeta in je 10 razstav (programskih sklopov???

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.