MARKO BRECELJ: VEČKRAT ME JE VESELILO

MARKO BRECELJ: VEČKRAT ME JE VESELILO

Recenzija dogodka
16. 4. 2019 - 17.30

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 12. 4. 2019

 

Pretekli petkov večer v Klubu Cankarjevega doma nam je ponudil nastop Marka Breclja, znanega in plodnega ustvarjalca, ki odre zaseda že od prve polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1974 je izšel album Cocktail, ki ga je Brecelj pripravil v sodelovanju s skladateljem Bojanom Adamičem, album, ki je postal eno izmed prelomnih kantavtorskih del v tem prostoru. V nadaljevanju glasbene poti je Marko z Buldožerji žel uspehe na področju nekdanje Jugoslavije. Po razhodu z bendom konec sedemdesetih se je vrnil k samostojnemu, kantavtorskemu ustvarjanju in občasno sodeloval z različnimi glasbeniki, tudi tistimi mlajše generacije.

Tokrat so se mu ob ustvarjalni in uprizoritveni bok postavili njegovi dolgoletni in najožji sodelavci, s katerimi je od osemdesetih let vodil Mladinski, kulturni, socialni in multimedijski center v Kopru. Štiriurna celovečerna štiridejanjka, naslovljena Večkrat me je veselilo, je številno zbrano občinstvo razveseljevala, šokirala in poučevala. Pa ne nujno v tem vrstnem redu.

Prvo dejanje oziroma performans Uvodna jed je razkrilo ranljivost, smrtnost glavnega junaka, ki kljub navidezni brezizhodnosti še vztraja, se bori, to pot s samim seboj, z lastno zahrbtno boleznijo. Onkološki izvid kot srhljivka, ki se poigrava z našimi lastnimi malimi strahovi. Performans nam je za predah med navali groze postregel s pripravo zdravilne jedi - ekokemoterapije. S takšno sliko v zavetju domačnosti in udobne normalnosti je performansu uspelo ustvariti trenutni suspenz, oddih od prvega šoka. Vendar se je z izbiro sestavin in razlago njihovega učinkovanja hkrati že napovedalo srhljivo nadaljevanje -- skoraj enourni monolog, v katerem je Marko na trenutke koketiral z občinstvom in z različnimi anekdotami vzpostavljal kontekst uprizoritve štiridejanjke. To je v danem trenutku preimenoval v Pospravo, v ultimativno dejanje, razjasnitev, obračun pred skorajšnjim dokončnim razpletom. Ne mislite, da smo imeli tisti večer opravka z nekom, ki je le še senca lastne podobe. Marko po trnovi poti življenja stopa še vedno z dovolj energije in bistroumno. Vseskozi v skrbi za dobro počutje občinstva in predvsem naših riti mu je kljub dolgotrajnemu monologu uspelo zabavati nas in pritegniti tudi z branjem o peti nemški ofenzivi v drugi svetovni vojni, ki se je tam znašla kot sredstvo proti temu, da nas tok performansa, opremljen z neprijetnimi dejstvi, ne bi povsem ohromil in potisnil v brezup.

Pripoved o mladini v boju proti silam nacifašizma in o njihovih nečloveških naporih za preživetje in za boljši jutri je bila pravzaprav priprava za vstop v drugo dejanje, ki smo ga doživeli s projekcijo kratkega filma Obredna daritev. To je bil enajstminutni road movie - vožnja v Pulo na razstavo Marka Jakšeta - Rekviem za socializem, pa skok v Mariborski kulturni center po kratko razlago slovenske in evropske mladinske politike, ki očitno sledi prej neoliberalnim načelom logike trga delovne sile, kot da bi odpirala vprašanja, ki se tičejo mladih in bistvenih težav v zvezi z njihovim vstopanjem v samostojno življenja.

Mladi izpovedujejo pesimizem v odnosu do prihodnosti, ki zahteva veliko in daje mačehovsko malo tudi v odnosu do organiziranih oblik delovanja v mladinskem sektorju. V zaključku film ponudi aktualne slike boja mladih in starih proti globalnim in lokalnim simbolom krivičnosti. Boj z uporabo metode mehkega terorizma za obetavnejšo prihodnost je orodje Društva prijateljev zmernega napredka, ki s humorjem in na trenutke kruto neposrednostjo opozarja na družbena nesoglasja, konflikte oziroma krivice. Drugi film zapovrstjo je bil skoraj enourni Štetje v jeseni, ki v uvodu ponudi dokumentirano dejanje mehkega terorizma - humorno preštevanje skromnih sredstev, namenjenih za delovanje mladinske iniciative, nadaljuje pa s prikazom negovalne oskrbe paraplegika, mlajšega kolega kantavtorja, slikarja in performerja Danija Kavaša iz Beltincev. Podobe so domače, preproste, a nenavadni koti in pogledi kamere razkrivajo človečnost, kakršno poznajo le tisti, ki dobesedno skrbijo za riti in njihovo presnovno funkcijo. Srhljiva humanitarnost, na katero nas je Brecelj pripravljal od samega začetka, je še pripomogla k razjasnitvi, Pospravi - krutem nauku življenja - brez olepšav in herojskih slavospevov.

In vendar smo jih nato dočakali - Markove zimzelene speve, njegove Krave molznice, kot jih je poimenoval za tretje dejanje scenske uprizoritve Večkrat me je veselilo. To pisano in nadvse zanimivo glasbeno čredo poznamo različne generacije. Markove pesmi ostajajo še vedno aktualne, angažirane in hkrati prijetne za uho, take, ki ostanejo in ki izvabljajo pripevanje, tako univerzalne pač so.

Marko se je po prvi izvedeni pesmi v spremljavi akustične kitare zahvalil za gromki aplavz, a izpostavil dvom o kvaliteti lastne izvedbe -- kar je verjetno med drugim pripomoglo k temu, da so naslednje pesmi zvenele vse bolje tudi, ali pa še posebej, ko je akustično kitaro zamenjal za električno. Slišali smo hite in priložnostne pesmi, ki so izšle na legendarnih albumih Cocktail in Samospevi. Seveda brez pesmi Parada, ki je kot single izšla med obema omenjenima albumoma, takšen koncertni repertoar ne bi bil popoln.

Ta petkov večer je predstavljal priložnost, da se spregovori tudi o bogatem glasbenem opusu, o prigodah, ki so se vrstile skozi leta Markovega delovanja v različnih kombinacijah z različnimi glasbenimi ustvarjalci. Morda smo celo našli odgovor na vprašanje - zakaj se je zgodil razhod med eno največjih rokovskin skupin v bivši Jugoslaviji in enim najboljših frontmenov tistega časa na tem istem kulturnem področju, morda pa tudi ne. Vsekakor pa smo opazili, da med Buldožerji in Markom še vedno obstaja vez. Borisa Beleta je Marko opazil med občinstvom in ga pozdravil. Prav z njim sta kot duo ustanovila Buldožer. Basist Andrej Veble mu je nedolgo tega pojasnil onkološki izvid, ki smo ga slišali prebranega v samem uvodu petkovega performansa.

V zaključnem, četrtem dejanju, naslovljenem Sveži Mehki terorizem, smo bili deležni informacij o enem zadnjih Markovih dejanj politične nekorektnosti. Zaplet na dlani se je zgodil ob izidu filma Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj scenarista in režiserja Janeza Burgerja. Sam Marko je film označil kot Burgerjevo lastno predstavo o tem, kdo naj bi bil Marko Brecelj, in povedal je, da se sam ne vidi v tej filmski vlogi, ki mu preprosto preveč laska. A na tem mestu še nismo pri pravem zapletu. Brecelj in Burger sta verjetno različen pogled na osrednjo osebnost filma zgladila sporazumno. Nič kaj sporazumno pa ni potekal na videu zabeleženi pogovor s kulturno urednico koprskega radia. Govor je o sploh prvem pogovoru med Markom in urednico, ki se je zgodil z namenom publicitete filma in ne zaradi denimo dolgotrajnega kontinuiranega delovanja Marka Breclja na lokalnem, obalnem in širšem slovenskem oziroma tudi širšem regijskem kulturnem polju. Zadnje, še precej sveže dejanje mehkega terorizma torej razkriva despotski odnos nekaterih odločevalcev, ki se da zakrinkati tudi v nedolžno nedoslednost, rahlo sprenevedanje, ki pa posledično ignorira, in še huje, opravi funkcijo cenzure. Z bolj ali manj trdimi in različnimi mehkimi prijemi cenzure se je moral Brecelj boriti že v času uspehov benda Buldožer. A tisto so bili neki drugi časi, časi totalitarnih režimov, ne časi zdajšnje bajeslovno cvetoče evropske demokracije.

Hipi, ki si je dovolil brezsramno vstopiti v hram slovenske in jugoslovanske popevke, rokovska zvezda, ki je zavrnila blišč in bedo estrade. Tisti Brecelj, ki se mu slabo piše zavoljo neresnosti pri vtikanju v lokalne politične nomenklature, tisti, ki ne izkazuje dovolj spoštovanja do močnejših požrešnih zaveznikov absolutnega napredka, ta je zgolj zgolj en obraz lika in dela Marka Breclja. Njegov drugi obraz pa smo uzrli ta pretekli petek v Klubu Cankarjevega doma visoko nad prestolnico … Uzrli smo ga le tisti, ki smo se prebili skozi gnečo v podtalju slovenskega hrama kulture, gnečo, ki je bila tam za koncert dresdenske filharmonije. Nekateri smo ob odhodu v senci hladu in dežja opazili brezdomca, ležeča na golih tleh nedaleč stran od Chopinovega prehoda, le nekaj metrov stran od zaprtega zavetišča za brezdomce. Tudi o takšni kulturi in njenih likih smo premišljevali pretekli petek ob uprizoritvi štiridejanjke Večkrat me je veselilo, ki so jo izvedli Marko, Arijana in Iztok s podporo delavcev Cankarjevega doma. Verjetno nihče izmed nas ni zavestno predčasno zapustil štiriurnega dogodka in nihče ni obrnil glave od ljudi v stiski. Ali pač?

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Sem prijetno presenečen, ker se je poročevalcu ljubilo iti v podrobnosti, ker je recenzija zelo pozitivna in niti ne navijaška.

fak kako sem spregledal ta koncert

feeek, jst isto...

vedno je ta pač, le domišljavci mislijo, da ga za njih ni. MB pa je povozil čas, obstal je nekje v iluziji posvetov z t.i. zdravo pametjo ...Prevečkrat jo citira,da bi jo zares lahko uporabljal. Tolčenje edine resnice ni pri ti. pravičnežih nič drugačno kot pri tistih, ki jih pljuvajo... enak kovanec sta bržan in popovič $$$

ni me bilo v Slo, pa sem zamudil ta koncert. in sem sraševal ljudi kako je blo, pa mi nobeden ni znal povedati. hvala ti za to recenzijo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.