Misliti Radio Študent 1969

Misliti Radio Študent 1969

Oddaja
10. 3. 2019 - 20.00

Pravkar smo poslušali posnetek prvih nekaj govorjenih besed prvega oddajanja Radia Študent, ki se je zgodilo 9. maja 1969 v kleti osmega bloka študentskega naselja v Rožni dolini. Rekonstrukcijo sta v okviru Muzeološko-tehničnega laboratorija Radia Študent, krajše MTLRŠ, izvedla Marko Doles in Andraž Magajna, njuno delo pa obsega tudi širše opredeljevanje, raziskovanje in reprezentacijo radijskih in radiofonskih praks Radia Študent. S svojo metodo, t. i. radijsko etnografijo, sta ne samo omogočila (po)doživeti njegova prva oddajanja, zbirala in odkrivala sta tudi gradivo, ki je Radio Študent umeščalo v takratno družbeno življenje in na podlagi katerega je mogoče tako radio kot njemu lastno pozicijo bolje razumeti, misliti in odkrivati.

Uvodoma je brala in govorila Nada Mavrič, prva Študentova spikerka in takratna študentka novinarstva. Njeni bombastični napovedi je sledila formalna in programska predstavitev samega radia, ki jo je opravil takratni glavni urednik in eden Študentovih ključnih mož Jože Šlander. Vendar se na tej točki ne bomo neposredno posvečali vsebini njegovega nagovora; pred tem ga bomo poskušali osmisliti ali, bolje rečeno, dejstveno in idejno podpreti okoliščine, ki so dejansko privedle do njega, do tega govora torej. Povprašali se bomo po tem, zakaj, čemu, kdaj in kako se je ravno v Ljubljani ugnezdila ideja oziroma misel, ki je rodila prvo študentsko radiodifuzno postajo v Evropi.

S to oddajo začenjamo cikel oddaj o zgodovini, spremembah, vplivih, identiteti in težkočah Radia Študent v času petdesetih let njegovega obstoja, ki jih praznujemo v letošnjem letu. Pričujoča oddaja služi predstavitvi družbenih okoliščin, ki so v burnih poznih šestdesetih letih pripeljale do nastanka te sui generis institucije, ki jo danes takole na hitro pojmujemo kot najboljšo izobraževalno ustanovo v državi in širše, kot se ljudsko izrazi Žan Zupan, predsednik sveta Zavoda Radia Študent, ter praktično edino žariščno točko, ki kot neodvisna in najstarejša v Evropi temelji na zavračanju mainstream bedastoč, afirmaciji alternative, drugačnosti in spodbujanju  lastnega mišljenja.

Študentje izhajamo pri svojem angažiranju iz lastnega položaja in iz spoznanja, da je znanje osnovni potencial vsake družbe, da je napredek možen le ob usklajenem odnosu materialne baze družbe in ustrezne strukture kadrov. Skrb za izobraževanje kadrov in omogočanje uveljavljanja njihovih sposobnosti je največji interes vsake organizirane družbe, saj je od tega odvisna hitrost gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja,“ je meseca decembra 1968 zapisal Jože Šlander v Tribuni, pri čemer lahko tudi Radio Študent razumemo skozi taisto prizmo - tako kot univerza je tudi on, četudi na svoj specifičen način, počel in počne ravno to.

Vrnimo se na začetek: maj ‘68 je bil fenomen, ki je pretresel svet. Izvorno s tem označujemo študentska gibanja, ki so bila odzivi na ustrezne družbeno-politično-ekonomske sisteme, ureditve izobraževanja, pomanjkljivo in nezadostno urejeno vlogo študenta oziroma mladine v družbi, monotone in za interese študentov nezainteresirane univerze in tako dalje. Gre za tisti moment naključnega srečanja okoliščin, ki je po drugi svetovni vojni začel počasi vreti in doživel klimaks z demonstracijami, zasedbami univerz in splošnimi na ta način izraženimi političnimi zahtevami, ki bi študentu, temu ubogemu subjektu ideologije, omogočil aktivno in efektivno participacijo pri urejanju svojega življenjskega in študijskega okolja. Ker se na tem mestu ne želimo ukvarjati zgolj s fenomenom maj ‘68 per se, četudi je v diskurzu začetka prakse Radia Študent ključen, bomo zgolj osvetlili dogajanja na domačih tleh. Na tem mestu napotujemo tudi na serijo oddaj, v etru Radia Študent izvedenih v sodelovanju s Francoskim inštitutom.

Ne maj, pri nas je bil junij 1968! Študentska gibanja so bila le simptom in “ideološki kondenzator“ protislovij nekega širšega obdobja. Vse ideje, koncepti in ideologije, ki so se na drugih družbenih področjih pojavljale bolj skrite in sramežljive pod krilom uradnih stališč, so se v študentskem gibanju pojavljale dosti bolj eksplicitno, kar se je odražalo bodisi v razmerjih znotraj samega študentskega gibanja ali pa v odnosu med samim gibanjem in instancami oblasti.

Kakorkoli, govorili bomo o tej “prvi fazi“ slovenskih študentskih gibanj, ki jo opredeljujeta predvsem letnici ‘68 in ‘69. Razdelitev gibanja na faze ali obdobja, če hočete, je v našem primeru precej arbitrarna. Težko je namreč natančno opredeliti in povzeti različnost dogajanj in zahtev z začetkom v koncu 60-ih let pa do prve tretjine 70-ih. Idejno ozadje je bilo dokaj konsistentno, vendar so študentje, spiritus agens tega gibanja, pristop k zahtevam po uveljavljanju svojih interesov razvijali, nadgrajevali, spreminjali glede na konkretne družbene okoliščine. Za ta namen lahko tokrat torej uporabimo ustaljena poimenovanja in opredelitve, ki bodo zadoščale za nek klasificiran prikaz.

Prvo obdobje, imenovali ga bomo kar sindikalistično, je trajalo med letoma 1968 in 1969. Aktivnost študentov, na primer protestiranje ob izrazu namere za izrabo dveh študentskih domov v študentskem naselju v turistične namene in povišanje cene bivanja v juniju 1968, se je nanašala na študente kot posebno družbeno statusno skupino. Takšne zahteve so odražale poslabšanje materialnih pogojev specifične skupine ljudi v konkretni situaciji: študentov ljubljanske univerze, stanujočih v študentskem naselju. Gibanje sprva torej na prvi pogled ni upoštevalo globalnih družbenih razmer, saj se je odzivalo na spregled interesov ljubljanskega študenta, ki pravzaprav ni imel ustreznega foruma, ki bi ga zastopal.

Vendar lahko zahteve opredelimo kot segajoče preko študentske gmotne situacije: zelo zgodaj so se začele oblikovati zahteve po boljšem in večjem uveljavljanju študenta kot posebne družbene skupine, ki se želi politično udejstvovati z ozirom na pereče svetovne dogodke. Ali drugače, kot je to opredeljeno v predgovoru v Študentsko gibanje 1968-72, ki je izšlo v okviru Knjižnice revolucionarne teorije: protest zoper socialno razlikovanje je bil tako rekoč skrajni domet kritike globalne družbe. Jasno je, da so bili impulzi svetovnega dogajanja v pomladi 1968 zaznavni, vendar sprva le precej obrobno. Pri tem lahko v tem zgodnjem obdobju razlikujemo ljubljanske proteste od protestov v Beogradu: če so transparenti ljubljanskih študentov imeli na primer napise “Študirajo naj tudi otroci revnih in ne le bogatih družin“, kar je sicer le stežka segalo preko konkretne domske situacije, pa so bili transparenti beograjskih že takrat usmerjeni zoper tedanjo politično oblast, katero so obsojali denimo neupravičenega bogatenja.

Razlika med jugoslovanskimi gibanji pa se ne kaže samo, če parafraziramo, v zapisani vsebini na papirnatih tablah. Za Ljubljano je značilen specifičen moment. Zvezo študentov Jugoslavije, ki naj bi bila “povsem neefektivna in birokratska”, kmalu nadomesti Skupnost študentov. Skupnost študentov je po drugi strani delovala po principu samoupravljanja, zastopala je različne študentske interesno-politične skupine in uveljavljala svoje projekte. Na tem mestu sicer opozarjamo, da je bil Akt o ustanovitvi Skupnosti študentov sprejet šele proti koncu leta 1969, vendar je njena ustanovitev vsaj funkcijsko posredno, konceptualno in idejno pa zelo direktno povezana z nekaj mesecev prej ustanovljenim Radiem Študent.

Skupnost študentov je bila, kot omenjeno malo prej, namenjena ravno uveljavljanju različnih študentskih interesov, delovala je po principu demokratičnega samoupravljanja. Želela je socializem in v njem združeno, organizirano študentsko skupnost, pri čemer je bil študent definiran kot delavec, ki mu pritičejo vse pravice in dolžnosti, delovnemu ljudstvu zagotovljene z ustavo. Študent naj bi bil funkcionalno vključen v proizvodni proces na univerzi, ki je bil znanstven, univerza pa organizacija proizvodnje znanosti.  Z ustanovitvijo Skupnosti študentov se tako že začenja novo, radikalnejše obdobje delovanja. Tudi beograjski vrh jo je spoznal za legitimen subjekt z učinkovito vključitvijo pri reševanju družbene konfliktnosti, sama pa je pravzaprav predstavljala le konkretizacijo polne republiške pristojnosti na področju univerze, ki je veljala od leta 1963.

Tone Remc, republiški poslanec in aktivist, je 1970 za Tribuno takole poudaril misel o potencialni revolucionarnosti študentov z ozirom na t. i. novolevičarska gibanja: “Ne smemo nastopati kot izolirana manjšina, kot privilegirani sloj, kot absolutna avantgarda, generacijsko določeni kritik, organizacija jeznih mladeničev ali kot anarhoidna skupnost, kar je bilo in je še navzoče, ne, potrebno je najprej analizirati samega sebe. Ne smemo pristati na sindikalistični kriterij intelektualistične elite, ampak nasprotno strniti intelektualno najrazvitejši del in socialno najbolj prizadeti del študentske populacije na osnovnih družbenih projektih in se učinkovito organizirati!”

Če je za konec 60-ih let značilen specifičen moment množične politizacije študentskega živeža, potem je Skupnost študentov odražala prav to: v okviru njenih akcijskih odborov so lahko legalno delovale radikalizirane skupine. Te so v naslednjih letih agirale v dialogu z njenim izvršnim odborom, oboje pa lahko štejemo za nekakšno differentia specifica jugoslovanskih univerzitetnih središč.

Vloga ključnega medija pred ustanovitvijo Skupnosti študentov je pripadla prav Radiu Študent; Akt o ustanovitvi Skupnosti študentov se je sicer v svojem 4. členu navezoval konkretno nanj: določal je načelno javnost dela in organizacijskih oblik Skupnosti, za kar naj bi skrbel zlasti Radio Študent. Njegova funkcija se je tako v nadaljevanju študentskih gibanj, katerih plod je bil, organsko združevala z vzporednimi politično-družbenimi entitetami. Če je radio v sedemdesetih letih postal bistven element artikulacije subkulturnih gibanj predvsem na področju glasbe, se pravi punka, pa je bila njegova izvorna funkcija precej drugačna.

Vstopimo zdaj v svet dokumentov, ki se nastanka fenomena Radio Študent lotijo z različnih zornih kotov. Prvi korak k temu bo, zahvaljujoč Dolesovi in Magajnovi rekonstrukciji, naredil kar Jože Šlander. Slišali bomo izsek prvega vsebinskega govora z dne 9. maja 1969, ki je sledil uvodniku Nade Mavrič.  

Ideja o Radiu Študent leta 1968, ki se realizira šele 9. maja, pravzaprav predstavlja skorajšen popoln antipod njegovi današnji opredelitvi - prej smo denimo govorili o njegovi antimainstream in alternativni naravi. V času nastanku pa ga dojemajo drugače: kot prva študentska radiodifuzna postaja v Evropi ljubljanskim študentov predstavlja zgolj in predvsem novo, mogoče kar najboljšo in najpopularnejšo, gotovo pa najbolj funkcionalno možnost za komuniciranje, oblikovanje javnega mnenja, obveščanje in aktivizacijo predvsem študentov in tudi ostalih ljudi. Radio Študent poskuša rešiti ravno tisto težkočo, s katero se študentje srečujemo tudi danes, namreč nezainteresiranost, ne dovolj dobra aktivnost ali pa neobstoj pravih možnosti širjenja svojega glasu. Pa mu uspe?

Bil je radio študentov, ne radio za študente. Bil je možnost komuniciranja znotraj univerzitetne sredine, vzpostavljal je opcijo dialoga med profesorji in študenti, med študenti in mladino. Odprt je bil za najrazličnejša mnenja in pripomogel k študentskemu gibanju ravno zaradi tega, ker je nudil možnost različnim ustvarjalnim hotenjem in hkrati kvalitetno ter z objektivno distanco pristopal k družbeno-politični, univerzitetni in študentski problematiki. Radio Študent je torej imel potencial, da je postal eno izmed novih žarišč napredne kulturne in politične dejavnosti. Prispeval je k večji povezanosti študentov, ki neenotni niso predstavljali vplivnega dejavnika, in tako sploh ni bil le informator, temveč iniciator. Komisija za idejna vprašanja o programu Radia Študent pa je v sedemdesetih letih njegovo vlogo ob nastanku ex post opredelila kot zgolj informativno, češ da je šlo za informacijsko sredstvo, ki se je podajalo iz njegovega specifičnega položaja v študentski in univerzitetni strukturi.

April 1968. Študentska skupščina sprejme idejo o ustanovitvi radia. Zveza študentske organizacije ljudske tehnike, krajše ŠOLT, prispeva “kadre“ in prevzame del nalog, najbolj je angažiran radioklub ŠOLT; poleti so bili že izdelani nekateri načrti. Jeseni 1968 je oblikovan iniciativni odbor z vso improvizacijsko opremo: stekle so organizacijske, pravne in tehnične priprave. Radioklub je začel z izdelavo oddajnika - to so bili študentje elektrotehnike, ki jim je na koncu uspelo sestaviti radiodifuzno postajo na profesionalnem nivoju. Ta je na začetku oddajala v precej majhnem radiju, nikakor ni denimo pokrivala vsega ljubljanskega območja, to pa je bil hkrati argument v prid izvedbi projekta. Manjši doseg radijskega oddajanja je za ekipo pač pomenil in omogočal nekoliko bolj svoboden pristop, saj bi bila vsebina tako le težje dostopna oblastni cenzuri.

V tem času je tudi že Svet urednikov, ustanovljen v okviru priprav, sprejel program, ki je bil takrat le miniaturna kopija programa nacionalne Radiotelevizije. Takratni glavni urednik Jože Šlander v kasnejših dokumentih poudarja, da so resnične komparativne prednosti Radia Študent odkrili šele ob začetku njegovega oddajanja. Venomer spremljajoča težava je bilo pomanjkanje finančnih sredstev, kar je vodilo do več vrst posledic; gmotna nepreskrbljenost je pomenila zavlačevanje v času, zaradi česar je bilo prvo oddajanje zamaknjeno za več kot pol leta, kar pa je imelo za posledico tudi dejstvo, da se je radijska ekipa tekom izdelave postaje in oblikovanja prvega programa menjala. Prošnje za finančne prispevke so naslavljali na Mestni svet, Zvezo borcev, Mestno konferenco ZMS, Republiški sekretariat za kulturo in prosveto, Ljudsko tehniko, Izvršni svet Socialistične Republike Slovenije in druge. V novembru 1968 se je oblikovala tudi skupina študentov ekonomije, ki je bila zadolžena za zagotovitev sredstev z zbiranjem reklamnih naročil pri gospodarskih organizacijah - zametki današnje Ekonomsko-propagandne službe torej.

Prvotna programska shema je tako predvidevala predvajanje reklam vsak dan od ponedeljka do petka okrog trinajste ure, skoraj dokončno izdelana pa je bila že novembra 1968. Takrat so se med drugim tudi že odločili, da bo razmerje predvajane glasbe 2:1 v prid zabavne proti resni glasbi. Ob koncu leta 1968 se je izoblikovala in začela uriti ekipa spikerjev. Ti so vadili na RTV Ljubljana pod vodstvom Ane Mlakar. Nada Mavrič, prva Študentova spikerka, ki smo jo slišali povsem na začetku, to urjenje opiše kot zelo intenzivno, naporno, Ano Mlakar pa kot kruto učiteljico, ki je posebno pozornost posvečala izničevanju vpliva narečnega govora.

Poleg težav s sredstvi, kadri in posledično z napredkom izdelave same postaje, je začetek delovanja Radia Študent otežkočala tudi nepripravljenost oblasti strogo formalno omogočiti ali, bolje rečeno, odobriti umišljeno dejavnost radijskega oddajanja. Zvezna uprava za radijske zveze je namreč večkrat zavrnila prošnjo z zahtevo po odobritvi, obrazložitve teh pa so bile običajno precej pavšalne: navajano je na primer bilo, da je v mestu Ljubljana oziroma na celotnem teritoriju Socialistične republike Slovenije že tako preveč takšnih postaj, ustanovitev dodatne pa bi samo onemogočala delovanje obstoječih, ali pa da vsebinska potreba po takšnem radiu sploh ne obstaja, češ da že Radio Ljubljana I, Radio Ljubljana II ter vojaška frekvenca UKT FM omogočajo dovoljšno izbiro na tem območju.

Prvič, ko na Radiu Študent posije sonce, zažvižgajo vrabčki, se mu odpre cvet, dozori jabolko tudi v razmerju do Zvezne uprave za radijske zveze, je 22. 4. 1969, ko mu je ponujena možnost oddajanja na valovni dolžini 188 m oziroma na frekvenci 1594 kHz pod odložnim pogojem, da dopolnijo takrat manjkajočo dokumentacijo, izkažejo, da s svojim oddajanjem zares ne bodo motili ostalih nuditeljev radijske vsebine ter predložijo podatke o izžarevani moči radijske postaje in njenem tovarniškem nazivu. Kot smo omenili že poprej, so študentje elektrotehnike, ki so postajo izdelovali v kleti Doma VIII, le-to dokončali v skladu z normativami ostalih obstoječih profesionalnih radijskih postaj. Na frekvenci 89,3 MHz je sicer Radio Študent začel oddajati šele ob koncu februarja leta 1978.

Ko je bila v začetku maja 1969 končno izdelana še radijska postaja, je bilo vse nared za slovesno otvoritev. Skupščina študentske skupnosti je sprejela statut Radia Študent ter poročilo o njegovi izgradnji in hkrati izvolila Svet radia, njegov najvišji stalni organ, v katerem so bili Ciril Ribičič, Marko Ilešič, Dimitrij Rupel, Dušan Smolič, Živko Pregel, Uroš Dúlar, Miro Kert, Tone Ipavic, Marjan Krisper in Franci Pivec, ki je predsedoval. Peter Bekeš je tematsko uredoval študentsko področje, Marjan Mlakar univerzitetno, Vinko Oslak družbenomladinsko, Aleksander Zorn kulturno in Rihard Kislih glasbeno. Odgovorni urednik je bil Milan Trpin, glavni urednik pa Jože Šlander. Kljub majhnosti dvorane male dvorane študentskega naselja, v kateri se je slovesnost na ta dan odvijala, je novica o prvem oddajanju Radia Študent segala veliko dlje kot njegova frekvenca: množilo se je študentov, novinarjev, o njem se je govorilo v vseh svetovnih novicah, snemala je celo ekipa hamburške televizije.

Če je bila povsem prva programska shema Radia Študent le nekakšna kopija programa RTV, pa je njegov programski koncept pomenil veliko več kot to. Predstavljal je demokratičen dogovor o globalnih vprašanjih in vseboval trajnejše vsebinske usmeritve radia - poudarjati je želel predvsem družbeno vlogo študenta in njegovo mesto na univerzi in univerzitetnem življenju. Polemičnost in kritičnost sta morali biti venomer ustrezno argumentirani, neobjektivne in enostranske provokacije so bile nezaželene.

Radio Študent je po otvoritvi hipoma postal nova platforma, ki je navduševala študente, ostalo mladino in druge. Čeprav je bil namenjen zastopanju sredine in potemtakem vseh interesov, je potihoma in počasi dobival vedno bolj izščiščeno ideološko pozicijo. Konec koncev je bil sprva lociran prav v kleti enega izmed študentskih domov; tako je že izvorno popolno metaforično predstavljal idejo, na podlagi katere je deloval in katere funkcijo je ohranjal. Na dnu je pač vedno materialna baza, ki podpira in omogoča razvoj svojim nadzidavam.

S tem tudi zaključujemo tokratni Repetitio, ki je, ponavljamo, prvi v seriji oddaj, navezujočih se na epohalnih 50 let delovanja Radia Študent. Oddajo je pripravil vajenec Tim.

*

radiostudent.si/muzej

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dajte ta članek na wikipedio. Glih tok ga je skup.

Odlična uvodna oddaja, čestitam!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness