Lingua Ignota, Author & Punisher

Lingua Ignota, Author & Punisher

Recenzija dogodka
23. 4. 2019 - 14.30

Klub Gromka, Ljubljana, 20. 4. 2019

 

Pomembnega nizozemskega festivala Roadburn je konec, a k sreči prehod v normalno življenje ne bo pretežak, saj se pred festivalom Roadburn in po njem veliko glasbenikov dalje potika po Evropi, kar seveda precej olajša posameznikov padec iz festivalskih nebes na trda tla vsakdana. Na dan Hitlerjevega rojstva, 20. aprila, smo že lahko obiskali koncert glasbenikov Kristin Hayter in Tristana Shona aka Lingue Ignote ter projekta Author & Punisher.

Lingua Ignota se je namreč med turnejo z Author & Punisher oglasila tudi na festivalu Roadburn, na katerem ni nastopila zgolj enkrat, temveč dvakrat. Roadburn namreč slovi tudi po skrivnostnih nastopih, in tisti, ki ga je izvedla Kristin sredi ogromnega skejtparka, je bil eden izmed njih. No, kar je v primeru Kristin še posebej zanimivo, je dejstvo, da kljub temu da je do danes izdala le dva albuma, Let The Evil Of His Own Lips Cover Him in All Bitches Die, izmed katerih zares promovira zgolj zadnjega All Bitches Die, istega seta zlepa ne bo ponovila še v drugo. Avtorica tega besedila jo je do zdaj v živo poslušala že štirikrat, prvič kot podporo skupini Amenra v Berlinu, drugič in tretjič na festivalu Roadburn in zadnjič tokrat v domačem klubu Gromka. Vsakič znova se je njen nastop razlikoval od prejšnjega in prav vsak je bil po svoje enako katarzičen. V primeru Lingue Ignote gre namreč za dve enako pomembni reči, Kristin je šolana glasbenica in to se sliši takoj, ko odpre svoja usta, njen vokal te namreč težko pusti hladnega, po drugi strani pa ima na svoji strani tudi hudo zgodbo, ki te prav tako težko pusti hladnega. Gre namreč za izpovedi žrtve nasilja nad ženskami. Torej, Kristin ima v rokavu dva asa in vsaj z enim se te dotakne tam najgloblje, kjerkoli že to je. Dodatna, nadvse pomembna komponenta njenega nastopa, ki je za obiskovalca zlahka katarzičen, pa so luči, s katerimi znotraj popolne teme opleta med obiskovalci koncerta. Več o tem nam je povedala v intervjuju z Roadburna. Tam pravi, da z lučmi mogoče osvetli koga, ki potrebuje pomoč, ali izpostavi koga, ki prizadaja zlo. Lingua Ignota oziroma neznan jezik je v točno takšni obliki nekaj težko potrebnega v težjekategornih, ekstremnejših žanrih. Je glas ženske v še vedno precej moškem svetu, kar je nujno za vzpostavljanje ženske identitete, ki ni zgolj punca ali mama, temveč avtonomen subjekt s svojim glasom in svojo glasbo, kulturo.

V Gromki nam je Lingua Ignota tokrat postregla s srednje dolgim setom, komadi pa v večini niso bili tisti z albuma All Bitches Die, kot smo verjetno vsi potihem pričakovali. Edini komad s te plošče je bil pravzaprav istoimenski komad All Bitches Die (Bitches All Die Here), brez problema pa lahko rečemo, da je šlo za enega izmed njenih bolj tihih nastopov. Menda se je nekoliko prehladila in izgubila glas, zato bi težje odpela tiste bolj agresivne in hrupne komade. A nič za to, kljub temu da je imela težave z glasom, je vse skladbe odpela izjemno. Tudi tokrat, kot poprej že dvakrat na Roadburnu, nam je postregla s presunljivo priredbo skladbe Jolene pevke Dolly Parton. Ravno v mirnejših skladbah se pokaže resničen vokalni razpon Kristin Hayter, ki v enem trenutku deluje kot operni sopran v drugem pa kot običajna ječeča ženska. Tukaj se izkaže, da Kristin teže primerjamo s Pharmakon ali Puce Mary, veliko prej z Diamando Galas, njen vokal je namreč tisto, kar je njen pravi forte. Če je res, da je tisti dan izgubila glas, si je težko predstavljati, kako bi šele bilo, če bi bila zdrava. Po drugi strani pa smo tokrat prisluhnili nekaj povsem novim skladbam, kar je bilo tudi svojevrstno ugodje.

Vprašanje na mestu je tudi, koliko je za izvajalko še katarzičen njen performans, ki sicer izvira iz osebne travme in zanj zagotovo lahko rečemo, da je do neke mere povsem terapevtske narave že zaradi tega, ker ji je to specifično nelagodje uspelo preusmeriti v nekaj tako kreativnega, kot je glasba. A vendar, če ta performans ponavljaš znova in znova in znova, ali ni to na koncu bolj podobno De Sadovemu mučenju, ki s svojo repeticijo na koncu ne pripelje do drugega kakor ravno do apatije? Z apatijo sicer ni nič hudo narobe, a zavoljo doživljanja katarz vseeno nadvse pozdravljamo nove komade, ki smo jim prisluhnili tokrat, in se zanjo ter z njo veselimo doživljanja še mnogih. Navsezadnje je dobro kdaj tudi kaj močneje občutiti, čeravno se apatija zdi nekoliko varnejša izbira.

Po nastopu Lingue Ignote je oder zasedel Tristan Shone, ki nastopa pod imenom Author & Punisher. Gre za glasbeni projekt, ki našemu občinstvu ni popolna neznanka, saj naj bi ta že pred leti nastopil v naši domači Gromki. Projekt se namreč razvija že vse od leta 2004, ko se je Tristan Shone, za katerega bi na tej točki lahko rekli, da je boljši inženir kot glasbenik, odločil razviti povsem nove in svoje glasbene inštrumente.

To seveda ne pomeni, da je slab glasbenik, pomeni zgolj to, da se zdi, da je glede na svoje inštrumente zares soliden inženir. Sam je izdelal težko mašinerijo, ki ne deluje tako, da bi zgolj težki deli kovine treskali v druge težke dele kovine, temveč gre za ogromen, dodobra sprogramiran sistem težke kovine med ležaji in elektriko. Njegov nastop, ki bi mu sicer lahko že skorajda vlekli vzporednice s treningom v fitnesu, saj tam resnično uporablja vse telo naenkrat, pa je žal tudi zapomnljiv zgolj po svoji mašineriji. Prostora za vprašanje, kaj nam sporoča, ni. Mašinerija Author & Punisher zares niti ni v takih razmerah, da bi slišala ali postavljala vprašanja, kaj šele da bi nanje odgovorila -- samo jè in dela svoje. Kar pa je spet svojevrsten vsebinski prispevek ...

Author & Punisher je avtor svoje mašinerije, kot kaznovalec pa nastopi, ko svojemu poslušalcu komad za komadom servira isti neprizanesljiv, težkokategorni, industrijski ritem. Industrijski ritem stroja, ki se zlepa ne ustavi. Dela, dela, dela. In nekdo ga mora upravljati dan za dnem za dnem. Tukaj namesto o katarzi zagotovo govorimo o De Sadovi apatiji, do katere privede repeticija aktov mučenja, ki so v primeru Author & Punisher njegov industrijski ritem, ki ga obvladuje njegova desna roka zdaj s potiskom naprej, zdaj s potiskom nazaj.

Koncert je minil in vsak izmed nas je ostal po svoje zaznamovan, eni z doživetjem katarze ob izjemnem performansu Lingue Ignote, drugi s hipnozo ob repeticiji kaznujočega ritma pod taktirko projekta Author & Punisher. Pozdravljamo tovrstne bookinge ter se zahvaljujemo in poklanjamu ŠKUCU ter KiborgSpužvi Bükingu za organizacijo še enega enkratnega dogodka.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

zakaj je pomemben podatek, da je hitlerjev rojstni dan? brezveze.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.