Komentiraj

Sam pojav metaforičnih izrazov kot imen konceptov, ki operirajo na ravni nekega "lingvističnega nezavednega", verjetno sam po sebi ni problem, poznamo jih tudi pri "strogih" znanostih na eni strani, in na drugi, pri družbenih znanostih, vprašanje pa je verjetno, kako se jih osmišlja.

Kako za samo znanost ni problematično vprašanje metafore same po sebi, verjetno lahko ponazorijo neki zastavki v Lakoffovi Methapors We Live By: z nekimi prostorskimi metaforami, ki sugerirajo praznost, polnost, gornjost, spodnjost, operiramo na vsakodnevni ravni (ko, recimo, rečemo, da je nekdo čustveno prazen in podobno), in so marsikje nepogrešljive. Psihoanalitiki so problematizirali implikacijo "spodnjosti" v izrazu podzavest, niso pa, recimo, implikacijo "praznosti" v izrazu prazni označevalec, ker znotraj konteksta štima. Problem nastopi verjetno predvsem takrat, ko ti koncepti razlagajo neko relacijo med subjekti ali znotraj subjekta in ta naša občutljivost kaže na neko vprašanje etičnosti, ali vsaj-zgolj-političnosti, ki se tu zraven šunja.

Fora pa je imo v tem, da nekje v kontekstu lastnega znanstvenega področja, na podlagi celo določene aksiomatike, ki se na določeni točki utrdi, reflektiraš lastni pojmovnik in ga spreminjaš itd. Če bi šli v prevpraševanje vsake metafore, ki se v polju znanosti pojavi, bi verjetno zapadli v neskončno digresijo, saj se zdi, da so metafore nepogrešljive za znanstveno delo z naravnim jezikom. Morda bi bilo to možno na drugi ravni, recimo v poeziji, česar se je lotil tudi Detela, kjer pa je imo vprašanje metafore in dobesednosti dobilo čisto druge razsežnosti, razločenosti itd. Iz članka Branislave Vičar, ki ga lahko najdemo na googlu: "Izbrani pomen, kot pojasnjuje Detela, ne vzdrži koherentnosti »za vsak kontekst, v katerem si je mogoče zamisliti imenovane stvari in pojave« (Detela 2011a: 207); v tem smislu zahteva po odpravi metafor ni reduktivna, ampak »pomeni težnjo po razširitvi polja pomenov« (Komelj 2005: 137)." Tudi Detelovo vprašanje je etično in tudi politično, njegov projekt pa je verjetno mogoče poskušati izvesti samo znotraj poezije, ne pa tudi znotraj znanosti.

Tako, da bi v tem kontekstu ostal znotraj distinkcije na znanost in ne-znanost (seveda pa ne tudi na sfero narave kot sfero determinizma in kulturo kot sfero svobodne volje), saj je sama produkcija znanosti opredeljena tudi z neko lastno "evolucijo" epistemoloških prebojev: ko sem razločeval med naravoslovno znanostjo in družboslovno, je bilo to v kontekstu vprašanja doseganja nekega epistemološkega praga, ki ga imajo nekatere med prvimi in nekatere med drugimi ter kompetentnosti pri obravnavi vprašanj, ki je zajeto v tem primeru v članku v Dnevniku (in umaknil sem se od kritike predavanja čisto zato, ker nisem videl, koliko se te distinkcije in problema epistemologije avtorica predavanja zaveda, ker ga pač nisem gledal, nisem pa hotel reči, da gre izključno za vprašanje "slabega tolmačenja"). Tudi če gre za vpliv sovplivanja evolucije in "kulture." Ker premislit o osnovah, kakor sugeriraš, nikakor ni lahka, mogoče tudi ne izvedljiva naloga ravno zaradi tovrstnega prepada. V tem primeru so same lingvistične stranpoti že stvar "družbene realnosti", o kateri sem pisal. Skratka, metafora sama po sebi ni problem in ne verjetno nepogrešljiva: veliko bolj "brezdanje" je vprašanje konkretne rabe posameznih pojmov v konkretnih kontekstih, tako kot sugerira dialektika pesniško-znanstveno pri Deteli.

Veliko bolj pragmatično za razvoj znanosti je dejansko reči, da obstaja znanost in neznanost, pri čemer znanost zaznamuje tudi zmožnost reflektiranja lastne znanstvenosti, kar pa je vse rezultat tudi - družbenih bojev in stanja ideologije. Zakaj so, kot pišeš, te "znanstvene ugotovitve", ki potrjujejo prihodnost, te neke tavtologije danes tako popularne, verjetno so bolj popularne kot so bile 50 let nazaj?