Komentiraj

1+1, potem pa prosim, da mi navedeš kako literaturo, da se izobrazim.

@jernej: v neki meri se strinjam, če prav razumem, da ima znanost o družbi, vselej normativno vlogo. torej s tem, ko pove, kako stvari so, pove tudi kako bi morale biti. najbolj očitno se mi zdi to recimo pri psihiatriji, ki določa, kaj je zdravo, kaj patološko, in pri izhaja iz družbenih norm, nadalje pa jih tudi določa. ampak to, kar je zdravo in patološko je v tem primeru določeno tudi z nekimi zunanjimi kriteriji (npr. subjektivno blagostanje oz. trpljenje, povzročanje škode drugim, statistična odklonskost) (drug problem je, koliko je npr. subjektivno trpljenje merljivo, ampak je to kljub vsemu zunanji kriterij v smislu, da patološkosti tukaj ne določa neka avtoriteta, ampak nekaj v "naravi"). na enak način ima recimo lepota v evolucijski teoriji zunanji kriterij. to je tisto, kar posameznik subjektivno doživlja za lepo, ko ga vprašamo, kaj mu je nekaj lepo. to ne pomeni, da vsi ljudje občutek lepega povezujejo z istimi objektivnimi znaki (npr. simetrija obraza) - ampak to je za evolucijsko teorijo povsem irelevantno. evolucijska teorija se vpraša, zakaj se je neka vrsta oz. njena značilnost ohranila skozi evolucijo in obstaja v nekem konkretnem okolju. en mehanizem v evoluciji je spolna selekcija (to je subjektivna izbira partnerja; za razliko od naravne selekcije, kjer narava "izbere", kateri geni imajo najboljše možnosti preživetja). tiste lastnosti, ki so bile s strani pripadnikov neke vrste v evoluciji večkrat izbrane, so imele večje možnosti za prenos svojih genov (na drugi strani imamo še tekmovanje med samci, ampak to nima veze z lepoto). mehanizem na ravni posameznika pa je spolno vzburjenje, ki se v veliki meri povezuje z zaznavanjem lepote (ali družbenega statusa ali česa drugega). telesna simetrija (kot nek znak lepote) ni lepa sama po sebi (torej ni objektivno lepa), ampak jo zaznavamo kot lepo zato, ker je za simetrijo potrebno pravilno prekopiranje genov (to pomeni čim manj mutacij, ki povzročajo nižji fitnes), to prekopiranje genov pa se povezuje z zdravjem oz. v evolucijskih terminih - s fitnesom (ne vem, kako to prevajajo pri nas), to je značilnost osebkov, ki imajo višje možnosti za reprodukcijo svojih genov. in če sedaj nekdo v družbi določi nek kulturno specifičen kriterij lepega, potem to dolgoročno ne more imeti neke normativne vloge. ker če bi recimo bil recimo kriterij lepega nekaj, kar se povezuje z nižjim fitnesom (neka telesna hiba, npr. ena noga bistveno krajša od druge), potem bi se taki geni osebkov, ki so izbirali take partnerje, sčasoma popucali iz genskega bazena in bi znova obstajali samo tisti, ki jih privlači telesna simetrija. normativna vloga znanosti o evoluciji ima torej omejen rok trajanja.
kriteriji izbire partnerjev, se, tako kot kriteriji naravne selekcije, seveda vedno spreminjajo, ker se okolje spreminja.

@bralstvo: o spolni selekciji pri ljudeh je pisal Buss v Evolution of Desire, mislim, da ima tudi en učbenik Handbook of evolutionar psychology. meni se zdi dober uvod v evolucijsko teorijo prvih par poglavij knjige The Mating Mind od Geoffreya Millerja. V naslednjih poglavjih sicer zaide v razne ad hoc hipoteze, ki so sicer zanimivo branje, vendar ne vem, koliko so bile empirično preverjene. Poleg njega je za poljudno branje zanimiv Pinker, ki pa tudi včasih pri svojih razlagah pretirava in ne upošteva antropologije. opiše pa osnovna načela naravne selekcije. Miller v omenjenem delu mogoče preveč želi razložiti s spolno selekcijo, Pinker pa z naravno selekcijo. Ne bi pa njunih del priporočal toliko za izobrazbo o konkretnih raziskavah oz. razlagah nekih specifičnih fenomenov (npr. zakaj imamo radi glasbo, zakaj se ukvarjamo s športom), ker premalo upoštevata antropologijo oz. kulturno/zgodovinsko specifičnost.

če tu ponovno repliciram na jerneja - evolucijski zakoni, neodvisni od opazovalca, so dobro znani (gre skoraj za matematične zakone, ki bi veljali tudi na nekem drugem planetu), problem se pojavi, ko poskušamo s temi zakoni pojasnit neke konkretne empirične izsledke oz. fenomene, ker eksperimentalno tega ne moremo preverit. evolucijska psihologija namreč izhaja zgolj iz korelacij in vedno si lahko izmislimo neko ad hoc hipotezo, ki se prilagaja podatkom, ni pa nujno resnična.